UPRS Sodba I U 1553/2018-11

Jedro

Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v obravnavani zadevi pravilno uporabil določila ZCes-1, ki so veljala v trenutku izdaje izpodbijanega akta (dne 8. 3. 2018). Z dnem uveljavitve ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011, je prenehal veljati ZJC. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, na podlagi katere so posegi v varovalni pas občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat mestne uprave Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožniku odredil odstranitev treh oglasnih tabel z ID številkami ..., ... in ..., ki so postavljene na zemljišču s parc. št. 2155 in 2156, k.o. ..., v območju občinske javne ceste z varovalnim pasom ... cesta v Ljubljani, ki je v lasti Mestne občine Ljubljana, kategorizirana kot glavna mestna cesta (LG), ..., na lastne stroške (1. točka izreka), v roku 30 dni (2. točka izreka). Odločil je še, da mora tožnik o odpravljenih nepravilnostih takoj obvestiti inšpektorja (3. točka), da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ po uradni dolžnosti uvedel inšpekcijski postopek v zvezi s postavitvijo treh oglasnih tabel na zemljišču s parc. št. 2155 in 2156, obe k.o. ..., na podlagi določil 97. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), ki določa, da je raba v varovalnem pasu občinske ceste omejena, ter, da so posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. V postopku je bila izvedena geodetska izmera prej navedenih parcel, iz katere izhaja, da oglasne table stojijo na javni površini, in sicer na zračnem prostoru občinske zemlje, nad pločnikom. Prvostopenjski organ se sklicuje na Odlok o občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana, ki v 12. členu določa, da se varovalni pas občinske ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče in znaša pri glavni mestni cesti (LG) 10 m. Tožnik je v izjavi o dejstvih in okoliščinah predmeta nadzora pojasnil, da predmetne oglasne table stojijo na podlagi Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanji na javnih mestih (v nadaljevanju Pogodba), ter da Mestna občina Ljubljana (v nadaljevanju tožena stranka) z Odlokom o oglaševanju, ki ne predstavlja prostorskega akta, ne more predpisovati obveznosti pridobitve dovoljenja na zemljiščih v zasebni lasti oz. na zemljiščih, ki so v lasti Republike Slovenije, zaradi česar tudi občinski inšpektor ni pristojen za izrekanje sankcij v zvezi z objekti, ki so postavljeni na zemljiščih, ki niso v lasti tožene stranke. Prvostopenjski organ je bil s strani upravljavca občinskih cest 1. 12. 2016 obveščen, da tožniku v zvezi s postavitvijo predmetnih oglasnih tabel niso bila izdana soglasja z vidika cestne zakonodaje, zaradi česar je tožnika z odločbo 061-617/2016-12 z dne 4. 9. 2017 pozval, da v roku 60 dni pridobi soglasje upravljavca občinske ceste. Ker tožnik slednjega ni izpolnil do 7. 3. 2018, mu je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo odredil odstranitev predmetnih oglasnih tabel.