<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 2036/2018-71

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2036.2018.71
Evidenčna številka:UP00029433
Datum odločbe:12.04.2019
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - status begunca - ponovljen postopek - splošna verodostojnost prosilca - preganjanje - politično prepričanje kot razlog preganjanja - dokazno breme - dokazna ocena - glavna obravnava

Jedro

Splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito je podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti.

Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe, in glede na vse dejanske okoliščine skupaj presodilo, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določil 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1., 2. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-246/2014/33 (1312-03) z dne 20. 3. 2017 odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito A.A., roj. .... 6. 1993 v kraju ..., Egipt, ugodi in se mu prizna status begunca.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi Upravnega sodišča št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016 in je tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ponovno zavrnila.

2. V svoji obrazložitvi povzema vsebino tožnikove prve prošnje za mednarodno zaščito z dne 15. 9. 2014. Glede razlogov, zaradi katerih tožnik naproša za mednarodno zaščito ugotavlja, da je navajal, da je leta 2008 prejel izkaznico politične organizacije Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir (Nacionalno združenje za spremembe), ki se je borila proti predsedniku Mubaraku in njegovi oblasti, za spremembe. V letih 2009 in 2010 je tožnik sodeloval na številnih demonstracijah proti Mubarakovemu režimu, ki jih je policija skušala zatreti z uporabo sile, vodnih topov, solzivca in streljanjem, v katerem je umrlo najmanj 60 oseb, številni protestniki so bili aretirani. Po uspeli revoluciji v Egiptu in padcu Mubarakovega režima je oblast za več mesecev prevzela vojska, ki je organizirala volitve, na katerih je zmagala Muslimanska bratovščina, kar je povzročilo nove probleme in delitve, saj je del prebivalstva Egipta podpiral Muslimansko bratovščino, drugi del pa je bil za demokratične spremembe. Tožnik se je tako udeležil demonstracij zoper vladajočo stranko konec leta 2012, ki so trajale do začetka leta 2013, na katerih je prišlo do obračunavanj med podporniki in nasprotniki Muslimanske bratovščine. Tedaj so ga člani Muslimanske bratovščine ujeli in mu na rokah ugašali cigarete ter ga pretepli. Reševalno vozilo ga je odpeljalo v bolnišnico, kjer je ostal 8 ur, od tam pa je bil odpeljan na policijo na zaslišanje, ki je trajalo približno 5 dni. Do spremembe oblasti, ki jo je nasledil general ..., je prišlo v mesecu juniju 2013. S tem je bil tožnik sprva zadovoljen, a se je že v začetku leta 2014 ponovno udeležil protestov, in sicer proti generalu El-Sisiju, zaradi izpustitve vseh članov Mubarakove stranke. Tedaj so ga ponovno aretirali in pridržali na zaslišanjih na policiji približno 15 dni, kjer so ga pretepali in mu grozili, če bi nadaljeval s protesti, podvržen pa je bil tudi elektrošokom. Po izpustitvi je nadaljeval s študijem, pa tudi z objavami na facebooku proti oblastem, zato je bil večkrat deležen groženj policije in varnostne službe, da bo aretiran in zaprt, če ne preneha s tovrstnimi aktivnostmi. Tudi prijatelji so ga opozorili, da je njegovo ime na „črni listi“. V mesecu juniju 2014 je bil tožnik na zahtevo varnostne službe izključen iz fakultete. Po nasvetu staršev je zapustil Egipt in odšel v Evropo. V primeru vrnitve v Egipt bi ga zaprli in likvidirali; pobitih je bilo že veliko fantov, med njimi tudi tožnikov znanec. Po podaji prve prošnje je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in ker se v roku treh dni vanj ni vrnil, je bil v zvezi z njegovo prvo prošnjo 26. 9. 2014 izdan sklep o ustavitvi postopka, kasneje pa je bil tožnik dne 25. 2. 2016 predan iz ZR Nemčije nazaj v Slovenijo (RS), skladno z določili Uredbe (ES) št. 343/2003 z dne 18. 2. 2003 (Uredba Dublin II).

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik navedel 26. 2. 2016 ob vložitvi druge prošnje. Tedaj je izpovedal, da pripada Gibanju 6. april, ki nasprotuje sedanjemu režimu ter da je bil zaradi nasprotovanja režimu in udeležbe na demonstracijah v izvorni državi obsojen na 15-letno zaporno kazen. Kolikor bi bil vrnjen v Egipt misli, da bi ga takoj zaprli, razmere v egiptovskih zaporih pa so tako katastrofalne, da mnogi umrejo, tisti pa, ki zapor preživijo, ostanejo psihični bolniki. Tožnik se zato tja ne more vrniti. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito, je na osebnem razgovoru izpovedal, da je bil leta 2010 član gibanja Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir (Nacionalno združenje za spremembe), ki ga je ustanovil ..., s ciljem uveljavitve sprememb volilne zakonodaje, uvedbe mednarodnega nadzora volitev ter ukinitve policijske ure; kasneje se je začel udeleževati tudi srečanj s sovrstniki iz Gibanja 6. april, ki ga je leta 2008 ustanovil kasneje ubiti B.B., s ciljem boja za enakopravnost, svobodo govora in združevanja. Po uboju B.B. se je tožnik udeležil tudi največjih demonstracij v Aleksandriji, na katerih so tožnika aretirali, poleg enega izmed voditeljev C.C. in številnih drugih demonstrantov, zatem pa je bil deset dni pridržan na policiji, ki je tedaj uporabila tudi solzivec in vodne topove.

4. Nadalje v obrazložitvi še navaja, da je o tožnikovi prošnji že odločila in jo je zavrnila z odločbo z dne 18. 3. 2016, le-to pa je v upravnem sporu odpravilo Upravno sodišče s sodbo št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016 in zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki, z napotkom, da mora v ponovljenem postopku upoštevati vse s strani tožnika predložene dokaze in priskrbeti slovenski prevod sodbe egiptovskega sodišča ter se do njih opredeliti v ponovljenem postopku in mora tožniku dati možnost, da neskladja pojasni oziroma jih je potrebno razčistiti.

5. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve navaja, da je tožnika v ponovljenem postopku ustno dvakrat zaslišala 20. 6. 2016 in 6. 1. 2017. Verodostojnost njegovih odgovorov ocenjuje ob uporabi treh t. i. temeljnih strukturnih elementov oziroma kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti prosilca za mednarodno zaščito, ob sklicevanju na sodbo Upravnega sodišča št. I U 979/2009. V zvezi s prvim kriterijem, ki se nanaša na notranjo (ne)konsistentnost prosilčevih izjav, tožena stranka v obrazložitvi na str. 11 izpodbijane odločbe ugotavlja, da so bile izjave tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru večinoma skladne. Glede drugega kriterija, ki se nanaša na zunanjo (ne)konsistentnost oziroma primerjavo prosilčevih izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države, tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 11 ugotavlja, da izjave, ki jih je podal tožnik ob vložitvi prve in druge prošnje ter na obeh osebnih razgovorih dne 20. 6. 2016 in 6. 1. 2017, ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij, ki bodo predstavljene v nadaljevanju odločbe. Glede tretjega kriterija, ki se nanaša na odgovor na vprašanje, ali je mogoče prosilcu verjeti, ob dodatnem upoštevanju tudi dejavnikov iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti, tožena stranka v obrazložitvi na str. 12 izpodbijane odločbe ugotavlja, da tožniku tudi v zvezi s tem kriterijem ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj je tako ob vložitvi obeh prošenj kot tudi na obeh osebnih razgovorih odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države, pri čemer tožena stranka dodaja, da je osnovna dolžnost prosilca, da samoiniciativno in čim bolj natančno in podrobno navede dejstva in okoliščine, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, breme dokazovanja, da so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite, pa je predvsem na samem prosilcu, ki mora izpolnjevati svoje dolžnosti iz 21. člena ZMZ-1. Kot zadnji element, ki ga je ob odsotnosti drugih dokazov potrebno upoštevati, tožena stranka izpostavlja prosilčevo splošno verodostojnost, vendar pa v tej zvezi glede izjav, ki jih je podal tožnik in za katere je sicer ugotovila, da so večinoma skladne, kljub temu v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 12 ocenjuje, da so v povezavi s preučenimi informacijami malo verjetne. Pri tem kot neprepričljive in zavajajoče označuje tožnikove izjave glede predložitve kopije sodbe in prav tako tudi same sodbe pa tudi predloženega dopisa tožnikovega odvetnika, ki ga je zastopal v kazenskem postopku, pri čemer tožena stranka zaključuje, da tožniku ni mogoče verjeti, da se mu je zgodilo, kar zatrjuje, in sicer zaradi njegove trditve, da sodbe ni prebral in zaradi zatrjevane 15-letne višine zaporne kazni, čeprav iz same sodbe izhaja drugačna, in sicer 4-letna kazen. Po ugotovitvi tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe na str. 13 je iz vseh izjav tožnika mogoče povzeti, da prošnjo tožnik utemeljuje s tem, da mu v Egiptu grozi zaporna kazen zaradi sodelovanja na proti režimskih demonstracijah. Vendar pa njegove z ničemer podkrepljene domneve oziroma trditve o grožnjah in o domnevni življenjski ogroženosti s strani oblasti po oceni tožene stranke ne zadostujejo za podelitev statusa begunca, saj ocenjuje, da je bil tožnik v svojih izpovedih pavšalen in premalo natančen in četudi mu ni mogoče pripisati opravičenih razlogov za premalo podrobne opise dogodkov, so le-ti po mnenju tožene stranke večinoma neprepričljivi in malo verjetni. Po oceni tožene stranke v obrazložitvi na str. 13 izpodbijane odločbe prav tako ni podana skladnost med izjavami in ravnanji prosilca, ki zatrjuje, da je bil v izvorni državi preganjan tako, da jo je moral zapustiti, hkrati pa ne zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času oziroma v prvi varni državi, v katero prispe ter v tej zvezi izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča, izraženo v sodbi št. I Up 426/2009. Kot nerazumljivo tožena stranka označuje tožnikovo dejanje, da je - domnevno zaradi dolgotrajnega postopka, zapustil Slovenijo po tem, ko je že podal prošnjo za mednarodno zaščito, kar po oceni tožene stranke prav tako negativno prispeva k oceni tožnikove splošne verodostojnosti. Ob povedanem tožena stranka domneva, da tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji že prvič ne bi zaprosil, kolikor ne bi bil prijet s strani slovenske policije. Nadalje ugotavlja, da je ob podaji prve prošnje tožnik zatrjeval, da še nikoli ni bil kaznovan in ni prestajal zaporne kazni, ob podaji druge prošnje pa je navedel, da je obsojen na 15-letno zaporno kazen in da mu v primeru vrnitve v Egipt grozi zapor. Kot nadaljnje nedoslednosti v tožnikovih navedbah tožena stranka ocenjuje njegove navedbe o pripadnosti oziroma članstvu v politični organizaciji Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir (Nacionalno združenje za spremembe) ter Gibanju 6. april, pri čemer ocenjuje, da gre očitno za različni politični organizaciji. Kot neverodostojne nadalje označuje njegove navedbe v prvi prošnji, da mu je sprovajalec vzel potni list rekoč, da bo vrnjen v Egipt, če ga dobijo z njim, v drugi prošnji pa je navedel, da mu je bil potni list odvzet kot garancija za plačilo. Razen tega izpostavlja, da tožnik ni nikoli omenil, da bi zaradi zadanih poškodb v času zaslišanj in elektrošokov iskal zdravniško pomoč, medtem ko tožena stranka meni, da bi vsaj okreval v domači oskrbi, če že ne bi iskal zdravniške pomoči. Kot malo verjetno tožena stranka označuje dejstvo, da bi prosilec, ki ga iščejo domače oblasti, državo neovirano in legalno zapustil z letalom, glede na tožnikove navedbe, da je Egipt sam zapustil z letalom in turškim vizumom. Prav tako so po oceni tožene stranke malo verjetni dogodki tudi glede tožnikove aretacije oziroma priprtja, ker jih je tožnik datumsko različno navajal v prvi prošnji in na osebnem razgovoru, čeprav obstaja sicer možnost, da je navedene dogodke, glede na oddaljenost, morebiti časovno pomešal, kar je enako mogoče tudi glede časovnega trajanja pridržanja, vendar kljub temu ocenjuje, da je v njegovih izjavah in časovnih navedbah zaznati veliko neprepričljivost, četudi gre za detajle, ki se morebiti lahko zdijo obrobnega pomena, a jih pri presoji splošne verodostojnosti ni mogoče zanikati. Četudi je tožnik res priskrbel navedena pisna dokaza, in sicer sodbo egiptovskega sodišča in dopis odvetnika, vendar v tej zvezi tožena stranka poudarja, da so bili neuspešni vsi njeni telefonski klici na telefonsko številko, navedeno v odvetnikovem dopisu in da tudi ni bilo mogoče najti nobenih podatkov na svetovnem spletu o omenjenem tožnikovem odvetniku, ki naj bi bil mednarodno uveljavljen odvetnik. Zato kot malo verjetno ocenjuje, da o njem ni moč najti nikakršnih informacij ali podatkov. Prav tako kot malo verjetno šteje, da je odvetnik, ki je tožnika zastopal v kazenskem postopku in je bil seznanjen s sodbo, v dopisu zapisal gre za 15-letno zaporno kazen, čeprav je tožena stranka iz predložene sodbe razbrala, da je bila s prvostopenjsko sodbo sicer res izrečena 15-letna zaporna kazen, ki pa je bila s sodbo prizivnega sodišča znižana na 4 leta zapora.

