UPRS Sodba in sklep I U 839/2019-14

Jedro

Ne iz izpodbijanega sklepa ne iz vpogledanega upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik izostanek z osebnega razgovora predhodno ali naknadno opravičil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite, ker se tožnik ni udeležil osebnega razgovora niti izostanka ni opravičil.

2. V obrazložitvi toženka pojasnjuje, da je tožnik 16. 4. 2019 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Istega dne je toženka njemu in njegovi pooblaščenki vročila vabilo za osebni razgovor, ki je bil določen za dne 6. 5. 2019 ob 9.00 uri, kar izhaja tudi iz podpisanih vročilnic, ki se nahajata v upravnem spisu. Ker tožnik zadevnega dne na osebni razgovor ni prišel, prav tako toženki razlogov za izostanek ni sporočil niti predhodno opravičil izostanek, je toženka upoštevaje šesti odstavek 49. člena v povezavi s 1. alinejo drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) postopek s sklepom ustavila.

3. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženki očita kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter sodišču predlaga, da tožbi ugodi in sklep odpravi. Toženkin sklep je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Tožniku je žal, da se osebnega razgovora ni udeležil, vendar je bil navedenega dne bolan in močno utrujen. Njegovi razlogi za izostanek so opravičljivi. Toženka bi jih morala upoštevati in tožniku omogočiti, da se o razlogih izjasni, ne pa da je postopek kar zaključila. Na dan osebnega razgovora je bil tudi prvi dan Ramadana, ko je tudi sicer navada, da muslimani čez dan počivajo, ne jedo in tudi ne pijejo. Ukrep toženke je pretiran in nesorazmeren in se bo za tožnika zaključil brez vsebinske presoje njegove upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožniku ni bila dana možnost, da bi se izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, ni mu bila dana možnost, da bi opravičil svoj izostanek. S takšnim ravnanjem toženke je bila tožniku kršena tudi njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva iz 23. člena Ustave in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 18. člena Procesne direktive št. 2005/85/ES.

4. V pripravljalni vlogi se sklicuje na številno sodno prakso. Izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v zadevi I Up 7/2017 ugotovilo, da pravilna razlaga določbe drugega pododstavka prvega odstavka 28. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (v nadaljevanju Procesna direktiva II), izključuje uporabo pravne fikcije v primeru umika prošnje zaradi izostanka z osebnega razgovora. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006, iz katere izhaja, da mora toženka sama zbrati vse potrebne podatke in ni vezana samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca ter pri tem po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu pripadajo po zakonu. Pravica iz 18. člena Ustave je absolutna in je ni mogoče omejiti niti na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Tožnik navaja, da bi morala toženka preizkusiti, zakaj tožnika ni bilo na osebni razgovor in ali je s tem res hotel oziroma privolil v posledico ustavitve postopka, ali je bil s tem ustrezno seznanjen in ali so obstajali kakšni drugi opravičljivi razlogi. S tem v povezavi se sklicuje tudi na nadaljnjo ustavno odločbo U-I-292/09, Up 1427/09, z dne 20. 10. 2011, iz katere izhaja, da mora biti postopek mednarodne zaščite zasnovan tako, da je prosilcem zagotovljeno spoštovanje jamstev iz 18. člena Ustave, kar vključuje možnost presoje vseh okoliščin, ki bi lahko vplivale na presojo pristojnega organa, da vrnitev v izvorno državo zanj ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju. Da mora v postopkih mednarodne zaščite upravni organ po uradni dolžnosti ugotavljati dejansko stanje, izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-897/11 z dne 19. 1. 2012, torej tudi, zakaj se prosilec ni udeležil osebnega razgovora. Nadalje se tožnik sklicuje na ustavno odločbo Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 in U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013, ki določata, da odstranitev, izgon ali izročitev prosilca, ki zatrjuje, da potrebuje zaščito, brez vsebinske presoje njegove prošnje, pomeni kršitev načela nevračanja. V zvezi z nujnostjo vsebinske presoje tovrstnih zadev opozarja tudi na odločbo U-I-189/2014, Up-663/14, z dne 15. 10. 2015. V nadaljevanju navaja še odločbo Ustavnega sodišča Up-613/16, z dne 28. 9. 2016, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da je v postopku potrebno upoštevati zdravstveno stanje prosilca.