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil materialno pravo in uvedel inšpekcijski postopek skladno z ZCes-1, ter da ni bil kršen 155. člen Ustave RS, saj Ustava RS varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom. Poseg v pridobljeno pravico za naprej pa je dopusten, če je utemeljen v prevladujočem legitimnem javnem interesu. Navaja, da je bila sklenjena Pogodba za namen ureditve oglaševanja na javnem mestu, na podlagi katere tožniku ni bilo potrebno pridobiti dovoljenja za namen oglaševanja na javnem mestu, vendar mora kljub navedenemu pridobiti soglasje upravljavca ceste za poseg v varovalni pas ceste, skladno z ZCes-1. Pri tem se sklicuje na 97. člen ZCes-1, po katerem so posegi v varovalni pas ceste dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Slednji izda navedeno soglasje, če s posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanje njenega videza. Določila o varovalnem pasu ceste je določal že Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) na katerega se sklicuje tožnik. Z geodetsko izmero je bilo ugotovljeno, da obravnavani objekti stojijo na javni površini, in sicer na zračnem prostoru občinskega zemljišča, nad pločnikom. Na podlagi ZCes-1, kakor tudi Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) je organ prve stopnje izdal ustrezno odločbo in bil tudi pristojen za njeno izdajo. Območje ceste je skladno z 41. točko prvega odstavka 2. člena ZCes-1 prostor, na katerem je cesta, z varovalnimi pasovi in zračni prostor v višini 7 metrov nad najvišjo točko vozišča. Drugostopenjski organ zaključuje, da tožnik ni pridobil ustreznega soglasja upravljavca občinske ceste z vidika cestne zakonodaje, zaradi česar je odločitev prvostopenjskega organa pravilna.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ napačno uporabil materialno pravo, saj je uporaba ZCes-1 v konkretnem primeru protiustavna, ker pomeni kršitev ustavnega načela prepovedi retroaktivne veljave zakona iz 155. člena Ustave RS. Ob tem se sklicuje na sodbo tukajšnjega sodišča v zadevi IV U 125/2012 z dne 4. 2. 2014. Prvostopenjski organ upravičenosti postavitve objektov ne bi smel presojati z uporabo ZCes-1, saj ta v času postavitve objektov še ni veljal. Tožnik je zadostil določbam ZJC, ki je v času postavitve oglasnih tabel predstavljal edino veljavno pravno podlago. Slednji je ureditev oglaševanja prepuščal občinskim predpisom. Opozarja, da bi podlago za odstranitev oglasnih tabel lahko predstavljale določbe Odloka o občinskih cestah ali Odloka za oglaševanje, s katerima pa lahko občina predpisuje le pravila in pogoje oglaševanja na javnih mestih in ne na zasebnih zemljiščih. V predmetni zadevi so oglasne table postavljene na nepremičninah v zasebni lasti, in sicer je lastnik predmetnih nepremičnin družba A. Navaja, da po mnenju Vrhovnega sodišča RS in tukajšnjega sodišča lahko občina v zvezi z nepremičninami v zasebni lasti pogoje za poseg v prostor ureja le s prostorskimi akti in ne z občinskimi predpisi. Ker v konkretnem primeru ne gre za zemljišča v občinski lasti, tudi pridobitev dodatnih dovoljenj ni bila potrebna. Ugotovitev prvostopenjskega organa, da oglasne table stojijo v zračnem prostoru občinske zemlje, je nerelevantna. Ob navedenem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 485/2009 z dne 24. 2. 2011 ter na sodbo tukajšnjega sodišča I U 675/2015 z dne 24. 11. 2015.