6. V nadaljevanju še navaja, da je tožena stranka sama na podlagi virov, ki so javno dostopni in zato z njimi tožnika ni posebej seznanjala, ugotovila, da je bil C.C. po treh letih izpuščen iz zapora, vendar pa ni bilo mogoče pridobiti informacij o tem, da bi bil C.C. kadarkoli obsojen na prestajanje 20-letne zaporne kazni, kar zatrjuje tožnik. Nadalje navaja, da po njenih ugotovitvah umorjeni B.B. ni bil ustanovitelj Gibanja 6. april, kakor zatrjuje tožnik, kot tudi, da je bila njegovima morilcema prvotno dosojena 7-letna zaporna kazen zvišana v ponovljenem postopku na 10 let. Dodaja še, da po njenih ugotovitvah ni prišlo do večjega nasilja niti uporabe solzivca in vodnih topov na demonstracijah po uboju B.B. v Aleksandriji, ki so bile 25. junija in ne 28. junija, kakor zatrjuje tožnik. Zato kot malo verjetno ocenjuje tudi tožnikovo navedbo, da je bil tožnik skupaj z C.C. aretiran na navedenih demonstracijah in odpeljan na policijsko postajo.

7. Glede vseh tožnikovih izjav ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na obeh osebnih razgovorih tožena stranka zaključuje, da so le-te neverodostojne in malo verjetne in zato tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, ker da ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in s tem povezanega političnega preganjanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Ocenjuje, da pri tožniku ne obstajajo nikakršne osebne okoliščine, na podlagi katerih bi v povezavi z vsemi preučenimi informacijami bilo mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti, saj po njenem mnenju tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, zato ni izpolnjen pogoj iz 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti. Ker je na osebnem razgovoru navedel le, da ve, kaj ga čaka v primeru vrnitve v Egipt, gre za pavšalno oziroma premalo konkretizirano navedbo, tako da po oceni tožene stranke tožnik na osebnem razgovoru svoje domnevne ogroženosti ni konkretiziral. Njegove izjave smatra za neverodostojne in malo verjetne ter meni, da niso podane kakršnekoli posebne okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče tožniku pripisati opravičen razlog za premalo natančen opis dogodkov, ki bi predstavljali utemeljen razlog, da bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Pri tem dodaja, da razmere v izvorni državi, pa naj bodo še tako grozne, same po sebi ne predstavljajo razloga, da se osebe v takšne razmere ne vrne, kar vključuje tudi težke socialne in ekonomske pogoje. Nadalje navaja, da tudi ni nikakršne podlage za ugotovitev, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, zato tožnik tudi ne izpolnjuje niti pogoja iz 1. alineje 28. člena ZMZ-1. Glede presoje obstoja resne škode iz 3. alineje 28. člena ZMZ-1 pa navaja, da je tožena stranka skrbno preučila informacije o stanju v izvorni državi tožnika, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika dne 1. 7. 2016, vendar se v izpodbijani odločbi do njih posebej ni opredeljevala. Glede dne 26. 8. 2016 po e-pošti predloženih fotografij ocenjuje, da iz njih ni mogoče razbrati, da bi prav policija pustila razdejanje v stanovanju tožnikovih staršev, tako da po njeni oceni navedeni posnetki ne dokazujejo ničesar. Kar pa zadeva fotografije, predložene na osebnem razgovoru 20. 6. 2016, le-teh po oceni tožene stranke ni mogoče šteti za verodostojne, ker na njih ni tožnika in tudi ni mogoče ugotoviti, če resnično predstavljajo to, kar zatrjuje tožnik, poleg tega pa nimajo zabeleženega niti datuma nastanka. Zato so po presoji tožene stranke izjave tožnika neverodostojne in malo verjetne. V zaključku obrazložitve izpodbijane odločbe na str. 17 navaja, da na podlagi celovite in natančne presoje informacij ugotavlja, da prav tako ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo niti na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Sprejeto odločitev tožena stranka utemeljuje na podlagi 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1.

8. V tožbi tožnik uveljavlja tožbene ugovore zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Posebej poudarja, da sam tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni navajal le grožnje zaporne kazni zaradi sodelovanja na proti režimskih demonstracijah, ampak da je bil v izvorni državi že preganjan in bi bil tudi v bodoče preganjan zaradi izražanja svojega političnega prepričanja. Kot napačno tožnik označuje tudi negativno oceno tožene stranke o splošni verodostojnosti tožnika, češ le-ta da ne temelji na vestni in skrbni presoji vseh okoliščin konkretnega primera, predvsem tistih, ki so navedene v 21. do 23. členu Zakona o mednarodni zaščiti.

9. Toženi stranki očita, da je pri svoji oceni verodostojnosti najprej ugotovila, da so bile njegove izjave ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru večinoma skladne ter da ne odstopajo od preučenih verodostojnih informacij in da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, temu nasprotno pa je zaključila, da je bil tožnik v svojih izpovedbah pavšalen in premalo natančen ter ni zadostil nobeni izmed zahtev v prvih štirih alinejah 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti in so podane nekonsistentnosti v njegovih izjavah, ne da bi te zaključke sploh obrazložila, saj ni konkretizirano navedla, v katerem delu svoje prošnje je bil tožnik preveč pavšalen. Zato se do njenih navedb tožnik ne more obrazloženo opredeliti, četudi se z njimi nikakor ne strinja. Kot protisloven označuje tudi njen zaključek, da so neverodostojne in malo verjetne tožnikove izjave, podane pri podaji prošnje za mednarodno zaščito in na obeh razgovorih, kar predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1.

10. Kot napačen tožnik označuje tudi zaključek tožene stranke, da je pavšalna in premalo konkretizirana tožnikova izjava o tem, kaj ga čaka v primeru vrnitve v Egipt. Sam nasprotno meni, da je on sam natančno opisal, katerim dejanjem preganjanja - kot so aretacije, zasliševanja, pretepanje, izključitev iz fakultete, ki jim je bil tožnik že izpostavljen zaradi svojega političnega prepričanja. Prav tako jasno je izpovedal, da bi ga v primeru vrnitve v Egipt zaprli in likvidirali, saj so pobili že veliko fantov. Poleg tega je bil tožnik v Egiptu zaradi izražanja svojih političnih stališč že obsojen na nesorazmerno dolgo 15-letno zaporno kazen, pri čemer poudarja, da so razmere v zaporih katastrofalne, saj je vsak, ki zapusti zapor, psihični bolnik ali pa v zaporu umre (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 20. 6. 2016, str. 7), torej je dejanja preganjanja, ki mu grozijo v primeru vrnitve v izvorno državo natančno opisal in jih še podkrepil z opisom dejanj preganjanja, ki jim je bil že izpostavljen ter dejanj preganjanja, ki so jih bili deležni že tudi drugi, ki so bili enako kot tožnik politično aktivni. Zato kot napačen označuje zaključek, da so njegove navedbe v zvezi s tem, kaj ga čaka v primeru vrnitve v Egipt pavšalne in premalo natančne, pri čemer poudarja, da je v postopku predložil številne dokaze, vključno s sodbo, s katero dokazuje, da je bil obsojen na 15-letno zaporno kazen. Nasprotuje tudi zaključku, da za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času, oziroma v prvi varni državi. Čeprav je za toženo stranko je suspektno, da je po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito Slovenijo zapustil in odšel v Nemčijo, vendar tožnik poudarja, da je tam prav tako zaprosil za mednarodno zaščito. Tožniku se zdi opisano sklepanje tožene stranke nerazumljivo, češ da onemogoča preizkus izpodbijane odločbe v zadevnem delu, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1. Ker se tožena stranka ni opredelila do okoliščine, ali je izkazal opravičene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov, tožnik označuje kot neobrazložen njen zaključek, da tožnik ni zadostil zahtevi iz 2. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti.

11. Tožnik nadalje nasprotuje tudi zaključku, da v Sloveniji tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor ne bi bil prijet s strani policije, češ da gre za pravno nedopustno subjektivno domnevo tožene stranke, ne pa za presojo objektivnih dejstev. V zvezi z ugotavljanjem bistvenih in nebistvenih nekonsistentnosti v njegovih izjavah toženi stranki očita, da ni upoštevala vseh dejstev in dokazov ter procesnih garancij, ki veljajo v tovrstnih postopkih, skladno z ustaljeno upravno in ustavno sodno prakso, zato so nepravilni tudi njeni zaključki. V tej zvezi še podrobneje obrazlaga svoje navedbe v obeh prošnjah in v obeh zapisnikih o osebnih razgovorih ter pojasnjuje, da gre zgolj za navidezne nekonsistentnosti glede njegovega članstva v navedenih dveh političnih organizacijah in trajanja njegovih pridržanj ob aretacijah. Tako v zvezi s svojim odgovorom na ustnem zaslišanju dne 20. 6. 2016 pojasnjuje, da ni rekel, da je dobil izkaznico stranke Alyamenia, vendar ni nikoli zanikal članstva v navedeni organizaciji, pač pa je rekel le, da ni nikoli dobil članske izkaznice. Iz prošnje z dne 15. 9. 2014 sicer izhaja, da je to rekel, vendar to ni res, saj omenjena organizacija posebnih izkaznic sploh ne izdaja, zato je v prošnji očitno prišlo do napake v zapisu. Da se te napake tudi dogajajo, si ni mogoče zatiskati oči, še zlasti glede na značilnosti konsekutivnega tolmačenja, ki se uporablja v postopkih za priznanje mednarodne zaščite kar močno povečuje možnosti napak. Mogoče pa so tudi še pri branju zapisnika, zlasti zaradi zmanjšanja osredotočenosti, glede na skupno dolžino celotnega trajanja postopka in tudi glede na kulturne razlike, zaradi katerih tožnik branju zapisnika namenja manjšo pomembnost. V tej zvezi, glede na 2. odstavek 80. člena ZUP tožnik v dokazne namene predlaga zaslišanje sebe in poimensko predlaganih prič, in sicer tolmača, uradne osebe in tožnikovega pooblaščenca ter kot primer zatrjevane napake v zapisniku z dne 20. 6. 2016 tožnik izpostavlja citirano navedbo na str. 4 istega zapisnika, ki vsebuje zapis, da je tožnik pripadnik Muslimanske bratovščine, četudi je iz vseh preostalih navedb tožnika in celotnega konteksta te zadeve mogoče razbrati prav nasprotno, da tožnik nikoli ni bil pripadnik Muslimanske bratovščine in tega tudi ni nikoli trdil, kar za toženo stranko niti ni sporno. Kljub vsem opisanim razlikam med prvo prošnjo in zapisnikih o osebnih razgovorih pa tožnik meni, da ni mogoč zaključek, da tožnik ni bil član obeh omenjenih političnih organizacij in da ni bil politično aktiven, saj tudi ugotovljene kontradiktornosti in nekonsistentnosti glede časovne umestitve posameznih dogodkov, navajanja letnic in datumov ne utemeljujejo podane ocene o splošni neverodostojnosti tožnika, saj gre za napačno sklepanje, ki je tudi v nasprotju z znanstvenimi spoznanji o sposobnosti memoriranja in natančnosti pripovedovanja o preteklih dogodkih.