5. Skupaj s tožbo predlaga tudi izdajo začasne odredbe in se pri tem sklicuje na tretji odstavek 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Po mnenju tožnika bi mu z izvršitvijo izpodbijane odločbe in odstranitvijo iz Republike Slovenije nastala nepopravljiva oziroma težko popravljiva škoda, saj o njegovi prošnji sploh ne bi odločali. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-155/11 z dne 18. 12. 2013, iz katere izhaja, da morajo države zagotoviti tak postopek, ki ne ovira realnih možnosti prosilca, da dokaže utemeljenost prošnje. ESČP je pri presoji azilnih zadev z vidika 3. člena EKČP sprejelo stališče, da mora imeti učinkovito pravno sredstvo proti izgonu v državo, kjer je prosilec lahko izpostavljen nečloveškemu ravnanju, samo po sebi suspenziven učinek, v nasprotnem primeru bi lahko prišlo do kršitve 23. in 25. člena Ustave. Navaja še odločbo Up-21/11 z dne 10. 10. 2012, da s tem, ko država članica ponovno sprejme prosilca, sprejme tudi odgovornost, da bo preverila utemeljenost njegove prošnje za mednarodno zaščito. Toženka bi morala tožnika ponovno vabiti na osebni razgovor oziroma mu zagotoviti možnost, da obrazloži izostanek s prvega razgovora.

6. V odgovoru na tožbo in nadaljnji vlogi, se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in zavrača očitke tožnika. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik izostanka z osebnega razgovora ni predhodno opravičil. Vabilo na osebni razgovor je bilo tožniku in njegovim pooblaščencem vročeno že dne 16. 4. 2019 in iz njega je bilo razvidno, kdaj in kje bo osebni razgovor potekal. Poudarja, da v primeru, ko se kateri izmed prosilcev predhodno opraviči, opravičilo sprejme in določi nov termin razgovora. Tako ravna tudi v primeru, ko se prosilec sicer razgovora udeleži, a zaradi slabega počutja prosi za njegovo preložitev. V konkretnem primeru pa tožnik sploh ni ničesar sporočil in to kljub temu, da je njegova soba v Azilnem domu od prostora, kjer razgovori potekajo, oddaljena le nekaj metrov. Poudarja, da tudi pooblaščenci tožnika z razlogi za izostanek tožnika niso bili seznanjeni, četudi se njihova pisarna nahaja v prostorih Azilnega doma. Meni, da bi tožnik o domnevno slabem počutju lahko sporočil pooblaščencem ali kateremu drugemu uslužbencu Azilnega doma, npr. socialnemu delavcu njegovega oddelka, a tega ni storil. Ne sprejema tožnikovega očitka, da mu ni bila dana možnost, da bi izostanek opravičil. Tožnik je to možnost imel, a je ni izkoristil. O tem, da naj bi bil tožnik 6. 5. 2019 domnevno bolan, je toženka izvedela šele iz tožbe. Tem zatrjevanjem ne gre verjeti, saj niso podkrepljene z nobenim listinskim dokazom, pa tudi sicer gre za nedopustno tožbeno novoto. Oporeka tožnikovemu nadaljnjemu razlogu za neudeležbo na osebnem razgovoru, da je bil razgovor opravljen na prvi dan Ramadana, ko je za muslimane značilno, da počivajo. Poudarja, da čas Ramadana muslimanom prepoveduje zgolj prehranjevanje v času od sončnega vzhoda do sončnega zahoda, ne pa tudi dela. Pa tudi sicer to ne bi bil opravičljiv razlog. Navaja, da so v omenjenem času v Azilnem domu potekali sprejemi prošenj in razgovori tudi z drugimi prosilci muslimanske veroizpovedi, ki s tem v zvezi niso imeli nikakršnih pripomb. V zvezi s sodno prakso na katero se tožnik sklicuje v pripravljalni vlogi pa najprej poudarja, da je podobnost z zadevo Vrhovnega sodišča I Up 7/2017 zgolj navidezna. V navajani zadevi je namreč tožnik preko pooblaščencev še istega dne izostanek opravičil. Poudarja, da je Vrhovno sodišče tam poudarilo, da je neskladje med obravnavanimi določbami ZMZ-1 in Procesno direktivo II v časovnem elementu, v katerem mora prosilec izostanek opravičiti, saj Procesna direktiva II omogoča tudi naknadno opravičilo, ki je podano v razumnem roku po tem, ko bi moral biti osebni razgovor že opravljen. Tudi sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča U I 292/09, Up 1427/09 in Up 897/11, s tožnikovo zadevo nima povezave. Ugotavljanje dejanskega stanja po uradni dolžnosti se nanaša na ugotavljanje razlogov za zapustitev izvorne države in na ugotavljanje razlogov, zakaj se posamezni prosilec tja ne more vrniti, vsekakor pa ne na ugotavljanje razlogov, zakaj se tožnik ni udeležil razgovora in na iskanje tožnika po Azilnem domu in njegovi okolici. Prvenstveno je naloga tožnika samega, da opravi procesna dejanja, ki jih lahko stori samo on oz. navede razloge, zakaj slednjega ne more storiti. Tudi preostale odločbe Ustavnega sodišča Up 1136/11, U-I-155/11 in U-I-189/14, se ne nanašajo na tožniku primerljivo situacijo, pač pa na odstranitev, izgon, izročitev, prenehanje mednarodne zaščite oziroma načelo nevračanja. V kolikor bi sledili razlogovanju tožnika, toženka v nobenem primeru ne bi mogla ustavitvi postopek ali izdati drugo procesno odločitev, s katero se postopek zaključi. Prav tako sodba Up 613/16 za zadevno situacijo ni relevantna. V citirani zadevi sodišče namreč ni upoštevalo tožnikove zdravstvene dokumentacije, katero je predložil, medtem ko v konkretni zadevi tožnik zdravstvene dokumentacije sploh ni predložil.

