UPRS Sodba I U 877/2019-6

Jedro

Razlogi izpodbijane odločbe somed seboj v nasprotju, saj je iz njih najprej razvidno, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je kot Berber diskriminiran (ter s slabo ekonomsko situacijo), nato pa da je njena podlaga izključno v ekonomskih razlogih. Glede na navedeno je iz tožnikove izpovedbe ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru razvidno zatrjevanje diskriminatornega ravnanja Arabcev z Berberi, med katere sodi tudi sam. To je sicer uvodoma ugotovila tudi sama tožena stranka (v nadaljevanju pa se je do navedenega le pavšalno opredelila, ker tožnik naj ne bi konkretno opisal dejanja in ker navedenega ni dokazal). Zaradi opisanega ravnanja pa je tožnik po presoji sodišča lahko preganjan zaradi narodne pripadnosti v smislu 3. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, pri čemer so dejanja diskriminacije tudi dovolj konkretizirana. Glede trditev tožnika (razen da so premalo konkretizirana in ne dokazana) tožena stranka ni pojasnila, zakaj jih šteje kot očitno neutemeljene.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-651/2019/5 (1312-13) z dne 26. 4. 2019 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za mednarodno zaščito na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Tožena stranka v obrazložitvi ugotavlja, da je tožnik iz Maroka odšel zaradi ekonomskih razlogov. Resda je izjavil, da je imel ekonomske težave zaradi svoje narodnosti kot Berber, ker naj bi se diskriminacija odražala pri možnosti za zaposlitev, vendar teh izjav ni z ničemer dokazal niti natančneje konkretiziral, na kratko je posplošeno navajal, da je bil v Maroku diskriminiran s strani Arabcev, kar se najbolj odraža pri zaposlitvi. Celo sam je izjavil, da v svoji izvorni državi ni bil ogrožen. V postopku je zato navajal dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Poleg tega prihaja iz Maroka, varne izvorne države po Odloku Vlade RS o določitvi seznama varnih izvornih držav.¹ V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država, saj je povedal, da v tej državi ni bil ogrožen. Tudi ni mogoče sklepati, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, na kar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. Ni namreč imel težav zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ampak ker ni imel dovolj denarja za dostojno življenje, v izvorni državi mu ni grozila smrtna kazen ali usmrtitev niti mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen, po lastnih izjavah je pobegnil zaradi zaporne kazni in zaradi groženj šefa, ki mu je dolgoval denar. Tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je bil v izvorni državi žrtev diskriminacije zaradi pripadnosti berberski etnični skupini. Iz javno dostopnih dokumentov ne izhaja, ali je Vlada RS pri uvrstitvi Maroka na seznam varnih izvornih držav upoštevala tudi informacije, ki se nanašajo na diskriminacijo pripadnikov berberske etnične skupine. Dejanja preganjanja, ki jih je zatrjeval, so povezana s podlago iz Ženevske konvencije, in sicer z etnično pripadnostjo (Berber). Tožnik se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da je izvorno državo zapustil predvsem zaradi ekonomskih težav. Vendar pa je popolnoma prezrla dejstvo, da so ekonomske težave posledica hude diskriminacije Berberov. Ekonomska in socialna diskriminacija se lahko v določenih primerih opredeli kot dejanje preganjanja v skladu s 26. členom ZMZ-1. Dejstvo, da se tožnik ni mogel šolati v svojem jeziku in da osnovne šole ni mogel nadaljevati zaradi revščine, da je bil pogosto tepen in poniževan s strani Arabcev zgolj zato, ker je Berber, nezmožnost pridobitve zaposlitve, ki bi mu omogočila življenje onkraj osnovnega boja za preživetje, diskriminacija pri dostopu do zdravstvenih storitev in športne prireditve, so dejanja, ki kumulativno predstavljajo dejanja dovolj resne narave. Tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, in sicer v kolikšni meri so Berberi v Maroku diskriminirani, saj o tem ni pridobila nobenih poročil. Tožena stranka večkrat poudari, da je tožnik povedal, da v državi ni bil ogrožen. Takšno navajanje dejstev ni popolnoma točno, saj se je konkretno vprašanje glasilo, „ali je bilo vaše življenje v Maroku kdaj ogroženo?“. Težki socialni in ekonomski pogoji v izvorni državi lahko predstavljajo nečloveško in poniževalno ravnanje in s tem kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), kadar je vzrok za izredno slabe življenjske razmere ne/posredno ravnanje države. Ni res, da je tožnik izjavil, da je pobegnil zaradi zaporne kazni in zaradi groženj šefa, ki mu je dolgoval denar. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponoven postopek.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Tožniku je bila dana možnost izjave o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe. Če bi bil tožnik res žrtev nevzdržne diskriminacije v izvorni državi, bi podrobno opisal morebitne dogodke. Dvomi, da so se opisane težave sploh zgodile. Zato tudi ni smotrno proučevanje informacij v povezavi z dejstvom, ki ga prosilec ni izkazal.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite ob sklicevanju na določila prve in druge alinejo 52. člena ZMZ-1. Zakonodajalec je namreč določil, da lahko pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne tudi, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 (1. alineja 52. člena ZMZ-1), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja 52. člena ZMZ-1).

7. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Maroka, ki ga je Vlada RS 17. 2. 2016 z Odlokom razglasila za varno izvorno državo. Sporno pa je, ali je, upoštevaje osebne okoliščine tožnika, Maroko varna država tudi zanj. Tožnik je namreč poleg ekonomskih razlogov v postopku (in že v lastnoročni izjavi – prošnji za mednarodno zaščito v upravnem spisu) zatrjeval, da je bil v Maroku diskriminiran s strani Arabcev, ker je Berber, zaradi česar naj ne bi imel pravic in možnosti za zaposlitev. Izpovedal je še, da je zdravnik v zdravstvenem domu hotel, da plača, ker je Berber, najbolj pa se to opazi, če iščeš službo. Berberi trpijo za rasizmom s strani Arabcev. Ne razumejo se med seboj, Arabci obvladujejo vse v državi. Kamorkoli je šel, so ga Arabci tepli in poniževali, vsak dan se je z njimi kregal ali pa tepel. Prepoznali so ga kot Berbera po njegovem dialektu. Opisal je dogodek v bolnišnici, ko so arabske bolnike sprejeli pred njegovo mamo, zato se je z njimi začel kregati, prišla je policija in mu povedala, da če se to še enkrat zgodi, ga bodo zaprli. Tudi ko je šel iz Agadirja na tekmo v Casablanco, ga policija ni pustila na stadion, ker je bil iz Agadirja, ki je znan kot berbersko mesto. Hodil je v šolo z Arabci, učili pa so se samo arabščino, ker se v šoli ne smejo učiti berberščine. Prebivalci iz kraja Alhuseima v Agadirju so zahtevali ambulanto za rakave bolnike, ampak vlada tega ne dovoli. Poizkušali so z demonstracijami, štirje demonstranti so dobili dvajsetletno zaporno kazen. Na vprašanje, ali je bilo njegovo življenje ogroženo v Maroku, je izjavil, da ni bil ogrožen.

8. Glede na navedeno po presoji sodišča ni pravilno stališče tožene stranke, da je tožnik navajal le okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Tudi sicer so razlogi izpodbijane odločbe med seboj v nasprotju, saj je iz njih najprej razvidno, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da je kot Berber diskriminiran (ter s slabo ekonomsko situacijo), nato pa da je njena podlaga izključno v ekonomskih razlogih. Glede na navedeno je iz tožnikove izpovedbe ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru razvidno zatrjevanje diskriminatornega ravnanja Arabcev z Berberi, med katere sodi tudi sam. To je sicer uvodoma ugotovila tudi sama tožena stranka (v nadaljevanju pa se je do navedenega le pavšalno opredelila, ker tožnik naj ne bi konkretno opisal dejanja in ker navedenega ni dokazal). Zaradi opisanega ravnanja pa je tožnik po presoji sodišča lahko preganjan zaradi narodne pripadnosti v smislu 3. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1, pri čemer so dejanja diskriminacije tudi dovolj konkretizirana (vsekakor pa bi lahko in morala tožena stranka tudi s postavljanjem vprašanj poskrbeti, da bi tožnik dogodke bolj konkretno opisal, če meni, da so premalo določni, da bi se na tak način ugotovilo resnično dejansko stanje in vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo, skladno z 8. členom Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Glede navedenih trditev tožnika (razen da so premalo konkretizirana in ne dokazana) tožena stranka ni pojasnila, zakaj jih šteje kot očitno neutemeljene. V zvezi z navedenim so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku se bo morala tožena stranka opredeliti do navedenih trditev tožnika v zvezi z njegovo narodno pripadnostjo in zatrjevanim preganjanjem.

