UPRS Sodba I U 1316/2018-26

Jedro

Tudi v dejanskem pogledu je v obravnavani zadevi Agencija imela na pravni podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 podlago za zaključek, da tožnici kot bodoči kvalificirani imetnik, ne ustrezata merilom iz 1. in 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Ugotovila je, da tožnici ne izpolnjujeta pogoja iz 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, to je ugleda bodočega kvalificiranega imetnika. Agencija je ugotovila, da je druga tožnica B. pridobila delnice C. brez predhodnega dovoljenja Agencije, za kar ji je bil pravnomočno izrečen prekršek (dne 22. 7. 2016), ki še ni bil izbrisan. Pri tem se sklicuje na drugo alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa, ki določa izpodbojno domnevo, da se šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena (med drugim), zlasti če: - je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja delovanja gospodarskih družb, predpisov s področja, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma, predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo, bančništvo ali trg drugih finančnih instrumentov ter drugih predpisov, ki so povezani z dejavnostjo bodočega kvalificiranega imetnika ali dejavnostjo zavarovalnice, v kateri bo pridobil kvalificirani delež in prekršek še ni bil izbrisan.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju tudi Agencija) zavrnila zahtevo vložnic A. d.d. in B. d.d.,(tudi vložnici oz. bodoči skupni kvalificirani imetnik), Republika Hrvaška z dne 4. 5. 2016 za izdajo dovoljenja za pridobitev delnic v družbi C.. d.d., ... (v nadaljevanju tudi C.), na podlagi katerih bi lahko vložnici skupno postali neposredno ali posredno imetnici deleža v kapitalu, ki je skupaj enak ali večji od 20 % in manjši od ene tretjine, oziroma na podlagi katerega bi imeli skupaj delež glasovalnih pravic, ki je enak ali večji od 20 % in manjši od ene tretjine. V obrazložitvi toženka opiše potek postopka. V postopku je toženka izdala določene sklepe, kot jih navaja (strani 1 do 9 obrazložitve). Od tožnic je prejela dopolnitve zahteve, kot jih navaja. Toženka je pridobila po uradni dolžnosti dokumente, ki so navedeni na strani 7 obrazložitve. Na podlagi 35. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) se je posvetovala s hrvaškim nadzornim organom Hrvatsko agencijo za nadzor finansijskih usluga (v nadaljevanju HANFA), ki ni podala stališča glede primernosti vložnic kot skupnega bodočega kvalificiranega imetnika (stran 15 obrazložitve).

2. Agencija je skladno s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1578/2016 z dne 27. 2. 2018, s katero je sodišče odpravilo odločbo Agencije z dne 21. 10. 2016 in zadevo vrnilo toženki v ponovno odločanje, v ponovnem postopku na podlagi 481. člena ZZavR-1 pozvala vložnici (poziv z dne 6. 4. 2018), da podata izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in izhajajo iz dokazov, ki jih nista predlagali in iz katerih izhaja večja verjetnost za zavrnitev zahteve. Pozivu je toženka priložila dokaze, ki jih navaja (stran 7 obrazložitve). Agencija je 25. 4. 2018 prejela Izjavo vložnic o dejstvih in okoliščinah z dne 24. 4. 2016 (v nadaljevanju tudi Izjava) in dokumente, ki jih navaja (strani 8 in 9 obrazložitve). Listine, ki so podlaga za zavrnitev zahteve, so razvidne na strani 9 obrazložitve izpodbijane odločbe.

3. Toženka ugotavlja, da sta vložnici bodoči skupni kvalificirani imetnik. To pomeni, da se merila, na podlagi katerih presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika, presojajo skupaj za obe vložnici in hkrati z vsako posebej. Toženka navaja 34. člen in 36. člen ZZavar-1, ki ju citira ter Sklep o imetnikih kvalificiranih deležev zavarovalnic in pokojninskih družb (Uradni list Republike Slovenije, št. 21/2016, v nadaljevanju Sklep). Toženka ugotavlja, da je imel bodoči skupni kvalificirani imetnik na dan vložitve zahteve 9,04 % delež v kapitalu C. in da namerava izvršiti nadaljnjo pridobitev delnic, kar predstavlja skupaj 33 % delež v kapitalu C. Toženka ugotavlja, da je C. dosegla 57 % delež na slovenskem pozavarovalnem trgu, ki jo uvršča na prvo mesto, kar kaže na sorazmerno pomembnost (po)zavarovalnice, za katero se presoja primernost vložnic. Toženka navaja, da je v okviru presoje primernosti vložnic upoštevala splošno načelo sorazmernosti, ki se uporablja na podlagi drugega in tretjega odstavka 31. člena ZZavar-1, podlago pa ima v prvem odstavku 36. člena ZZavar-1, ki jih citira. Uporaba tega načela je podrobneje urejena še v 7. členu Sklepa. Z upoštevanjem načela sorazmernosti toženka ustrezno prilagodi strogost pri presoji vsebinskih meril konkretnim dejstvom in okoliščinam. Ne gre za nova merila. Načelo sorazmernosti izhaja 29 (3) člena Direktive Solventnost II,¹ po katerem države članice zagotovijo, da se zahteve, ki jih določa navedena direktiva, uporabljajo na način, ki je sorazmeren. Toženka navaja Uvodne izjave 18, 19, 21 ter člena 59 in 57 navedene direktive, ki jih citira. Finančna trdnost bodočega kvalificiranega imetnika se po 36. člnu ZZavar-1 presoja zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica-ciljna družba.

4. V povezavi s posli, ki jih opravlja ciljna družba, je toženka sorazmerno strožje presojala merilo finančne trdnosti vložnic. Iz zapisnikov skupščine C. v zadnjih treh poslovnih letih (od 2014 do 2016) izhaja, da je verjetno pričakovati, da bi imeli tožnici kot skupni kvalificirani imetnik v primeru skupne pridobitve kvalificiranega deleža do ene tretjine v glasovalnih pravicah C., preko svojih glasovalnih pravic bistveno pomembnejši dejanski vpliv na korporativno upravljanje C., kot bi izhajalo iz (formalne) višine kvalificiranega deleža, kar pojasni (stran 13). Vložnici s svojimi glasovalnimi pravicami bi na prihodnjih skupščinah verjetno celo dosegli navadno večino, če bi bila udeležba na njih v podobnem razponu kot v preteklih letih. Agencija mora v postopku vedno predpostavljati, da bo vložnik zahteve pridobil najvišji delež (prvi odstavek 36. člena ZZavar-1). Toženka ocenjuje, da bi vložnici lahko vplivali na sprejem odločitve skupščine, za katere se zahteva zgolj navadna večina, kar je še dodatni razlog za strožjo obravnavo primernosti vložnic. Pravna podlaga za zavrnitev zahteve po 1. točki prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 je, če bodoči bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. do 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, pri čemer zadošča že, da ne ustreza enemu od meril.

5. Ugled bodočega kvalificiranega imetnika (1. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1): B. je pridobila delnice C, brez predhodnega dovoljenja Agencije. Toženka navaja vsebino odločbe o prekršku z dne 12. 7. 2016, ki je postala pravnomočna 22. 7. 2016. Gre za hujšo kršitev iz 610. člena ZZavar-1 (2. točka prvega odstavka 618. člena ZZavar-1), za kar pojasni razloge (strani 16 do 18 obrazložitve izpodbijane določbe). Navaja 2. točko drugega odstavka 2. člena Sklepa², ki ga citira in prvi odstavek 158. člena ZZavar-1 in prvi in tretji odstavek 41. člena Direktive Solventnost II. Toženka ugotavlja, da B. v zvezi s pravnomočno odločbo o prekršku ni ovrgla domneve, da nima ugleda, kar je razlog za zavrnitev zahteve.

6. Letna poročila vložnic s pridržki pooblaščenega revizorja: Toženka navaja 5. alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa³, ki jo citira. Delovanje v okviru načel in pravil dobre prakse, ugled, se presoja tudi v zvezi z načinom priprave letnih poročil, ki morajo v svojih razkritjih zagotavljati informacije o podlagi za pripravo računovodskih izkazov in o posebnih računovodskih usmeritvah, razkrijejo informacije, ki jih zahtevajo Mednarodni standardi računovodskega poročanja (v nadaljevanju MSRP). Toženka ugotavlja, da so za letna poročila B. za leta 2013, 2014 in 2015 in A. za leti 2014 in 2015 izdana revizorjeva mnenja s pridržki iz razlogov, kot jih navaja (strani 19 do 20 obrazložitve), ter da niso skladna z načeli in pravili dobre poslovne prakse, kar pojasni (stran 21 obrazložitve). Navaja 61. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), in člen 4 (2) Direktive 2013/34/EU,⁴ ki določa, da letni računovodski izkazi resnično in pošteno prikazujejo sredstva, obveznosti, finančno stanje in poslovni izid podjetja. Iz ravnanj tožnic izhaja, da ne delujeta v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse pri pripravi letnih poročil in zato bodoči skupni kvalificirani imetnik nima ugleda, kar je razlog za zavrnitev zahteve.

7. Izvršbe na računih vložnice B.: Delovanje v okviru načel in pravil dobre poslovne prakse oziroma pravil poslovne etike, se nanaša tudi na spoštovanje pravnomočnih sodb, s katerimi je naložena izpolnitev obveznosti. B. je imela od 2013 do 2015 večje število izvršb s strani fizičnih oseb (imetnikov zavarovalnih polic, zavarovancev in drugih upravičencev) iz naslova zavarovalnine, kar toženka pojasni (strani 24 in 25 obrazložitve). Zavarovalnica, ki odklanja izpolnitev obveznosti po pravnomočnih sodbah v razmerju do svojih strank, po oceni toženke nima ugleda, ki se zahteva od takšne finančne inštitucije.

8. Vrednotenje naložb v odvisne in pridružene družbe v skupini A. in manjkajoča politika slabitev: Delovanje v okviru načel in pravil dobre poslovne prakse se nanaša tudi na način priprave letnih poročil. A. ne uporablja konsistentnih metod vrednotenja, kar toženka pojasni (strani 26 in 27 obrazložitve). Tudi zaradi navedenega bodoči skupni kvalificirni imetnik nima ugleda.

9. Finančna trdnost bodočega kvalificiranega imetnika (3. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1): Toženka navaja 4. člen⁵ in 7. člen Sklepa, ki ju citira. Ob upoštevanju popravkov poslovni izid B. za poslovno leto 2013 ni več izkazal pozitivnega poslovnega izida ampak izgubo (- 30,3 mio EUR). Prav tako je z izgubo zaključila tudi poslovno leto 2014 (- 53,9 mio EUR). Pomemben vpliv na pozitiven poslovni izid leta 2015 (6,1 mio EUR) je odprava rezervacij za jubilejne nagrade in odpravnine ob upokojitvi (76,49 %) in odprava ostalih dolgoročnih rezervacij (8,76 %), iz česar izhaja, da zavarovalniško poslovanje ni imelo odločilnega vpliva na pozitiven poslovni izid. Agencija ugotavlja, da poslovanje B. v zadnjih treh poslovnih letih (od 2013 do 2015), ni bilo uspešno in stabilno, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, da je podana finančna trdnost (prva alineja drugega odstavka 4. člena Sklepa), kar je razlog za zavrnitev zahteve. Glede na dosedanjo prakso B., ki ne izpolnjuje svojih pravnomočno naloženih obveznosti, zaradi česar se zoper njo vodijo izvršbe, tudi ni mogoče verjetno izkazati, da bo glede obveznosti iz zavarovalnih pogodb v primeru pravnomočnih sodb v prihodnosti redno izpolnjevala te obveznosti, kar je tudi razlog za zavrnitev zahteve.

10. V okviru merila finančne trdnosti po četrti alineji drugega odstavka 4. člena Sklepa je Agencija skladno s tretjim odstavkom 4. člena Sklepa⁶, presojala med drugim tudi finančno moč vložnic, ki se izkazuje skozi vrednost aktive (sredstev), kar toženka pojasni (stran 30 obrazložitve). B. ima v svojem portfelju velik delež obveznic D., ki so na dan 31. 12. 2015 predstavljale kar 40,32 % sredstev B. oziroma kar 61,75 % vseh njenih finančnih naložb. B. je sama ocenila, da so tvegane. Dobra bonitetna ocena bodočega kvalificiranega imetnika je ena izmed predpostavk iz drugega odstavka 4. člena Sklepa, na podlagi katerih, če so izpolnjene kumulativno, šteje, da bodoči kvalificirani imetnik ustreza merilu finančne trdnosti. V situaciji, ko bodoči kvalitetni imetnik nima bonitetne ocene, ni mogoče domnevati, da je ta predpostavka izpolnjena. Toženka ugotavlja, da skupni kvalificirani imetnik ne izpolnjuje domneve, da je finančno trden, kar je razlog za zavrnitev zahteve. Sklepno toženka navaja, da bodoči skupni kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. in 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 v povezavi s 1. točko prvega odstavka 37. člena ZZavar-1.

11. Tožnici izpodbijata navedeno odločitev. Toženka nima pravne podlage za izdajo izpodbijane odločbe, ker je po dvanajstem odstavku 483. člena ZZavar-1 nastopila fikcija izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, kar pojasnita. Tožnici sta vložili zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe, ki jo je Agencija zavrnila in jo tožnici izpodbijata s tožbo v upravnem sporu, ki se vodi pri naslovnem sodišču. Podrejeno, kolikor bi sodišče presodilo, da je Agencija kljub poteku 60 delovnih dni upravičena izdati izpodbijano odločbo, toženki slednjo izpodbijata zaradi procesnih kršitev, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (2., 1. in 3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlagata, da v zadevi meritorno odloči.

12. Agencija se ne bi smela opreti na določbe 2. člena, 4. člena in 7. člena Sklepa. Za takšno urejanje nima zakonskega pooblastila v ZZavar-1. Te določbe Sklepa so v nasprotju s 121. členom, drugim odstavkom 15. člena v zvezi s 74. členom in 33. členom in 153. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). Sodišče predlagata, da na podlagi načela „exceptio illegalis“ odreči uporabo teh določb Sklepa in odloči na podlagi prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Agencija je v odločilnem delu oprla svojo odločbo na Sklep. Zakon mora postaviti temeljne okvire omejitev in jih v tem obsegu tudi podzakonski akt le podrobneje uredi, pri čemer navajata odločbo Ustavnega sodišča U-I-287/95 z dne 14. 11. 1996. ZZavar-1 v 1. in 2. točki 36. člena kot merilo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika določa ugled, Agencija pa v 2. členu Sklepa ureja dobro ime. Agencija mimo ZZavar-1 ureja pogoje za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Domnevne baze iz drugega odstavka 2. člena Sklepa so po svoji vsebini delno primerljive s pogoji, ki jih drugi zakoni (in ne podzakonski akti!) določajo kot omejitve pri uresničevanju določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, za kar navajata nekaj primerov (strani 11 do 14/91 tožbe).

