UPRS Sodba I U 1338/2017-25

Jedro

Ker se izrek denarne kazni vedno veže na (konkreten) osnoven postopek, s katerim je povezan v neločljivo celoto, je treba tudi vprašanje stvarne pristojnosti za odločanje o pritožbi zoper tak sklep o izreku denarne kazni zaradi razžalitve uradnih oseb in organa presojati glede na stvarno pristojnost organa za odločanje v (konkretni) osnovni zadevi. Ker izvira v konkretnem primeru izpodbijani sklep o izreku denarne kazni iz postopka odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, je za odločanje o pritožbi zoper tak sklep pristojen Informacijski pooblaščenec RS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Župana Občine Log - Dragomer št. 371-6/2011-123 z dne 19. 5. 2017 odpravi in se zadeva pošlje Informacijskemu pooblaščencu RS v nadaljnji postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v višini 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Občinska uprava Občine Log - Dragomer (organ prve stopnje) je s sklepom o izreku denarne kazni z dne 1. 3. 2017, v postopku za dostop do informacije javnega značaja po 16. členu Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ) sklenila, da se tožeči stranki zaradi razžalitve uradnih oseb in organa Občine Log - Dragomer izreče denarna kazen v višini 500,00 EUR, ki jo je dolžna plačati v roku 15 dni po prejemu sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, na transakcijski račun Občine Log - Dragomer (I. točka izreka). V II. točki izreka je bila tožeča stranka opozorjena, da v kolikor ne bo plačala kazni v predpisanem roku, se bo sklep poslal v prisilno izvršitev brez predhodnega pisnega opomina. Odločeno je bilo še, da stroški v zvezi z izdajo tega sklepa niso nastali (III. točka izreka). V obrazložitvi organ navaja, da je tožeča stranka dne 3. 2. 2017, preko elektronske pošte poslala na več elektronskih naslovov občine zahtevo za posredovanje informacij javnega značaja, s katero je zahtevala zapisnike sestankov v zvezi z izgradnjo A. in B. poti iz leta 2014 in 2017, odgovor glede sanacije zastajanja vode pred vrtcem, odprave poškodb B. poti in Poti na C. in pobudo za ureditev parkirišča pred vrtcem. Na podlagi drugega odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena ZDIJZ, je bil uveden upravni postopek, v okviru katerega je bila tožeči stranki zahtevana dokumentacija poslana dne 9. 2. 2017 in 20. 2. 2017 ter dne 1. 3. 2017 izdan s predmetno tožbo izpodbijani sklep o izreku denarne kazni. V nadaljevanju je dne 10. 5. 2017 organ po uradni dolžnosti, na podlagi drugega odstavka 223. člena ZUP, izdal sklep o popravi pomote v izpodbijani odločbi.

2. Zoper sklep o izreku denarne kazni z dne 1. 3. 2017 se je tožeča stranka pritožila. Župan Občine Log - Dragomer je njeno pritožbo z odločbo z dne 19. 5. 2017 zavrnil kot neutemeljeno.

3. Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja, zato v skladu s pravnim poukom vlaga tožbo zoper prvostopenjski sklep Občinske uprave Občine Log - Dragomer št. 371-6/2011-116 z dne 1. 3. 2017. Meni, da je upravičena podajati pripombe in pobude za delovanje tožene stranke ter opozarjati na obstoječe stanje, zlasti v primerih, kadar občina ne izvrši svojih nalog. Občinski upravni organi so tisti, ki izvršujejo pristojnosti občine. Z delovanjem upravnih organov se tudi realizirajo naloge občin. V kolikor naloge niso izpolnjene, obstajata samo dva razloga: prvi je, da so nastopile objektivne okoliščine, ki onemogočajo naloženo izpeljavo nalog; drugi razlog pa je, kadar uradne osebe svoje naloge niso izpolnile iz razloga, ker niso opravile svoje naloge. V tem primeru zaslužijo kritiko. Kritika je ocena nedelovanja konkretnih oseb. To je jedro spora. Ločiti je treba med besedami, ki so zmerjanje, od besed, ki predstavljajo kritiko zaradi nedelovanja upravnih organov. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep o izreku denarne kazni občinske uprave Občine Log - Dragomer z dne 1. 3. 2017 odpravi ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka.

4. Navedbe iz tožbe ponavlja in dopolnjuje tudi v pripravljalnih vlogah z dne 5. 10. 2017, 17. 11. 2017 in 19. 12. 2017.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti nasprotuje trditvam v tožbi in predlaga, da sodišče tožbeni zahtevek zavrže oziroma podredno zavrne, stroške postopka pa naloži v plačilo tožeči stranki. Meni, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vodenje predmetnega upravnega spora, saj je denarno kazen v celoti plačala in ta postopek tako ne more izboljšati njenega pravnega položaja. V primeru, da sodišče tožbe ne bo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen. Spoštljivo izražanje v upravnem postopku je splošno uveljavljen standard, skladno s katerim se morajo ravnati vsi udeleženci upravnega postopka. Meni, da je dejansko stanje v sklepu o denarni kazni in v sklepu glede pritožbe pravilno ugotovila ter ustrezno obrazložila. V skladu z načelom sorazmernosti je bila tudi ustrezno obrazložena določena višina denarne kazni. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah z dne 3. 11. 2017 in 7. 12. 2017 vztraja pri svojih stališčih in jih dopolnjuje.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov kot jih navaja tožeča stranka.