12. K negativni oceni njegove splošne verodostojnosti ne morejo prispevati niti nekonsistentnosti njegovih navedb v zvezi s potnim listom, ker niso bistvene za presojo izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito, tožnik pa je vsakokrat, ko je bil vprašan o potnem listu enako izpovedal, da je le-ta ostal pri sprovajalcu. Pri tem se navedbe, da ga je sprovajalec zadržal kot garancijo plačila, ne izključujejo z navedbami, da mu potnega lista ni dal, ker je tožniku svetoval, naj ga nima pri sebi. Dodatno v zvezi s trajanjem zaporne kazni C.C. tožnik pojasnjuje, da je o 20-letni zaporni kazni izpovedal na podlagi tedanjega poznavanja objav v medijih, medtem ko tedaj ni bil seznanjen z dejstvom, da je bil C.C. obsojen na 3-letno zaporno kazen. Pri tem poudarja, da je v času osebnega razgovora C.C. dejansko prestajal zaporno kazen, kakor je zatrjeval tožnik, pri čemer tudi iz članka, na katerega se sklicuje tožena stranka in tožniku niti ni bil poslan v izjasnitev, kar je v nasprotju z njegovo pravico do izjave o vseh relevantnih dejstvih, izhaja, da bo C.C. preostanek zaporne kazni, ki naj bi trajala še 3 leta, prestajal ob nadzoru na svojem domu. Prav slednje pa le še dodatno potrjuje tožnikove navedbe o preganjanju političnih aktivistov. Tožnik se strinja z ugotovitvijo, da B.B. ni bil ustanovitelj gibanja 6. april, temveč je to bil C.C., vendar izrecno poudarja, da je tudi v tem delu prišlo do napake v zapisu zapisnika, na kar je ob branju zapisnika tožnik opozoril, vendar napaka očitno ni bila popravljena. V zvezi s tem predlaga zaslišanje poimensko navedenih treh prič, ki so bile 20. 6. 2016 prisotne na osebnem razgovoru.

13. Tožnik še navaja, da se ne more opredeliti do ugotovitve, da sta bila policista, ki sta ubila B.B. obsojena na desetletno zaporno kazen, saj tožena stranka ni pojasnila, na podlagi katerih dejstev in dokazov je to ugotovila. Glede članka, na katerega je oprla svoje zaključke glede protestov tožnik poudarja, da mu ga tožena stranka ni poslala v izjasnitev, kar predstavlja kršitev temeljnega načela o zaslišanju stranke iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZUS-1.

14. Tožena stranka sicer trdi, da ni bilo iz nobenih virov ugotovljeno, da bi policija na teh protestih uporabila solzivec in vodne topove, kar ob dejstvu, da je v zvezi s tem uporabila zgolj en sam krajši članek ne more zadostovati za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja; če pa bi tožena stranka dala tožniku možnost, da se izjavi o dokazih, na katere je oprla svojo odločitev, bi tedaj tožnik lahko priložil članek CNN, objavljen na www.cnn.com: "Demonstrators in Egypt rail against brutality, man's death", z dne 26. 6. 2010, iz katerega izhaja, da so bili protestniki prisilno pregnani in da so bili nekateri aretirani. Zato kot napačen označuje njen zaključek, da je malo verjetno, da policija na protestih ni uporabila solzivec in vodne topove, kar je tudi v nasprotju z javno dostopnimi informacijami. V zvezi s tem, da je tožnik pri časovni umestitvi navedenega dogodka zgrešil nekaj dni poudarja, da gre za dogodek izpred šestih let. V zvezi z več drugimi zgolj navrženimi pavšalnimi in subjektivnimi zaključki tožene stranke tožnik poudarja, da vsi ti kažejo na to, da tožena stranka ocene tožnikove splošne verodostojnosti ni izvedla v skladu s standardi, ki veljajo v azilnem pravu: tako glede njenega očitka tožniku, da ni nikoli povedal, da bi zaradi v času zasliševanja zadanih poškodb poiskal zdravniško pomoč oziroma okreval v domači oskrbi, poudarja, da je pri tem spregledala njegovo navedbo na osebnem razgovoru 20. 6. 2016, da je prvo pomoč poiskal pri zasebnem zdravniku in da ima poškodovano desno nogo ter je pokazal tudi brazgotine na rokah, ki jih ima v posledici opisanih dejanj. Glede na njeno oceno, da je malo verjetno, da bi tožnika iskale oblasti, ker je državo na legalen način neovirano zapustil, tožnik poudarja, da se pri tem ni opredelila do njegove izjave na str. 6. zapisnika o osebnem razgovoru z dne 20. 6. 2016, da je za to, da je državo lahko zapustil, plačal zaposlenim na letališču.

15. Ker je za odločitev bistvenega pomena predložena sodba egiptovskega sodišča v zvezi z zatrjevano zaporno kaznijo zaradi izražanja političnih stališč, tožnik poudarja, da tožena stranka v zvezi s predmetno sodbo ni ugotovila, da bi bila neverodostojna, zatorej nedvomno potrjuje tudi njegove navedbe o političnem udejstvovanju, kakor tudi dejstvo, da je bil zaradi svobodnega izražanja svojih političnih prepričanj nesorazmerno kaznovan - ne glede na to ali gre za 4-letno ali 15-letno zaporno kazen. Glede dolžine trajanja izrečene zaporne kazni tožnik poudarja, da je izpovedal le tisto, kar je njemu prenesel njegov odvetnik z dopisom, ki se nahaja v upravnem spisu. Iz predložene sodbe, katere verodostojnosti tožena stranka ne oporeka, pa je razvidno, da je bila tožnikova pritožba zavrnjena oziroma zavržena. Zato se tožnik ne strinja z zaključkom tožene stranke, da mu je bila izrečena 15-letna zaporna kazen znižana na 4-letno. Toženi stranki še očita, da v zvezi z njenimi klici tožnikovemu odvetniku ni pojasnila, kolikokrat in kdaj je klice izvršila, kar tudi ni mogoče preveriti, ker o tem ne obstajajo nobeni dokazi. Tožniku, ki je odvetnika povprašal o klicih, je odvetnik povedal, da klicev ni nikoli bilo. Tožena stranka prav tako ni pojasnila, po kakšnem ključu je odvetnika iskala po svetovnem spletu, s pomočjo katerih gesel, v katerem jeziku in v kateri pisavi. Egipt je velika država, z velikim številom odvetnikov, zato je posameznika na svetovnem spletu težko najti. Tožnik, ki je po prejemu izpodbijane odločbe preveril ugotovitve tožene stranke, v tej zvezi poudarja, da le-te ne držijo, saj je podatke o svojem odvetniku našel na spletni strani www.iaaeagy.com, na kateri je tožnikov odvetnik naveden pod zaporedno št. ..., za kar tožbi prilaga izpis v arabskem jeziku (tožbena priloga A4) in sodišču predlaga, naj ta dokaz s pomočjo sodnega tolmača prevede na glavni obravnavi. Toženi stranki predvsem očita, da ni opravila skrbne in celovite dokazne ocene, niti ni upoštevala pravil o dokaznem bremenu v azilnem postopku, tožnikove prošnje pa ni obravnavala celovito in ker ni pridobila splošnih in specifičnih informacij o stanju v izvorni državi, pač pa le 2 članka, ki ju niti ni predložila v izjavo tožniku, niti se ni opredelila do s strani tožnika predloženih poročil, pač pa zgolj zaključila, da te informacije niso dovolj za ugotovitev, da v izvorni državi prihaja do oboroženih spopadov, česar tožnik z njihovo predložitvijo niti ni dokazoval, temveč je dokazoval izpolnjevanje drugih zakonskih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Kolikor bi si tožena stranka pridobila informacije o izvorni državi, bi ugotovila, da dejansko obstaja praksa preganjanja političnih aktivistov, kar izhaja zlasti iz poročila Amnesty International "Egypt: Punitive probation measures latest tactic used to harass activists" z dne 6. 3. 2017. Posledično je nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje. Še zlasti je ravnala nepravilno, ko je kot nepomembne zavrnila ostale predložene dokaze, in sicer fotografije in videoposnetke, četudi na njih ni tožnika. Kljub temu je te dokaze potrebno presojati celovito v zvezi z ostalimi dejstvi in dokazi, ki se nahajajo v upravnem spisu. Še zlasti zato, ker jih je tožnik preverljivo hranil na svojem telefonu, kar obenem pomeni, da jih je zagotovo napravil sam. Pričakovanje, da bo tožnik na demonstracijah fotografiral in snemal samega sebe, pa je neživljenjsko in neobičajno. Zato se tudi ne more vnaprej odvzeti verodostojnosti tem dokazom zgolj iz razloga, ker na njih ni tožnika, pač pa bi morala tožena stranka te dokaze upoštevati v povezavi z drugimi okoliščinami in dokazi. Ker tega ni storila, tudi ni opravila skrbne in celovite dokazne ocene, ki zato ostaja nepopolna. Nadalje ji očita, da prav tako ni upoštevala niti pravil o dokaznem bremenu v azilnih zadevah upoštevajoč opisana pravila dobre prakse držav članic EU in UNHCR. Razen tega po praksi ESČP velja v dvomu odločiti v korist prosilca. Verjetnost obstoja nevarnosti je lahko precej nižja od 50%, predvsem zaradi teže posledic napačne ocene tveganja za zavrnjenega prosilca, ki lahko vodi v smrt ali mučenje oziroma nečloveško ravnanje.

16. V dokazne namene tožnik predlaga, naj sodišče na glavni obravnavi izvede dokaze z vpogledom listin predloženega upravnega spisa, zaslišanjem tožnika in predlaganih prič ter vpogledom listin, in sicer: članek CNN z dne 26. 6. 2010 "Demonstrations in Egypt against brutality, man's death", objavljen na www.cnn.com; izpis iz spletne strani odvetnikov v Egiptu na spletni strani www.iaaegy.com ter poročilo Amnesty International "Egypt: Punitive probation measures latest tactic used to harass activists" z dne 6. 3. 2017; dopis tožnikovega odvetnika z dne 28. 3. 2017. V tožbenem zahtevku sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna status begunca, oziroma podredno, da mu prizna status subsidiarne zaščite, oziroma podredno, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da zgolj ime na seznamu odvetnikov še ne dokazuje, da je omenjeni odvetnik resnično zastopal tožnika. Da bi mednarodno znan odvetnik, ki je tožnika zastopal pred sodiščem in je bil seznanjen s sodbo, navedel, da mu je bila izrečena 15-letna zaporna kazen, četudi je bila s sodbo prizivnega sodišča znižana na 4 leta, je malo verjetno. Glede predmetne sodbe egiptovskega sodišča, ki nima nikakršne glave sodišča, vztraja, da je njen izgled neobičajen. V zvezi z datumom demonstracij v Aleksandriji v podporo ubitemu B.B. navaja, da so potekale 25. junija, ne pa 28. junija, kot je navedel tožnik. Na podlagi virov, ki so javno dostopni in zato z njimi ni seznanjala tožnika, je ugotovila, da ni moč pridobiti informacije o tem, da je C.C. kadarkoli obsojen na 20-letno zaporno kazen. Glede demonstracij v podporo ubitemu B.B., na katerih je sodelovalo 3000 udeležencev in med njimi tudi ..., tožena stranka vztraja, da na njih ni prišlo do večjega nasilja, kar sicer zatrjuje tožnik. Dodaja še, da „svojih ugotovitev glede protestov in udeležencev le-teh, ki so javno dostopna na svetovnem spletu, ni posredovala tožniku, ker bi slednji ob ugotovitvi svojih navedb kasneje lahko ali verjetno oporekal svojim navedbam in potrdil ugotovljenim navedbam tožene stranke. Kot razlog zakaj tako, bi najverjetneje navedel, da je prišlo do nerazumevanja s prevajalcem ali pa da slednji ni dobro prevedel s strani tožnika povedanega". Glede navedenega članka CNN z dne 26. 6. 2010, iz katerega izhaja, da so bili protestniki prisilno pregnani in da so bili nekateri aretirani, tožena stranka odgovarja, da navedeni članek sicer res govori o protestih v podporo ubitemu B.B., a iz njega ni razvidno, da bi šlo prav za proteste, na katerih je sodeloval tožnik. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

18. Tožnik v nadaljnji pripravljalni vlogi očita, da se tožena stranka v odgovoru na tožbo do večine tožbenih razlogov sploh ni opredelila. Prav tako ni oporekala predloženemu seznamu odvetnikov, na katerem je tudi tožnikov odvetnik, ampak je tožniku v škodo štela dejstvo, da imena odvetnika ni na spletu. To kaže na njeno negativno selekcijo dokazov, ki daje večjo prednost tistim dokazom, ki govore v škodo stranki, kot tistim, ki govorijo v prid stranki. Gre za pavšalno sklepanje, da tožnik ni dokazal, da ga je omenjeni odvetnik res zastopal. Resda ga je tožena stranka na osebnem razgovoru seznanila, da informacij o njegovem odvetniku na svetovnem spletu ni mogoče najti, vendar je tožnik pojasnil, da v Egiptu ni običajno, da bi vsak objavljal svoje podatke na internetu. Kljub temu pa ga tožena stranka ni pozvala k predložitvi morebitnih dokazov o tem, niti ga ni pozvala, da tožnik sam poskusi najti ime odvetnika na spletu. Zato tej njeni ugotovitvi tožnik ni dajal pomembne teže, saj ni na noben način pokazala, da gre za odločilno dejstvo pri presoji utemeljenosti mednarodne zaščite. Očita še, da se do tožnikovega pojasnila sploh ni opredelila, niti se ni prepričala, na kakšen način, če sploh, za svojo promocijo skrbijo egiptovski odvetniki in če je tam sploh dovoljeno oglaševanje odvetnikov ter ali je običajno, da imajo tam odvetniki vzpostavljene spletne strani. Njen zaključek je izrazito subjektivne narave, čeprav bi morala prošnjo obravnavati na objektiven in nepristranski način. Toženi stranki očita tudi nespoštovanje dokaznih standardov v azilnem postopku, ki naj bi bili po praksi držav članic EU in priporočilih UNHCR ter sodni praksi naslovnega sodišča precej nižji od 50%, glede na naravo azilnih postopkov, v katerih je verjetno pričakovati, da prosilec večine dejstev ne bo mogel dokazati z gotovostjo, kar še ne daje zadostne podlage za zaključek o prosilčevi neverodostojnosti, niti za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Šele v odgovoru na tožbo je tožena stranka prvič in povsem oporekala verodostojnosti predložene sodbe egiptovskega sodišča, zgolj zaradi njenega izgleda, pri tem ni pojasnila, kakšen je običajen izgled. V nasprotju z lastno prakso navedene sodbe niti ni poslala v forenzični pregled za ugotavljanja pristnosti. V zvezi z navedbo razloga v odgovoru na tožbo, zakaj tožniku tožena stranka ni predložila v izjavo informacij oziroma dokazov, na katerih temelji njena odločitev, tožnik očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena v zvezi z 9. členom ZUP, ker tožniku informacij, ki so javno dostopne na svetovnem spletu, tožena stranka ni posredovala v izjavo zgolj zato, ker bi on potem lahko svoje izjave spremenil in se skliceval na napake pri prevajanju, kar ni dopusten razlog za prikrajšanje pravice stranke do izjave v postopku.