13. Toženka v Sklepu ureja povsem nova merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika. ZZavar-1 kot merilo primernosti določa ugled, Sklep pa v nasprotju z ZZavar-1 določa dobro ime. Primerjalno pravni pregled pokaže, da je Agencija v Sklepu določila merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika ter posledično omejitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin bodočih kvalificiranih imetnikov strožje kot večina drugih zakonov. Dodatno diskrecijo si je pridržala v drugem odstavku 2. člena Sklepa, kjer je zgolj primeroma navedla okoliščine. Agencija je z ureditvijo v 2. členu Sklepa presegla obseg zakonskega pooblastila iz 48. člena ZZavar-1 in tako ravnala v nasprotju s 121., drugim odstavkom 15. člena v zvezi s 74. členom in 33. členom in 153. členom Ustave. Sodišču predlagata, da na podlagi načela „exceptio illegalis“ odreče uporabo 2. člena Sklepa za presojo primernosti tožnic in opravi presojo primernosti tožnic na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Člen 4. Sklepa, ni skladen ne z ZZavar-1 ne z Direktivo 2009/138/ES. Navajata člen 59 (1)(c) navedene direktive in točko 3. prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, ki ju citirata. Pri normiranju merila finančne trdnosti je bil cilj zakonodajalca, da se finančna trdnost bodočega kvalificiranega imetnika presoja v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica, kar toženka ni upoštevala.

14. Glede 7. člena Sklepa navajata, da zakonodajalec Agenciji ni dal pooblastila za podrobnejše urejanje načela sorazmernosti iz prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. V okviru načela sorazmernosti Sklep ne upošteva zgolj vpliva bodočega kvalificiranega imetnika na upravljanje zavarovalnice, temveč tudi naravo bodočega kvalificiranega imetnika, dejavnost bodočega kvalificiranega imetnika, velikost deleža, ki ga namerava pridobiti bodoči kvalificirani imetnik, obstoj dokumentacije in informacij iz preteklih ocen o primernosti kvalificiranega imetnika, morebitna druga pomembna dejstva in okoliščine. S tem Agencija brez pravne podlage in v nasprotju z zakonom predpisuje strožja merila za uporabo načela sorazmernosti pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika. Toženki očita, da je kot izdajatelj splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil ravnala v nasprotju z 121. členom, drugim odstavkom 15. člena v zvezi s 74. členom in 33. členom in 153. člen Ustave. Sodišču predlaga, da na podlagi argumenta „exceptio ilegalis“ odreče uporabo 7. člena Sklepa. Tožnici navajata, da Agencija v zakonu nima pooblastila za nadaljnje normativno urejanje tega pojma iz prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, niti za širjenje pojma "vpliv, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice" z novimi merili, ki jih Agencija določa v prvi, drugi, peti in šesti alineji 7. člena Sklepa.

15. Določbe 2. člena, 4. člena in 7. člena Sklepa niso skladne z 59. členom Direktive Solventnost II in kršijo načela prostega pretoka kapitala ter svobodo ustanavljanja. Tožničino stališče je, da je zato Slovenija implementirala določbe člena 59 (1) v nasprotju z določbo člena 59 (2) navedene direktive in sodišču predlaga, da prekine postopek in na Sodišče EU naslovi predhodna vprašanja, kot jih navaja (strani 23 in 24/91 tožbe). Sklepno navajata, da je Agencija v postopku izdaje odločbe zmotno uporabila tako Sklep kot ZZavar-1, s tem pa je kršila ustavno pravico tožnic do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave in njuno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

16. Tožnici očitata kršitev „kvalificirane pravice“ tožnic do izjave iz 481. člena ZZavar-1, ki ga citirata. Navajata kršitve 22. člena in 14. člena Ustave ter 9. člena in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki jih citirata. Očitata kršitev načela kontradiktornosti, ki je absolutna bistvena kršitev pravil postopka (drugi odstavek 237. člena ZUP). Tožnici pojasnjujeta razmerje med načelom kontradiktornosti po določbah ZUP in po specialnih določbah ZZavar-1. Agencija v pozivu ni konkretizirano navedla, zakaj naj bi bila posamezna dejstva in okoliščine pravno pomembne za odločitev in zakaj naj bi iz teh dejstev in okoliščin izhajala večja verjetnost za zavrnitev izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Agencija tožnic ni seznanila niti z uspehom dokazovanja niti jima ni dala možnosti, da se pred izdajo odločbe seznanita in izrečeta z določenimi dejstvi in okoliščinami, ki so bile pomembne za izdajo odločbe.

17. Očitata kršitev pravice do obrazložene odločbe (22. člen Ustave), ki je sestavni del načela poštenega postopka. Navajata sodno prakso glede standarda obrazloženosti upravne odločbe. Agencija se mora v obrazložitvi substancirano opredeliti do izpolnjevanja vseh meril za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Obrazložitev mora vsebovati tudi opredelitev do navedb in dokazov, ki jih je vložnik zahteve ponudil kot dokaz izpolnjevanja meril. Gre za kršitev pravice tožnic iz 22. člena in 25. Ustave. Agencija se pri presoji posameznega merila sploh ni opredeljevala do dejstev in dokazov, ki so tožnicama v korist. Izpodbijane odločbe se ne da preizkusiti. Gre za bistveno kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

18. Tožnici očitata kršitev četrtega odstavka 35. člena ZZavar-1. Agencija se v svoji odločitvi sklicuje na mnenje HANFA iz 2016. Kolikor bi v ponovljenem postopku pridobila novo mnenje, bi HANFA imela priložnost pojasniti, da je v septembru 2017 presojala primernost tožnic, pri čemer ni ugotovila nobenega zadržka. Opredelitev Agencije do stališča HANFA je po presoji tožnic odločilno v tej zadevi. Kot izhaja iz njene odločbe z dne 29. 9. 2017, HANFA ne vidi zadržkov za primernost tožnic za pridobitev kvalificiranega deleža. Mnenje hrvaškega nadzornega organa ni zanemarljivo, saj gre za nadzorni organ druge države članice EU, ki jo zavezuje ista evropska zakonodaja. Obrazložitve se zato v tem delu ne da preizkusiti. Toženka ni v skladu z načelom materialne resnice ugotavljala dejstev, ki so tožnicam v korist. S tem je kršila pravico tožnic iz 22. člena in 25. člena Ustave. Te kršitve so imele za posledico nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava.

19. Tožnici očitata napačno uporabo načela sorazmernosti in se opredeljujeta do zavrnilnih razlogov toženke. Očitata kršitev pravice do izjave. Agencija se ni opredelila do očitkov o pomanjkljivem Pozivu. V Pozivu ni pojasnila pravne pomembnosti dejstev, ki jih je ugotavljala na podlagi zapisnikov skupščin C. in delniške knjige C., ki jih je uporabila za svoj (zmotni) zaključek o tem, da naj bi tožnici postali največji skupni delničar C. s pomembnim vplivom na njeno korporativno upravljanje. S tem, ko je Agencija v Pozivu (v točkah III/5, III/6 in III/7) zgolj navedla dejstva, o katerih naj se izjavita, pri tem pa ni pojasnila, zakaj naj bi bila ta dejstva pravno pomembno za odločitev v postopku, in kako naj bi iz teh dejstev izhajala večja verjetnost za zavrnitev v smislu prvega odstavka 481. člena ZZavar-1, je bila tožnicama kršena pravica do učinkovite izjave o postopku. Tožnici ne moreta preizkusiti, kako naj bi ugotovitvi o položaju ciljne družbe na slovenskem pozavarovalnem in slovenskem zavarovalnem trgu in o pomembnem vplivu na korporativno upravljanje ciljne družbe, vplivali na presojo Agencije o primernosti. Agencija uporablja okoliščine, ki jih ugotavlja v kontekstu načela sorazmernosti (točka B.I. obrazložitve izpodbijane odločbe) kot samostojno merilo za zavrnitev izdaje dovoljenja, kar nima podlage v pozitivni ureditvi.

20. Tožnici očitata zmotno uporabo načela sorazmernosti, za kar navajata razloge (strani 40 do 42/91). Iz določbe prvega odstavka 48. člena ZZavar-1 ne izhaja, da bi imela Agencija pooblastilo tudi za urejanje načela sorazmernosti, ki je popolnoma urejeno v uvodnem delu prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Sklep v 7. členu določa dodatna merila, ki naj bi se upoštevala pri presoji primernosti in ne zgolj konkretizira 36. člena ZZavar-1 in dejansko predpisuje nove kriterije za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika.

21. Agencija je zmotno uporabila materialno pravo, ko se je oprla na dve in več let stare podatke E. iz leta 2015 in podatke o glasovanju na skupščinah C. med leti 2014 in 2016, čeprav v času odločanja obstajajo novejši podatki. Glede na to, da je presoja primernosti bodočega kvalificiranega imetnika usmerjena naprej, so edini podatki, ki bi utegnili biti pravno pomembni, aktualni podatki.

22. Pravno niso pomembne ugotovitve Agencije o bistveno pomembnejšem dejanskem vplivu na korporativno upravljanje C., ki ga je Agencija naredila na podlagi podatka o udeležbi delničarjev na skupščinah med leti 2014 in 2016. Primernost bodočega kvalificiranega imetnika ne more biti odvisna od tega, kako so drugi delničarji v preteklosti uresničevali svojo glasovalno pravico. Ta okoliščina se je spremenila že z vstopom tožnic in gre za nerealno postavko. Ni gotovo, da bosta tožnici pridobili delnice, ki jima bodo zagotavljale do 1/3 glasovalnih pravic, niti da bosta iz teh delnic uresničevali glasovalno pravico na vsaki skupščini.

23. Tožnici očitata zmotno uporabo materialnega prava pri zaključku, da naj bi tožnici bili največji skupni delničar C. To je Republika Slovenija s svojimi podrejenimi družbami, in sicer 40,79 % delež. Okoliščina, da naj navedeni imetniki delnic C. ne bi sklenili sporazuma o usklajenem delovanju pri izvrševanju upravljavskih pravic, ni pravno pomembna. Tožnici se sklicujeta na tretji odstavek 14. člena ZZavar-1, ki ga citira, in 2. točko tretjega odstavka 8. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1), po kateri velja neizpodbitna domneva, da pri pridobivanju delnic usklajeno delujejo družbe, ki so odvisne od iste obvladujoče družbe. Zaključka Agencije, naj bi bila bistvena le udeležba na skupščini, in ta naj bi bila v preteklosti takšna, da naj bi bilo verjetno pričakovati, da bi lahko v prihodnosti vložnici dosegli celo navadno večino, se ne da preizkusiti. Za dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža se namreč zgolj dovoljuje pridobitev nad 20 % in do ene tretjine delnic, ni pa nujno, da bosta tožnici pridobili delnice v maksimalno dovoljenem deležu. Posledično ni utemeljena strožja presoja meril iz 36. člena ZZavar-1.

24. Glede (prvega) zavrnilnega razloga, da naj B. ne bi imela ugleda, ker naj bi pridobila delnice C. brez predhodnega dovoljenja Agencije, se Agencija ne bi smela opreti na 2. člen Sklepa in na odločbo o prekršku z dne 12. 7. 2016. Po četrtem odstavku 40. člena ZZavar-1 lahko imetnik delnic zavarovalnice vloži zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža še v enem mesecu od pridobitve delnic. To je prva tožnica storila. Tudi iz mnenja odvetnika izhaja, da je mogoče posledice opustitve predhodne pridobitve dovoljenja sanirati z vložitvijo zahteve za pridobitev dovoljenja v roku enega meseca od pridobitve. Agencija je kljub kršitvi izdala dovoljenje z dne 11. 8. 2016, v kateri je presodila, da navedeni prekršek ni ovira. V obravnavanem primeru pa je na podlagi identičnega dejanskega stanja odločila drugače, kar kaže na arbitrarno odločanje Agencije (stran 48/91 obrazložitve). Agencija se ni opredelila do argumenta tožnic glede okoliščin, v katerih je bil prekršek storjen, kot pojasnita. S tem je kršila njuno pravico do izjave v postopku. Okoliščina, da sta si o pridobivanju delnic C. 11. 3. 2016 tožnici zmotno razlagali nejasne zakonske določbe, ne dajejo podlage za zaključek, da druga tožnica ne bi imela ugleda. Ni šlo za to, da tožnici ne bi poznali pravnih pravil, temveč sta si jih razlagali drugače kot Agencija. Pavšalen je očitek, da B. naj ne bi imela internih pravil v pisni obliki. Določba druge alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa povsem nedoločno in v nasprotju s pravno varnostjo na splošno opredeljuje prekrške, na katere naj bi Agencija lahko oprla svojo presojo o primernosti bodočega kvalificiranega imetnika.

25. Glede zavrnilnega razloga v zvezi z revizorjevimi mnenji s pridržkom, se Agencija ne bi smela opreti na peto alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa, saj ni skladen z ZZavar-1 in Ustavo, za kar navajata razloge. Agencija pa je navedena revizorjeva mnenja že presodila drugače v odločbi o izdaji dovoljenja z dne 11. 8. 2016, kar tožnici pojasnita. Iz Priloge 1 k Sklepu tudi izhaja, da Agencija letna poročila presoja za pretekli dve poslovni leti. V letu 2018 je Agencija presojala letna poročila za tri do pet let nazaj. Pravno pomembni pa sta letni poročili za 2016 in 2017, ki sta bili izdani brez pridržkov. Agenciji očitata, da pod krinko načela sorazmernosti in strožje presoje skuša upravičiti svoje arbitrarno odločanje. Stališče toženke, da naj bi se pri presoji ugleda upoštevalo daljše časovno obdobje pred vložitvijo zahteve, je v nasprotju z ureditvijo v Sklepu. Agencija svojega sklicevanja na letna poročila iz 2013, 2014 in 2015 ne more opravičiti s tem, da je bila zahteva vložena v letu 2016. Agencija poskuša na podatkih starejše dokumentacije, ki je ne bi smela presojati, utemeljiti pomanjkanje ugleda tožnice. Agencija ni obrazložila, zakaj revizorjeva mnenja s pridržkom predstavlja kršitev načel in pravil dobre poslovne prakse. Agencija ni ugotavljala, iz katerega razloga je revizor tožnicama izdal mnenje s pridržkom. Poudarjata, da zaključek o kršitvi načel in pravil dobre poslovne prakse ni mogoč brez podrobne analize obsega in vsebine revizorjevega pridržka. V tem delu se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Agencija ni ugotavljala dejstev v zvezi z letnimi poročili, na podlagi katerih bi utemeljila svojo presojo o neresničnem ali nepoštenem računovodskem poročanju. Pravila, ki naj bi zapovedovala pošteno in resnično računovodsko poročanje, 61. člen ZGD-1 in 4 (2) člen Direktive Solventnost II so v nespremenjeni obliki obstajali že leta 2016, ko je Agencija presojala primernost druge tožnice, pa ni ugotovila, da naj bi kršila ta pravila.