7. Tožnik s tožbo izpodbija sklep o izreku denarne kazni zaradi razžalitve z dne 1. 3. 2017, ki je bil izdan v okviru postopka odločanja o vlogi tožeče stranke za dostop do informacij javnega značaja iz 1. člena ZDIJZ¹. O pisni zahtevi za dostop do informacije javnega značaja odločajo organi v postopku po določbah ZDIJZ in ZUP, če posamezna vprašanja postopka niso urejena v ZDIJZ (15. člen ZDIJZ). Tako je tudi v konkretnem primeru organ izpodbijano odločbo izdal na podlagi določbe prvega odstavka 109. člena ZUP, ki določa, da mora uradna oseba, ki vodi dejanje postopka, skrbeti za dostojanstvo organa. Zoper odločbo organa prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo, o kateri je odločal župan občine Log-Dragomer.

8. Vprašanja organizacije in pristojnosti uprave urejajo predpisi (120. člen Ustave RS). Posledično imajo določbe o stvarni in krajevni pristojnosti prisilni značaj (ius cogens)². Pri tem lahko, z zakonom ali na njegovi podlagi, pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave (121. člen Ustave). Stvarna pristojnost organov za odločanje v upravnem postopku pa se določa po predpisih, s katerimi so urejena posamezna upravna področja (prvi odstavek 15. člena ZUP). V obravnavani zadevi je takšen materialni predpis Zakon o informacijskem pooblaščencu (ZInfP), ki določa pristojnosti informacijskega pooblaščenca kot samostojnega in neodvisnega državnega organa (2. člen).³ Med njegove pristojnosti sodi med drugim tudi odločanje o pritožbah zoper odločbe, s katerimi je organ zavrgel ali zavrnil zahtevo ali drugače kršil pravico do dostopa ali ponovne uporabe informacije javnega značaja ter v okviru postopka na drugi stopnji tudi za nadzor nad izvajanjem zakona, ki ureja dostop do informacij javnega značaja, in na njegovi podlagi izdanih predpisov (enako določa tudi določba tretjega odstavka 27. člena ZDIJZ). Postopek s pritožbo pa se izvaja po določbah ZUP (četrti odstavek 27. člena ZDIJZ). Glede uporabe materialnega prava sodišče poudarja, da je treba določbo 2. člena ZInfP razlagati v povezavi s 1. členom ZDIJZ in pravico do prostega dostopa do informacij javnega značaja, s katerimi razpolagajo organi lokalnih skupnosti. Pri tem je ključno, da je bil zakonodajalčev namen podeliti posebnemu organu (Informacijskemu pooblaščencu) posebno javno pooblastilo za izvajanje nalog pritožbenega organa po ZDIJZ (Predlog Zakona o informacijskem pooblaščencu (ZInfP), prva obravnava, EPA 452-IV, Poročevalec št. 86, 21. 10. 2005, obrazložitev k 1. členu).

9. Ker se izrek denarne kazni vedno veže na (konkreten) osnoven postopek, s katerim je povezan v neločljivo celoto, je treba tudi vprašanje stvarne pristojnosti za odločanje o pritožbi zoper tak sklep presojati glede na stvarno pristojnost organa za odločanje v (konkretni) osnovni zadevi. Ker izvira v konkretnem primeru izpodbijani sklep o izreku denarne kazni iz postopka odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, je za odločanje o pritožbi zoper tak sklep, glede na zgoraj citirane zakonske določbe in obstoj podeljenega javnega pooblastila posebnemu organu za odločanje na določenem pravnem področju, pristojen Informacijski pooblaščenec RS. V obravnavanem primeru župan občine Log - Dragomer tako ni bil pristojen odločati o pritožbi tožeče stranke zoper sklep o izreku denarne kazni zaradi razžalitve, ki ga je organ prve stopnje izdal v postopku obravnavanja zahteve za dostop do informacij javnega značaja. To pomeni, da je na drugi stopnji odločal o pritožbi organ, ki za to ni bil stvarno pristojen.

10. Ker je v predmetni zadevi o pritožbi odločal in izdal odločbo o pritožbi stvarno nepristojni organ, to predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Na podlagi navedenega je sodišče tožbi ugodilo in s sodbo drugostopenjski upravni akt odpravilo (1. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Če sodišče upravni akt odpravi iz razloga, ker ga ni izdal pristojni organ, pošlje zadevo v odločitev pristojnemu organu (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), to je v konkretnem primeru Informacijski pooblaščenec RS, ki bo moral odločiti o pritožbi tožeče stranke zoper sklep Občinske uprave Občine Log - Dragomer št. 371-6/2011-116 z dne 1. 3. 2017, ki je bil popravljen s sklepom Občinske uprave Občine Log - Dragomer št. 371-6/2011-122 z dne 10. 5. 2017. Ker je sodišče tožbi ugodilo že iz predhodno navedenega razloga, se do drugih navedb tožeče stranke ni posebej opredeljevalo.

11. V upravnem sporu je sodišče odločilo brez glavne obravnave, na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12. Povrnitev stroškov postopka v upravnem sporu je urejena v določbi 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Tožbo in pripravljalne vloge je tožeča stranka vložila po odvetniku.

13. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožeča stranka pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Sodišče bo plačano sodno takso vrnilo po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------
¹ Samostojen izrek denarne kazni na podlagi določbe 111. člena ZUP ni mogoč. Izdan je lahko le kot ukrep za vzdrževanje reda v okviru konkretnega (glavnega) upravnega postopka.
² Androjina, Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2006, str 139.
³ V konkretnem primeru ne pride v poštev materialno pravna določba 17. člena ZUP, ki določa pristojnost lokalne skupnosti za odločanje o upravnih zadevah iz izvirne pristojnosti samoupravne lokalne skupnosti in iz prenešene pristojnosti države na samoupravno lokalno skupnost.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep in sodba I U 2329/2017-24
• UPRS Sodba I U 1859/2018-8
• sodba I U 127/2010