19. Tožena stranka ni odgovorila na navedbe tožnika v pripravljalni vlogi.

20. V zadevi že odločilo s sodbo št. I U 647/2017 z dne 25. 10. 2017 in je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki, a je po pritožbi tožene stranke Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 navedeno sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju je po opravljeni glavni obravnavi sodišče s sodbo št. I U 402/2018 z dne 11. 5. 2018 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in tožniku priznalo status begunca, vendar je Vrhovno sodišče navedeno sodbo razveljavilo s sklepom št. I Up 151/2018 z dne 24. 9. 2018 na podlagi pritožbe tožene stranke ter zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v ponoven postopek.

K točki 1:

21. Sodišče je v ponovljenem postopku presodilo, da je tožba utemeljena.

22. V zadevi je sodišče odločilo ob upoštevanju načela kontradiktornosti in stališč Vrhovnega sodišča RS v sklepih št. I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 in št. I Up 151/2018 z dne 24. 9. 2018.

23. Sodišče ugotavlja, da iz predloženega spisa zadeve izhaja, da je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito pri toženi stranki kot pristojnem organu že dne 15. 9. 2014 vložil prošnjo za mednarodno zaščito na predpisanem obrazcu (v nadaljevanju Prva prošnja). Iz podatkov v spisu nadalje izhaja, da je bil dne tožnik vrnjen v Slovenijo iz ZR Nemčije na podlagi Uredbe Dublin II. Prav tako iz podatkov spisa tudi izhaja, da je 26. 2. 2016 tožnik spet vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite na predpisanem obrazcu (v nadaljevanju Druga prošnja).

24. V konkretnem primeru med strankama ni sporno, da gre pri sedaj izpodbijanem upravnem aktu za drugo zaporedno odločitev tožene stranke v zvezi s tožnikovo Drugo prošnjo, pri čemer je bila predhodna zavrnilna odločitev glede tožnikove Druge prošnje tožene stranke, že predmet sodne presoje v upravnem sporu, ki se je vodil pri temu sodišču pod opravilno številko I U 460/2016.

25. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je tožnik zoper sprva izdano odločbo tožene stranke o zavrnitvi njegove Druge prošnje vložil tožbo, ki jo je sodišče v sodnem vpisniku vodilo pod št. I U 460/2016. V navedeni zadevi je sodišče izdalo (pravnomočno) sodbo št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016, s katero je tožbi tožnika ugodilo in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-246/2014/7 (1312-02) z dne 18. 3. 2016, s katerim je bila zavrnjena Druga prošnja tožnika kot očitno neutemeljena, ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

26. V primeru, če sodišče v upravnem sporu izpodbijani posamični dokončni upravni akt odpravi, je pristojni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1), od teh stališč pa lahko odstopi le v primeru drugače ugotovljenega dejanskega stanja ali če ima za to utemeljene razloge, k čemur ga zavezuje načelo zakonitosti.

27. V upravnem sporu zoper dokončni posamični upravni akt, izdan v ponovljenem postopku, za kar gre torej v sedaj obravnavani sporni zadevi, sodišče preizkusi, kako je pristojni organ upošteval v (pravnomočni) sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da je tožena stranka pri odločanju v ponovljenem postopku vezana tako na stališča sodišča glede uporabe materialnega prava, kot tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka, razen tega pa je dodatno vezana tudi na ustaljeno sodno prakso v konkretnemu primeru bistveno podobnih oziroma primerljivih zadevah. V takem primeru je pristojni upravni organ pri odločanju v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in tudi na njegova stališča, ki se tičejo postopka v skladu z določbo 4. odstavka 64. člena ZUS-1. Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora v skladu s 1. odstavkom 2. člena Zakona o sodiščih spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v RS1.

28. Sodišče je izrecno v sodbi št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016 izrazilo stališče (9., 10. in 12. točka obrazložitve), da mora tožena stranka v zadevi znova odločiti v ponovljenem postopku, ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča in njegovih napotkov, ki se tičejo postopka, ker je politično prepričanje ena izmed podlag preganjanja po določilih Ženevske konvencije. Slednje pa temelji na ugotovitvi, da je tožnik k tožbi priložil dokaze (štiri elektronska sporočila, ki vključujejo slike in video, ki jih je pred tem že 8. 3. 2016 posredoval že tudi toženi stranki, skupaj s sodbo v arabskem jeziku, ki v izvorni državi tožnika bremeni kazni zapora zaradi njegovega političnega prepričanja), vendar posredovanih dokazov tožena stranka ni niti povzela v svoji obrazložitvi, niti jih presodila, čeprav bi jih morala; prav tako bi morala tožniku pred izdajo odločbe dati možnost, da očitana neskladja pojasni oziroma razčisti. Ker tega ni storila, je naslovno sodišče s citirano pravnomočno sodbo št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016 toženi stranki to izrecno naložilo pri odločanju v ponovljenem upravnem postopku.

29. Sodišče tudi pri tokratnem ponovnem odločanju v zadevi znova ugotavlja, da tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe ni upoštevala pravnomočne sodbe št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016 in v njej izraženega pravnega mnenja in stališč sodišča glede vodenje postopka, kot to zahtevajo določila 4. odstavka 64. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 2. člena ZS2, za kar ni podan prav noben utemeljen razlog in kolikor bi sodišče pri svojem odločanju o zakonitosti v ponovljenem postopku izdane, sedaj izpodbijane odločbe, zaobšlo citirano pravnomočno sodbo št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016, bi s tem znova vneslo v razmerje med strankama tega spora negotovost ter porušilo pravno varnost, ki naj jo strankam zagotovi že pravnomočna odločitev sodišča3 št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016, saj niti Vrhovno sodišče v uvodoma citiranih sklepih št. I Up 262/2017 in I Up 151/2018 ni ugotovilo, da citirana pravnomočna sodba št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016 ne bi veljala več.

30. Ker torej tožena stranka v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi št. I U 460/2016 z dne 13. 4. 2016 ni sledila pravnemu mnenju sodišča in njegovim napotkom glede vodenja postopka je s tem storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Prav zato je sodišče že pri svojem prvem odločanju v obravnavani sporni zadevi ugodilo tožnikovi tožbi s sodbo št. I U 647/2017 z dne 25. 10. 2017 in je izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Vendar je njeni pritožbi zoper navedeno sodbo ugodilo Vrhovno sodišče s sklepom št. I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 in jo je razveljavilo, zadevo pa vrnilo naslovnemu sodišču v ponoven postopek, pri tem pa izrazilo sledeče stališče: "Sodišče namreč mora vedno odločati na glavni obravnavi, tudi če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (17. točka)" ter še zapisalo, da /.../ "bi za potrditev odločitve prvostopenjskega sodišča o odpravi pritožničine odločbe zadostovala že okoliščina, da je pritožnica storila absolutno bistveno kršitev pravil postopka (16. točka)".

31. Pri ponovnem odločanju v konkretnem primeru je zato naslovno sodišče 11. 5. 2018 opravilo glavno obravnavo in istega dne s sodbo št. I U 402/2018 ponovno ugodilo tožbi, odpravilo izpodbijano odločbo in tožniku priznalo status begunca, a je navedeno sodbo Vrhovno sodišče, ki je ugodilo pritožbi tožene stranke, razveljavilo s sklepom št. I Up 151/2018 z dne 24. 9. 2018 ter zadevo vrnilo naslovnemu sodišču v ponoven postopek, ker je presodilo, da "dokazna ocena, na podlagi katere je sodišče prve stopnje odločilo o pravici do mednarodne zaščite, nima prepričljivih razlogov o vseh izvedenih dokazih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena4 ZPP".

32. Sodišče je tako v nadaljevanju znova presojalo, ali pri tožniku obstajajo razlogi in posebne osebne okoliščine, ki utemeljujejo priznanje mednarodne zaščite v obliki priznanja statusa begunca iz 2. odstavka 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti, in če ne, ali pri njem obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne zaščite iz 3. odstavka 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti.

33. Sodišče ugotavlja, da tožnikova istovetnost med strankama ni sporna in da je tožnik državljan Egipta, rojen .... 6. 1993 v .... Upravni organ sam namreč v obrazložitvi izpodbijane odločbe5 ugotavlja, da je tožnik predložil fotokopijo potne listine Egipta, izdano 3. 3. 2013, z veljavnostjo do 2. 3. 2020. Hkrati tudi ni sporno, da je tožnik 30. 8. 2014 legalno z letalom in potnim listom odpotoval iz Egipta v Turčijo. Hkrati ni sporno, da je na ustnem zaslišanju 20. 6. 2016 na vprašanje, kdaj je zapustil Egipt in zakaj prav tedaj, tožnik izpovedal, da je Egipt zapustil 30. 8. 2014, starši pa so se dogovorili z varnostnimi organi na letališču, da lahko neovirano prečka kontrole; da je lahko zapustil državo, je plačal zaposlenim na letališču6. Prav tako ni sporno, da je tožnik pristojnemu organu, torej toženi stranki, predložil sodno odločbo egiptovskega sodišča in dopis odvetnika, ki mu je poslal predmetno sodbo ter fotografije in video v zvezi z demonstracijami v Egiptu, kar ima shranjeno na telefonu. Vse navedeno med strankama ni sporno, saj upravni organ oziroma tožena stranka tem dejstvom v postopku ni nasprotovala. Četudi se upravnem spisu nahaja slovenski prevod predmetne sodbe egiptovskega sodišča, ki pa je brez navedbe avtorja, je zaradi ključnega pomena predmetne sodbe sodišče pri tokratnem ponovnem odločanju s sklepom št. I U 2036/2018-51 z dne 10. 1. 2019 odredilo sodnemu tolmaču, naj izdela sodni prevod sodbe egiptovskega sodišča iz arabskega v slovenski jezik (priloga C1) in je sodni prevod nato posredovalo obema strankama, skupaj z vabilom na narok 22. 2. 2019.

34. Sodišče je na glavni obravnavi 22. 2. 2019 vpogledalo predmetni upravni spis in priloge v sodnem spisu A1-A4 in A9-A11 ter C1 in v soglasju s strankama vpogledalo in prebralo zapisnik o glavni obravnavi z dne 18. 5. 2018 o do tedaj izvedenih dokazih ter o zaslišanju tožnika. Zaradi dopolnitve postopka (izvedbe dodatnih dokazov) je sodišče 25. 3. 2019 izdalo sklep I U 2036/2018-62, da se glavna obravnava začne znova.