26. Tožnici pojasnjujeta nekatere pomembne pomanjkljivosti ugotovitev Agencije. Navajata, da toženka ni ugotavljala, na katera letna poročila A. je revizor dal svoj pridržek. Revizorjev pridržek se nanaša le na nekonsolidirana letna poročila za leti 2013 in 2014, ne pa tudi na konsolidirana letna poročila. Pridržek na nekonsolidirana letna poročila A. v obeh letih 2013 in 2014 se je nanašal isto računovodsko postavko - vrednotenje naložb v odvisne družbe, ki ga ureja MRS 27, katerega vsebina se je v preteklih letih spreminjala. Revizorjev pridržek se je nanašal na nepravilno izveden prehod na nov način vrednotenja naložb v odvisne družbe. Navedena nedoslednost ni posledica namere, da se vpliva na finančno poročilo, temveč je rezultat spremembe v okvirjih finančnega poročanja. Pomanjkljivost se nanaša tudi na revizorjev pridržek na letno poročilo B. za leta 2013, 2014 in 2015. Tožnici pojasnjujeta, da so revizorjeva mnenja s pridržkom posledica manjših odstopanj od MRS oziroma od MSFI, ki pa niso take narave, da bi naslovnikom onemogočala kakovostno analizo finančnih izkazov. Tožnici predlagata postavitev izvedenca finančne stroke.

27. Glede (tretjega) zavrnilnega razloga, da naj bi B. ne imela ugleda oziroma dobrega imena, ker naj ne bi prostovoljno izpolnjevala svojih obveznosti po pravnomočnih sodbah, se Agencija ne bi smela opreti na 2. člen Sklepa, ker ta ni skladen z ZZavar-1 in Ustavo. Agencija je presojala obstoj izvršb na transakcijskem računu druge tožnice na podlagi podatkov o izvršbah v letih 2013 in 2015. Tri in več let stara dokumentacija ne more biti podlaga za presojo Agencije o primernosti druge tožnice kot bodočega kvalificiranega imetnika v letu 2018. Točka 9 Pododdelka 2 Priloge 1 Sklepa določa, da mora bodoči kvalificirani imetnik svoji zahtevi priložiti izjavo o tem, ali so bila kakršnakoli sredstva bodočega kvalificiranega imetnika, v obdobju zadnjih treh let od vložitve zahteve, predmet izvršbe po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje. Ta določba predpostavlja, da Agencija najkasneje v 60. delovnih dneh od vložitve popolne vloge odloči o zahtevi. Glede na to, da je Agencija odločala o primernosti, in je v tem smislu njena presoja usmerjena vnaprej, je smiselno, da odloča na podlagi aktualnih podatkov. Drugo tožnico bi morala pozvati k predložitvi novih podatkov, ki bi se nanašali na obdobje preteklih treh let. Izvršbe na računih druge tožnice je Agencija obravnavala že v odločbi z dne 11. 8. 2016, v kateri je odločila, da se ji izda dovoljenje; na drugi stani pa je Agencija na podlagi iste ugotovitve presodila kot neskladno s pravili, kar kaže na njeno arbitrarnost pri odločanju in pomeni kršitev ustavnih pravic iz členov 2, 14, 22, 74 in 33 Ustave. Agencija si pod krinko načela sorazmernosti dejansko vzame diskrecijsko pravico odločanja o zahtevi za izdajo dovoljenja. Sodišču predlagata, da opravi glavno obravnavo in samo meritorno odloči o zahtevi vložnic za izdajo dovoljenja. Agencija v ponovljenem postopku ni obrazloženo pojasnila, katera konkretna načela in pravila dobre poslovne prakse naj bi tožnici kršili.

28. Glede četrtega zavrnilnega razloga, da naj A. ne bi imela ugleda oziroma dobrega imena, ker naj ne bi uporabljala konsistentnih metod vrednotenja naložb v odvisne in pridružene družbe v svoji skupini, se Agencija ne bi smela opreti na peto alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa, ker ni skladna z ZZavar-1 in Ustavo. Ne drži, da A. ni uporabljala konsistentnih metod vrednotenja naložb v odvisne družbe, kar pojasnita (strani 72 do 77 tožbe). Gre zgolj za vprašanje, katere metode vrednotenja naložb v odvisne družbe je prva tožnica uporabila v postopku. Nikakor pa ne gre za situacijo, da bi prva tožnica te metode nekonsistentno uporabila v svojih poročilih. Z očitkom, da naj prva tožnica ne bi imela sprejetih metod preverjanja knjigovodske vrednosti z nadomestljivo vrednostjo (MRS 36) niti sprejetih kriterijev za slabitev vrednosti naložbe v odvisne in pridružene družbe (MRS 8), je Agencija seznanila prvo tožnico prvič v obrazložitvi odločbe, pri tem pa ji ni dala možnosti, da bi se do tega opredelila. Agencija na ta očitek ne more opreti svoje odločitve. Kolikor bi veljal očitek Agencije o nekonsistentnih metodah vrednotenja, naložbe v B., bi to izhajalo iz konsolidiranih letnih poroči, česar pa Agencija ni ugotovila. Agencija ni navedla ne načela ne pravila dobre poslovne prakse, ki naj bi jih kršila prva tožnica z zatrjevanim nekonsistentnim vrednotenjem naložb. Prav tako ni podlage za zaključek, da naj prva tožnica ne bi imela sprejetih metod preverjanja knjigovodske vrednosti z nadomestljivo vrednostjo (MRS 36), ne kriterijev za slabitev vrednosti naložb odvisne in pridružene družbe (MRS 8). Agencija glede tega očitka prvi tožnici nikoli ni dala možnosti, da se izjavi. Sodišče pozivata, da vsebinsko obravnava ta zavrnilni razlog. Agencija je to presojo oprla na dejstvo, da je prva tožnica predložila dve različni vrednotenji za svojo naložbo v kapital druge tožnice, pri tem pa ignorirala, da je prva tožnica to predložila zgolj zaradi zahteve Agencije.

29. Glede (petega) zavrnilnega razloga, da naj B. ne bi izpolnjevala pogoja finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika, se je Agencija oprla na 4. člen Sklepa, ki ni skladen ne z ZZavar-1 ne z Ustavo ne z Direktivo Solventnost II. Agencija se je oprla na finančne podatke iz letnih poročil za 2013, 2014 in 2015 in slabo bonitetno oceno Republike Hrvaške, kar tožnici izpodbijata. Sodišču predlagata, da na podlagi argumenta „exceptio ilegalis“ odreče uporabo 4. člena Sklepa, saj ne ureja le podrobneje meril finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, da se pri presoji finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika poudarja predvsem relevantnost poslov, ki jih opravlja in načrtuje zavarovalnica. Pri presoji finančne trdnosti se toženka ne bi smela opreti na podatke iz let 2013 do 2015. Agencija ne priznava niti pozitivnega rezultata za leto 2015. Revidirani računovodski izkazi B. za leta 2013 – 2015 ne morejo biti podlaga za presojo Agencije o finančni trdnosti druge tožnice v letu 2018. Iz Priloge 1 Pododdelka A2 Sklepa izhaja, da mora vložnik zahtevi priložiti letni poročili, ki vsebujeta primerljive podatke predhodnega leta za zadnji dve poslovni leti (5. točka) in revizorjevi poročili k letnima poročiloma za zadnji dve poslovni leti, če je bil bodoči kvalificirani imetnik zavezan k reviziji letnega poročila (6. točka). Gre za zmotno uporabo materialnega prava, ker se je Agencija oprla na podatke iz revidiranih računovodskih izkazov za B. za leta 2013 do 2015. Ugotavljanje dejanskega stanja na podlagi starih računovodskih izkazov ne predstavlja le kršitev navedenega podzakonskega akta, temveč tudi ravnanje Agencije, ki je nasprotno njenemu predhodnemu ravnanju. Agencija je v Sklepu predpisala dokumentacijo, ki bo podlaga njeni presoji, v postopku pa dejansko stanje ugotavlja na podlagi starejše dokumentacije. Svojega sklicevanja na revidirana letna poročila za leta 2013 do 2015 ne more opravičiti s tem, da je bila zahteva vložena v letu 2016. Agencija mora upoštevati ne le predpostavke, da odloča v relativno kratkem času (tretji odstavek 483. člena ZZavar-1), zaradi česar se pri svoji odločitvi lahko opre zgolj na letni poročili za zadnji dve poslovni leti pred letom odločanja, temveč tudi namen presoje finančne trdnosti, ki je v tem, da se preveri ali je vlagatelj v času odločanja primeren.

30. Tožnici navajata, da je podatke iz revidiranih letnih poročil za leta 2013 do 2015 Agencija v odločbi z dne 11. 8. 2016 presojala drugače kot v izpodbijani odločbi, kar kaže na arbitrarnost odločanja. Agencija je na podlagi iste pravne podlage (3. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 in 4. člena Sklepa) isto okoliščino, to je finančno stanje druge tožnice med leti 2013 in 2015, enkrat opredelila kot skladno s temi pravili, drugič pa kot neskladno. Različni odločitvi opravičuje z načelom sorazmernosti, vendar pa uporabe tega načela ne pojasni ter si jemlje diskrecijsko pravico odločanja o izdaji dovoljenj za pridobitev kvalificiranega deleža v slovenskih pozavarovalnicah, za kar nima podlage v ZZavar-1 in Direktivi Solventnost II.

31. Glede obstoja izvršb na računih B. kot podlaga za presojo o njeni finančni trdnosti, tožnici očitata toženki številne kršitve: da se ni opredelila do navedb v Izjavi, kar pojasnita. Podlaga, da B. ni izvršila pravnomočnih sodnih odločb, so bile sodne odločbe v izvršilnem postopku, v katerih je izvršilno sodišče presodilo, da bi imela izvršitev za posledico nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo za B., in ugotovilo, da so bile zoper pravnomočne sodne odločbe vložena izredna pravna sredstva; zmotno je uporabila materialno pravo, ker se je oprla na tretjo alinejo drugega odstavka 4. člena Sklepa in ne na peto alinejo drugega odstavka 4. člena Sklepa, ki se nanaša na izvršbe. Ni mogoče preizkusiti razlogov Agencije, da ni mogoče verjetno izkazati, da bo bodoči kvalificirani imetnik v prihodnosti redno izpolnjeval svoje obveznosti. Gre za legalno in legitimno ravnanje druge tožnice, ki je v izvršilnem postopku uresničevala svojo ustavno pravico do pravnega sredstva in svojo z zakonom priznano pravico, da zaprosi za odlog izvršbe. Protiustavna je razlaga določbe pete alineje drugega odstavka 4. člena Sklepa, na način, da naj bi že sama udeležba tožnice v izvršilnem postopku pomenila protipravno ravnanje. Gre za kršitev pravic iz 23. člena in 25. člena Ustave.

32. Bonitetna ocene države, kjer ima bodoči kvalificirani imetnik sedež, ne more biti podlaga za presojo finančne trdnosti, kar tožnici pojasnita (strani 86 do 88 tožbe). Finančna trdnost se v skladu s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 presoja v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica. Zato niso pravno pomembne ugotovitve Agencije, ki se nanašajo na bonitetno oceno Republike Hrvaške. Agencija se je oprla na bonitetno oceno Republike Hrvaške za leto 2016, kar ne more biti pravno relevantna podlaga za presojo finančne trdnosti v letu 2018. Metodologija bonitetne agencije ne more biti pravna podlaga za upoštevanje tega kriterija pri presoji finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika. Agencija zgolj na zatrjevano slabi bonitetni oceni Republike Hrvaške utemelji svojo presojo, da druga tožnica ne izpolnjuje kriterija finančne trdnosti. Tožnicam ni razumljiva pravna podlaga glede zatrjevane presoje finančne trdnosti (točka 6. 6. tožbe). Agencija povezuje četrto alinejo drugega odstavka 4. člena in tretji odstavek 4. člena Sklepa, med katerima ne obstaja logična povezava. Tožnici očitata zmotno uporabo materialnega prava z zanikanjem pravice druge tožnice do odloga izvršbe in upoštevanje bonitetne ocene Republike Hrvaške. Dejansko je toženka presojala finančno moč Republike Hrvaške, ne pa finančne moči druge tožnice. Gre za nedopustno arbitrarno odločanje. Sodišču predlagata, da samo vsebinsko odloči o zadevi. Sodišču predlagata, da izpodbijano določbo spremeni, tako da ugodi zahtevi tožnic, podrejeno pa predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek toženki, ki naj ji v vsakem primeru naloži plačilo priglašenih stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

33. V odgovoru na tožbo toženka med drugim pojasni, da je namen ureditve pridobivanja kvalificiranih deležev v varstvu širših družbenih interesov. Navaja Uvodni izjavi 16 in 15 in člene 29 (1) in 57 do 63 Direktive Solventnost II ter določbe 31. člena do 49. člena, 271. člena, 272. člena, 277. člena. 474. člena do 483. člena ZZavar-1. Agencija pri presoji primernosti upošteva vpliv, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik za upravljanje pozavarovalnice, če bo pridobil kvalificiran delež, ki se zahteva (prvi odstavek 36. člena ZZavar-1). Relevantna merila za obravnavano zadevo so: ugled, finančna trdnost, verjetne posledice za sposobnost pozavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar-1 (1., 3. in 4. točka prvega odstavka 36. člena in drugi odstavek 36. člena ZZavar-1). Podrobnejša merila in vsebina dokumentacije in informacij, ki jih je treba priložiti zahtevi, je Agencija na podlagi pooblastila iz 48. člena ZZavar-1 predpisala v Sklepu, z namenom, da se vložniku vnaprej razkrije, katera dejstva, okoliščine in dokaze bo Agencija štela za pomembne in da se že sam lahko izjavi o teh dejstvih. Merila iz Sklepa so skladna s Temeljnimi zavarovalnimi načeli⁷, ki zagotavljajo globalno sprejeti okvir nadzora v zavarovalnem sektorju. Toženka izpostavlja nekaj ključnih izhodišč glede pravilne razlage relevantnih predpisov: da je določbe ZZavar-1 in Sklepa glede meril razlagati strogo; da mora imeti dovolj široko polje presoje, ali je bodoči kvalificirani imetnik z vidika zasledovanja javnega interesa primeren; da mora z uporabo načela sorazmernosti prilagoditi strogost presoje meril; da pridobitev kvalificiranega deleža v pozavarovalnici ni ustavna pravica; bodoči kvalificirani imetnik mora že na podlagi drugega odstavka 2. člena Sklepa pričakovati, da bo Agencija v tam primeroma naštetih primerih štela, da vložnik nima dobrega imena, pri čemer dopušča možnost, da izkaže drugače; breme dokazovanja primernosti je na vložniku zahteve. Domneva iz enajstega odstavka 483. člena ZZavar-1 ni nastopila, kar pojasni.

