<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 789/2019-7

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.789.2019.7
Evidenčna številka:UP00029546
Datum odločbe:17.05.2019
Senat, sodnik posameznik:dr. Boštjan Zalar
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - navajanje nepomembnih ali zanemarljivih dejstev - varna izvorna država - preganjanje

Jedro

Toženka je v obrazložitvi odločbe navedla, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik Berberov ter s slabo ekonomsko situacijo, v nadaljevanju odločbe pa ugotavlja, da je iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, razvidno, da gre izključno za ekonomske razloge, pri čemer tudi ugotavlja, da glede na tožnikove navedbe dvomi, da je pripadnik berberske etnične skupnosti, a ne poda razlogov za navedeno.

Iz tega, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da je zatrjeval diskriminatorno ravnanje Arabcev do njega kot pripadnika Berberov, kar se lahko nanaša tudi na ekonomske vidike diskriminacije z možnostjo pridobivanja dohodka ali zaslužka, kar je sicer uvodoma ugotovila tudi sama toženka v nadaljevanju pa se do navedenega ni opredelila. Zaradi takšnega ravnanja bi bil namreč tožnik lahko preganjan zaradi narodne pripadnosti v smislu 3. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.

V določenih primerih socialno ekonomska diskriminacija lahko pomeni preganjanje in lahko predstavlja tako hudo kršitev človekovih pravic, da preraste v preganjanje. Pojem preganjanja predstavlja nedoločen pravni pojem in je treba njegovo vsebino napolniti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine specifične zadeve tako z vidika splošnih informacij o stanju v izvorni državi kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilcev, kot so starost, spol, zdravstveno stanje, trajanje škodnih ravnanj in njihov psihološki in fizični učinek.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-644/2019/5 (1312-03) z dne 16. 4. 2019, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države.

2. V obrazložitvi odločbe toženka povzema, kaj izhaja iz policijske depeše ob prijetju tožnika s strani policije, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj na osebnem razgovoru. Tako je po prijetju s strani policije povedal, da je Maroko zapustil iz verskih razlogov, ker je Berber in je zaradi tega preganjan. V kasnejših razgovorih je povedal še, da je v Maroku živel skupaj s starši, bratom in sestro, starejši brat pa se je odselil in živi na svojem. Kot varilec je opravljal začasna dela. Med razlogi za mednarodno zaščito je navedel, da je Berber in da so Berberi v Maroku manjšina brez pravic. So prikrajšani in zanemarjeni. Povedal je, da Berberi težko dobijo delo, v kolikor odgovorni izvejo, da si Berber, te odpustijo. Za opravljeno delo so tudi za polovico slabše plačani kot ostali Arabci. Kot Berber ni mogel dobiti kredita. S strani Arabcev je bil preziran. Njegove ekonomske težave so posledica tega, da je Berber. Sicer pa njegovo življenje v Maroku ni bilo ogroženo.