7. Tožnik je s pripravljalno vlogo predložil zdravstveno dokumentacijo v zvezi z zdravstvenim stanjem. Toženka pa je na to odgovorila, da je ta dokumentacija nastala šele po datumu, ko bi se moral tožnik zglasiti na osebnem razgovoru.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedeni sklep, s katerim je toženka ustavila postopek v zvezi s tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Svojo odločitev je oprla na določbo šestega odstavka 49. člena v povezavi s 1. alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1. Prva alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 določa, da se prošnja šteje za umaknjeno tudi, če se prosilec brez predhodnega opravičila ne odzove vabilu na osebni razgovor. V šestem odstavku 49. člena ZMZ-1 pa je določeno, da pristojni organ s sklepom postopek ustavi, če se prošnja v skladu s tem zakonom šteje za umaknjeno.

10. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa in izpodbijanega sklepa, je bil tako tožnik kot njegovi pooblaščenci pravilno vabljen na osebni razgovor določen za dne 6. 5. 2019 ob 9.00 uri. Vabilo na osebni razgovor je bilo navedenim osebam vročeno dne 16. 4. 2019, kar izhaja iz vročilnic pripetih k vabilu št. 2142-2736/9 z dne 16. 4. 2019. V vabilu na osebni razgovor je naveden datum, ura in kraj, kjer se bo osebni razgovor opravil. Poleg navedenega pa je med drugim v predzadnjem odstavku vabila tudi opozorilo na pravne posledice izostanka z osebnega razgovora, kjer je navedeno, da mora oseba, ki se osebnega razgovora ne bo mogla udeležiti, slednje takoj sporočiti organu, sicer bo organ štel, da je prošnja umaknjena in bo postopek ustavil (nastop pravne posledice iz šestega odstavka 49. člena v zvezi s 1. alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1). Ne iz izpodbijanega sklepa ne iz vpogledanega upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik izostanek z osebnega razgovora predhodno ali naknadno opravičil.