34. Agencija je Sklep izdala na podlagi izrecnega pooblastila (1. točke prvega odstavka 48. člena ZZavar-1). V njem so podrobneje razčlenjena merila, ki jih predvideva že ZZavar-1 (prvi odstavek 36. člena) in Direktiva Solventnost II (59. člen). Sklep ne predvideva dodatnih kriterijev. Iz obsežnosti in podrobnosti Temeljnih zavarovalnih načel izhaja, da gre pri določanju podrobnejših meril za strokovna vprašanja, ki niso primerna za zakonsko urejanje. Navaja točke 5.2.5., 5.3.7., 5.3.8. in 5. 3. 10. Temeljnih zavarovalnih načel, ki jih citira. Glede pojma dobrega imena in ugleda gre isto stvar. Obravnavana zadeva je primerljiva z ureditvijo v Zakonu o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-2), po katerem je Banka Slovenije izdala Sklep o imetnikih kvalificiranih deležev bank in hranilnic. V Skupnih smernicah o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanju kvalificiranih deležev v finančnem sektorju (v nadaljevanju Skupne smernice), so predstavljena stališča evropskih nadzornih organov (EBA, EIOPA in ESMA), ki narekujejo, da ciljni nadzornik ohrani diskrecijsko pravico do odločanja, katere druge okoliščine zbujajo dvom o integriteti bodočega pridobitelja. Med drugim določajo, da bi se morale upoštevati vse kazenske ali druge ustrezne upravne evidence. Konkretni prekršek, ki je bil eden izmed razlogov za zavrnitev zahteve, je s področja zavarovalništva. V primerih po drugem odstavku 2. člena Sklepa gre za domneve (in ne za fikcije), ki jih je moč ovreči. Merilo finančne trdnosti (4. člen Sklepa) je treba konkretizirati, da bo povezano z vrstami poslov; zaradi prislova "zlasti" je predvidena presoja tudi izven okvira tega. Agencija je v Sklepu sledila Temeljnim zavarovalnim načelom ter Skupnim smernicam. Splošno načelo sorazmernosti se uporablja že na podlagi drugega in tretjega odstavka 31. člena in ne zgolj na podlagi prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Pri 7. členu Sklepa gre za konkretizacijo 36. člena ZZavar-1, za kar ima Agencija pooblastilo v 48. členu ZZavar-1. Agencija z njegovim upoštevanjem ustrezno prilagodi strogost presoje vsebinskih meril konkretnim dejstvom in okoliščinam. Zahteva po upoštevanju načela sorazmernosti izhaja že iz člena 29 (3) Direktive Solventnost II in Uvodnih izjav 18, 19 in 21. Toženka s Sklepom ni v ničemer spreminjala ali samostojno urejala zakonske materije.

35. Postopki odločanja po ZZavar-1 so specifični. Določbe ZUP se uporabljajo subsidiarno. Vsakemu vložniku zahteve je na podlagi ZZavar-1, Sklepa in Priloge 1 - Seznam dokumentacije in informacij (v nadaljevanju Seznam) vnaprej znano, katere dokaze mora priložiti zahtevi. Praviloma gre za dokaze, s katerimi je vložnik seznanjen, ker gre za listine vložnika. Postopek odločanja je brez narokov (435. člen ZZavar-1). Niti ZUP niti ZZavar-1 ne vsebujeta dolžnosti organa stranko seznaniti z „uspehom dokazovanja“.

36. Agencija je v ponovljenem postopku tožnicama poslala Poziv glede vseh dejstev in dokazov, ki jih nista predlagali tožnici, ki so pomembni za odločitev (pregled tržne vrednosti odvisnih in pridruženih družb na dan 31. 12. 2015, vrednost vlaganj v odvisne in pridružene družbe B. na dan 31. 12. 2015 in dopolnjena in spremenjena tabela tržnih vrednosti posameznih družb v skupini A. d.d., sodni spori in izvršbe na računih B. d.d., „non core“ in „core“predmeti B. d.d., letno poročilo 2013 za B. d.d., konsolidirani računovodski izkazi na dan 31. 12. 2013, skupaj z mnenjem pooblaščenega revizorja za A. d.d., pregled tržnih deležev članic E. glede na bruto obračunano premijo za leto 2013, zapisnike skupščin C., delniško knjigo C., bonitetno oceno za obveznico D., odločbo o prekršku št. 40100-2/2016-26. Pri vsakem od navedenih dejstev je pojasnila v zvezi s katerim merilom iz 36. člena ZZavar-1 in Sklepa je konkretno dejstvo pomembno. ZZavar-1 (481. člen v zvezi s 434. členom) ne določa, da bi morala Agencija že pred izdajo odločbe pojasnjevati vlagatelju svojo dokazno oceno, kar smiselno zahtevata tožnici.

37. Ker HANFA v konkretnem primeru ni izrazila zadržkov, se Agencija ni imela do česa opredeliti. Tudi ni razpolagala s podatki, da bi HANFA v septembru 2017 presojala primernost tožnic v drugem postopku. ZZavar-1 ne vsebuje določbe, ki bi narekovala Agenciji, da v ponovljenem postopku ponovno pridobiva novo aktualno mnenje HANFE.

38. Agencija je o zahtevi odločila na podlagi meril iz 36. člena ZZavar-1, kot so podrobneje določena v Sklepu ter ob upoštevanju načela sorazmernosti. Agencija je zahtevo v bistvenem zavrnila zato, ker imata tožnici po presoji toženke pomembno okrnjen ugled in ker ni izkazana finančna trdnost druge tožnice. Toženka podaja odgovore na tožbene očitke v zvezi z uporabo načela sorazmernosti v konkretni zadevi in v zvezi z očitki glede posameznih razlogov (strani 16 do 29 odgovora). Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

39. Tožnici v prvi pripravljalni vlogi v celoti povzemata Pravno mnenje o nekaterih materialnih in procesnih vprašanjih postopka izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici,⁸ ki ga prilagata.

40. V obsežni drugi pripravljalni vlogi (88 strani) tožnici predlagata prekinitev postopka do odločitve Upravnega sodišča v zadevi I U 1159/2018 glede vprašanja, ali je bila odločba izdana znotraj predpisanega zakonskega roka kot predhodnega vprašanja (prvi odstavek 48. člena ZUS-1). Podrejeno prerekata, da naj bi z odpravo prvotne odločbe začel teči rok 60 delovnih dni, za kar navajata razloge. Tožnici navajata, da toženka s svojimi navedbami v odgovoru na tožbo ne more dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe, med drugim, da naj bi varstvo širših družbenih interesov utemeljevalo strogo obravnavo bodočih kvalificiranih imetnikov. Za zavrnilni razlog po 1. točki prvega odstavka 37. člena ZZavar-1, v okviru katerega je toženka obravnavala ugled (okoliščine, da je B. idobila delnice C. brez predhodnega dovoljenja Agencije; da sta tožnici prejeli revizorjeva mnenja s pridržki; da je imela druga tožnica izvršbe na svojih računih; da prva tožnica ne bi uporabljala konsistentnih metod vrednotenja v odvisne družbe) kot tudi finančno trdnost druge tožnice, toženki očitata, da ni navedla ne tveganj ne stopnje verjetnosti nastanka teh tveganj, ki naj bi na podlagi obravnavanih okoliščin nastala za C. v prihodnosti. Tudi sicer se je toženka oprla na stare podatke, kar pomeni, da je iskala zgolj razloge, s katerimi bi formalno utemeljila zavrnitev zahteve. Da gre za neustavnost in nezakonitost Sklepa, potrjuje tudi Pravno mnenje. V Temeljnih zavarovalnih načelih ni določeno, da naj imetnik pomembnejšega dela ne bi bil primeren že v primeru, če bi bil spoznan za odgovornega za prekršek, kar pojasnita. Toženka si želi pod krinko varstva javnega interesa izogniti sodnemu nadzoru svoje odločitve o zavrnitvi zahteve za izdajo dovoljenja. Gre za kršitev Ustave (157. člen, 22. člen in 25. člen), kar tožnici pojasnita. Toženka pri uporabi načela sorazmernosti upošteva tudi druge okoliščine, ki jih je sama predpisala. Okoliščina, da je pridobitev kvalificiranega deleža pogojena z zakonskimi pogoji, ne utemeljuje zaključka, da naj ne bi bila predmet ustavnega varstva, kar pojasnita (stran 16). Očitno je, da skuša toženka odločitev pavšalno upravičiti z abstraktno zatrjevanim javnim interesom in se na ta način izogniti sodni presoji in samo problematiko izvzeti iz ustavnega konteksta, v katerega sodi.

41. Tožnici navajata razloge glede uporabe materialnega prava (strani 20 do 42 pripravljalne vloge), kjer obrazloženo pojasnjujeta svoje argumente iz tožbe ter se sklicujeta na argumente iz Pravnega mnenja. Med drugim navajata, da je toženka z normativnim urejanjem merila finančne trdnosti v 4. členu Sklepa presegla zakonodajni okvir, da se finančna trdnost presoja zlasti v zvezi z vrstami poslov. Tudi ni pravno pomembno, na katere pravne vire se je toženka pri tem oprla. Glede 7. člena Sklepa tožnici očitata Agenciji, da ni imela pooblastila za podrobnejše urejanje načela sorazmernosti, ki ga je uredila v nasprotju s prvim odstavkom 36. člena ZZavar-1, kar pojasnita. Hrvaška HANFA je kljub identičnosti pravne podlage presodila, da tožnici ustrezata pogojem primernosti, kar pojasnita.

42. Glede očitanih kršitev pravice do izjave navajata 9. člen ZUP, kot temeljno načelo upravnega postopka, ki ga ni mogoče izključiti. Dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločbo, so odvisne od presoje upravnega organa o materialnopravnih vprašanjih in od rezultata dokaznega postopka, ki nujno ne ustrezajo podatkom, ki sta jih na podlagi Seznama navedli tožnici. Zgolj na podlagi dejstva, da tožnici vesta, na kateri dokaz namerava toženka opreti svojo odločbo, tožnici ne moreta vedeti, katero pravno odločilno dejstvo bo ugotovila Agencija na podlagi tega. Navajata 5. točko tretjega odstavka 146. člena ZUP, ki ga citirata. Ne strinjata se z razlogi toženke, da ne ZUP ne ZZavar-1 ne določata dolžnosti organa stranko seznaniti z uspehom dokazovanja, kar pojasnita (stran 45 pripravljalne vloge). Toženki očitata da jima v ponovljenem postopku ni zagotovila učinkovite pravice do izjave v smislu 9. člena in 146. člena ZUP in 481. člena ZZavar-1. Glede kršitve pravice do obrazložene odločbe tožnici navajata, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne vsebuje toženkine opredelitve do navedb in dokazov, ki sta jih tožnici ponudili kot dokaz izpolnjevanja meril za izdajo dovoljenja in da ni jasno ali je toženka te navedbe in dokaze obravnavala ali jih je prezrla. Toženki pojasnjujeta svoje stališče glede kršitve določbe o posvetovanju z nadzornimi organi (strani 51 do 54). V skladu s četrtim odstavkom 35. člena ZZavar-1 bi morala toženka ob dejstvu, da HANFA ob identični pravni podlagi (člen 59 Direktive solventnost II) ni našla zadržkov, prepričljivo pojasniti svoje zadržke. Temu se izognila tako, da od nje ni pridobila aktualnega mnenja, kar pojasnita.

43. Na straneh 54 do 61 pripravljalne vloge tožnici pojasnita svoja stališča glede uporabe načela sorazmernosti. Med drugim navajata, da niso prepričljive toženkine navedbe glede konkretne uporabe načela sorazmernosti, kar pojasnita. Toženka se ni opredelila do očitkov glede pomanjkljivosti Poziva. Toženka ni pojasnila pravne pomembnosti dejstev, ki jih je ugotavljala na podlagi zapisnikov skupščin C. in delniške knjige. Opre se lahko le na podatke o upravičenjih delničarjev, ne pa na podatke o trenutnem izvrševanju delniških upravičenj. Iz presoje vsebinskih meril izhaja, da je toženka uporabila najstrožjo presojo. Ta ni utemeljena spričo dejstva, da gre za pridobitev kvalificiranega deleža do ene tretjine. Toženka ni pojasnila strožje presoje, zato ni uspela ovreči očitkov tožnic o arbitrarnem odločanju. Ugotovljeni „dejanski vpliv na korporativno upravljanje C.“ ni ne verjeten ne pravilen, ugotovitev pa ni pravno pomembna. Na straneh 61 do 77 tožnici pojasnita svoja stališča glede posameznih zavrnilnih razlogov. Ugled bodočega kvalificiranega imetnika se lahko ocenjuje le v določeni časovni točki, saj se zaključek o ugledu posameznika s potekom lahko spreminja. Tako pojasnjujeta svoja stališča glede ugleda druge tožnice v zvezi s pridobitvijo delnic brez predhodnega soglasja v zvezi z letnimi poročili s pridržki pooblaščenega revizorja, v zvezi z izvršbami na računih druge tožnice, v zvezi z vrednotenjem naložb v odvisne in pridružene družbe v skupini A. in manjkajoče politike slabitev, kakor tudi glede navedb o finančni trdnosti druge tožnice, ki je toženka ni presojala glede na vrsto poslov, ki jih opravlja ali načrtuje pozavarovalnica. Na straneh 80 do 87 pripravljalne vloge se tožnici opredeljujeta glede toženkinih navedb v njeni prvi pripravljalni vlogi.

