<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sklep I U 2435/2017-23

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2435.2017.23
Evidenčna številka:UP00029425
Datum odločbe:27.03.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč (preds.), Liljana Polanec (poroč.), mag. Damjan Gantar
Področje:PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR
Institut:prekršek neznatnega pomena - pisno opozorilo - zavrženje tožbe

Jedro

Z izpodbijanim pisnim opozorilom zaradi storitve prekrška ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato zakonitosti izpodbijanega akta ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka, AJPES, je na podlagi 53. člena Zakona o prekrških (ZP-1) dne 2. 10. 2017 tožeči stranki izdala pisno opozorilo zaradi storitve prekrškov po 1. in 2. točki prvega odstavka 686.a člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Ocenila je, da je pisno opozorilo zadosten ukrep, ker sta prekrška neznatnega pomena, saj sta bila storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki ju delajo posebno lahka. Navedla je še, da je z izdajo pisnega opozorila postopek o prekršku zaključen.

2. Tožeča stranka vlaga obširno tožbo, v kateri navaja, da je že pred iztekom zakonskega roka toženo stranko obvestila, da je izvršitelj dne 16. 3. 2017 iz njenih poslovnih prostorov odnesel vso poslovno in arhivsko dokumentacijo, zaradi česar davčnega obračuna DDPO za leto 2016, letnega poročila za leto 2016 ter drugih podatkov toženi stranki ni mogla posredovati do 31. 3. 2017. Ker torej zaradi objektivnih razlogov zahtevanih podatkov ni mogla predložiti, ji ni mogoče očitati storitve navedenih prekrškov. Na njeno popolno presenečenje pa je nato tožena stranka izdala pisno opozorilo. Le-to ne vsebuje niti elementarnega pouka o pravici do pritožbe, iz česar izhaja, da zoper izpodbijani akt tudi ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, zato se vlaga tožba po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Čeprav skladno s sklepom Vrhovnega sodišča IV Ips 142/2010 opozorilo ne spada med sankcije za prekršek, to ne pomeni, da opozorilo tožeči stranki ni povzročilo nobenih pravnih posledic. Z izdajo opozorila so tožeči stranki nastale pravne posledice in sicer kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožeči stranki so z uvedbo postopka in izdajo izpodbijanega akta nastali stroški zagovornika, pri čemer tožena stranka z izpodbijanim aktom o stroških postopka ni odločila. Izpodbijani akt je pri tožeči stranki povzročil občutek krivde, ki jo je zaradi navedenega vznemiril, torej je posegel v njene človekove pravice in temeljne svoboščine. Izpodbijani akt tudi ni pravilen in zakonit. Z izdajo izpodbijanega akta se tožena stranka ni opredelila do navedb tožeče stranke iz njene izjave o dejstvih in okoliščinah, s čemer je bilo kršeno načelo zakonitosti. Očitno je bilo obvestilo tožene stranke zgolj samo sebi namen in je tožena stranka tožeči stranki dala zgolj navidezno možnost izjave o dejstvih in okoliščinah. S tem je bila tožeči stranki kršena pravica do izjave. Nadalje je bila z izdajo izpodbijanega akta kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ker tožeči stranki ni bila dana možnost pravnega sredstva zoper izpodbijani akt. Tožena stranka je z izdajo izpodbijanega akta kršila tudi domnevo nedolžnosti iz 7. člena ZP-1, saj je v prekrškovnem postopku dokončno zaključila, da je tožeča stranka storila prekrška, pri čemer pa je jasno, da tožeča stranka očitanih prekrškov ni storila, kar je z izjavo o dejstvih in okoliščinah z dne 25. 7. 2017 tudi izkazala. Glede na navedeno sodišču predlaga, da pisno opozorilo tožene stranke odpravi in postopek o prekršku zoper tožečo stranko ustavi ter ugotovi, da pisno opozorilo tožene stranke posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožeče stranke. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da pisno opozorilo ne predstavlja posamičnega akta in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, zato primarno predlaga, da se tožba zavrže. Tožeča stranka letnega poročila za leto 2016 in s tem v zvezi zahtevane podatke ni predložila do 31. 3. 2017, temveč je poročilo za poslovno leto 2016 predložila v neenotni obliki po poteku zakonsko določenega roka za predložitev poročil in sicer dne 9. 8. 2017. V postopku sta obe tožeči stranki podali vsebinsko enako izjavo o tem, zakaj zahtevanih podatkov in poročil nista predložili v zakonsko določenem roku, zaradi česar je tožena stranka ob upoštevanju obeh izjav tudi ugotovila, da gre za prekrška neznatnega pomena, ki sta bila storjena v takih olajševalnih okoliščinah, ki ju delajo posebno lahka in jima je zato na podlagi 53. člena ZP izdala pisno opozorilo. Poudarja, da iz ZP-1 in ustaljene sodne prakse (sklep VS RS IV Ips 142/2010) izhaja, da pisno opozorilo ni odločba in da zato ZP-1 ne predvideva pravnega sredstva zoper pisno opozorilo. Za izrek opozorila tudi ni potrebno izvesti nobenega postopka. Ker ZP-1 za izdajo pisnega opozorila ne predvideva nobene obličnosti, tožena stranka v njem ni bila dolžna navesti ali, in v kolikšni meri so bile pri odločanju upoštevane navedbe tožeče stranke iz izjave o dejstvih in okoliščinah, čeprav je po drugi strani izjavo o dejstvih in okoliščinah pri odločitvi upoštevala, saj je ravno na podlagi ugotovitev iz izjave o dejstvih in okoliščinah izdala opozorilo. Dalje navaja, da načelo zakonitosti v predmetni zadevi ni bilo kršeno, saj je tožena stranka kot prekrškovni organ odločala skladno z določbami ZGD, ZP-1 in ZUP ter je izpodbijano opozorilo izdano v mejah pooblastila tožene stranke in v skladu z namenom, za katerega ji je bilo pooblastilo dano. Tožeči stranki pravica do izjave ni bila kršena, saj je bila pozvana k podaji izjave o dejstvih in okoliščinah, ki jo je tudi podala. Tudi ustavna pravica do pravnega sredstva ji ni bila kršena, saj zoper opozorilo, ki ni odločba, ni predvideno pravno sredstvo. V postopku tudi ni bila kršena domneva nedolžnosti, saj je tožeča stranka sama navedla, da zahtevanih listin in aktov ni oddala do izteka zakonsko določenega roka. Z izpodbijanim aktom tožeči stranki tudi niso bile kršene pravice in temeljne svoboščine, pri čemer tožeča stranka zgolj pavšalno omenja občutek krivde, ki naj bi jo vznemiril. Tožeči stranki niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine niti s samo odločitvijo oziroma z odsotnostjo pravnega pouka. Tudi domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS ni bila kršena, kot tudi ne domneva nedolžnosti iz 7. člena ZP-1. Tožeča stranka navaja, da so ji z opozorilom nastale tudi druge pravne posledice, pri čemer navaja stroške zagovornika. Stroški zagovornika niso pravne, temveč finančne posledice, ki bremenijo tožečo stranko samo. Tožena stranka je o stroških izdala poseben sklep in s tem tožeči stranki omogočila uveljavljanje pravnih sredstev, kar je tožeča stranka tudi izkoristila, saj je zoper sklep tožene stranke, s katerim je le-ta zavrnila njeno zahtevo za odmero stroškov, vložila zahtevo za sodno varstvo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrže, podredno pa, da zahtevek zavrne, ker ni bila storjena nobena od kršitev.

4. Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah vztraja pri argumentih iz tožbe in navaja, da je že izkazala, da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v njene ustavne pravice iz 22., 23., 25., 27., 14. in 2. člena Ustave RS. Tožena stranka pa vztraja pri pravilnosti svoje odločitve.

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6. Tožnik s tožbo izpodbija pisno obvestilo tožene stranke o storitvi dveh prekrškov in zahteva ugotovitev posega v njegove človekove pravice.

7. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa samo, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka 2. člena ZUS-1 je upravni akt upravna odločba ali drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

8. Po presoji sodišča z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Zato zakonitosti izpodbijanega akta ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.

9. Tožnik v tožbi zatrjuje tudi poseg v ustavne pravice iz 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS, torej vlaga tožbeni zahtevek tudi po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Sodišče pojasnjuje, da do kršitve navedenih ustavnih določb že pojmovno ne bi moglo priti, saj so le-te zagotovljene ob predpostavki odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih, pri čemer je ta okoliščina v obravnavanem primeru izostala. Takšno stališče je potrjeno v upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča RS ( npr. sklep I Up 63/2018, I Up 13/2018)).

10. Tožnik zoper pisno obvestilo, izdano v prekrškovnem postopku, res nima na voljo drugega sodnega varstva, saj Zakon o prekrških (ZP-1) zoper obvestilo ne predvideva sodnega varstva. Sodišče zato pojasnjuje, da ima tožnik v takem primeru, ko sodno varstvo ni zagotovljeno znotraj prekrškovnega postopka po določbah ZP-1, možnost vložiti ustavno pritožbo, kot posebno pravno sredstvo, ki vsakomur omogoča, da pred najvišjim organom za varstvo ustavnosti in človekovih pravic uveljavlja varstvo svojih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki naj bi mu bile s konkretnim aktom kršene.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo, ker izpodbijani akt oziroma dejanje ni akt, ki bi se ga lahko izpodbijalo s tožbo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic. Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vsebine tožbenih navedb ni posebej opredeljevalo.

12. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o prekrških (2003) - ZP-1 - člen 53
Zakon o gospodarskih družbah (2006) - ZGD-1 - člen 686.a
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0Njc3