UPRS Sodba I U 1764/2017-16

Jedro

Vsak razpis za oddajo neprofitnih stanovanj v najem predstavlja povsem samostojen postopek in je potrebno vedno upoštevati dejansko stanje in okoliščine, ki veljajo v času vsakokratnega razpisa. Te okoliščine pa se lahko od razpisa do razpisa med seboj tudi razlikujejo.

V 7. poglavju javnega razpisa je bilo navedeno, da se pri obravnavi vloge upoštevajo razmere, ki so obstajale v času oddaje vloge in so navedene v vlogi in da se kasnejših sprememb ne upošteva. Izrecno je tudi navedeno, da se v dvomu šteje, da se upoštevajo razmere na zadnji dan roka za oddajo vloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da tožnica ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ker je lastnica oziroma solastnica drugega stanovanja oziroma stanovanjske stavbe, katerega vrednost presega 40 % vrednosti primernega stanovanja. Zaradi neizpolnjevanja pogojev ni uvrščena na prednostno listo upravičencev za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem. V obrazložitvi odločbe navaja, da se je tožnica prijavila na 17. javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem. Na podlagi dokazil o premoženjskem stanju je bilo ugotovljeno, da je solastnica nepremičnine z zemljiško knjižno oznako 1982-597-1 in 1980-597-2 v vrednosti 20.019,50 EUR (1/18 solastniškega deleža na dveh nepremičninah v vrednostih 201.939,00 EUR in 158.513,00 EUR), ta vrednost pa presega 40 % vrednosti primernega stanovanja.

2. Tožnica se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Drugostopenjski organ v obrazložitvi svoje odločbe med drugim navaja, da je v Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik) v 3. členu med splošnimi pogoji med drugim določeno, da prosilec ali kdo izmed oseb, ki skupaj z njim uporabljajo stanovanje, ni lastnik ali solastnik drugega stanovanja ali stanovanjske stavbe, ki ne presega vrednosti 40 % primernega stanovanja. Drugostopenjski organ je ugotovil, da se tožnica šteje kot samska oseba, ker je njena hčerka že zaposlena in polnoletna. Pri višini vrednosti 40% primernega stanovanja, kadar gre za enočlansko gospodinjstvo, se upošteva vrednost 15.515,37 EUR. Glede na dejstvo, da je tožnica solastnica drugih stanovanj in sicer, upoštevajoč njen solastniški delež, v vrednosti 20.019,50 EUR, to presega 40 % vrednosti primernega stanovanja in zato ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem.

3. Tožnica v tožbi navaja, da se je od leta 2001 dalje vsakič uvrstila na listo za dodelitev stanovanja. Poleg tega tožena stranka ni upoštevala novih dejstev in sicer sodne poravnave Okrajnega sodišča v Ljubljani št. N 445/2007 z dne 10. 1. 2017, ki je spremenila njen premoženjski položaj. Sama ni imela vpliva na to, kdaj bo sodna poravnava sklenjena, ampak drugi udeleženci v njej, tožena stranka pa navaja, da je bil ta dokaz prepozen. Poleg tega je toženi stranki posredovala tudi redni izpis iz zemljiške knjige z dne 10. 5. 2017, ki prikazuje njeno dejansko lastništvo, ter točkovalni zapisnik, ki ga je izdelala izvedenka gradbene stroke. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v novo odločanje.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da splošne pogoje za upravičenost dodelitve neprofitnega stanovanja v najem določa 3. alineja prvega odstavka 3. člena Pravilnika, ki določa premoženjski cenzus, ki ga prosilec ne sme presegati. V konkretnem primeru pa se tožnica ni uvrstila na prednostno listo, ker je presegla premoženjski cenzus. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da vrednost njenega premoženja v nepremičninah znaša 20.019,50 EUR, premoženjski cenzus za tožnico pa znaša 15.515,37 EUR in zato ne izpolnjuje vseh splošnih pogojev za upravičenost za dodelitev neprofitnega stanovanja in se je zaradi tega ne uvrsti na prednostno listo. Tožena stranka nadalje pojasnjuje, da se njena hčerka ne more upoštevati kot družinski član, ker je bila v času razpisa zaposlena, kar se je upoštevalo pri premoženjskem cenzusu. Glede sodne poravnave pa je potrebno upoštevati, da določilo 17. javnega razpisa v poglavju 7 izrecno določa, da se pri obravnavi vloge upoštevajo razmere, ki so obstajale v času oddaje vloge (od 24. 9. 2016 do 28. 10. 2016), ter da se kasnejših sprememb ne upošteva. Iz tožničinih navedb jasno izhaja, da je do sodne poravnave prišlo dne 10. 1. 2017, kar pomeni, da je zadevna okoliščina nastopila zunaj časovnega okvirja in se zato ne sme upoštevati kot dokaz v postopku izdaje prvostopenjske odločbe niti tega ne more upoštevati drugostopenjski organ. Enako velja tudi za zemljiškoknjižni izpisek z dne 10. 5. 2017, ki poleg tega predstavlja še pritožbeno novoto, saj se skladno s tretjim odstavkom 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Ker sodna poravnava in zemljiškoknjižno stanje z dne 10. 5. 2017 nista obstajala v odbobju od 24. 9. 2016 do 28. 10. 2016, ni izpolnjen pogoj, da je ta dokaz obstajal v času odločanja, pri čemer slednjega zaradi posebne narave javnega razpisa ne gre razumeti „do izdaje odločbe“, temveč kot „v obdobju od 24. 9. 2016 do 28. 10. 2016“. Nobene vloge pa ne igra dejstvo, da tožnica brez svoje krivde ni mogla predložiti navedenih dokazov, saj se dokaza ne more upoštevati zaradi prepoznega nastanka. Na odločitev obeh organov pa ne more vplivati niti točkovalni zapisnik, ki ga je izdelala izvedenka gradbene stroke. V primeru, da tožnica na podlagi sodne poravnave izpolnjuje vse splošne pogoje za upravičenost do neprofitnega stanovanja, bo lahko kandidirala na naslednjem javnem razpisu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravilnik v 3. členu določa splošne pogoje za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem. Skladno s 3. alinejo prvega odstavka 3. člena Pravilnika je eden od splošnih pogojev tudi ta, da prosilec ali kdo izmed oseb, ki skupaj z njim uporabljajo stanovanje, ni najemnik neprofitnega stanovanja, oddanega za nedoločen čas in z neprofitno najemnino, ali lastnik ali solastnik drugega stanovanja ali stanovanjske stavbe, ki ne presega vrednosti 40 % primernega stanovanja. Navedena omejitev ne velja za lastnike ali solastnike stanovanj, ki jih morajo lastniki po zakonu oddajati v najem za nedoločen čas za neprofitno najemnino. Po oceni sodišča sta prvostopenjski organ in tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje tega splošnega pogoja za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja. Pri tem se sodišče pridružuje stališčem tožene stranke, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na obrazložitev v odločbi drugostopenjskega organa. Sodišče zgolj poudarja, da je bilo pravilno ugotovljeno, da se tožnica šteje kot samska oseba, ker je njena hčerka že zaposlena in polnoletna, in glede na dejstvo, da je bila tožnica v času oddaje vloge solastnica drugih stanovanj in sicer, upoštevajoč njen solastniški delež v vrednosti 20.019,50 EUR, to presega 40 % vrednosti primernega stanovanja in zato ni upravičena do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem.