44. Tožnici v 3. in 4. pripravljalni vlogi vztrajata pri pravilnosti svojih stališč, za kar navajata dodatne razloge, zaradi katerih menita, da izpodbijana odločba ni pravilna in zakonita ter odgovarjata na toženkine navedbe v odgovoru na pripravljalne vloge tožnic, v katerih toženka zavrača njune navedbe in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in odgovora na tožbo ter navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

45. Tožba ni utemeljena.

46. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge iz njene obrazložitve (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa navaja:

47. V obravnavani zadevi je sporno ali je Agencija pravilno in zakonito zavrnila zahtevi tožnic z dne 4. 5. 2016 za izdajo dovoljenja za pridobitev delnic v družbi C. d.d., na podlagi katerih bi lahko tožnici skupno postali neposredno ali posredno imetnici deleža v kapitalu oziroma deleža glasovalnih pravic, ki je skupaj enak ali večji od 20 % in manjši od ene tretjine. Razloge za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža je toženka utemeljila na pravni podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1⁹, ker je ugotovila, da bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. in 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1,¹⁰ in sicer ne izpolnjujeta pogoje glede ugleda in finančne trdnosti. Pri tem je ugotovila, da sta tožnici bodoči skupni kvalificirani imetnik (četrti odstavek 31. člena ZZavar-1), kar pomeni, da se merila za presojo primernosti presojajo skupaj za obe tožnici in hkrati za vsako od tožnic posebej.

48. Postopek sodnega varstva je urejen v 10. poglavju, Oddelek 10. 2. ZZavar-1. Za postopek sodnega varstva zoper odločbe Agencije se uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor, če z ZZavar-1 ni določeno drugače (drugi odstavek 441. člena ZZavar-1). V upravnem sporu sodišče preizkusi odločbo Agencije v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, kot jih določa ZUS-1 (447. člen ZZavar-1). V konkretni zadevi gre za postopek odločanja Agencije o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža bodočega imetnika, ki ga ureja Oddelek 10.4. ZZavar-1. Postopek se začne z vložitvijo zahteve za izdajo dovoljenja (člen 477), katere vsebina je določena v 478. člen ZZavar-1, kot tudi procesne predpostavke za odločanje v tem postopku (prvi odstavek 479. člen ZZavar-1). Po drugem odstavku 478. člena je zahtevi med drugim treba priložiti listine, določene z zakonom, in druge listine, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za izdajo dovoljenja. Oseba, ki namerava neposredno ali posredno pridobiti delnice zavarovalnice, na podlagi katerih bi dosegla ali presegla kvalificiran delež, mora pred pridobitvijo takega deleža (bodoči kvalificirani imetnik) pridobiti dovoljenje Agencije za pridobitev kvalificiranega deleža (prvi odstavek 31. člena ZZavar-1). Po 34. členu ZZavar-1 zahteva za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža vključuje : 1. višino deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu, ki ga namerava pridobiti bodoči kvalificirani imetnik; 2. druge podatke iz 478. člena ZZavar-1, ki jih vključuje vsaka zahteva. Zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža je treba priložiti dokaze in informacije o tem, da bodoči kvalificirani imetnik ustreza merilom iz 36. člena ZZavar-1 (drugi odstavek 34. člena ZZavar-1). Merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika so določena v 36. členu ZZavar-1, in sicer so to : 1. ugled bodočega kvalificiranega imetnika; 2. ugled in izkušnje oseb, ki bodo imele možnost upravljati zavarovalnico ali drugače vplivati na poslovanje zavarovalnice, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva; 3. finančna trdnost bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica; 4. verjetne posledice, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu.¹¹ Podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena ZZavar-1 oziroma t. i. „Predpis o kvalificiranih imetnikih“ je Strokovni svet Agencije na podlagi zakonskega pooblastila iz 48. člena ZZavar-1¹² sprejel Sklepom o imetnikih kvalificiranih deležev zavarovalnic in pokojninskih družb, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 21/16.

49. Izpodbijana odločba je izdana v ponovljenem postopku, potem ko je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1578/2016-17 z dne 27. 2. 2018 odpravilo odločbo Agencije 40105-14/2016-53 z dne 21. 10. 2016 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, iz razloga, ker toženka v prvotnem postopku tožnicam ni omogočila, da se izjavita o dokazilih (dokumentih in informacijah), ki jih je toženka pridobila po uradni dolžnosti, in iz katerih izhaja večja verjetnost za zavrnitev tožničinih zahtev. Sodišče ugotavlja, da je Agencija v ponovljenem postopku sledila napotkom iz navedene sodbe Upravnega sodišča RS in tožnici 6. 4. 2018 pozvala, da podata izjavo o dejstvih in okoliščinah, kot jih navaja, ki so pomembna za odločitev in izhajajo iz dokazov, ki jih nista predlagali tožnici, in iz katerih izhaja večja verjetnost za zavrnitev njune zahteve. Po presoji sodišča je bila na ta način tožnicam zagotovljena pravica do izjave iz 481. člena ZZavar-1, ki določa, da če iz drugih dokazov, ki jih ni predlagal vložnik zahteve za izdajo dovoljenja, izhaja večja verjetnost za zavrnitev te zahteve, Agencija za zavarovalni nadzor vložniku zahteve omogoči, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev. Za možnost izjave iz prvega odstavka 481. člena ZZavar-1 se smiselno uporabljajo prvi do peti odstavek 434. člena ZZavar-1¹³, le da rok za izjavo, določen v 2. točki drugega odstavka 434. člena ZZavar-1 ne sme biti krajši od 15 dni.

50. Očitki tožnic, da jima je bila kršena splošna pravica do izjave po ZUP in s strani tožnic poimenovana „kvalificirana pravica do izjave“ po 481. členu ZZavar-1, niso utemeljeni. Kolikor pa tožnici menita, da jima je kršena pravica do izjave iz 481. člena ZZavar-1, ker toženka ni pozvala tožnici, da se izjavita (tudi) o drugih dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo iz listin, ki sta jih tožnici sicer sami predložili, in iz katerih izhaja večja verjetnost za zavrnitev zahteve, pa sodišče določbo 481. člena ZZavar-1 ne razume na način, kot jo razlagata tožnici. V obravnavani zadevi gre za poseben postopek odločanja Agencije v posamičnih zadevah, ki je urejen v 10. poglavju ZZavar-1. Glede uporabe določb postopka je v 427. členu ZZavar-1 določeno, da Agencija za zavarovalni nadzor odloča o posamičnih zadevah, za katere je pristojna po tem ali drugem zakonu, po postopku, določenem v tem poglavju, razen če zakon za posamezno vrsto postopka določa drugače (prvi odstavek). Če ni v tem zakonu drugače določeno, se za postopek odločanja Agencije za zavarovalni nadzor uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek). Pravica do izjave je torej v 481. člena ZZavar-1 urejena na poseben način, kar pomeni, da razlogi tožnic, da se mora uporabiti v obravnavani zadevi tudi splošno načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku po ZUP, ni utemeljen, ne glede na to, da iz drugega odstavka 427. člena ZZavar-1 izhaja, da se, če v ZZavar-1 ni drugače določeno, za postopek odločanja Agencije uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP. Vendar pa je določba 481. člena ZZavar-1 v razmerju do ZUP specialna določba, ki veže pravico do izjave le na primer, če iz zbranih dokazov o dejstvih, ki jih ni predlagal vložnik zahteve za izdajo dovoljenja, izhaja večja verjetnost za zavrnitev zahteve. Glede na povedano očitki tožnic, da jim je bila v postopku kršena pravica do izjave in s tem ustavna pravica enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, niso utemeljeni. Tožnici pa sta v postopku dejansko (in ne navidezno) sodelovali in v postopku imeli možnost ves čas predlagati morebitna druga dokazila, ki so jima bila v korist in dajati izjave.

51. Tožbeni očitki, da Agencija tožnici ni ustrezno pozvala, da se opredelita do dejstev in dokazil, iz katerih naj bi izhajala večja verjetnost za zavrnitev zahteve, so neutemeljeni. Tožnici zmotno menita, da bi ju morala Agencija pred izdajo izpodbijane odločbe seznaniti z materialnopravnimi stališči toženke glede pomena posameznega dejstva in okoliščin, ki jih je toženka upoštevala pri odločitvi. Zmotno je stališče tožnic, da naj bi poziv Agencije moral v bistvenem izgledati kot obrazložitev odločbe, ki jo namerava Agencija izdati. Za takšno obveznost Agencije v ZZavar-1 ni podlage, ne izhaja pa niti iz ZUP, ki se v obravnavani zadevi uporablja subsidiarno. Bistvo načela kontradiktornosti je, da mora organ stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji odločitev, kar je v postopku bilo upoštevano ter tožničini pravici do izjave nista bili kršeni, niti pravica do poštenega postopka. Tožnici sta v postopku sodelovali in bili seznanjeni v pozivih glede vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Načelo kontradiktornosti pa ne pomeni, da je organ zavezan svojo odločitev, do katere je prišel v postopku, upoštevajoč načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), pred izdajo odločbe sporočiti stranki. Ta odločitev je navedena v izpodbijani odločbi, ki je ustrezno obrazložena, zoper katero ima stranka zagotovljeno sodno varstvo. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča razlogi tožnic glede kršitve kontradiktornosti niso utemeljeni. Razlogi za odločitev morajo biti navedeni v obrazložitvi odločbe (214. člen ZUP), na način, da jih je mogoče preizkusiti. Na ta način je stranki zagotovljena tudi ustavna pravica enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Zato so neutemeljeni očitki tožnic, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in da so jima kršene pravice do obrazložene odločbe (22. člen Ustave). Po presoji sodišča ima izpodbijana odločba vse obvezne sestavine po 214. členu ZUP. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je tudi razvidno, da se je toženka seznanila z razlogi tožnic in da jih ni prezrla, kot menita tožnici, ni pa potrebno, da bi toženka odgovorila prav na vse navedbe tožnic, torej tudi na tiste, ki niso relevantne. Izpodbijano odločbo se tudi da preizkusiti, zato sodišče zavrača tudi očitke tožnic glede absolutne bistvene kršitve določb postopka.

52. Očitki tožnic glede kršitev četrtega odstavka 35. člena ZZavar-1¹⁴ po presoji sodišča niso utemeljeni. Toženka je v obrazložitvi (stran 15) pojasnila, da HANFA ni podala stališča glede primernosti tožnic. Tudi po presoji sodišča določba četrtega odstavka 35. člena ZZavar-1 ne določa, da je Agencija vezana na mnenje. Kot navaja pravilno tudi toženka v odgovoru na tožbo, nadzorni organ druge države članice pri samem odločanju o zahtevi ne sodeluje. Zato ni pravilno stališče tožbe, da Agencija ne bi smela imeti zadržkov, ker zadržkov ni izrazila HANFA.

53. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 (po kateri Agencija zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, če: 1. bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. do 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena) v povezavi z prvo in tretjo točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 (ugled, finančna trdnost). Pravni standard - primernost bodočega kvalificiranega imetnika je določen v 36. členu ZZavar-1. Slednji (med drugim) določa, da za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, če bo pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika med drugimi na podlagi meril: 1. ugleda bodočega kvalificiranega imetnika; 3. finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica. Vsebino tega standarda pa je Agencija napolnila v predpisu o kvalificiranih imetnikih (Sklep), za kar ima pooblastilo v 48. členu ZZavar-1. Zato se je pri presoji glede tega, da tožnici, kot bodoči kvalificirani imetnik, ne ustrezata merilom iz prve in tretje točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, Agencija po presoji sodišča utemeljeno oprla tudi na Sklep, v katerem so predpisana podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena ZZavar-1.

54. Tako je po presoji sodišča pri odločitvi utemeljeno upoštevala (tudi) podrobnejša merila za presojo primernosti iz 2. člena Sklepa, ki nosi naslov: „ugled bodočega kvalificiranega imetnika“. Po prvem odstavku 2. člena Sklepa morajo bodoči kvalificirani imetnik in člani njegovega poslovodstva imeti dobro ime. Šteje se, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, (med drugim), zlasti če: - je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja delovanja gospodarskih družb, predpisov s področja, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma, predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo, bančništvo ali trg drugih finančnih instrumentov ter drugih predpisov, ki so povezani z dejavnostjo bodočega kvalificiranega imetnika ali dejavnostjo zavarovalnice, v kateri bo pridobil kvalificirani delež in prekršek še ni bil izbrisan (druga alineja drugega odstavka 2. člena Sklepa) ; - iz njegovega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse oziroma ne spoštuje pravil poslovne etike (peta alineja drugega odstavka 2. člena Sklepa).

55. Agencija se pri svoji odločitvi utemeljeno sklicuje tudi na 4. člen Sklepa, ki ima naslov: „finančna trdnost bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica“. Po navedenem členu mora biti finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika trden, tako da ne bo ogroženo poslovanje zavarovalnice, v kateri namerava pridobiti kvalificiran delež (prvi odstavek). Šteje se, če se ne dokaže drugače, da je pogoj iz prvega odstavka tega člena izpolnjen: - če je bilo poslovanje bodočega kvalificiranega imetnika v zadnjih treh poslovnih letih uspešno in stabilno;- če je mogoče verjetno izkazati, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika omogoča pridobitev kvalificiranega deleža oziroma, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika in njegova sposobnost pridobivati sredstva omogočata izvedbo poslovnega načrta zavarovalnice najmanj za prihodnja tri leta, pri čemer Agencija za zavarovalni nadzor upošteva višino kvalificiranega deleža, ki ga bodoči kvalificirani imetnik namerava pridobiti v zavarovalnici;- če je mogoče verjetno izkazati, da bo bodoči kvalificirani imetnik v prihodnosti redno izpolnjeval svoje obveznosti;- če ima bodoči kvalificirani imetnik dobro bonitetno oceno in redno poravnava svoje zapadle obveznosti;- če v obdobju zadnjih treh let pred vložitvijo zahteve niso bili vodeni postopki za izvršbo po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, glede kakršnihkoli sredstev materialno pomembne vrednosti in - če izpolnjuje kapitalske zahteve oziroma jih bo sposoben izpolnjevati tudi v prihodnje v primeru, ko je bodoči kvalificiran imetnik nadzorovana finančna institucija (drugi odstavek). Podlago za navedeno ureditev v Sklepu oziroma za predpisovanje podrobnejših meril za presojo primernosti iz 36. člena ZZavar-1 ima po že povedanem Agencija v 48. členu ZZavar-1. Navedeno pooblastilo Agencija po presoji sodišča ni prekoračila ali na novo predpisala merila, za kar ne bi imela zakonske podlage, kot zmotno menita tožnici. Slednje velja tudi glede načela sorazmernosti, ki izhaja iz prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, po katerem Agencija pri odločanju o izdaji dovoljenja presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika na podlagi meril, ki so tam navedena, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice. Po presoji sodišča s 7. členom Sklepa Agencija ni predpisala novih meril, kot menita tožnici in je načelo sorazmernosti utemeljeno upoštevala pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika oz. pri presoji izpolnjevanja meril iz 1. in 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, kar je tudi ustrezno pojasnila. Načelo sorazmernosti, kot je določeno v prvem odstavku 36. člena ZZavar-1 je pravilno uporabila, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

56. Izpodbijana odločitev ima podlago v določbah ZZavar-1 (36. člen, 37. člen), Agencija pa je pri vsebinski podrobnejši opredelitvi pojma primernosti utemeljeno upoštevala tudi določila Sklepa, v katerem so merila iz 36. člena ZZavar-1 podrobnejše predpisana. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da je Agencija s podrobnejšo opredelitvijo meril za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena ZZavar-1 presegla zakonsko pooblastilo iz 48. člena ZZavar-1. Gre namreč za pravni standard „primernosti“, ki je določen skladno z merili iz 36. člena ZZavar-1, ki so torej zakonsko določena. Hkrati pa je zakonodajalec prepustil strokovnemu svetu Agencije (511. člen ZZavar-1), da sprejme predpis o kvalificiranih imetnikih, kjer predpiše podrobnejša merila za presojo primernosti, torej znotraj kriterijev, ki jih je postavil ZZavar-1. Sodišče zavrača očitke, da je določitev podrobnejših meril za presojo primernosti v Sklepu nezakonita in protiustavna.