35. Na glavni obravnavi 12. 4. 2019 je sodišče vpogledalo upravni spis in v soglasju s strankama prebralo zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 5. 2018 o do tedaj izvedenih dokazih in o zaslišanju tožnika ter z dne 22. 2. 2019, prebralo je tožbene priloge A1- A4 in A9 - A12 ter prilogo C1, toženo stranko pa pozvalo k predložitvi formata sodb predmetnega egiptovskega sodišča, k čemur se je zavezala na naroku 18. 5. 2018 (str. 6 zapisnika), medtem ko je druge dokazne predloge v tožbi in na naroku 11. 5. 2018 po zaslišanju štirih prič ter po vpogledu štirih v angleščini sestavljenih informacij o aktualnem stanju, ki predstavljajo le nadaljevanje dosedanjega stanja v tožnikovi izvorni državi7, brez priloženega slovenskega prevoda, sodišče zavrnilo kot nepotrebne za odločitev, ker stranka ni obrazložila, kako bi le-ti lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, predvsem ker gre pri navedenih listinskih dokazih po navedbah same stranke za aktualna poročila o splošnem stanju v tožnikovi izvorni državi, ki pomenijo le nadaljevanje zatrjevanih dejstev glede dejanj preganjanja, kot so samovoljne aretacije, pretepanje, mučenje likvidacije političnih nasprotnikov, udeležencev protestov, članov različnih političnih gibanj, čemur tožena stranka v postopku ni kakorkoli nasprotovala, niti ne v odgovoru na tožbo in tudi ne v pozneje vloženih pritožbah.

36. Kot nepotreben je sodišče zavrnilo na naroku 12. 4. 2019 podan dokazni predlog tožene stranke za poznejšo v dodatno danem roku naknadno predložitev formatov sodb nekaterih drugih egiptovskih sodišč, ker ni uspela najti formata sodb predmetnega egiptovskega sodišča, ker formati sodb drugih egiptovskih sodišč niso relevantni za konkreten primer in niso nujno enaki formatu sodb predmetnega egiptovskega sodišča. Sodišče hkrati ugotavlja, da stranki na glavni obravnavi 12. 4. 2019 nista podali nobenih pripomb k sodnemu prevodu predmetne sodbe (priloga C1), zato sodišče ocenjuje, da se sodni prevod sodbe egiptovskega sodišča po vsebini ujema s slovenskim prevodom neznanega avtorja, ki se nahaja v upravnem spisu. Navedeno med strankama ni sporno, saj stranki temu dejstvu v postopku nista nasprotovali.

37. V bistvenem iz obeh prevodov sledi, da je tožnik očitana mu kazniva dejanja po 98., 102. in 176. členu Kazenskega zakonika, ki so bila predmet obtožbe in jih predmetna sodba podrobneje navaja (na str. 3 sodnega prevoda) izvršil z objavami na svetovnem spletu oziroma na njegovi spletni strani s tem, da je izrabljal njegove ekstremne ideje z namenom širitve nemirov in žalitev islamske vere in muslimanov, da bi škodoval narodni enotnosti in socialnemu miru znotraj države, izzval nemire, te svoje ideje pa je širil tako, da jih je javno objavil na njegovem osebnem portalu na svetovnem spletu, v različnih časovnih obdobjih od kar je začel objavljati omenjene teme in ideje, da bi širil svoje lastne ideje, s tem početjem pa je naklepno posegel v osebnost preroka Mohameda, kar predstavlja žalitev islamske vere in njegovih pripadnikov; ker je obtoženec umsko zdrav ter je bil študent na Aleksandrijski univerzi, razume svoje početje in ideje, ki jih je širil javnosti na internetu z namenom promocije teh idej, da bi širil nemire in škodoval narodni enotnosti in socialnemu miru znotraj države.

38. Sodišče glede dokazne vrednosti predmetne sodbe egiptovskega sodišča ugotavlja, da tožena stranka v izpodbijani odločbi kakorkoli določno in konkretno zanikala verodostojnosti predmetne sodbe egiptovskega sodišča, do katere se je opredelila zgolj s tem, da je opisala njen videz kot "neobičajen izgled", brez kakršnegakoli pojasnila o tem, kaj uporabljeni nedoločni pravni pojem "neobičajen izgled" za samo toženo stranko pomeni, niti ni pojasnila kaj smatra kot "običajen izgled". Navedeno med strankama ni sporno, saj upravni organ oziroma tožena stranka temu dejstvu v postopku ni nasprotovala. Hkrati sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da iz predmetne sodbe egiptovskega sodišča oziroma iz obeh njenih slovenskih prevodov v bistvenem sledi, da je v kazenskem postopku, ki se je po obtožbi egiptovskega tožilstva vodil proti tožniku zaradi treh kaznivih dejanj, z opisanimi zakonskimi znaki in pravno kvalifikacijo, pod št. 8240 v letu 2014, pritožbeno sodišče Vzhodne Aleksandrije v opisani sestavi, ob navzočnosti imenovanega tožilca in tajnika, na javni glavni obravnavi dne 10. 9. 2014, pritožbo formalno sprejelo v obravnavo, a je pritožbo v bistvu zavrnilo ter tožniku naložilo plačilo stroškov v odmerjeni višini in potrdilo prvostopno sodbo, tožnika pa obsodilo v odsotnosti.

39. Sporna pa med strankama ostaja le višina tožniku dosojene zaporne kazni, in sicer po navedbah tožnika 15 let, oziroma po trditvah tožene stranke 4 leta, pri čemer se tožena stranka hkrati izrecno strinja, da je bil tožnik na prvi stopnji obsojen na 15-letno zaporno kazen in torej slednje, da je bil tožnik na prvi stopnji obsojen na 15-letno zaporno kazen med stranka niti ni sporno.

40. Tožena stranka je šele s pritožbo zoper sodbo št. I U 647/2017 z dne 25. 10. 2017 nasprotovala tožnikovi navedbi, da je bil s predloženo sodbo egiptovskega sodišča obsojen na 15-letno zaporno kazen in trdila, da mu je bila izrečena 15-letna kazen znižana na 4 leta zapora in je s pritožbo uspela, kot sledi iz sklepa Vrhovnega sodišča št. I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018, zato je sodišče na glavni obravnavi 22. 2. 2019 toženo stranko pozvalo, da v besedilu sodnega prevoda (priloga C1) označi dele besedila, na katerih utemeljuje svojo trditev, zatem pa je izmed celotnega besedila sodnega prevoda sodbe v obsegu 5 stani tožena stranka podčrtala zgolj dva stavka, in sicer en stavek na str. 4, ki se glasi: “Izpodbijani sklep je odredil obtožencu kazen 3 let zapora za storjena kazniva dejanja.“, in drugega na str. 5, ki se glasi: “Za to kaznivo dejanje je sodišče izreklo kazen z zaporom za dobo 1 leta“. Hkrati pa tožena stranka ni kakorkoli zanikala navedb tožnika, da uporabljeni izraz na str. 4 „izpodbijani sklep“ ne kaže na to, da se to nanaša na predmetno sodbo ter da je besedilo stavka na str. 5 vzeto iz konteksta, saj se zapor enega leta nanaša samo na drugo kaznivo dejanje, pri čemer je tožnik izpostavil, da iz besedila na str. 2. sodnega prevoda predmetne sodbe izhaja, da je bil tožnik obsojen za prvo kaznivo dejanje na 14 let zapora, za drugo kaznivo dejanje pa na eno leto zapora. Povedano pa ob upoštevanju pravil logičnega sklepanja privede sodišče do zaključka, da tožena stranka ni dokazala, kar vseskozi trdi, da je bila tožniku prvotno izrečena 15-letna zaporna kazen v znižana na 4-letno zaporno kazen. To pa še zlasti ne ob dejstvu, ki ga tožena stranka v postopku prav tako ni zanikala navedb tožnika na glavni obravnavi 22. 2. 20198, da je v besedilu sodnega prevoda na str. 5 med drugim navedeno, da je bila pritožba zavrnjena, stroški pa odmerjeni v breme tožniku.

41. Sodišče po povedanem za razliko od tožene stranke ne dvomi v verodostojnost predložene sodbe egiptovskega sodišča, niti zaradi njenega izgleda, niti formata. Še zlasti pa ne glede na logično prepričljivo pojasnilo tožnika v upravnem postopku, ko je bil 6. 1. 2017 ustno zaslišan (str. 2 zapisnika) o razlogih, zaradi katerih ni predložil originalne sodbe, in sicer, ker je bil obsojen v odsotnosti, zaradi česar je bila odvetniku, ki ga je zastopal, posredovana le kopija sodbe, izvirnik pa je ostal na sodišču.

42. Hkrati sodišče ugotavlja, da po povedanem ne more slediti niti oceni tožene stranke o dokazni vrednosti s strani tožnika predloženih dveh dopisov njegovega egiptovskega odvetnika z dne 21. 6. 2016 in 28. 3. 2017, temveč samo nasprotno meni, da sta oba predložena dopisa verodostojna, ker sta po vsebini skladna tudi z vsebino predmetne sodbe glede tožniku izrečene višine 15-letne zaporne kazni, ki jo je sodišče ocenilo kot verodostojen dokaz. Razen tega je tožnik s predložitvijo izpisa iz spletne strani odvetnikov v Egiptu (priloga A4), da je njegov egiptovski odvetnik vpisan na seznamu odvetnikov pod zap. ... z imenom D.D., kar je sodišču pokazal tudi na svojem telefonu na glavni obravnavi 11. 5. 20189. Sodišče po povedanem za razliko od tožene stranke ne dvomi v verodostojnost predloženih dveh dopisov tožnikovega egiptovskega odvetnika in tudi ne dvomi v verodostojnost izpisa iz seznama odvetnikov v Egiptu, ki ga je tožnik v postopku predložil (priloga A4) in prikazal tudi na svojem telefonu na glavni obravnavi 11. 5. 2018.

43. Kar zadeva oceno dokazne vrednosti s strani tožnika predloženih fotografij, ki jih je 26. 8. 2016 tožnik posredoval toženi stranki in jih je sam označil za zaporednimi številkami 1 do 5, sodišče prav tako ne more slediti oceni tožene stranke o njihovi zanemarljivi dokazni vrednosti, ker na njih ni tožnika. To pa predvsem zato, ker je že iz same fotografije št. 1 razvidno nasprotno in sicer gre za fotografijo tožnika, ki je na sami fotografiji prepoznaven in v rokah drži egiptovsko zastavo, v ozadju pa ob oviri z bodečo žico stoji oborožen vojak s čelado, na preostalih predloženih fotografijah pa so posneti tudi prizori demonstracij in čeprav na samih fotografijah res ni zabeležen datum nastanka posnetka, kot trdi tožena stranka, pa to še ne pomeni, da so brez vsake dokazne vrednosti, predvsem pa ne zato, ker jih sam tožnik hrani na svojem telefonu, kar omogoča sklepanje, da jih je tudi sam posnel, kar pa ga umešča tudi na prizorišče dogajanja, zabeleženo na fotografijah, ki se zato po oceni sodišča prav tako izkažejo za verodostojne dokaze.