5. Tožnik podredno pojasnjuje, da je ustrezna soglasja in dovoljenja v času postavitve predmetnih oglasnih tabel pridobil, in sicer na podlagi Pogodbe z dne 23. 10. 2007, ki je bila sklenjena med pravnim prednikom tožnika (B. d.o.o.) in toženo stranko. Navedena Pogodba je predstavljala soglasje skladno z ZJC. Zatrjuje, da so vsa soglasja še vedno veljavna, saj njihova veljava ni vezana na veljavnost Pogodbe. Upravna pogodba v konkretnem primeru nadomešča upravni akt soglasja. V zvezi s predmetnimi oglasnimi tablami je pred sklenitvijo Pogodbe na toženo stranko naslovil številne vloge za izdajo soglasij, ki so bile s strani tožene stranke zavrnjene. Prvostopenjski organ je izdal odločbe za odstranitev predmetnih oglasnih objektov. V nadaljevanju pa je z namenom ureditve odprtih vprašanj prišlo do sklenitve predmetne Pogodbe. V petem členu slednje se je tožnik zavezal, da bo spoštoval določbe zakona, ki ureja javne ceste, varnost cestnega prometa ter občinske predpise. Tožena stranka je za objekte za oglaševanje, ki imajo pridobljena vsa potrebna soglasja, izdajala tudi odločbe v zvezi s plačilom občinske takse. Tožniku jo je zaračunavala do 30. 6. 2014, kasneje se je namreč ugotovilo, da se občinska taksa iz vidika „javnega mesta“ zaračunava neutemeljeno. Ustavno sodišče RS je zavzelo stališče, da je tožena stranka neutemeljeno opredelila take predmete (reklamne panoje) glede na njihovo usmerjenost sporočila v javni prostor, s čimer je presegla pogoje za predpisovanje komunalnih taks. Pogodba je bila v skladu z 10. členom sklenjena do uveljavitve Občinskega prostorskega načrta MOL in Odloka o občinskih taksah in ne vsebuje določil, po katerih bi moral tožnik za postavitev oglasnih tabel pridobiti dodatna soglasja. Vsa soglasja so zato še vedno veljavna in predstavljajo ustrezno pravno podlago za postavitev oglasnih tabel. Predmetne oglasne table zaradi soglasja po predmetni Pogodbi izpolnjujejo pogoje iz 104. člena Občinskega prostorskega načrta MOL, saj so bile postavljene na podlagi ustreznih dokumentov. Tožnik zahteva razpis glavne obravnave in navaja, da v obravnavani zadevi ni podanih pogojev iz 59. člena ZUS-1 za odločanje brez glavne obravnave, saj so v zadevi ključna dejanska vprašanja, med katerimi izpostavlja vprašanje dejanske veljavnosti Pogodbe. Predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika tožnika C.C., ki bo izpovedal o ozadju sklenitve Pogodbe ter o njenem pomenu za zakonito postavitev objektov. Navaja tudi, da v nobeni fazi upravnega postopka ni bilo izvedeno ustno zaslišanje. Pri tem se sklicuje na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi „Mirovni inštitut proti Sloveniji“ in omenja 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v obrazložitvi prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, prereka vse navedbe tožnika v tožbi ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Dodatno navaja, da ZCes-1, ki velja od 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011, v prehodnih in končnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev (sodba Upravnega sodišča RS I U 1117/2017). Vse navedbe tožnika v zvezi s Pogodbo so za predmetni postopek nebistvene, ker je bil inšpekcijski postopek uveden zaradi postavitve oglasnih tabel v varovalni pas občinske ceste in ne zaradi pridobitve dovoljenja za postavitev objekta. Izdaje soglasja pa ne more nadomestiti ne zaračunavanje ne plačevanje občinske takse za oglaševanje. Tožena stranka nasprotuje zahtevi tožnika po razpisu glavne obravnave, saj zakoniti zastopnik tožnika ne bi mogel izpovedati nič novega, kar ni ugotovil že prvostopenjski organ v upravnem postopku.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 3. 10. 2018 navaja, da bi bilo potrebno skladno z razlago tožene stranke legalizirati vse objekte, ki so bili postavljeni pred začetkom veljavnosti ZCes-1. Sklicuje se na načelo varstva zaupanja v pravo in navaja, da je nepravo retroaktivnost povzročila odločba prvostopenjskega organa z napačno razlago uporabe 97. člena ZCes-1. Ni jasno ali ZCes-1 velja tudi za objekte, ki so bili zakonito postavljeni v času veljavnosti ZJC. V ZCes-1 ni najti določb, ki bi urejale prehodno obdobje za legalizacijo posegov v varovalni pas občinske ceste. Iz tega sledi, da ZCes-1 izrecno ne predpisuje naknadne legalizacije objektov za oglaševanje, in da nove, strožje pogoje, določa le za naprej. Okoliščine v zvezi s sklenitvijo Pogodbe so bistvenega pomena, saj tožnik z njimi utemeljuje sklenitev Pogodbe, s katero ji je tožena stranka podala soglasja k postavitvi več objektov za oglaševanje. Tožniku soglasja pristojne občine ni bilo potrebno pridobiti, ker so bili objekti postavljeni na zasebnih zemljiščih. Dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno, saj prvostopenjski organ ni ugotavljal ali Pogodba pomeni zadostno soglasje pristojne občine v smislu ZJC. Tožnik vztraja pri razpisu glavne obravnave, saj se prvostopenjski organ ni opredelil do izjave tožnika glede pridobitve vseh potrebnih soglasij za postavitev predmetov za oglaševanje, kot je to zahteval ZJC.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na njene razloge in jih v tej sodbi ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

10. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik ni pridobil soglasja iz 97. člena ZCes-1, ter da so bile obravnavane oglasne table postavljene pred uveljavitvijo ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011. Sporno ostaja ali za tožnika v obravnavanem primeru veljajo določila ZCes-1, konkretno določilo 97. člena ZCes-1, upoštevaje sklenjeno Pogodbo, ki po zatrjevanjih tožnika nadomešča soglasje iz 97. člena omenjenega zakona. Tožnik zatrjuje tudi, da ZCes-1 nove, strožje pogoje, določa le za naprej, saj izrecno ne predpisuje naknadne legalizacije objektov za oglaševanje, ter da mu soglasja pristojne občine po takrat veljavni zakonodaji, ki jo je v tej zadevi potrebno uporabiti, ni bilo potrebno pridobiti, ker so bili objekti postavljeni na zasebnih zemljiščih.

11. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ v obravnavani zadevi pravilno uporabil določila ZCes-1, ki so veljala v trenutku izdaje izpodbijanega akta (dne 8. 3. 2018). Z dnem uveljavitve ZCes-1, ki je začel veljati 1. 4. 2011, uporablja pa se od 1. 7. 2011, je prenehal veljati ZJC. Novi zakon v prehodnih določbah ne določa drugačnega režima za objekte, postavljene pred 1. 4. 2011, zato tudi zanje velja nova ureditev, na podlagi katere so posegi v varovalni pas občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Sodišče zato zavrača tožbene ugovore, da izpodbijana odločba naknadno posega v že nastala razmerja. Prvi odstavek 155. člena Ustave RS določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za tak učinek, saj je tožena stranka pri odločanju pravilno uporabila določila ZCes-1, ki je veljal v času sprejemanja izpodbijane odločitve. ZCes-1 namreč v prvem odstavku 122. člena ZCes-1 določa, da se upravni in inšpekcijski postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. V obravnavanem primeru pa niti upravni niti inšpekcijski postopki v času uveljavitve ZCes-1 še niso bili v teku.

12. Sodišče tožniku tudi pojasnjuje, da je bil v obravnavanem primeru inšpekcijski postopek uveden zaradi postavitve oglasnih tabel v varovalni pas občinske ceste in ne zaradi pridobitve dovoljenja za postavitev objekta. Nerelevantna so zato tudi tožbena navajanja, da je tožnik zadostil pogojem za postavitev predmetnih oglasnih tabel po ZJC, ter da je potrebno objekte, ki so postavljeni pred začetkom veljavnosti ZCes-1 legalizirati. Sodišče zato zavrača tudi tožbene ugovore v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem glede pridobitve soglasij za postavitev predmetnih oglasnih tabel v času veljave ZJC, saj slednji ne predstavlja relevantne pravne podlage obravnavanega primera.

13. Izpodbijana odločba temelji na 6. točki prvega odstavka 118. člena ZCes-1, po katerem lahko pristojni inšpektor za ceste z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja. Območje ceste je v 41. točki prvega odstavka 2. člena ZCes-1 opredeljeno kot prostor, na katerem je cesta, z varovalnimi pasovi in zračni prostor v višini 7 metrov nad najvišjo točko vozišča. Drugi odstavek 97. člena ZCes-1 določa, da so posegi v varovalni pas občinske ceste dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Upravljavec občinskih cest je po 95. členu ZCes-1 občinska uprava. Po četrtem odstavku 97. člena ZCes-1 se varovalni pas občinske ceste meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče, in znaša največ 10 metrov pri lokalnih cestah, 5 metrov pri javnih poteh in 2 metra pri občinskih kolesarskih poteh. Po petem odstavku 97. člena ZCes-1 lahko občina z odlokom predpiše manjšo širino varovalnih pasov, pri čemer iz drugega odstavka 12. člena Odloka o občinskih cestah v Mestni občini Ljubljana izhaja, da znaša varovalni pas pri glavni mestni cesti (LG) 10 metrov. Iz izpodbijanega sklepa in upravnega spisa izhaja, da je bilo v obravnavanem primeru z geodetsko izmero ugotovljeno, da stojijo sporne oglasne table na javni površini, in sicer na zračnem prostoru občinskega zemljišča, nad pločnikom.