57. Odločanje o tem, kdo lahko pridobi kvalificirani delež v določeni zavarovalnici ali pozavarovalnici, je po ZZavar-1 v pristojnosti Agencije za zavarovalni nadzor, kot sektorskega regulatorja. Naloga slednjega je, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, presoja primernosti. Pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža Agencija ob upoštevanju meril, ki jih je postavil ZZavar-1, izhaja iz pravil stroke in njene vloge, ki jo ima po ZZavar-1 in Direktivi Solventnost II. Kadar gre za pravila stroke ima pri njihovi razlagi odločilno vlogo sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno, konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. O tem, da je sodni nadzor v takih primerih zadržan, ter da pride v poštev le v omejenem obsegu, in to šele tedaj, če bi razlogi tožeče stranke vzbudili upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil, se je že izrekla sodna praksa,¹⁵ v postopkih po Zakonu o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1).¹⁶ Glede pravil stroke je v obravnavani zadevi zato sodni nadzor zadržan, sodišče pa presoja samo, ali sta imeli tožnici možnost sodelovanja v postopku v skladu z ZZavar-1 in ali pri tem ni prišlo do bistvenih procesnih kršitev ter v mejah tožbenih razlogov, ter ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče v obravnavani zadevi ni našlo upravičenega dvoma v pravilnost tolmačenj stališč toženke glede pravil stroke .

58. Izpodbijano odločitev je po presoji sodišča Agencija sprejela na podlagi vseh v postopku ugotovljenih relevantnih okoliščinah na podlagi določil ZZavar-1 (36. člen in 37. člen). Po presoji sodišča Agencija ni postopala nezakonito, kot menita tožnici. Razlogi tožnic, da bi morala biti podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika določena že v ZZavar-1, so ob upoštevanju 48. člena ZZavar-1 neutemeljeni. ZZavar-1 je določil merila primernosti (torej so določena v zakonu, in sicer v 36. členu in 37. členu ZZavar-1). Zakonodajalec pa je prepustil strokovnemu svetu Agencije, da kot sektorski regulator, glede na pravila stroke, podrobneje predpiše merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika. Ker gre za pravni standard, sodišče meni, da ne morejo biti vse konkretne okoliščine, ki lahko vplivajo na presojo primernosti oziroma finančne trdnosti že taksativno določene v samem zakonu (ZZavar-1), kot menita tožnici. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS,¹⁷ v primerih dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža na podlagi določb ZBan-1. Iz določb ZBan-1, prav tako kot iz ZZavar-1, izhaja, da je na podlagi zakonskega pooblastila podrobnejša merila za presojo primernosti predpisal sektorski regulator s posebnim predpisom (Sklepom). Gre torej za enak način ureditve omenjenih meril za presojo primernosti. Sodišče se ne strinja s tožnicama, ki menita, da je takšna ureditev nezakonita in da so jima bile s tem kršene ustavne pravice, ki jih navajata (22. člen, 25. člen, 33. člen Ustave itd.)

59. Tudi v dejanskem pogledu je v obravnavani zadevi Agencija imela na pravni podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 podlago za zaključek, da tožnici kot bodoči kvalificirani imetnik, ne ustrezata merilom iz 1. in 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Ugotovila je, da tožnici ne izpolnjujeta pogoja iz 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, to je ugleda bodočega kvalificiranega imetnika. Agencija je ugotovila, da je druga tožnica B. pridobila delnice C. brez predhodnega dovoljenja Agencije, za kar ji je bil pravnomočno izrečen prekršek (dne 22. 7. 2016), ki še ni bil izbrisan. Pri tem se sklicuje na drugo alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa, ki določa izpodbojno domnevo, da se šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena (med drugim), zlasti če: - je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja delovanja gospodarskih družb, predpisov s področja, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma, predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo, bančništvo ali trg drugih finančnih instrumentov ter drugih predpisov, ki so povezani z dejavnostjo bodočega kvalificiranega imetnika ali dejavnostjo zavarovalnice, v kateri bo pridobil kvalificirani delež in prekršek še ni bil izbrisan.

60. Razlogi tožnic, da je Sklep presegel 1. točko prvega odstavka 36. člen ZZavar-1, ki kot merilo določa zgolj ugled kvalificiranega imetnika, niso utemeljeni. Po presoji sodišča ne gre za zakonsko podnormiranje tega merila, kot menita tožnici. Sodišče zavrača ugovore, da pri ugledu in dobremu imenu ne gre za isto stvar¹⁸. Z navedenim podrobnejšim opisom konkretnih okoliščin v Sklepu, je v skladu z zakonskim pooblastilom, podrobneje opredeljeno merilo ugleda bodočega kvalificiranega imetnika, na podlagi katerega je po presoji sodišča toženka utemeljeno presojala primernost bodočega kvalificiranega imetnika. Agencija je konkretno pravnomočno odločbo o prekršku druge tožnice po presoji sodišča pravilno upoštevala kot razlog, zaradi katerega je zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja glede merila ugleda bodočega kvalificiranega imetnika po 1. točki prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Sodišče po povedanem zavrača tožbene ugovore, da navedeni zaključek nima podlage v ZZavar-1. Razlogi tožnic, da gre za minoren prekršek in sklicevanje na domnevno nezavedanje in mnenje odvetnika, ki pa je zavajajoče, po presoji sodišča ne vplivajo na nesporno ugotovljeno relevantno okoliščino pravnomočno izrečenega prekrška drugi tožnici s področja zavarovalništva.

61. Da gre pri navedenem prekršku za okoliščino, ki je pomembna za presojo ugleda tožnic kot bodočega kvalificiranega imetnika (po merilih iz 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 ter 2. člena Sklepa) sta bili tožnici v postopku ustrezno pozvani in sta imeli možnosti, da se o tem opredelita, kar sta tudi storili. Toženka se je do njunih razlogov opredelila, kar je pojasnila v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je toženka pravilno uporabila 1. točko prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 v povezavi s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, za zavrnitev zahteve, da druga tožnica in posledično tudi skupni kvalificirani imetnik, ne izpolnjuje merila ugleda, kar je že samo po sebi razlog za zavrnitev zahteve (neizpolnjevanje merila ugleda).

62. Ne glede na navedeno ugotovitev, je toženka na podlagi tudi drugih ugotovitev v postopku pravilno zaključila, da je podan razlog za neizpolnjevanja merila ugleda tudi po peti alineji drugega odstavka 2. člena Sklepa. Slednji določa, da se šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, zlasti če: - iz njegovega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse oziroma ne spoštuje pravil poslovne etike. Poslovanje v okviru načel in pravil dobre poslovne prakse se po presoji sodišča nanaša tudi na način priprave letnih poročil, ki morajo biti v skladu z MSRP¹⁹, kar je toženka pojasnila. Agencija je v okviru presoje ugleda tožnic pregledala Letna poročila za poslovna leta 2013, 2014 in 2015 ter ugotovila, da niso skladna z načeli in pravili dobre poslovne prakse (obrazložitev na straneh 19 do 23 izpodbijane odločbe). Za B. je ugotovila, da so bila za vsa tri leta izdana revizorjeva poročila s pridržkom, za A. pa za poslovni leti 2013 in 2014 zaradi nepravilnega vrednotenja naložb v odvisne družbe v skladu z določbami MRS 27. Sodišče sledi razlogom toženke, da gre za delovanje v nasprotju z načeli in pravili dobre poslovne prakse. Tožničini razlogi, da je toženka svoj zaključek oprla na tri in več let staro dokumentacijo, in s tem kršila materialno pravo (Sklep), niso utemeljeni. Toženka se je oprla na podatke iz treh let neposredno pred vložitvijo zahteve za izdajo dovoljenja, ki so tudi po presoji sodišča relevantni in uporabljivi, saj je po presoji sodišča relevanten trenutek leto vložitve zahteve. Tožnici pa niti v postopku niti v tožbi ne pojasnita, na kakšen način bi „aktualni podatki,“ ki jih navajata²⁰, privedli do drugačne presoje. Zato sodišče te tožbene navedbe tudi kot pavšalne zavrača. Toženka je pravilno pojasnila, da se pri presoji ugleda upošteva daljše časovno obdobje pred vložitvijo zahteve. Tudi po presoji sodišča ugleda v kratkem času ni mogoče pridobiti. Sodišče se ne strinja z razlogi tožnic, da toženka ni pojasnila, v čem je konkretno podana kršitev načel in pravil dobre poslovne prakse, saj to izhaja iz njene obrazložitve (strani 21 do 22).

63. Tožničini razlogi, da bi Agencija morala analizirati revizorjeve pridržke in se do njih opredeliti, in da se revizorjevi pridržki A. nanašajo le na nekonsolidriana letna poročila, niso utemeljeni. V zadevi ni relevantno ali se nanašajo revizorjevi pridržki na konsolidirana ali nekonsolidirana letna poročila, saj po presoji sodišča oboje enako vpliva na ugled. Z vidika presoje ugleda pa tudi sama vsebina revizorjevih pridržkov po mnenju sodišča ni odločilna, kot pravilno navaja tudi toženka. Po MSR 705 revizor izrazi mnenje s pridržki tedaj, ko so napačne navedbe vsaka zase ali vse skupaj za računovodske izkaze pomembne. Sodišče se strinja s stališčem toženke, da je bistveno, da so bili revizorjevi pridržki podani, ni pa bistveno, ali se tožnici z ugotovitvami revizorja strinjata niti ni pomembno, ali so bili pridržki podani zaradi nepravilnosti, ki morebiti niso posledica namernega ravnanja. Sodišče se ne strinja z razlogi tožnic, da zaključek o kršitvi načel in pravil dobre poslovne prakse ni mogoč brez podrobne analize obsega in vsebine revizorjevega pridrža. Predlog tožnic za postavitev izvedenca računovodske stroke, ki naj pojasni, ali obstoj revizorjevega mnenja s pridržkom sam po sebi pomeni, da naj bi družba neresnično in nepošteno poročala, sodišče kot neprimeren, zavrača. Agencija kot sektorski regulator ima glede na ZZavar-1 zadostno strokovno znanje.

64. Očitki tožnic, da je toženka pod krinko strožje presoje arbitrarno odločala, ker je drugače presojala iste okoliščine, kot v odločbi z dne 11. 8. 2016, so po presoji sodišča neutemeljeni. Toženka je na več mestih v izpodbijani odločbi pojasnila, da je pri odločanju uporabila načelo sorazmernosti, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, ki lahko vplivajo na milejšo ali na strožjo presojo posameznih meril in da je v obravnavani zadevi sorazmerno strožje presojala merila iz razlogov, kot jih je pojasnila, s katerimi se sodišče strinja in se nanje sklicuje. Drugi tožnici je prav zaradi načela sorazmernosti toženka izdala odločbo 11. 8. 2016 za pridobitev kvalificiranega deleža do 20 %. Zato očitki, da je toženka že takrat ugotovila določena dejstva in jih takrat ni upoštevala, v obravnavani zadevi pa ob strožji presoji predstavljajo zadosten razlog za zavrnitev zahteve, niso utemeljeni, ker po presoji sodišča ne gre za arbitrarno odločanje, kot menita tožnici, ampak za pravilno uporabo načela sorazmernosti, skladno z ZZavar-1 (prvi odstavek 36. člena).

65. Glede izvršb na računu druge tožnice je toženka na podlagi ugotovitev v postopku pravilno zaključila, da je podan razlog za neizpolnjevanje merila ugleda po peti alineji drugega odstavka 2. člena Sklepa, ob ugotovljenem dejstvu neizpolnjevanja obveznosti druge tožnice po pravnomočnih sodbah. Sodišče zavrača očitke tožnic, da to ne more biti podlaga za presojo ugleda. Tudi očitki, da se podatki o izvršbah nanašajo na leta 2013 do 2015, ter da gre za napačno uporabo materialnega prava, niso utemeljeni, kar je sodišče že pojasnilo. Razlogi tožnic, da bi jih toženka morala pozvati k predložitvi novih podatkov, nima podlage v ZZavar-1, tožnici pa sta imeli možnost, da novejše podatke dostavita, če sta z njimi razpolagali. V obravnavani zadevi ne gre za to, da bi se tožnicam odrekala pravica do pravnega sredstva zoper pravnomočne sodbe in predlogov za odlog izvršbe, kot očitata tožnici, temveč je toženka to presojala v okviru ravnanja v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse oziroma pravil poslovne etike v okviru merila ugleda. Tudi po presoji sodišča je toženka navedla prepričljive razloge za svoj zaključek, da druga tožnica iz tega razloga ne izpolnjuje tega merila (ugled). Očitki tožnic, da ni navedeno katera načela in pravila dobre poslovne prakse so kršena, niso utemeljeni. Tudi po presoji sodišča ni v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse odklanjanje prostovoljnih izpolnitev pravnomočnih sodb druge tožnice do svojih strank, še posebej, ker je imela dovolj sredstev za prostovoljno izpolnitev obveznosti in je zasledovala zgolj lastne ekonomske koristi na račun ekonomsko šibkejših oseb. Sodišče očitke, da gre za očiten primer diskrecije in arbitrarno odločanje v celoti zavrača. Tudi ne gre za to, da bi si toženka sproti izmišljevala nova načela in pravila dobre poslovne prakse, ki so v nasprotju z ustavnimi in zakonskimi pravicami tožnic.