44. Sodišče namreč po podatkih upravnega spisa ugotavlja, da je tožnik 15. 9. 2014 pri toženi stranki vložil prošnjo, ki je opremljena s fotografijo tožnika, na predpisanem obrazcu po določilih Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju Prva prošnja) in v rubriki pod zap. št. 32. "Izjava prosilca o razlogih, zaradi katerih prosi za priznanje mednarodne zaščite v RS" v bistvenem izpovedal, da je na polovici leta 2008 prejel izkaznico stranke „Alyameiya“, ki se ji je pridružil v skupni borbi proti predsedniku Mubaraku in njegovi oblasti, za spremembe; po aretaciji in približno enotedenskem policijskem pridržanju v letu 2009 je tožnik nehal deliti letake in začel sodelovati z drugimi mladimi fanti in dekleti, preko facebooka, s katerimi so delili svoje ideje, povezovali so se z drugimi isto mislečimi. V začetku leta 2010 se je ponovno začel udeleževati demonstracij proti režimu Mubaraka, tako da je skoraj dva meseca živel na cesti, spal po mošejah in se skušal izogniti aretaciji, njihova revolucija pa je potem uspela, Mubarakov režim je padel in vojska je prevzela oblast za nekaj mesecev, nato pa dopustila volitve, na katerih je zmagala stranka „Muslimanska bratovščina“, kar je povzročilo ostro delitev med njihovimi podporniki in njihovimi nasprotniki, med katerimi je bil tudi tožnik, ki si prizadeva za demokratične spremembe. Sodeloval je tudi na demonstracijah proti tej stranki ob koncu leta 2012, ki so trajale do začetka leta 2013, na katerih je prihajalo tudi do obračunavanj med njenimi podporniki in nasprotniki; ko so ga nekoč podporniki Muslimanske bratovščine ujeli, so ga pretepli in mu na koži ugašali cigarete (brazgotine po rokah je tudi pokazal, kot izhaja iz zapisnika na str. 7, 1. odstavek), zatem je bil prepeljan z rešilcem v bolnico, od tam pa na policijo na zaslišanje, ki je trajalo približno pet dni. V juniju 2013, ko je prišlo do sprememb in je na oblast prišel Abdefatah Alsisi, je bil tožnik sprva tega vesel, a se je, ko so vse zaprte pripadnike Mubarakove stranke izpustili iz zaporov, ponovno začel udeleževati protestov, bil ponovno aretiran in na zaslišanjih v priporu približno 15 dni. Tedaj so mu grozili, ga pretepali, podvrgli električnim šokom in ga osumili terorizma. Po izpustitvi se je ponovno vrnil na študij in ponovno začel pisati na facebooku proti režimu, zaradi česar je prejemal grožnje policije in varnostne službe. Da bi s tem prenehal so ga opozarjali tudi prijatelji in znanci, ker je bil že na „črni listi“, zatem pa meseca junija 2014 izključen iz fakultete na zahtevo varnostne službe. Starši so mu zaradi vsega tega svetovali, naj Egipt zapusti in odide na varno v Evropo. Nadalje iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik v ponovni prošnji z dne 26. 2. 2016 (v nadaljevanju Druga prošnja) v rubriki pod zap. št. 32 na vprašanje, zakaj že prvič ni počakal na končan postopek odgovoril, da se je v svoji državi počutil utesnjeno zaradi vlade, ker ni imel svobode, niti svobode govora; ko pa je prišel v Slovenijo je sklepal, da se tu zelo dolgo čaka na odločitev, saj so nekateri čakali tudi po 7 mesecev, pa še niso prejeli odgovora. Na vprašanje, ali obstajajo osebne okoliščine zaradi katerih se ne more vrniti v svojo državo, je tožnik odgovoril, da je bil v Egiptu obsojen na 15-letno zaporno kazen, ker je demonstriral proti sedanjemu režimu in predsedniku Sisiju. Na vprašanje, ali je to isti razlog, ki ga je povedal že, ko je prvič zaprosil za mednarodno zaščito, je temu pritrdil z besedo „da“. Na vprašanje, ali obstajajo nove okoliščine, zaradi katerih se ne more vrniti v Egipt pa je odgovoril, da pripada Gibanju 6. april, ki je proti režimu sedanje politike in ker je bil zaradi nasprotovanja in udeleževanja na demonstracijah obsojen na 15-letno zaporno kazen, njegova družina, starši in dva brata že vse od njegovega odhoda prejemajo grožnje policije, ko prihaja na njihov dom, da bodo očeta zaprli, brata pa ubili. Na vprašanje, zakaj nima osebnih dokumentov je tožnik odgovoril, da je ob odhodu sicer imel potni list, vendar mu ga je vzel tihotapec, kot garancijo za plačilo; ni mu ga vrnil in ga je po mnenju tožnika prodal naprej. Na vprašanje, kaj bi se mu po njegovem mnenju zgodilo, če bi se moral vrniti v Egipt, je odgovoril, da ga bodo zaprli. Na vprašanje, ali je bil kdaj preganjan zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini je odgovoril, da zaradi političnega prepričanja. Nadalje iz upravnega spisa izhaja, da je na ustnem zaslišanju 20. 6. 2016 na vprašanje „Egipt ste zapustili legalno, kje imate potni list?“ odgovoril, da mu je v Turčiji sprovajalec vzel potni list rekoč, da ga bodo pristojni organi vrnili, če bodo ugotovili, da je Egipčan ter mu še obljubil, da mu bo poslal potni list, ko bo tožnik prispel na cilj, a ko mu je tožnik telefoniral, mu je odgovoril, da njegovega potnega lista nima več, tožnik pa sumi, da ga je prodal ali dal komu v uporabo. Na vprašanje, kdo mu je posredoval sodbo egiptovskega sodišča in ostala predložena dokazila - fotografije in video v zvezi z demonstracijami v Egiptu, je tožnik odgovoril, da mu je sodbo in kopijo potnega lista poslal odvetnik, video in fotografije pa je imel shranjene na telefonu. Na vprašanje, ali bi v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija, je odgovoril, da je bil izčrpan od poti in sploh ni vedel, da se nahaja v Sloveniji; če bi vedel, da je v Sloveniji, bi zaprosil za azil. Na vprašanje, kdo je zoper tožnika podal obtožnico je odgovoril, da je obtožnico 22. 6. 2014 podala egiptovska država. Na vprašanje, ali je bil z obtožnico seznanjen, je odgovoril, da ga je zastopal odvetnik in da je bil obtožen, da je na internetu objavljal, da predsednik Sisi sodeluje s salafisti in da je oblast skorumpirana, vendar je on sam ljudi zgolj opozarjal, naj premislijo, koga bodo volili. Na vprašanje, da je bil obtožen spodbujanja k razdoru in preziranju islamske vere, kar je na sodišču v odsotnosti priznal, je tožnik odgovoril, da tega on ni nikoli priznal. Na vprašanje, zakaj je Egipt zapustil 30. 8. 2014 še pred razglasitvijo sodbe in ni počakal na razglasitev sodbe, je tožnik odgovoril, da zaradi strahu. Na vprašanje, ali je imel na letališču kakršnekoli težave, glede na to, da je Egipt zapustil legalno, je tožnik odgovoril, da je plačal zaposlenim na letališču, da je lahko zapustil državo. Na vprašanje, kdaj je pridobil turško vizo je odgovoril, da avgusta 2014. Na vprašanje, ali se je na odločitev o izključitvi iz fakultete pritožil, je odgovoril, da se ni, ker tudi ne obstaja možnost pritožbe. Na vprašanje, kdaj je zapustil Egipt in zakaj ravno takrat, je tožnik odgovoril, da je odšel 30. 8. 2014, ker so se starši dogovorili z varnostnimi organi na letališču, da lahko neovirano prečka kontrole. Na vprašanje, ali osebno pozna koga, ki je bil obsojen zaradi istih ali podobnih obtožbo kot on, je tožnik odgovoril, da jih pozna veliko, med njimi C.C., ki je bil obsojen na 20-letno zaporno kazen in jo tudi prestaja. Na vprašanje, ali je seznanjen z razmerami v egiptovskih zaporih je odgovoril, da so tam razmere katastrofalne in se raje muči tukaj, kot da bi bil samo en dan v egiptovskem zaporu, ker je tam vsak, ki zapusti zapor, psihični bolnik ali pa v zaporu umre ali ostane invaliden. Na vprašanje, ali je bil tožnik kdaj mučen ali so zoper njega predstavniki državnih organov kdaj uporabili fizično silo, je odgovoril, da je bil mučen fizično s strani policije, vojske in vojaške policije, kar je na posebno vprašanje še dodatno konkretiziral z navedbo, da je bil februarja 2010 približno 8 dni na policijski postaji mučen: pretepli so ga in zahtevali, naj podpiše priznanje za dejanja, ki jih ni storil, dali so mu samo kruh in vodo, onemogočali so mu spanje in ga polivali z vodo ter mu grozili z maščevanjem nad njegovimi starši. Na vprašanje, ali je zaradi posledic mučenja kdaj iskal zdravniško pomoč je odgovoril, da je prvo pomoč poiskal pri zasebnem zdravniku, poškodovano ima desno nogo. Na vprašanje, kako sodišče in oblasti vedo, da ga ni v Egiptu je odgovoril, da ker ga ni bilo na razglasitvi sodbe, avtomatično vedo, da ga ni. Na vprašanje, kako komentira, da predmetna sodba nima glave sodišča in je njen izgled neobičajen, pri čemer gre dvomiti v njeno verodostojnost, je tožnik odgovoril, da še nikoli ni videl sodbe sodišča in ne ve, kako izgleda. Na vprašanje, kako si razlaga obrazložitev sodbe, iz katere izhaja, da naj bi skrunil muslimansko vero, je odgovoril, da tega ne bi naredil in bi spoštoval tudi druge vere, v sodbi se je iskalo le dlako v jajcu tako, da ga oblatijo. Na vprašanje, kakšno povezavo ima izrek sodbe z njegovim političnim prepričanjem je tožnik odgovoril, da je nasprotoval politiki, ki jo je kritiziral, s sodbo pa je bil obsojen zaradi skrunitve muslimanske vere, čeprav je sam kritiziral zgolj vero v politične namene, ker je želel, da se vera ne vmešava v politiko. Na vprašanje, kaj predstavljajo fotografije, ki jih je predložil, je tožnik odgovoril, da ima vse fotografije na telefonu: pod št. 1 je fotografija tožnika pred vojašnico, pred katero leta 2014 v Aleksandriji demonstrirajo proti Sisijevi oblasti; foto št. 2 predstavlja demonstracije v Aleksandriji leta 2014 v podporo zaprti mladini; foto št. 3 je posneta v Aleksandriji poleg fakultete na demonstracijah v podporo študentom, ki jim je prepovedano nadaljevanje študija; foto št. 4, na kateri ima tožnik v rokah zbrane podpise proti Mursiju, je bila posneta doma; foto št. 5 prikazuje zbirko podpisov proti Mursiju; foto št. 6 prikazuje spopad na fakulteti s plačanci policije. Vse navedeno med strankama ni sporno, saj tožena stranka tem dejstvom v postopku ni nasprotovala, njegova izpoved na glavni obravnavi 11. 5. 2018 pa je bila prav tako skladna z njegovimi navedbami v upravnem postopku, da so mu starši pomagali pri legalnem odhodu iz izvorne države s tem, da je tožnikov oče že približno 2 tedna pred tožnikovim odhodom iz Egipta podkupil policista in s tem tožniku 30. 8. 2014 omogočil neoviran prehod letaliških kontrol na kairskem letališču, saj v ničemer ne nasprotujejo njegovim navedbam v upravnem postopku, med tekom katerega je tudi izpovedal, da je vizum za odhod v Turčijo pridobil v mesecu avgustu 2014. Sodišče tako na podlagi tožnikove izpovedbe v njeno verodostojnost ne dvomi, saj tej oceni prid nenazadnje kaže s strani tožene stranke neprerekano dejstvo, da so ga kot študenta vzdrževali starši, s katerimi je skupaj živel vse do odhoda iz izvorne države. Oceni, da starši njegovemu političnemu udejstvovanju niso bili nenaklonjeni, nenazadnje govori v prid tudi to, da so mu omogočili pravno pomoč v kazenskem postopku, ki mu jo je nudil družinski odvetnik, nad izključitvijo tožnika iz fakultete pa so bili zgroženi.

45. Dokazni vrednosti, prepričljivosti in verodostojnosti tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi 11. 5. 2018 dodatno kaže tudi to, da tožnik sedaj nadaljuje študij na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, česar tožena stranka prav tako ni zanikala.

46. Hkrati sodišče meni, da je prepričljiva in konsistentna tožnikova izpovedba tudi glede njegovega sočasnega političnega udejstvovanja v obeh navedenih političnih gibanjih, in sicer v Nacionalnem združenju za spremembe (Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir) in Gibanju 6. april, ter temu posledičnega preganjanja s strani oblasti, ki ga je tožnik prepričljivo in konsistentno opisal ter dokazno podkrepil s predloženimi dokazi, na kar nenazadnje kažejo tudi ugotovitve same tožene stranke v izpodbijani odločbi (v obrazložitvi na str. 11 in 12), saj tudi sama tožena stranka, enako kot sodišče, ocenjuje izjave tožnika ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru za večinoma (notranje in zunanje) skladne ter glede izjav, ki jih je podal tožnik tako ob vložitvi prve prošnje in druge prošnje kot tudi na obeh osebnih razgovorih tožena stranka izrecno ugotavlja, da ne odstopajo od verodostojnih informacij o izvorni državi tožnika, ki jih je tožnik, skupaj z navedbo virov in s slovenskimi prevodi relevantnih izsekov posameznih poročil in člankov, v postopku predložil z dopolnitvijo tožbe z dne 30. 3. 201610, na katero tožena stranka sploh ni odgovorila, torej tem dejstvom ni nasprotovala oziroma jih ni zanikala, zato jih je v skladu z določilom 2. odstavka 214. člena ZPP v povezavi z 22. členom ZUS-1 šteti za dokazana.

47. Tožena stranka je tudi glede kriterija, ali je prosilcu mogoče verjeti, upoštevajoč dejavnike iz 1., 2. in 4. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti, izrecno v izpodbijani odločbi ugotavila, da tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj je iz obeh prošenj in iz zapisnikov obeh opravljenih osebnih razgovorov razvidno, da je odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države, s temi ugotovitvami tožene stranke pa se sodišče v celoti strinja, zato temu nasproten zaključek v (3. odstavku na str. 12), da "je mogoče izjave, ki jih je podal prosilec in za katere je pristojni organ sicer ugotovil, da so večinoma skladne, v povezavi z vsemi preučenimi informacijami, predstavljenimi v nadaljevanju te odločbe, oceniti za malo verjetne, prav tako pa ugotavlja, da so njegove izjave glede predložene kopije sodbe in same sodbe ter predloženega dopisa odvetnika, ki ga je zastopal v postopku, neprepričljive in zavajajoče. Po mnenju pristojnega organa prosilcu zaradi trditve, da sodbe ni prebral in zatrjevanja o višini kazni, čeprav je iz sodbe razbrati drugačno kazen, prosilcu ni mogoče verjeti, da se mu je zgodilo, kar zatrjuje" sodišče ob preučitvi vseh do sedaj izvedenih dokazov ter glede na uveljavljane razloge oziroma lastnosti dejanj preganjanja, ki jih je v postopku uveljavljal tožnik ocenjuje kot protispisne in nedokazane. Zato po presoji sodišča tožena stranka ni imela podlage za sprejem izpodbijane zavrnilne odločitve v določbi 3. alineje 1. odstavka 49. člena ZMZ-1, na kateri temelji.