7. Glede tožbenih navedb, da tožnica od leta 2001 dalje vlagala vloge za dodelitev neprofitnega stanovanja in da se je doslej vedno uvrstila na prednostno listo, sodišče pojasnjuje, da vsak razpis za oddajo neprofitnih stanovanj v najem predstavlja povsem samostojen postopek in je potrebno vedno upoštevati dejansko stanje in okoliščine, ki veljajo v času vsakokratnega razpisa. Te okoliščine pa se lahko od razpisa do razpisa med seboj tudi razlikujejo. Lahko se spreminja tako dejansko stanje glede razmer, ki veljajo za posameznega prosilca in prav tako se lahko spreminja tudi vrednost nepremičnin v času posameznega razpisa. Iz navedenega razloga je v obravnavani zadevi relevanten konkreten 17. razpis, ki se je končal z izpodbijano odločbo.

8. V zvezi s tožbenimi navedbami, da prvostopenjski organ in tožena stranka nista upoštevala poravnave Okrajnega sodišča v Ljubljani št. N 445/2007 z dne 10. 1. 2017, pa se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da je bilo v 7. poglavju javnega razpisa navedeno, da se pri obravnavi vloge upoštevajo razmere, ki so obstajale v času oddaje vloge in so navedene v vlogi in da se kasnejših sprememb ne upošteva. Izrecno je tudi navedeno, da se v dvomu šteje, da se upoštevajo razmere na zadnji dan roka za oddajo vloge (drugi odstavek 7. poglavja javnega razpisa). Zadnji dan za oddajo vloge je bil 28. 10. 2016. Vsa ta dejstva izhajajo iz besedila javnega razpisa, ki se nahaja v upravnem spisu. Tožnica v tožbi navaja, da ni mogla vplivati na čas izdaje sodne poravnave in da ni njena krivda, da je bila poravnava sklenjena že po poteku roka za oddajo prijav. Vendar pa ni relevantno to, da ni podana tožničina krivda, ampak dejstvo, da je okoliščina, za katero tožnica želi, da se jo upošteva, nastala po tem, ko je rok za oddajo vlog že potekel in zato te okoliščine ni možno upoštevati, lahko pa bi se upoštevala ob morebitnih bodočih javnih razpisih, v kolikor vpliva na izpolnjevanje splošnih pogojev.

9. Iz enakih razlogov tudi ni možno upoštevati rednega izpisa iz zemljiške knjige z dne 10. 5. 2017 in točkovalnega zapisnika izvedenke gradbene stroke z istega dne, saj so vse navedene listine nastale že po poteku roka za oddajo prijav in celo po izdaji prvostopenjske odločbe, ki je bila izdana dne 22. 4. 2017. ZUP v tretjem odstavku 238. člena izrecno določa, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji.

10. Ker je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave in je odločilo na nejavni seji, saj dokaza s točkovalnim zapisnikom, ki ga je tožnica predlagala v tožbi, iz že navedenih razlogov ni mogoče upoštevati, v primeru, ko dokazov ni mogoče upoštevati, pa sme sodišče odločiti brez glavne obravnave, za kar ima v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v takih primerih izrecno pooblastilo, razen tega pa glavne obravnave ni predlagala nobena od strank v postopku.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 18/2013
• UPRS Sodba I U 540/2018-10
• UPRS Sodba I U 1850/2017-11