66. Utemeljen je tudi očitek toženke glede nekonsistentnih metod vrednotenja naložb v odvisne družbe in pridružene družbe v skupini A. in manjkajoče politike slabitev, kar je toženka pojasnila na straneh 25 do 28 obrazložitve izpodbijane odločbe in s tem neizpolnjevanje pogoja po 1. točki prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 (ugled) v povezavi s peto alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa, kar je tudi razlog za zavrnitev zahteve. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe argumentirano zavrnila razloge tožnic, ki sta jih v tej zvezi podali v Izjavi, ki so v bistvu enaki kot v tožbi. Zato sodišče zavrača njune očitke, da nista imeli možnosti, da se glede tega izjavita. Sodišče se z razlogi toženke glede očitkov o nekonsistentnih metodah vrednotenja naložb in manjkajoči politiki slabitev, strinja. Iz ugotovitev toženke med drugim izhaja, da je prva tožnica predložila dve različni oceni tržne vrednosti druge tožnice na dan 31. 12. 2105 z uporabo različnih metod, kljub temu, da toženka tega ni zahtevala, ker jo je pozvala na predložitev ocene tržne vrednosti le za odvisne in pridružene družbe, ki ne kotirajo na borzi. Ne pa tudi tiste, ki kotirajo, ker je prva tožnica tržno vrednost za odvisni družbi, ki kotirata na borzi, že predložila. Iz ugotovitev toženke izhaja, da prva tožnica ni razkrila računovodske politike glede slabitev finančnih naložb - podrejenih družb, tega pa kljub obsežnim navedbam ne razkrije niti v tožbi, kar utemeljeno opozarja toženka v odgovoru na tožbo. Uporaba nekonsistentnih metod vrednotenja je tudi po presoji sodišča ravnanje, ki je v nasprotju s pravili dobre poslovne prakse, v okviru merila ugleda bodočega kvalificiranega imetnika. Nestrinjanje tožnic z ugotovitvami toženke glede tega pa ne pomeni, da je napačno uporabljeno materialno pravo oz. da je dejansko stanje zmotno in nepravilno ugotovljeno, kot menita tožnici. Tožničino sklicevanje, da sta predložili dve različni vrednotenji zgolj zaradi zahteve Agencije je tudi zavajajoče.

67. Toženka je v obravnavani zadevi zaključila, da je podan tudi razlog za zavrnitev tožničine zahteve v zvezi z merilom iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 (finančna trdnost bodočega imetnika kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica). Pri tem se toženka sklicuje na 4. člen Sklepa, po katerem mora biti finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika trden, tako da ne bo ogroženo poslovanje zavarovalnice, v kateri namerava pridobiti kvalificiran delež (prvi odstavek). Šteje se, če se ne dokaže drugače, da je pogoj iz prvega odstavka tega člena izpolnjen:- če je bilo poslovanje bodočega kvalificiranega imetnika v zadnjih treh poslovnih letih uspešno in stabilno;- če je mogoče verjetno izkazati, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika omogoča pridobitev kvalificiranega deleža oziroma, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika in njegova sposobnost pridobivati sredstva omogočata izvedbo poslovnega načrta zavarovalnice najmanj za prihodnja tri leta, pri čemer Agencija zavarovalni nadzor upošteva višino kvalificiranega deleža, ki ga bodoči kvalificirani imetnik namerava pridobiti v zavarovalnici; če je mogoče verjetno izkazati, da bo bodoči kvalificirani imetnik v prihodnosti redno izpolnjeval svoje obveznosti; če ima bodoči kvalificirani imetnik dobro bonitetno oceno in redno poravnava svoje zapadle obveznosti; če v obdobju zadnjih treh let pred vložitvijo zahteve niso bili vodeni postopki za izvršbo po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, glede kakršnihkoli sredstev materialno pomembne vrednosti in če izpolnjuje kapitalske zahteve oziroma jih bo sposoben izpolnjevati tudi v prihodnje v primeru, ko je bodoči kvalificiran imetnik nadzorovana finančna institucija. Navedeni pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno.

68. Toženka je glede merila finančne trdnosti med drugim pojasnila, da je druga tožnica poslovni leti 2013 in 2014 zaključila z izgubo, upoštevajoč popravke na podlagi revizorjevih pridržkov, in da je na poslovni rezultat v letu 2015 pomembno vplivala odprava rezervacij iz naslova jubilejnih nagrad in odpravnin ob upokojitvi ter ostalih dolgoročnih rezervacij. Po presoji sodišča je pravilno ocenila, da njeno poslovanje ni bilo uspešno in stabilno in da merilo finančne trdnosti ni izpolnjeno. Razlogi tožnic, da gre za napačno uporabo materialnega prava, ker se je toženka oprla na podatke revidiranih računovodskih izkazov za leto 2013 niso utemeljeni, saj se finančna trdnost presoja glede na podatke ob vložitvi zahteve. Tožnici pa sta imeli možnost, da ob Pozivu predložita nove podatke in pojasnita v čem bi lahko relevantno vplivali na presojo primernosti. Sodišče se strinja tudi s strožjo uporabo načela sorazmernosti in s tem povezane strožje presoje izgube, kar je toženka pojasnila. Izvršbe na računih druge tožnice pa tudi po presoji sodišča kažejo, da ni mogoče verjetno izkazati, da bo bodoči kvalificirani imetnik v prihodnosti redno izpolnjeval svoje obveznosti (tretja alineja drugega odstavka 4. člena Sklepa). Očitki tožnic, da bi glede izvršb toženka morala uporabiti peto alinejo drugega odstavka 4. člena Sklepa in da ne sledi niti lastnemu Sklepu, niso utemeljeni, saj toženka ni preizkušala, ali gre za ,materialno pomembne vrednosti izvršb“.

69. Razlogi tožnic, da se je Agencija nedopustno oddaljila od ciljev, ki jih zasleduje merilo finančne trdnosti iz 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 niso utemeljeni. Že jezikovna razlaga te določbe, ob upoštevanju besede “zlasti“ vodi k drugačni razlagi, kot menita tožnici. Tudi po presoji sodišča takšna razlaga dopušča in predvideva presojo tega merila tudi izven okvira vrst poslov, ki jih opravlja in načrtuje zavarovalnica. Toženka je pojasnila, da je Agencija v Sklepu sledila Temeljnim zavarovalnim načelom ter Skupnim smernicam (stran 11). Zato po presoji sodišča ne gre za arbitrarna merila, kot menita tožnici. Sodišče ne sledi razlogom tožnic, da posledično niso pomembne ugotovitve toženke, ki se nanašajo na bonitetno oceno Republike Hrvaške. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bonitetna ocena Republike Hrvaške pomembna samo posredno, ker ima druga tožnica v svojem portfelju znatno količino obveznice D. Skladno z metodologijo bonitetne agencije, kot jo toženka navaja (Standard&Poors), je bonitetna ocena družbe odvisna med drugim tudi od bonitetne ocene države, kjer ima družba sedež. Vendar tega ni mogoče razumeti v smislu, da lahko bonitetna ocena države nadomesti manjkajočo bonitetno oceno bodočega kvalificiranega imetnika. Metodologija bonitetne hiše ni bila pravna podlaga za upoštevanje kriterija finančne trdnosti, kot med drugim menita tožnici. Toženka je pojasnila, da se merilo finančne trdnosti skladno s Sklepom preizkuša tudi glede bonitetne ocene vložnika, in da se v primeru, da te ni, upoštevajo tudi bonitetne ocene države, kjer ima sedež. Tako ne držijo očitki tožnic, da je z upoštevanjem bonitetne ocene Hrvaške tožnica dejansko presojala finančno moč Republike Hrvaške, ne pa druge tožnice. Neutemeljeni so očitki, da je toženka zgolj na zatrjevani slabi bonitetni oceni Republike Hrvaške utemeljila svojo presojo, da tožnici ne izpolnjujeta merila finančne trdnosti. Sodišče očitkov kršitve pravice do izjave glede tega merila ne vidi. Tožnici sta imeli v postopku možnost predložiti novejše podatke, če bi menili, da lahko privedejo do drugačne presoje Agencije, česar pa nista storili. Po presoji sodišča očitek glede napačne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

70. Pri presoji navedenih meril glede primernosti bodočega kvalificiranega imetnika, je toženka pravilno uporabila načelo sorazmernosti, ki vpliva na večjo ali manjšo strogost presoje izpolnjevanja posameznega merila. Razlogom tožnic, ki zatrjujeta drugače, sodišče ne sledi. Tožnici sicer menita, da 7. člen Sklepa, ki ima naslov: načelo sorazmernosti, uvaja povsem nova merila, s čimer se sodišče ne strinja. Sodišče je že pojasnilo, da ima toženka za upoštevanje načela sorazmernosti podlago v ZZavar-1. Toženka je pravilno pojasnila, da upoštevanje načela sorazmernosti, poleg prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, izhaja že iz 31. člena ZZavar-1, ki v drugem odstavku določa različne razpone deležev, za katere je treba pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Po tretjem odstavku 31. člena ZZavar-1, kvalificirani imetnik pred vsako nadaljnjo pridobitvijo delnic, na podlagi katere bi presegel razpon, za katerega velja že izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, pridobi novo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Upoštevanje načela sorazmernosti je zato tudi brez uporabe 7. člena Sklepa, že na podlagi ZZavar-1 in Direktive Solventnost II, pravilno in zakonito.

71. Iz prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 izhaja, da za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža upošteva tudi vpliv, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice. Verjetnega vpliva na upravljanje po presoji sodišča ne gre razumeti le v smislu 31. člena ZZavar-1, kot menita tožnici, temveč tudi kot dejanski vpliv na upravljanje, kar poudarja tudi toženka v odgovoru na tožbo, s čimer se sodišče strinja. Po presoji sodišča je zato toženka utemeljeno presojala tudi dejanski vpliv na korporativno upravljanje, glede na preverljive pretekle podatke o udeležbah drugih delničarjev na skupščinah C. Ugotovila je, da bi tožnici s svojimi glasovalnimi pravicami na prihodnjih skupščinah verjetno celo dosegli navadno večino, če bi bila udeležba na njih v podobnem razponu kot v preteklih letih. Temu primerno je toženka z uporabo načela sorazmernosti prilagodila strogost meril primernosti, čemur tožnici nasprotujeta. Razlogi tožnic, da naj bi toženka zmotno uporabila materialno pravo pri zaključku, da naj bi bili tožnici največji skupni delničar C. (stran 44 tožbe), so glede na predhodno ugotovitev glede dejanskega vpliva na korporativno upravljanje brezpredmetni. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (stran 14) izhaja, da dejstvo, da bi tožnici lahko postali največji skupni delničar C., ni bilo odločilno za presojo. Toženka pa je v postopku verjeten vpliv tožnic na upravljanje C. pravilno ocenjevala na podlagi predpostavke, da bosta tožnici skupaj pridobili najvišji možni delež, ki je hkrati še manjši od ene tretjine. Načelo sorazmernosti namreč zahteva, da večji kot je delež, za pridobitev katerega se zahteva dovoljenje, strožja mora biti presoja primernosti bodočega kvalificiranega imetnika kvalificiranega deleža, saj večji kvalificiran delež delničarju namreč omogoča sorazmerno večji vpliv na (po)zavarovalnico, v kateri namerava pridobiti delež. Po presoji sodišča je toženka argumentirano obrazložila svojo strožjo presojo, s čimer se sodišče strinja. Sodišče ocenjuje, da je določbe ZZavar-1 glede meril za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika treba razlagati strogo, ker se z njimi varuje javne interese (zaščita imetnikov polic in upravičencev, finančna stabilnost, pravični in stabilni trgi) in da mora imeti Agencija kot nadzorni organ pri presoji navedenih meril presojati, ali je bodoči kvalificiran imetnik primeren z vidika zasledovanja tega javnega interesa. Z uporabo načela sorazmernosti mora toženka prilagoditi strogost presoje meril, kar je v obravnavani zadevi tudi pravilno storila. To pa pomeni, da lahko isto dejstvo v enem postopku šteje kot nezadosten razlog za zavrnitev zahteve, v drugem postopku pa kot zadosten razlog za zavrnitev zahteve, kar je toženka pojasnila in se sodišče z njenimi razlogi strinja. Zato sodišče kot neutemeljene zavrača sklicevanje tožnic na drugačno odločitev, ob upoštevanju istih okoliščin v drugem postopku (odločba z dne 11. 8. 2016) in tožbene očitke o arbitrarnosti odločitve.

72. ZZavar-1 je bil sprejet prav zaradi velikega ekonomskega in socialnega pomena zavarovanja, zaradi česar se je pokazala nuja za posredovanje javnih organov v obliki nadzora skrbnega in varnega poslovanja. Zato se posredovanje javnih organov praviloma osredotoča na uvedbo ukrepov, katerih namen je zagotavljati solventnost zavarovalnic. Glavni cilj sistema solventnosti po ZZavar-1 je varstvo zavarovancev. V ta namen mora nuditi nadzornikom primerna orodja in pooblastila za ovrednotenje celotne solventnosti vseh nadzorovanih subjektov na osnovi ocen vseh pomembnejših predvidenih tveganj.²¹ Po povedanem je glavni cilj ureditve in nadzora zavarovalnic in pozavarovalnic primerna zaščita imetnikov polic in upravičencev, kot tudi finančna stabilnost ter pravični stabilni trgi, kar izhaja tudi iz Uvodne izjave 16 Direktive Solventnost II. Da se zagotovi učinkovitost nadzora, bi morali biti vsi ukrepi, ki jih sprejmejo nadzorni organi, sorazmerni z naravo, obsegom in zahtevnostjo tveganj, povezanih s poslovanjem zavarovalnice ali pozavarovalnice (Uvodna izjava 18). Iz Uvodne izjave 19 izhaja, da Direktiva Solventnost II ne bi smela biti preobremenjujoča za majhne in srednje velike zavarovalnice. Eden od načinov za dosega tega cilja je ustrezna uporaba sorazmernosti. To načelo bi moralo veljati tako za zahteve glede zavarovalnic in pozavarovalnic, kot za izvajanje nadzornih pooblastil. Po presoji sodišča je uporaba načela sorazmernosti v konkretni zadevi skladna z določbami navedene direktive, ki je ustrezno prenesena v ZZavar-1. Po povedanem je toženka imela zakonsko podlago za uporabo načela sorazmernosti pri presoji posameznih meril, in ga je tudi pravilno uporabila (strožja presoja) in njegovo uporabo argumentirano obrazložila. Da se pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika upošteva načelo sorazmernosti pa izhaja tudi iz sodne prakse.²²

73. Predlogu tožnic, da naj sodišče prekine postopek in postavi predhodno vprašanje Sodišču EU, kot ga navajata, sodišče ne sledi, saj ocenjuje, da to ni potrebno, ker gre za jasno določbo 59. člena Direktive, ki jo je Slovenija prenesla v ZZavar-1. Obveznosti držav članic EU glede ureditve pridobivanja kvalificiranih deležev so predpisane v členih 57 do 63 Direktive Solventnost II. V členu 59 so predpisana merila, po katerih morajo nadzorni organi držav članic, ob upoštevanju verjetnega vpliva bodočega kvalificiranega imetnika, presojati primernost bodočega imetnika kvalificiranega deleža in finančno trdnost, vse z namenom zagotavljanja varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice ali pozavarovalnice, v kateri naj bi prišlo do pridobitve (ciljne družbe). Zahteve Direktive Solventnost II so v slovenski pravni red prenesene z ZZavar-1. Določba ZZavar-1 glede meril pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika je skladna z 95. členom Direktive Solventnost II.