9. Glede na trditve o diskriminatornem ravnanju Arabcev bi morala tožena stranka ugotavljati, ali je Maroko za tožnika varna izvorna država, česar pa ni storila. Celo nasprotno, ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država, ne da bi se opredelila do s strani tožnika zatrjevane diskriminacije Berberov v Maroku. Tožnik je res izjavil, da v Maroku ni bil ogrožen, vendar je bil to odgovor na vprašanje, ali je bilo njegovo življenje v Maroku ogroženo, česar tožena stranka ne more posploševati z ugotovitvijo, da v Maroku tožnik, ob upoštevanju njegovih izjav v zvezi z diskriminatornimi ukrepi, sploh ni bil ogrožen.

10. Tožena stranka kljub navedenim trditvam tožnika o diskriminaciji ni pridobila aktualnih informacij o stanju v izvorni državi v zvezi z odnosi med Arabci in Berberi. Tožnika je sicer seznanila s tem, da je Maroko varna izvorna država, vendar s tem nanj ni prevalila dokaznega bremena.² Glede na zatrjevane tožnikove osebne okoliščine bi morala preveriti, ali je Maroko varna izvorna država tudi z vidika odnosov Arabcev do Berberov in ali morebiti tožniku ne grozi resna škoda, če bi se vrnil vanjo (28. člen ZMZ-1). Tega pa ni storila, celo ugotovila je, da je tožnik pobegnil zaradi zaporne kazni in groženj šefa, ki mu je dolgoval denar. Navedeno po presoji sodišča iz spisa ni razvidno, odločbe se v tem delu ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

11. Ker tožena stranka ni preverila, ali je Maroko varna izvorna država tudi z vidika odnosov Arabcev do Berberov, sodišče ne more preveriti, ali je Maroko varen za tožnika glede na njegove zatrjevane osebne okoliščine. Tudi v zvezi z navedenim so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka pridobiti informacije o tožnikovi izvorni državi z vidika zatrjevane diskriminacije Arabcev do Berberov in z njimi seznaniti tožnika.

12. Sodišče je glede na obrazloženo odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, posledično pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. V obravnavani zadevi je očitno že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato je sodišče odločilo brez glavne obravnave (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je sodišče v zadevi I U 2452/2018 z dne 14. 12. 2018 že presojalo podobno zadevo in izpodbijano odločbo potrdilo. Sodišče pripominja, da zadevi nista primerljivi, saj v citirani zadevi prosilec kot razlog zapustitve izvorne države ni navajal diskriminacije s strani Arabcev, pač pa le, da je v izvorni državi slab šolski sistem in da službe kljub izobrazbi ne more najti, zato je opustil šolanje in šel v Evropo. Trdil je še, da v Alžiriji ugrabljajo otroke. Sodišče je v navedeni zadevi ugotovilo, da tožnik ni izkazal razlogov, da zanj njegova izvorna država ni varna. V obravnavani zadevi pa je tožnik zatrjeval razloge (tj. določno opredeljena ravnanja diskriminacije s strani Arabcev), zaradi katerih bi tožena stranka morala preveriti, ali je Maroko zanj varna izvorna država.

-------------------------------
¹ Ur. l. RS, št. 13/16, v nadaljevanju Odlok Vlade RS.
² V zvezi z deljenim dokaznim bremenom v azilnih postopkih glej npr. sodbe Upravnega sodišča: I U 402/2018 z dne 11. 5. 2018, I U 647/2017 z dne 25. 10. 2017, I U 1646/2016 z dne 25. 9. 2017.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 789/2019-7
• UPRS Sodba I U 300/2020-7
• UPRS Sodba I U 1015/2020-7