11. Tožnik v tožbi navaja, da se razgovora ni mogel udeležiti zaradi slabega počutja (bolezen in močna utrujenost) in ker je bil to prvi dan Ramadana, ko je sicer navada, da muslimani podnevi počivajo. Toženka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da je bila šele s tožbo seznanjena z razlogi, ki jih za svoj izostanek navaja tožnik. Kot pravilno opozarja tožnik, ZMZ-1 v 1. alineji drugega odstavka 50. člena v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS, sodba I Up 7/2017, z dne 15. 2. 2017, določa izpodbojno domnevo in ne pravne fikcije, zoper katero ni mogoč nasproten dokaz. Vendar pa je na tožniku, da takšno domnevo izpodbije. To stori tako, da v razumnem roku dokaže, da je bila njegova opustitev posledica okoliščin, na katere ni mogel vplivati. Kot nadalje izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča podlago za nastop pravne domneve, da je tožnik prošnjo umaknil, predstavlja zveza med neudeležbo na osebnem razgovoru in odsotnostjo opravičila v razumnem roku. Kot že navedeno, tožnik vse do vložitve tožbe svoje odsotnosti z osebnega razgovora ni pojasnil in ne opravičil. Razloge za odsotnost je navedel šele v tožbi, kar je tudi po presoji sodišča prepozno. Kot razumen rok, ki ga v svoji odločbi navaja Vrhovno sodišče RS in ki izhaja iz drugega pododstavka 28. člena Procesne direktive II, bi bilo mogoče šteti čas, ki nastopi neposredno po tem, ko so okoliščine, ki so tožnika upravičeno zadržale in mu onemogočile, da bi pravočasno opravil procesno dejanje, prenehale. V konkretni situaciji pa zgolj tožbene trditve, podane 14. 5. 2019, da je bil tožnik kritičnega dne (torej 6. 5. 2019) bolan in močno utrujen ni in ne more biti opravičljiv razlog, ki bi lahko izpodbil domnevo o umiku prošnje za mednarodno zaščito. Kot je toženka že poudarila, je imel tožnik na voljo vse možnosti, da bi o domnevni bolezni pravočasno seznanil toženko in prosil za preložitev osebnega razgovora. Tožnik ni ne zatrdil ne izkazal, da bi pri njem nastopilo takšno zdravstveno stanje, ki bi mu onemogočilo pravočasno seznanitev toženke. Tožnik je sicer po elektronski pošti dne 21. 5. 2019 sodišču predložil fotokopiji zdravniškega potrdila v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem, ki nosita datum 9. 5. in 15. 5. 2019, vendar nobeno od njiju ne predstavlja zdravniškega potrdila, iz katerega bi izhajala upravičena odsotnost tožnika s procesnega dejanja 6. 5. 2019 zaradi nenadne in nepredvidljive bolezni. Zdravniški potrdili se nanašata na siceršnje tožnikovo psihično počutje in kot taki za konkretno zadevo ne moreta biti odločilni in ne moreta vplivati na pravilnost toženkine odločitve. Sodišče je iz navedenega razloga odločilo brez glavne obravnave, ker je ocenilo, da predlagani dokazi z zaslišanjem tožnika in zdravnika oziroma postavitev izvedenca ne bi vplivali na drugačno odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12. Kot drugi razlog za neudeležbo na osebnem razgovoru tožnik navaja, da je bil dne 6. 5. 2019 prvi dan Ramadana, ko je sicer navada, da muslimani počivajo. Iz že zgoraj navedenih razlogov sodišče tudi takšnega razloga ne more šteti kot opravičljivega. V kolikor je tožnik menil, da mu njegova veroizpoved preprečuje, da bi se navedenega dne udeležil osebnega razgovora, bi za preložitev moral pravočasno zaprositi toženo stranko, kar pa ni storil.

13. Tožnik v tožbi očita, da je odločitev toženke napačna in pretirana in kot taka v nasprotju z načelom sorazmernosti. V zvezi z navedenim sodišče poudarja, da je ZMZ-1 v tem delu jasen in določa, da pristojni organ postopek s sklepom ustavi, če se prošnja v skladu s tem zakonom šteje za umaknjeno. Povzeta zakonska dikcija torej ne omogoča organu polje proste presoje in uporabe načela sorazmernosti, ali pravno posledico ustavitve uporabiti ali ne, saj zakon pravno posledico izrecno določa.

14. Sodišče še pojasnjuje, da tožniku v upravnem postopku ni bila kršena pravica do sodnega varstva, saj je to pravico izkoristil ravno s tem, da je v zadevnem postopku vložil tožbo zoper sklep toženke, s katerim je ustavila postopek v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito.

15. Sodišče še pojasnjuje, da obravnavana zadeva ni primerljiva s sodno prakso Ustavnega sodišča v zadevah U-I-238/06, U-I-292/09, Up-1427/09, Up-897/11, Up-1136/11, U-I-155/11, U-I-189/14, Up-663/14, v katerih je poudarek na ugotavljanju dejanskega stanja po uradni dolžnosti v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, ki se nanašajo na izvorni državo prosilca, se pravi, razlogi za zapustitev izvorne države in razlogi, zakaj se prosilec vanjo ne more vrniti. Ugotavljanje dejanskega stanja po uradni dolžnosti pa se nikakor ne more nanašati na ugotavljanje razlogov, zakaj tožnik ni opravil določenega procesnega dejanja, npr. zakaj se ni udeležil osebnega razgovora. Takšna toženkina obveznost nima podlage ne v zakonu niti ne izhaja iz citirane sodne prakse. Prav tako ni primerljiva z odločbo Up-613/16, kot je pojasnila že toženka, kjer sodišča v odločbi niso upoštevala zdravstvene dokumentacije, ki jo je tožnik predložil in se nanjo skliceval.

16. Ker je glede na navedeno odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

17. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper to sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za zahtevo za zadržanje izvršitve sklepa, ki je časovno vezano le na čas do pravnomočne sodne odločbe.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 733/2023-13
• VSRS Sodba I Up 7/2017
• UPRS Sodba I U 2174/2018-6