48. Iz izpodbijane odločbe namreč sledi, da tožnik po oceni tožene stranke ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne po 2. odstavku 20. člena ZMZ, ki je po vsebini enak 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 (status begunca), niti po 3. odstavku 20. člena ZMZ, ki je po vsebini enak 3. odstavku 20. člena ZMZ-1 (status subsidiarne zaščite), ker je očitno zmotno štela, da je tožnik kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel zgolj "grožnjo oziroma ogroženost zaradi izrečene zaporne kazni zaradi sodelovanja na proti režimskih demonstracijah" (2. odstavek na str. 13. izpodbijane odločbe), četudi je tožnik vseskozi postopkom v obeh prošnjah in na obeh osebnih razgovorih uveljavljal kot razlog preganjanja svoje politično prepričanje z aktivnim delovanjem v vladajočemu režimu nasprotujočih političnih gibanj Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir (Nacionalno združenje za spremembe) in Gibanje 6. april, katerih privrženec je tožnik. Po presoji sodišča je prav tako zmoten njen zaključek, da v zadevi "z ničemer podkrepljene domneve oz. prosilčeve trditve o grožnjah in o domnevni življenjski ogroženosti s strani oblastnih struktur po mnenju pristojnega organa nikakor ne zadostujejo za podelitev statusa begunca" (3. odstavek na str. 13. izpodbijane odločbe), saj je tožnik svoje navedbe podkrepil tudi s predložitvijo dokazov, in sicer sodbo egiptovskega sodišča ter dopisom svojega odvetnika ter fotografij in video posnetka. Kot zmotna se po presoji sodišča izkaže tudi ocena tožene stranke, da je bil tožnik „v svojih izjavah pavšalen in premalo natančen in mu ni mogoče pripisati opravičenih razlogov za premalo podrobnih opisov dogodkov, saj so po mnenju pristojnega organa le-ti večinoma neprepričljivi in malo verjetni" (4. odstavek na str. 13. izpodbijane odločbe), saj je ta ocena tožene stranke v direktnem nasprotju z njeno lastno oceno v izpodbijani odločbi na str. 11. in 12. S slednjo pa se v celoti lahko strinja tudi sodišče po tem, ko je izvedlo neposredno ustno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi 11. 5. 2018.

49. Sodišče se, kot je pojasnjeno že zgoraj, ne strinja niti z dokazno oceno tožene stranke glede s strani tožnika predloženih listin. V tej v zvezi je tožena stranka na dveh različnih mestih v izpodbijani odločbi (na str. 10 in str. 14) navedla namreč zgolj to, da je tožnik "sicer priskrbel pisni dokaz in sicer sken sodbe in dopis odvetnika. Pristojni organ je klical telefonske številke s predloženega dopisa, odziva pa ni bilo. Prav tako na svetovnem spletu ni mogoče najti podatkov o omenjenem odvetniku, ki naj bi zastopal prosilca v kazenskem postopku. Glede na to, da naj bi šlo za mednarodno renomiranega odvetnika je malo verjetno, da o njem ni moč najti nikakršnih informacij ali podatkov" (7. odstavek na str. 14), in še "Nadalje je po mnenju pristojnega organa malo verjetno, da bi odvetnik, ki je bil po izjavah mednarodno poznan, ki je prosilca zastopal pred sodiščem in ki naj bi bil seznanjen s sodbo sodišča v dopisu napisal, da je bila prosilcu izrečena petnajstletna zaporna kazen, čeprav je iz priložene sodbe jasno razbrati, da je bila kazen na prvostopenjskem sodišču res izrečena v času trajanja petnajstih let, a je bila s sodbo prizivnega sodišča znižana na štiri leta" (8. odstavek na str. 14) ter nadalje "Na ugotovitev tožene stranke, da sodba nima nikakršne glave sodišča in je njen izgled neobičajen, ob čemer gre dvomiti v verodostojnost le-te, je prosilec navedel, da če bi sodbo ponaredil, bi ne bilo težko na sodbo "pripeti" glave sodišča" (11. odstavek na str. 10), na podlagi česar je zgolj implicitno, brez dodatne obrazložitve v celoti odrekla kakršnokoli dokazno vrednost obeh predloženih listinskih dokazov in v posledici tega zmotno zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj ni mogoče ugotoviti povezave in strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in s tem povezanega političnega preganjanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini (5. odstavek na str. 15), pa tudi, da pri tožniku ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, zato tudi ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Naredila je tudi zaključek, da kot že navedeno, tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, zato pogoj iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1 ni izpolnjen (2. odstavek na str. 16), prav tako pa tudi ne pogoji iz 1. in 3. alineje 28. člena ZMZ-1.

50. Ker sodišče nasprotno od tožene stranke ocenjuje, da je tožnik konsistentno, logično prepričljivo in dovolj konkretno opisal svoje politično prepričanje in delovanje kot razlog oziroma podlago zatrjevanega preganjanja zaradi političnega prepričanja in ključni razlog za zapustitev izvorne države, kar je še podkrepil z omenjenimi listinskimi dokazi (sodbo egiptovskega sodišča ter dopisom odvetnika in fotografijami) z opisano vsebino, ki je skladna z navedbami tožnika glede njihove vsebine, prav tako skladna pa je tudi s tožnikovimi navedbami v upravnem postopku in na glavni obravnavi 11. 5. 2018, na kateri je sodišče njuno vsebino preverilo ob sodelovanju pooblaščenke tožene stranke, na podlagi česar sodišče ocenjuje, da so tožnikove navedbe glede političnega prepričanja in temu posledično preganjanja s strani aktualne oblasti kot ključnem razlogu za zapustitev izvorne države logično prepričljive, konsistentne in da tudi same po sebi niso neverjetne glede na predložena poročila oziroma informacije o izvorni državi tožnika. Pri čemer ni zanemarljivo dejstvo, ki med strankama ni sporno, da preti velika oziroma življenjska nevarnost osebam, ki so tako kot tožnik politično aktivno vključene v delovanje trenutnemu režimu nasprotujočih političnih gibanj, kot sta politični organizaciji Al-Gama`iyya al-Wataniyya lit-Taghyir (Nacionalno združenje za spremembe) in Gibanje 6. april, katerih privrženec je tudi tožnik. Tožnikovim dovolj podrobno opisanim političnim aktivnostim v izvorni državi namreč po oceni sodišča ni mogoče odreči niti objektivne oziroma zunanje konsistentnosti, glede na relevantne informacije in poročila, ki jih je že v upravnem postopku predložil tožnik po svojih pooblaščencih, za katera sama tožena stranka navaja zgolj to, da jih je skrbno preučila, kar torej pomeni, da se je do teh poročil opredelila v tem smislu, da jim ni kakorkoli nasprotovala.

51. Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ), ki je bil veljaven predpis v času vložitve tožnikove prošnje ter se še nadalje uporablja za postopke sodnega varstva v skladu z določilom 125. člena ZMZ-1, mednarodna zaščita v RS pomeni tako status begunca kot status subsidiarne oblike zaščite. Po določbi 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države. O izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite pristojni organ odloča v skladu s 33. členom ZMZ-1 ob subsidiarni uporabi ZUP, kar med drugim pomeni, da mora biti dokazna ocena pristojnega organa kot podlaga sprejete odločitve skladna s temeljnimi načeli ZUP, predvsem z načelom proste presoje dokazov iz 10. člena v zvezi s 138. in 164. členom ZUP ob upoštevanju 22. člena ZMZ-1, po katerem v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz 8. in 9. alineje 1. odstavka 23. člena tega zakona; z informacijami iz 8. in 9. alineje 1. odstavka 23. člena tega zakona se prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno; prosilec se lahko pisno ali ustno izjavi glede predloženih informacij. Čemur pa tožena stranka v konkretnem primeru ni zadostila, saj je v nasprotju z določili 22. člena ZMZ-1 v zvezi z 9. in 10. členom ZUP zmotno štela, kot izhaja iz zadnjega odstavka na str. 4 izpodbijane odločbe, da če sama uporabi javno dostopne vire, ji z njimi ni potrebno seznanjati prosilca. Prav tako je v nasprotju z določili 8. in 10. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 zmotno v izpodbijani odločbi štela (2. odstavek na str. 17), da če skrbno preuči s strani tožnika predložene informacije, se ji do le-teh v odločbi ni potrebno opredeliti, kar tudi ne drži, saj mora v skladno z zahtevami 10. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 individualno oceniti dokazno vrednost vseh predloženih dokazov in jih temu skladno tudi vsebinsko (ne) upoštevati. Tudi relevantno pravo EU zagotavlja učinkovito sodno varstvo pravice do izjave, kot med drugim izhaja iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-277/11 z dne 22. 11. 2012, v kateri je SEU (Prvi senat) iz razlogov, ki jih podrobneje navaja v obrazložitvi, razsodilo: "Zahteva za sodelovanje zadevne države članice s prosilcem za azil, kot je določena v členu 4(1), drugi stavek, Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. 4. 2004" (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva) "se ne sme razlagati tako, da mora pristojni nacionalni organ - če tujec zaprosi za status subsidiarne zaščite po tem, ko mu je bil zavrnjen status begunca - ko namerava zavrniti tudi to drugo prošnjo, iz tega naslova pred sprejetjem svoje odločitve zadevno osebo obvestiti o tem, da bo odločil negativno in ji sporočiti argumente, s katerimi namerava utemeljiti zavrnitev prošnje, tako da se prosilcu omogoči, da o tem poda stališče. Kadar pa gre za sistem, kakršen je vzpostavljen z nacionalno ureditvijo v postopku v glavni stvari, za katerega je značilen obstoj dveh ločenih postopkov, ki si sledita, in sicer postopka za obravnavanje prošnje za priznanje statusa begunca in postopka za obravnavanje prošnje za priznanje subsidiarne zaščite, mora predložitveno sodišče zagotoviti, da se v okviru obeh postopkov spoštujejo temeljne pravice prosilca, zlasti pa njegova pravica do izjave, in sicer tako, da se mu omogoči, da učinkovito poda svoje pripombe, preden se sprejme odločba, s katero se mu ne prizna varstvo, za katero je zaprosil. V takem sistemu okoliščina, da je bila zadevna oseba veljavno zaslišana že med obravnavanjem njene prošnje za priznanje statusa begunca, ne pomeni, da se lahko ta formalnost v okviru postopka obravnavanja prošnje za subsidiarno zaščito spregleda".

52. ZMZ-1 v 26. členu (lastnosti dejanj preganjanja) določa, da morajo biti v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z 2. odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (dalje EKČP) ni mogoče omejiti (1. alineja), ali morajo predstavljati zbir (kumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (2. alineja). Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije so med drugim dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (1. alineja 2. odstavka 26. člena ZMZ-1). Status subsidiarne oblike mednarodne zaščite pa se v skladu s 3. odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda po določbah 28. člena ZMZ-1 zajema: smrtno kazen ali usmrtitev (1. alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (2. alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (3. alineja). V citiranih določilih je tako vsebovano temeljno načelo nevračanja (non-refoulement), ki zahteva, da se prizna mednarodna zaščita v obsegu subsidiarne zaščite prosilcu, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca in bi zato lahko bil izročen oziroma vrnjen v državo, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo ogroženo njegovo življenje oziroma bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, kazni ali mučenju. Tudi v tem primeru se pogoji za mednarodno zaščito ugotavljajo po določbah 21. člena in naslednjih členov ZMZ-1. Prosilec mora namreč sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred resno škodo (1. odstavek 21. člena), in predložiti vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo (2. odstavek). Zakonodajalec je ob upoštevanju okoliščin, v katerih se znajdejo prosilci za mednarodno zaščito, uredil tudi situacijo, ko prosilec v postopku ne more predložiti nobenih dokazov, torej gre za primere, ko pristojni organ odloča zgolj na podlagi prosilčevih izjav, ki jih prosilec dokazno ne more kakorkoli dodatno podkrepiti z drugimi dokazi oziroma dokumentacijo. V takem primeru je prosilec razbremenjen dokazovanja pod določenimi pogoji, in sicer: da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje (1. alineja); da je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov (2. alineja); da so njegove izjave skladne in verjetne ter ne nasprotujejo dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, povezanim z njegovim primerom (3. alineja); da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil (4. alineja), in da je bila ugotovljena njegova splošna verodostojnost (5. alineja). Ta ureditev ima podlago v 5. odstavku 4. člena Direktive 2011/95/EU z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II), ki določa, da kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec (ki je vsebinsko povzeta v 1. odstavku 21. člena ZMZ) in kadar vidiki izjav niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni pogoji, navedeni v točkah a, b, c, d in e (ki so vsebinsko povzeti v 3. odstavku 21. člena ZMZ). Iz navedenih pogojev tako v citirani Kvalifikacijski direktivi II kot v Zakonu o mednarodni zaščiti izhaja, da splošna verodostojnost ni enaka pogoju iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti, ki zahteva, da so prosilčeve izjave skladne in verjetne ter da ne nasprotujejo specifičnim in splošnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite, enako stališče v tej zvezi pa je izrazilo že tudi Ustavno sodišče v zadevi št. U-I-292/09, Up-1427/09 (16. točka obrazložitve). Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi (2. odstavek 22. člena v zvezi z 8. in 9. alinejo 23. člena Zakona o mednarodni zaščiti), to pa so okoliščine, ki se nanašajo na razloge, zaradi katerih prosilec vlaga prošnjo, oziroma gre za okoliščine, ki predstavljajo oviro za njegovo vrnitev v izvorno državo.