74. Po presoji sodišča je toženka pravilno in zakonito odločila, da obstojajo razlogi za zavrnitev zahtev tožnic na podlagi prve točke prvega odstavka 37. člena v povezavi z prvo in tretjo točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Toženka je svojo odločitev prepričljivo, razumljivo in argumentirano obrazložila. Sodišče zavrača razloge tožbe, da se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti in da so izostali razlogi o relevantnih dejstvih, zato sodišče ne sledi razlogom tožbe, da je tožnicama kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

75. Neutemeljeni so ugovori tožnic glede kršitve ustavne pravice do svobodne gospodarske pobude in pravice do zasebne lastnine (74. člen iz 33. člena Ustave) V obravnavani zadevi gre za izdajo dovoljenja po ZZavar-1, kot specialnem predpisu ter izkazan legitimen javni interes po ZZavar-1, ki prevladuje nad zasebnim interesom. V obravnavani zadevi ne gre za tožničini ustavni pravici , kot napačno menita tožnici, pač pa zgolj za možnost (pogojeno z zakonsko določenimi omejitvami). Ker v predmetnem postopku Agencija kot sektorski regulator varuje prvenstveno javni interes, sodišče zavrača očitke tožnic, da so jima z izpodbijano odločbo kršeni navedeni ustavni pravici. Zaradi izkazanega javnega interesa po ZZavar-1 so interesi tožnic do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude šele drugotnega pomena.

76. V konkretnem primeru je po presoji sodišča Agencija ob pravilnem upoštevanju načela sorazmernosti in argumentirani presoji posameznih meril iz 1. in 3. točke prvega odstavka 36. člena (merila ugleda in finančne trdnosti), ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavane zadeve, pravilno pravno in dejansko utemeljila izpodbijano odločitev na pravni podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1. Toženka je razloge za odločitev pravno argumentirano pojasnila. Ne gre za arbitrarno določitev, kot v tožbi in pripravljalnih vlogah poskušata prikazati toženki. Za arbitrarnost bi šlo le v primeru, če toženka svoje odločitve sploh ne bi utemeljila s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločala na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri odločanju ne bi smeli priti v poštev,²³ kar pa ni obravnavani primer.

77. Po presoji sodišča pa ima toženka po 37. členu ZZavar-1 podlago za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža (že) v primeru obstoja enega od zavrnilnih razlogov iz 37. člena ZZavar-1. V obravnavanem primeru pa je teh razlogov, v povezavi s 36. členom ZZvar-1 več, s čimer se strinja tudi sodišče.

78. Sodišče ne sledi stališču iz Pravnega mnenja, na katerega se sklicujeta tožnici. Navedeno Pravno mnenje pa kot dokazno sredstvo tudi ni primerno.²⁴ Pravna pravila namreč razlaga in uporablja sodišče samo in ne npr. drugi pravni strokovnjaki, odvetniki, inštituti za razlago prava, ipd. Navedbe, zaključki in argumenti iz Pravnega mnenja so relevantni v okviru tožničinih navedb, na katere je sodišče v obrazložitvi te sodbe odgovorilo in utemeljilo svojo pravno razlago relevantnih zakonskih določb.

79. Po presoji sodišča je tožnicam v postopku bila dana možnost dejanskega sodelovanja, odgovori na njune Izjave v postopku pa izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Očitki tožnic, da toženka v odgovoru na tožbo dopolnjuje razloge izpodbijane odločbe niso utemeljeni, tako, kot menita tožnici. Varstvo širših družbenih interesov izhaja iz materialnih predpisov, ki se nanje sklicuje toženka tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje sicer tudi na 4. točko prvega odstavka 36 člena in drugi odstavek 36. člena ZZavar-1, ki pa niso podlaga izpodbijani odločitvi (izpodbijano odločitev toženka utemeljuje na pravni podlagi 1. in 3. točke prvega odstavka 36 člena v povezavi s 1. točko prvega odstavka 37. člena ZZavar-1). Zato so brezpredmetni očitki tožnic, da ti razlogi niso pojasnjeni. Ker izpodbijana odločitev ne sloni na teh razlogih, so brezpredmetni tudi tožbeni očitki, da se izpodbijane odločbe v tem delu ne da preizkusiti.

80. Glede vprašanja, ali je bila izpodbijana odločba izdana znotraj predpisanega zakonskega roka, in prekinitev postopka zaradi predhodnega vprašanja po ZUS-1, sodišče ugotavlja, da za to niso izpolnjeni zakonski pogoji, pa tudi sicer je Upravno sodišče s sodbo I U 1159/2018-23 z dne 13. 11. 2018 tožbo tožnic pravnomočno zavrnilo. Zato se sodišče glede predloga tožnic za prekinitev postopka posebej ne opredeljuje v izreku. Zaradi pravnomočne odločitve sodišča pa sodišče zavrača tožbene ugovore, da naj bi v predmetni zadevi za tožnici (že) nastopila fikcija izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v omenjeni družbi.

81. Po presoji sodišča je bilo relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter pravilno uporabljeno materialno pravo, to je ZZavar-1 in Sklep. Sodišče po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev pravil postopka postopku, ki jih določa ZUS-1 (447. člen ZZavar-1), niti razlogov ničnosti. Postopek je pravilno voden, tožnici sta v postopku dejansko sodelovali, izpodbijana odločba pa vsebuje razloge, ki omogočajo njen preizkus. Tožnici niso bila kršene ustavne pravice iz 22. člena in 25. člena Ustave. Da imata pravica do zasebne lastnine in pravica do svobodne gospodarske pobude omejitve zaradi javnega interesa, pa je sodišče že pojasnilo, zato sodišče tudi teh očitanih kršitev Ustave ne vidi.

82. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so bili po njegovi presoji bistveni za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve predmetne sodbe. Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, sodišče tudi ni našlo zatrjevanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni pogojev za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1)

83. Sodišče je na podlagi 448. člena ZZavar-1 odločilo brez glavne obravnave.

84. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in (po)zavarovanja (Solventnost II).
² Šteje se, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, zlasti če:- je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja delovanja gospodarskih družb, predpisov s področja, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo, bančništvo ali trg drugih finančnih instrumentov ter drugih predpisov, ki so povezani z dejavnostjo bodočega kvalificiranega imetnika ali dejavnostjo zavarovalnice, v kateri bo pridobil kvalificiran delež in prekršek še ni bil izbrisan;
³ Šteje se, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, zlasti če: -iz njegovega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne etike oziroma ne spoštuje pravil poslovne etike.
⁴ Direktiva 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o letnih računovodskih izkazih in povezanih poročilih nekaterih vrst podjetji, spremembi Direktive 2006/43/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktiv sveta 78/660/EGS in 83/349/EGS8 (UL L številka 182 z dne 29. 6. 2013).
⁵ (1) Finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika mora biti trden, tako da ne bo ogroženo poslovanje zavarovalnice, v kateri namerava pridobiti kvalificiran delež. (2) Šteje se, če se ne dokaže drugače, da je pogoj iz prvega odstavka tega člena izpolnjen: - če je bilo poslovanje bodočega kvalificiranega imetnika v zadnjih treh poslovnih letih uspešno in stabilno;- če je mogoče verjetno izkazati, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika omogoča pridobitev kvalificiranega deleža oziroma, da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika in njegova sposobnost pridobivati sredstva omogočata izvedbo poslovnega načrta zavarovalnice najmanj za prihodnja tri leta, pri čemer Agencija zavarovalni nadzor upošteva višino kvalificiranega deleža, ki ga bodoči kvalificirani imetnik namerava pridobiti v zavarovalnici;- če je mogoče verjetno izkazati, da bo bodoči kvalificirani imetnik v prihodnosti redno izpolnjeval svoje obveznosti;- če ima bodoči kvalificirani imetnik dobro bonitetno oceno in redno poravnava svoje zapadle obveznosti;- če v obdobju zadnjih treh let pred vložitvijo zahteve niso bili vodeni postopki za izvršbo po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanje, glede kakršnihkoli sredstev materialno pomembne vrednosti in- če izpolnjuje kapitalske zahteve oziroma jih bo sposoben izpolnjevati tudi v prihodnje v primeru, ko je bodoči kvalificiran imetnik nadzorovana finančna institucija.
⁶ (3) Pri presoji finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika Agencija za zavarovalni nadzor ocenjuje zlasti:- njegovo finančno moč,- vire sredstev za pridobitev kvalificiranega deleža,- njegovo sposobnost pridobivanja finančnih sredstev v prihodnje,- izpolnjevanje njegovih obveznosti,- preglednost strukture njegovih naložb,- resničnost in poštenost njegovih računovodskih izkazov ter- njegovo lastniško strukturo.
⁷ Insurance Core Principles, ki jih je 1. 10. 2011 sprejelo in nato večkrat spremenilo, nazadnje novembra 2017, Mednarodno združenje zavarovalnih nadzornikov .
⁸ Pravno mnenje sta pripravila F. F. in G. G. z Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.
⁹ Prva točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 določa, da : (1) Agencija za zavarovalni nadzor zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, če: 1. bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. do 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1.
¹⁰ Prvi odstavek 36. člena ZZavar-1, ki nosi naslov: Presoja primernosti bodočega kvalificiranega imetnika določa: (1) Za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija za zavarovalni nadzor pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, če bo pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika na podlagi naslednjih meril: 1. ugleda bodočega kvalificiranega imetnika; 2. ugleda in izkušenj oseb, ki bodo imele možnost upravljati zavarovalnico ali drugače vplivati na poslovanje zavarovalnice, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva; 3. finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica; 4. verjetnih posledic, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu.
¹¹ Prvi odstavek 36. člena ZZavar-1 določa: “Za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija za zavarovalni nadzor pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, če bo pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika na podlagi naslednjih meril: 1. ugleda bodočega kvalificiranega imetnika; 2. ugleda in izkušenj oseb, ki bodo imele možnost upravljati zavarovalnico ali drugače vplivati na poslovanje zavarovalnice, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva; 3. finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica; 4. verjetnih posledic, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu“.
¹² Člen 48 ZZavar-1, ki nosi naslov: Predpis o kvalificiranih imetnikih, določa: “Agencija za zavarovalni nadzor predpiše: 1. podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena tega zakona; 2. podrobnejšo vsebino dokumentacije in informacij, ki jih je treba priložiti zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža 3. podrobnejšo vsebino, način in rok pošiljanja obvestil iz prejšnjega člena.
¹³ Člen 434 (možnost izjave) določa: „Agencija za zavarovalni nadzor pred izdajo odločbe, ki jo izda po uradni dolžnosti in proti kateri ni ugovora, stranko pozove, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev, če zakon v posameznem primeru ne določa drugačnega načina zagotovitve možnosti stranki, da se izjavi. 2) Poziv iz prejšnjega odstavka vsebuje: 1. določno navedbo dejstev in okoliščin, o katerih naj se stranka izjavi, in dokazov, iz katerih ta dejstva izhajajo; 2. rok za izjavo, ki ne sme biti krajši od osmih dni; 3. pouk stranki, da izjavi priloži listinske dokaze, če se nanje sklicuje, in da po poteku roka za izjavo ne bo imela pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.(3) V izjavi lahko stranka navaja dejstva, iz katerih izhaja, da dejstva in okoliščine, navedene v pozivu iz prvega odstavka tega člena, ne obstajajo, in predlaga dokaze, s katerimi dokazuje obstoj zatrjevanih dejstev. Če se stranka v izjavi sklicuje na listinske dokaze, jih priloži izjavi. (4) Če stranka izjavi ne priloži listinskih dokazov, se ne uporabljajo določbe o nepopolnih vlogah, temveč Agencija za zavarovalni nadzor pri odločanju upošteva zgolj tiste dokaze, ki so priloženi izjavi. (5) Po poteku roka za izjavo stranka nima pravice navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.
¹⁴ Četrti odstavek 35. člena določa:“ Če se Agencija za zavarovalni nadzor po prvem ali drugem odstavku tega člena pred odločitvijo o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža posvetuje z nadzornimi organi, obrazložitev odločbe, s katero izda dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža ali zavrne zahtevo za izdajo tega dovoljenja, poleg vsebin, ki jih vključuje vsaka obrazložitev odločbe, vključuje tudi stališča Agencije za zavarovalni nadzor o stališčih in pomislekih drugih nadzornih organov.
¹⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I G 8/2012 z dne 8. 5. 2019.
¹⁶ Člen 48 ZBan-1 določa, da Banka Slovenije med drugim predpiše podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena ZBan-1.
¹⁷ Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS G 42/2011 z dne 13. 11. 2012 in I G 8/2012 z dne 8. 5. 2013.
¹⁸ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS G 17/2011 z dne 10. 7. 2012.
¹⁹ Mednarodni standardi računovodskega poročanja.
²⁰ Mnenji neodvisnega revizorja o letnih poročilih A. in B. za leti 206 in 2017.
²¹ Glej Predlog Zakona o zavarovalništvu z dne 29. 6. 2015, EVA 2011-1611-0078.
²² Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS G 34/2011 z dne 22. 5. 2012.
²³ Glej Sklep Ustavnega sodišča RS Up-184/16 z dne 11. 7. 2017, točka 11.
²⁴ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 459/2012 z dne 30. 5. 2013.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1336/2018-16
• UPRS Sodba I U 1568/2018-25
• UPRS Sodba I U 1159/2018-23