14. Navedeno po presoji sodišča pomeni, da bi tožnik za predmetne objekte za oglaševanje moral pridobiti soglasje upravljavca občinske ceste, in sicer občinske uprave, kot to določa drugi odstavek 97. člena ZCes-1 v zvezi s 95. členom ZCes-1. Pooblastilo za opravljanje inšpekcijskega nadzora na občinskih cestah daje prvostopenjskemu organu 112. člen ZCes-1, ki med drugim določa, da inšpekcijski nadzor nad izvajanjem tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov, na občinskih in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za javni cestni promet, izvaja občinski inšpekcijski organ, pristojen za ceste. Slednji lahko po 6. točki prvega odstavka 118. člena ZCes-1 odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

15. Po presoji sodišča je pravilna ugotovitev prvostopenjskega organa, da so predmetni objekti za oglaševanje postavljeni v varovalnem pasu občinske ceste, ter da tožnik za postavitev slednjih ni pridobil zahtevanega soglasja. Pogodba, na katero se sklicuje tožnik, pa ne more nadomestiti zahtevanega soglasja iz 97. člena ZCes-1 oziroma upravne odločbe, izdane v okviru izvrševanja javnopravnih pooblastil tožene stranke. V obravnavanem primeru gre namreč za tipično pogodbo civilnega prava in pomeni dvostransko, obligacijsko razmerje med pogodbenima strankama. Slednja ne more nadomestiti soglasja za postavitev oglasnih tabel v varovalni pas občinske ceste. Glede na povedano na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe o kronološkem poteku dogodkov v zvezi s sklenitvijo Pogodbe, nerelevantna pa so tudi vsa tožbena navajanja v zvezi z veljavnostjo soglasij po predmetni Pogodbi.

16. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 485/2009 z dne 24. 2. 2011 in na sodbo tukajšnjega sodišča v zadevi I U 675/2015 z dne 24. 11. 2015, saj se slednji ne nanašata na dejansko stanje, kot je v obravnavani zadevi, ko tožnik nima soglasja za poseg v varovalni pas občinske ceste po ZCes-1. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da izdaje soglasja iz 97. člena ZCes-1 tudi ne more nadomestiti zaračunavanje in plačevanje občinske takse za oglaševanje. Dejstvo, da je bila tožniku zaračunana taksa, ne pomeni, da je bilo tožniku izdano tudi soglasje za postavitev predmetnih oglasnih tabel v varovalni pas občinske ceste.

17. Tožnik je v tožbi in pripravljalni vlogi zahteval razpis glavne obravnave ter izvedbo zaslišanja zakonitega zastopnika tožnika, ki naj bi pojasnil okoliščine v zvezi s sklenitvijo Pogodbe. Navaja tudi, da je izvedba glavne obravnave potrebna zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker se prvostopenjski organ ni opredelil do izjave tožnika glede pridobitve soglasij po ZJC. Sodišče ugotavlja, da predlagani dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožnika predstavlja nedopustno tožbeno novoto po 52. členu ZUS-1, saj tožnik v postopku izdaje izpodbijanega akta ni predlagal tega dokaza, niti ni v tožbi obrazložil upravičenih razlogov, zaradi katerih tega dokaza ni mogel predlagati v postopku pred prvostopenjskim organom. Poleg tega pa je po oceni sodišča tudi nepotreben, saj tožnik z njim ne dokazuje dejstev, ki so v tem sporu pravno relevantna, in sicer, da ima veljavno soglasje upravljavca občinske ceste za postavitev predmetnih oglasnih tabel v varovalni pas občinske ceste. Oprava glavne obravnave tudi ni potrebna zaradi ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja v zvezi s pridobivanjem soglasij po ZJC, saj slednji ne predstavlja relevantne pravne podlage za odločanje v obravnavani zadevi. Sodišče zato zavrača tudi očitane kršitve 6. člena EKČP. Ker gre za nedopustno tožbeno novoto je sodišče zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

18. Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče ni našlo očitanih kršitev pravil postopka in tudi ne kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 2558/2017-8
• UPRS Sodba IV U 25/2017-8
• UPRS Sodba I U 1874/2019-9