53. V sodni praksi se je izoblikovalo in ustalilo stališče, ki ga sprejema sodišče tudi v tej sodbi, da je splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi splošno neverodostojnost tožnika ocenila z vidika verjetnosti tožnikovih izjav predvsem kot razlogov za preganjanje in ne zaradi dejanske neskladnosti oziroma kontradiktornosti teh izjav, še zlasti glede na sklepanje tožene stranke in njen zaključek v zvezi s strani tožnika predloženo obsodilno sodbo egiptovskega sodišča in dopisom njegovega odvetnika z vidika dolžine trajanja zaporne kazni, izrečene v navedeni sodbi egiptovskega sodišča.

54. Po presoji sodišča tudi v primeru, če se šteje, da je prosilec neverodostojna oseba, pristojni organ oziroma tožena stranka ne more mimo tega, da je organ pri presoji pogojev za priznanje subsidiarne zaščite in s tem povezanega načela nevračanja dolžan preveriti prosilčeve izjave v povezavi s specifičnimi in splošnimi informacijami (in ne zgolj na podlagi splošno znanih dejstev, kot tožena stranka v konkretnem primeru), povezanimi z njegovim primerom, kar zahteva že 3. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ, ki je v enakem besedilu vsebovana v 3. alineji 3. odstavka 21. člena ZMZ-1. Navedena dolžnost izhaja tudi iz stališč Ustavnega sodišča, izraženih v odločbi št. U-I-292/09, Up-1427/09, s katero je bil razveljavljen 3. odstavek 22. člena ZMZ, ki je določal, da če ni ugotovljena splošna verodostojnost prosilca, pristojni organ ne upošteva informacij o izvorni državi, saj je Ustavno sodišče tedaj ugotovilo, da taka ureditev posega v pravico iz 18. člena Ustave o prepovedi mučenja; za zagotovitev te pravice, ki je absolutna, pa mora organ upoštevati vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na oceno, ali obstajajo tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo prosilcu v primeru prisilne odstranitve kršen omenjeni člen Ustave (18. točka obrazložitve). Iz povedanega torej izhaja, da je materialnopravno napačno stališče tožene stranke, da nosi breme dokazovanja pretežno le prosilec, v konkretnem primeru tožnik.

55. Sodišče tako na podlagi tožnikove izpovedbe, v verodostojnost katere ne dvomi, in glede na vse dejanske okoliščine skupaj presodilo, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določil 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ. Podlaga po 2. alineji 2. odstavka 26. člena ZMZ je v konkretnem primeru izkazana s tem, da je tožnik že bil izpostavljen dejanjem fizičnega nasilja pri izražanju svojega političnega prepričanja na demonstracijah, na katerih je bil večkrat pridržan daljši čas, med katerim je bil podvržen fizičnemu nasilju in pomanjkanju hrane, o čemer je izpovedal že v upravnem postopku in upravnemu organu pokazal tudi vidne posledice telesnih poškodb, izključen pa je bil tudi iz fakultete. Prav tako je podan tudi razlog iz 3. alineje 2. odstavka 26. člena ZMZ-1, saj iz predloženih listin, to je predmetne sodbe egiptovskega sodišča in dopisov tožnikovega odvetnika, ki so po oceni sodišča verodostojni in medsebojno skladni in ki podpirajo tudi tožnikove prepričljive navedbe o tožniku izrečeni 15-letni zaporni kazni, ki je že sama po sebi nesorazmerna očitanemu kaznivemu dejanju. Glede na navedeno sodišče tudi ne dvomi o obstoju tožnikovega utemeljenega strahu pred vrnitvijo v izvorno državo, saj glede na opisano dejansko stanje sodišče ne dvomi, da bi bil tožnik prisiljen nastopiti prestajanje izrečene 15-letne zaporne kazni, ki je po oceni sodišča sama po sebi nesorazmerna očitanemu kaznivemu dejanju, težke razmere v egiptovskih zaporih pa je tožena stranka štela kot splošno znano dejstvo, torej gre za dejstvo, ki med strankama ni sporno. Vse to pa so razlogi za priznanje statusa begunca po 2. odstavku 20. člena ZMZ, ki je po vsebini enak 2. odstavku 20. člena ZMZ-1, ne le za priznanje subsidiarne oblike zaščite, saj ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem, temelječim na pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Preganjanje, kot ga tožnik uveljavlja, ustreza definiciji iz 5. alineje 1. odstavka 27. člena v povezavi s 1. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ. Tožnik je državljan tretje države, utemeljen strah pred preganjanjem pa temelji na pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Gre za politično prepričanje, ki ga tožnik deli skupaj z drugimi pripadniki Gibanja 6. april in Nacionalnega gibanja za spremembe, preganjanje zaradi političnega prepričanja pa se kaže v tem, da mu grozi izrečena 15-letna zaporna kazen, ki je očitno nesorazmerna glede na očitano kaznivo dejanje. Tožnik ima torej utemeljen strah pred vrnitvijo v izvorno državo, kjer mu grozi prestajanje petnajstletne zaporne kazni. Glede na navedeno so torej podani vsi pogoji za priznanje statusa begunca iz 2. odstavka 20. člena ZMZ, ki je po vsebini enak 2. odstavku 20. člena ZMZ-1 in ker je po vsem povedanem upravni organ oziroma tožena stranka materialno pravo napačno uporabila oziroma relevantnega določila 2. odstavka 20. člena ZMZ ni uporabila, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo (1. točka izreka te sodbe). Skladno s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1 pa sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago, ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo (1. točka 1. odstavka 65. člena ZUS-1).

56. Sodišče v obravnavani zadevi šteje, da po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je izvedlo predlagane dokaze, vključno z zaslišanjem tožnika, dajejo podatki postopka zanesljivo podlago za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Pri tem je upoštevalo tudi stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (iz obrazložitve pod tč. 14), iz katere sledi, da tožena stranka v pritožbenem postopku ne oporeka ugotovitvi v tedaj izpodbijani sodbi št. I U 647/2017, da tožnik ni bil seznanjen s stališčem glede neprepričljivosti svojih izjav (torej z dokazno oceno), vendar pa bi glede na razloge, ki jih je navedlo v omenjeni sodbi, moralo odločiti na glavni obravnavi in ne na seji, kar mora tudi sicer vedno storiti glede na določilo 3. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. V ponovljenem postopku je sodišče odpravilo kršitev pravice do glavne obravnave, s tem, da je opravilo glavno obravnavo in o zadevi meritorno odločilo, saj je po vsem povedanem spoznalo, da v konkretnem primeru niso podani pogoji za zavrnitev tožbe ne po 1. odstavku in tudi ne po 2. odstavku 63. člena ZUS-1 in da je glede na podatke upravnega spisa, zlasti obeh prošenj z dne 15. 9. 2014 in 26. 2. 2016 ter zapisnikov obeh osebnih razgovorov z dne 20. 6. 2016 in 6. 1. 2017 in zlasti predmetne sodbe egiptovskega sodišča bilo potrebno tožniku priznati status begunca.

K točki 2:

57. Odločitev v 2. točki izreka te sodbe temelji na določbi 2. alineje 1. odstavka 90. člena ZMZ-1 v povezavi s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1 in 125. členom ZMZ-1.

58. Na podlagi 2. alineje 1. odstavka 90. člena ZMZ-1 ima oseba, ki ji je priznana mednarodna zaščita pravico do prebivanja v Republiki Sloveniji. Po določbi 1. odstavka 92. člena ZMZ-1 osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Glede na specifične okoliščine obravnavane sporne zadeve, v kateri bila tako prva kot tudi ponovna (druga) prošnja tožnika vložena pred datumom uveljavitve ZMZ-1, to je pred 26. 4. 2016, ko je na podlagi 127. člena ZMZ-1 prenehal veljati ZMZ, je potrebno citirano določilo 1. odstavka 92. člena ZMZ-1 razlagati in uporabiti tudi ob upoštevanju določil 125. člena ZMZ-1 v povezavi s 1. odstavkom 65. člena ZUS-1, ko sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe. Po določbi 3. odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo iz 7. točke 2. člena ZMZ-1, ki je pristojno za notranje zadeve, v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

-------------------------------
1 Ustava v 158. členu (pravnomočnost) določa: "Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom."
2 ZUS-1 v 4. odstavku 64. člena določa:"V primerih iz 1. odstavka tega člena mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko je dobil sodbo oziroma v roku, ki ga določi sodišče, pri tem je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka." V 1. odstavku 2. člena Zakon o sodiščih določa:"Pravnomočno odločbo sodne oblasti mora spoštovati vsaka fizična in pravna oseba v Republiki Sloveniji."
3 Primerjaj: odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-95/16 z dne 14. 3. 2019 (tč. 18-30);
4 Komentar k 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, Ude, L. in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 307, opomba 1035 se glasi: "Možnost preizkusa sodbe mora biti popolnoma izključena. (Pimmer, str. 140, 142)";
5 Glej 3. odstavek na strani 4 izpodbijane odločbe.
6 Glej Zapisnik o osebnem razgovoru 20. 6. 2016 na strani 6.
7 1. Egypt Events of 2017,2. Amnesty International, Egypt: Oposition member Mohamed al-Kasas at risk of enforced disappearance and torture,3. Amnesty International, Egypt: Lawyer and human rights defender Ezzat Ghonim at risk of enforced disappearance.4. Amnesty International, Egypt 2017/2018, Annual Report;
8 Glej Zapisnik o glavni obravnavi dne 22. 2. 2019 na strani 3 (1. in 2. odstavek).
9 Glej Zapisnik o glavni obravnavi dne 11. 5. 2018 na strani 9 .
10 Poročilo Amnesty international za Egipt za obdobje 2015-2016, https://www.amnesty.org/middle-east-and-morth-africa(egypt/report-egypt/.“The human rights situation continued to detoriorote. The authorities arbitrarily restricted the rights to freedom of expression, association and peaceful assembly, enacted o draconian new anti-terrorism law, and arrested and imprisoned government critics and political opposition leaders and activists, subjecting some to enforced disappearance. The security forces used excessive force against protesters, refugees, asylum-seekers and migrants. Detainees faced torture and other ill-treatment. Courts handed down hundreds of death sentences and lengthy prison sentences after grossly unfair mass trials. There was a critical lack of accountability; most human rights violations were commited with impunity. Izsek iz poročila Freedom House (https://freedomhouseorg/report/freedom-world/2015/egypt): Protesti proti vladi so se nadaljevali v letu 2014, vendar so se pogosto končali v nasilnih spopadih s policijo in lokalnimi prebivalci. Policija je večkrat uporabila pretirano silo. Članek (https://freedomhouse.org/article/egypt-freezes-assets-human-rights-activists): “Z zamrznitvijo premoženja uglednih osebnosti, ki se borijo za človekove pravice, vlada Egipta še naprej kriminalizira politične opozicije, novinarje, ki so kritični do vlade in si prizadevajo za človekove pravice“. Članek Visokega komisarja za človekove pravice z dne 27. 1. 2015 (http://www.ohchr.org/EN/NewsEvents/Pages/DisplayNews.aspx?NewsID=15515,“UN High Commisioner for Human Rights Zeid RaadAl Hussein on Tuesday said he was deeply distubed by the death of at least 20 people during clashes between security forces and protestors in Egypt since Friday.“


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 64, 64/4, 65, 65/1
Zakon o mednarodni zaščiti (2007) - ZMZ - člen 20, 20/2, 21, 22, 26, 28
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 21, 26, 28, 30, 33, 125
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 8, 9, 10

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NjYx