3. Toženka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik Berberov in slabo ekonomsko situacijo. Tožnik je iz Maroka odšel zaradi ekonomskih razlogov. Toženka ugotavlja, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito potrebno šteti za očitno neutemeljeno. Iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, je razvidno, da gre za izključno ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih prosilec navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Iz navedb prosilca je očitno, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka poudarja, da institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju socialno ekonomskih stisk, ki nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnikove navedbe glede razlogov za mednarodno zaščito so po presoji toženke malo verjetne, saj je tožnik policiji ob nedovoljenem prehodu državne meje navajal, da je Maroko zapustil zaradi verskih razlogov, ker ni musliman ampak Berber in je zaradi tega preganjan. V času do formalne vložitve prošnje bi se tožnik lahko podučil o razlogih za mednarodno zaščito, pri čemer pa je navedel skope podatke in informacije. Toženka glede na tožnikove navedbe tudi dvomi, da je pripadnik berberske etnične skupnosti. Ne tožnik ne njegovi pooblaščenci niso predložili informacij o izvorni državi, ki bi potrjevale tožnikove navedbe. Toženka izjavam tožnika ne more slediti, meni, da njegov opis dogodkov ni takšen, da bi bilo mogoče z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z dejanji preganjanja. Glede na navedeno ni relevantno, kakšna je bila narava in podlaga zatrjevanih dejanj preganjanja, saj bi moral tožnik najprej z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi do takšnih dejanj dejansko prišlo, pa tega ni zmogel. Tožnikovo zatrjevanje, da bi bilo njegovo življenje v primeru vrnitve v Maroko finančno ogroženo je posplošeno in premalo konkretizirano, čeprav je dolžnost prosilca, da svojo prošnjo samoiniciativno in čimbolj natančno utemelji. Tožnik v izvorni državi ni bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Svoj strah utemeljuje na trditvi, da bi bilo v primeru vrnitve v izvorno državo njegovo življenje finančno ogroženo, ker je Berber. Tožnik tudi prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Navedbe, s katerimi tožnik utemeljuje prošnjo, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države. Že na prvi pogled in brez poglobljene analize je moč oceniti, da so zatrjevana dejanja tako neintenzivna in neizrazita, da očitno ne dosegajo standarda preganjanja ali resne škode. V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, česar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. Tožnik je sam izjavil, da v izvorni državi nikoli ni bil ogrožen. V tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada, saj bi v nasprotnem primeru mediji o takšni situaciji v zadevni državi nedvomno poročali. Iz opisanega je torej mogoče sklepati, da tožniku v Maroku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Zato je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Toženki očita, da se v izpodbijani odločbi ni opredelila do njegovih izjav, da je bil v Maroku obravnavan drugače kot ostali, ker je Berber. Toženka je le enostransko zaključila, da je tožnik Maroko zapustil izključno iz ekonomskih razlogov, čeprav je na osebnem razgovoru navedel različne primere, ko je bil kot Berber drugače obravnavan od Arabcev (slabo plačano delo, odpuščanja, kreditna nezmožnost, drugačna obravnava pred upravnimi organi). S temi navedbami je tožnik jasno izkazoval, da matične države ni zapustil izključno zaradi ekonomskih razlogov, pač pa tudi zaradi preganjanja iz razlogov določenih v Ženevski konvenciji, in sicer zaradi preganjanja zaradi pripadnosti določeni narodnosti. Toženka je napačno štela, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. V izvorni državi ni mogel pridobiti sredstev za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb, kar predstavlja kršitev 3. člena EKČP, posledice te kršitve pa lahko predstavljajo resno škodo. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi in ugodi tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito oz. podredno, da vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

5. V odgovoru na tožbo, se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je toženka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite ob sklicevanju na določila 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Zakonodajalec je z določbo 1. alineje 52. člena ZMZ-1 določil, da lahko pristojni organ prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, z določbo 2. alineje 52. člena pa je določil, da prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

8. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Maroka in tudi ne, da je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 13/16, v nadaljevanju Odlok Vlade RS) Maroko razglasila za varno izvorno državo. Sporno pa je, ali je Maroko varna država za tožnika, upoštevaje njegove osebne okoliščine. Tožnik je namreč v postopku v povezavi z ekonomskimi razlogi zatrjeval, da je bil v Maroku diskriminiran s strani Arabcev, da so Berberi v Maroku manjšina in nimajo pravic, so prikrajšani, zanemarjeni in prezirani, da je kot Berber opravljal le začasna dela, saj Berbere ne zaposlijo, oziroma jih brez razloga odpustijo, ko izvejo, da je oseba Berber. Tudi on je delo težko dobil in je bil tudi hitro odpuščen, ko se je razvedelo, da je Berber, zato je bil prisiljen menjati službe. Kljub temu, da ima 15 let delovnih izkušenj kot varilec, so se do njega vedli, kot da je začetnik. V letu 2018 je skupno delal le en mesec, odpustili so ga po 15 dneh, ko so sodelavci po dialektu prepoznali, da je Berber in slednje sporočili šefu, ki ga je takoj odslovil. Za opravljeno delo je bil slabo plačan in težko je živel. Na mesec je zaslužil okoli 30.000 derhamov, kar za preživetje ni dovolj, medtem ko Arabci dobijo dvakrat boljše plačilo. Diskriminiran je bil tudi, ko je zaprosil za kredit, katerega ni dobil le zaradi svoje narodne pripadnosti. V kolikor bi kredit dobil, bi se osamosvojil in pričel delati sam, saj ve, da ga nihče ne bo zaposlil. Ve za znance, ki so Arabci in ki so dobili kredit. Diskriminiran je bil tudi, ko je bil v stiku z upravnimi organi, ki so se do njega slabše vedli, kot do Arabcev. Vseh teh težav ne bi imel, če bi bil Arabec.

9. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da toženka nima prav, ko zatrjuje, da je tožnik tekom postopka navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Celo sama toženka je v obrazložitvi odločbe navedla, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z diskriminacijo kot pripadnik Berberov ter s slabo ekonomsko situacijo, v nadaljevanju odločbe pa ugotavlja, da je iz opisa dogodkov, kot ga je podal tožnik, razvidno, da gre izključno za ekonomske razloge, pri čemer tudi ugotavlja, da glede na tožnikove navedbe dvomi, da je pripadnik berberske etnične skupnosti, a ne poda razlogov za navedeno. Toženka zaključi, da ne gre preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Takšna ugotovitev toženke pa je očitno napačna, saj iz tega, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da je zatrjeval diskriminatorno ravnanje Arabcev do njega kot pripadnika Berberov, kar se lahko nanaša tudi na ekonomske vidike diskriminacije z možnostjo pridobivanja dohodka ali zaslužka, kar je sicer uvodoma ugotovila tudi sama toženka v nadaljevanju pa se do navedenega ni opredelila. Zaradi takšnega ravnanja bi bil namreč tožnik lahko preganjan zaradi narodne pripadnosti v smislu 3. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1.

10. Sodišče ob tem opozarja še na stališče zavzeto v odločbi I U 1875/2015 z dne 1. 6. 2017, ki ga v nadaljevanju navedenem delu sprejema tudi Vrhovno sodišče v svojem sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (6. odstavek obrazložitve), in sicer, da v določenih primerih socialno ekonomska diskriminacija lahko pomeni preganjanje in lahko predstavlja tako hudo kršitev človekovih pravic, da preraste v preganjanje. Pojem preganjanja predstavlja nedoločen pravni pojem in je treba njegovo vsebino napolniti v vsakem konkretnem primeru glede na okoliščine specifične zadeve tako z vidika splošnih informacij o stanju v izvorni državi kot tudi z vidika osebnih okoliščin prosilcev, kot so starost, spol, zdravstveno stanje, trajanje škodnih ravnanj in njihov psihološki in fizični učinek. Ob upoštevanju določbe 26. člena ZMZ-1 dejanja diskriminacije torej lahko predstavljajo dejanja preganjanja, če imajo lastnosti, kot jih opredeljuje prvi odstavek navedene določbe, in sicer če so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic ali pa če predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1875/2015 z dne 1. 6. 2017, odstavki 73, 74 in 76 obrazložitve).

11. Glede navedenih trditev tožnika v zvezi z diskriminacijo Berberov toženka ni imela zakonske podlage, da jih jemlje kot očitno neutemeljene. V tem delu so razlogi izpodbijane odločbe napačni. Posledica napačne uporabe materialnega prava je tudi pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje. V ponovljenem postopku se bo morala toženka opredeliti tudi do navedenih trditev tožnika v zvezi z njegovo narodno pripadnostjo in zatrjevanim preganjanjem ter v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti, ali je podana zadostna intenzivnost dejanj preganjanja glede na pretekla dejanja, ki naj bi se zgodila tožniku, in glede prihodnjih tveganj.

12. Toženka ni ugotavljala, ali je kljub podanim navedbam tožnika o diskriminatornem obnašanju Arabcev do njega kot Berbera, Maroko zanj varna izvorna država. Ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država, pri tem pa se ne opredeli do s strani tožnika zatrjevane diskriminacije Berberov v Maroku. Resda je toženka ob podaji prošnje (stran 7 zapisnika z dne 13. 3. 2019) seznanila tožnika s tem, da je Maroko po Odloku Vlade RS varna izvorna država, vendar s tem ni dokazno breme v celoti in izključno prevaljeno na tožnika. Kadar toženka uporabi tak koncept, mora poleg tega, da prosilca s tem seznani, ga tudi izrecno pozvati, da poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, da ta država zanj ni varna zaradi njegovih posebnih okoliščin, da ga torej ustrezno pouči, kakšne procesne posledice ima uporaba koncepta varne izvorne države. Sodišče je v podobnih zadevah (I U 1544/2017 z dne 31. 7. 2017, I U 1537/2017 z dne 26. 7. 2017) že odločilo, da je toženka pred odločitvijo dolžna seznaniti prosilca na podlagi katerih informacij je bil Maroko določen za varno izvorno državo in to pojasniti tudi v sami odločbi, tako da sodišče lahko preizkusi, ali se uporabljene informacije o izvorni državi nanašajo tudi na okoliščine zaradi katerih naj bi bil tožnik osebno ogrožen.

13. Glede na to, toženka tožnika ni pravilno opozorila na procesne posledice uporabe koncepta varne izvorne države, bi potem toženka morala vsaj preveriti, ali je Maroko varna izvorna država tudi z vidika morebitne diskriminacije Berberov in s tem, ali morebiti ne grozi tožniku resna škoda ob vrnitvi v izvorno državo, skladno z 28. členom ZMZ-1, ne pa, da je ugotovila, da je „mogoče že na prvi pogled in brez poglobljene analize oceniti, da so zatrjevana dejanja tako neintenzivna in neizrazita, da očitno ne dosegajo standarda preganjanja ali resne škode“. To se niti ne ujema z ugotovitvijo toženke, da ni podlage za preganjanje.

14. Ker toženka tega ni storila, sodišče ne more preveriti, ali je Maroko varen za tožnika glede na njegove zatrjevane osebne okoliščine. Tudi v zvezi z navedenim so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi. To pa predstavlja kršitev pravil upravnega postopka, ki je lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.

15. Ker je toženka v izreku izpodbijane odločbe odločila samo, da se prošnja za mednarodno zaščito zavrne, in ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, in sicer tako, da bi najprej (v prvi točki izreka) odločila o statusu begunca in v drugi točki izreka še o subsidiarni zaščiti, sodišče ob tem še opozarja na stališče, ki ga je že zavzelo v svoji sodbi I U 2130/2018 z dne 7. 11. 2018 in nekaterih kasnejših, in sicer, da bo tožena stranka morala odločati v ponovnem postopku v dveh točkah izreka. Z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji je nastala nova pravna okoliščina, po kateri je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti odločiti z dvema ločenima deloma izreka. Brez takšnega načina oblikovanja izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite sodbe Sodišča EU v zadevi E. G. proti Sloveniji ni mogoče uresničevati.1

16. Sodišče je glede na obrazloženo odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev pravil postopka in nepravilne uporabe materialnega prava, posledično pa je bilo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, se do ostalih navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Toženka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). To po stališču Sodišča EU v sodbi Velikega senata v zadevi Alheto2 pomeni, da mora biti odločba v ponovnem postopku sprejeta v skladu s presojo iz sodbe, s katero je bila odločba upravnega organa odpravljena.

17. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 C-662/17, E.G. proti Sloveniji, 18. 10. 2018, glej zlasti odstavka 45 in 67.
2 C-585/16, 25. 7. 2018, glej zlasti odstavke 144-149.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 26, 27, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2
Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-3, 64/1-4, 64/4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NjYw