UPRS Sodba I U 1129/2017-11

Jedro

Ne glede na določbe o zastaranju pravice do izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči. Ker je od zgoraj navedenih obveznosti preteklo že več kot 10 let od trenutka, ko je zastaranje prvič začelo teči, je pravica do izterjave zastarala.

Na podlagi 93. člena ZDavP-2 je po presoji sodišča prvostopenjski organ v obravnavanem primeru postopal pravilno, ko s tožničinimi plačili pokrival še neporavnane najstarejše obveznosti na različnih kontih s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kar je razvidno iz knjigovodske evidence.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni tudi prvostopenjski organ) je v ponovnem postopku z izpodbijano odločbo ugotovila, da se zaradi absolutnega zastaranja za neizterljivega šteje tožničin davčni dolg iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti za zaposlene (konto 2030) na dan 23. 5. 2010 kot je navedeno v tabeli v točki 1 izreka izpodbijane odločbe za glavnico v skupnem znesku 4.778,08 EUR in zamudne obresti v skupnem znesku 11.144,99 EUR in se odpiše (točki 1 in 2 izreka). Davčnemu organu v tem postopku posebni stroški niso nastali. Stroški postopka niso bili priglašeni (točki 2 in 3 izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je davčni organ izdal odločbo o zastaranju pravice do izterjave dolga 4296-377/2010 08172 03 acc z dne 14. 6. 2010 iz naslova davkov od dohodkov iz dejavnosti za zaposlene (konto 2030) za obveznosti v višini 15.897,96 EUR. Pritožbeni organ je pritožbi ugodil in zadevo vrnil v ponovni postopek, ker odločbe ni bilo mogoče preizkusiti v celoti. V ponovnem postopku je davčni organ preveril izvršilne naslove, na podlagi katerih je davčni organ predpisal obveznosti, ki so na podlagi citirane odločbe z dne 14. 6. 2010 zastarale. Iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da je slednji na podlagi plačilnih list za zaposlene pri zasebniku, obračunal in pripisal prispevke za zaposlene in akontacijo dohodnine za obdobje od septembra 1998 do aprila 2000. Zakon o davčnem postopku (ZDavP), ki je veljal od 2. 4. 1996 do 1. 1. 2005, je v 223. členu določal, da zavezanci za prispevke dostavijo davčnemu organu obračun prispevkov in plačilne liste za zaposlene pri zasebniku najkasneje na dan izplačila osebnih prejemkov.

3. Po navedbah tožnice se seznam izvršilnih naslovov ne ujema z izvršilnim naslovom z dne 10. 3. 2003 in seznamom izvršilnih naslovov z dne 21. 8. 2003. V skladu z napotki pritožbenega organa je bilo potrebno preveriti pravilen datum pri obračunih prispevkov z valuto 1. 1. 1999. Iz knjigovodske evidence davčnega organa izhaja, da je obveznost z valuto 1. 1. 1999 v višini 116,81 EUR akontacija za obdobje oktober 1998 in je zapadla v plačilo 23. 11. 1998, obvezna z valuto 1. 1. 1999 v višini 115,94 EUR akontacija za obdobje september 1998 in je zapadla v plačilo 22. 10. 1998 ter obveznost z valuto 1. 1. 1999 v višini 116,25 EUR, akontacija za obdobje november 1998 in je zapadla v plačilo 22. 12. 1998. Davčni organ je tudi ugotovil, da je akontacija za obdobje december 1998 v višini 530,46 EUR zapadla v plačilo 22. 1. 1999. Na podlagi navedenih ugotovitev so bile v knjigovodski evidenci davčnega organa popravljene valute zapadlosti navedenih davčnih obveznosti. Na dan 23. 5. 2010 je tako zastaral dolg iz naslova prispevkov za zaposlene in akontacije dohodnine v višini 4.778,08 EUR glavnice in znesek 11.144,99 EUR obresti, skupaj 15. 923,07 EUR.

4. Iz sklepa z dne 21. 8. 2003 pa ne izhaja, da bi bile obveznosti na kontu 2030 poravnane. Iz seznama izvršilnih naslovov izhaja, da so bile na dan 10. 3. 2003 neporavnane obveznosti iz naslova prispevkov za zaposlene za obdobje od julija 1997 do julija 2000.

5. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi navedel, da je prvostopenjski davčni organ v ponovljenem postopku sledil napotkom pritožbenega organa in določil pravilne datume zapadlosti pri obveznostih, ki so imele v prvotni odločbi datum valute 1. 1. 1999. Po presoji pritožbenega organa je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pritožbeni organ v celoti sledi obrazložitvi prvostopenjskega organa. Po pregledu dokumentacije, ki se nanaša na postopke davčne izvršbe, na katere se sklicuje tožnica, in sicer po sklepu o prisilni izterjavi dolga iz sredstev dolžnice po njenih računih 47110-177/2003-025-34/41 z dne 10. 3. 2003 in nadomestnem sklepu 47110-16/2003-025-34/40 z dne 21. 8. 2003 in po sklepu o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja 471-5096/03-2-25 z dne 23. 9. 2003 s pripadajočimi seznami izvršilnih naslovov in po pregledu knjigovodske evidence prvostopenjskega organa ter po pregledu plačil po sklepu z dne 21. 8. 2003 pritožbeni organ ugotavlja, da so vsa plačila evidentirana in vidna v knjigovodski evidenci, iz katere je tudi razvidno, da so bile posamezne obveznosti plačane le enkrat. Res pa je, da je prvostopenjski organ zoper tožnico in isti izvršilni naslov izdal več sklepov o izvršbi na različne predmete z namenom hitrejše in uspešnejše izterjave davčnih obveznosti.

6. Pritožbeni organ ugotavlja, da v zadevi ni dvoma, da je banka 4. 4. 2007 realizirala sklep z dne 21. 8. 2003, vendar je po pregledu knjigovodske evidence prvostopenjskega organa pritožbeni organ ugotovil, da je prvostopenjski organ s plačili poračunaval tudi zamudne obresti. V davčnih postopkih se glede obračunavanja zamudnih obresti od 1. 1. 2007 uporablja 96. člen ZDavP-2, ki določa, da se od davkov, ki jih zavezanec ni plačal v predpisanem roku, plačajo tudi zamudne obresti. Enako je določal 100. člen ZDavP, ki se uporablja do 31. 12. 2004 in 31. člen ZDavP-1, ki se uporablja od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Navedeno pomeni, da za začetek teka zamudnih rokov zadošča, da je davčni dolžnik v zamudi s plačilom davčne obveznosti, kar v obravnavanem primeru je tožnica tudi bila. Že 96. člen ZDavP-2 je določal, da se od skupno prisilno izterjanih obveznosti najprej poravnavajo stroški prisilne izterjave, potem obresti in nazadnje šele dolžni davek in denarne kazni, kolikor pa gre za prostovoljno plačevanje obveznosti, je bil z zakonom vrstni red urejen z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 108/99), s katerim se je spremenila določba 102. člena, ki jo navaja. Glede vrstnega reda poplačil davčnega dolga pritožbeni organ za obdobje pred 28. 12. 1999 navaja sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 1075/2001 z dne 25. 1. 2005, iz katerega izhaja, da se v primeru poplačila dolga uporabi glede vrstnega reda poplačil dolga in obresti določba 313. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po navedeni določbi so se, če je dolžnik dolgoval poleg glavnice tudi obresti in stroške, te vračunavale tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in na koncu glavnica. Smiselno enako je navedeno pravilo sprejela določba 102. člena ZDavP-2, nato tudi ZDavP-1 v obdobju od 1. 5. 2004 do 31. 12. 2004 in 190. člen od 1. 1. 2005, nato pa od 1. 1. 2005 na podlagi določbe tretjega odstavka 29. člena navedenega zakona, upoštevajoč spremembe.

7. V skladu s prvim odstavkom 93. člena ZDavP-2 velja, če zavezanec za davek pri davčnemu organu plačuje več vrst davkov in njim pripadajočih dajatev ter plačani znesek ne zadostuje za poplačilo vseh vrst davkov in njim pripadajočih dajatev, se s plačilom poravna davek, ki ga je zavezanec za davek navedel na plačilnem instrumentu po vrstnem redu prej dospele obveznosti te vrste davka, nato pa drugi davki po vrstnem redu dospelosti posamezne vrste davka. V drugem odstavku pa isti člen določa, da če davki dospejo v plačilo istočasno, vrstni red poplačila določi zavezanec za davek. Če ga ne določi, ga določi davčni organ in pri tem upošteva, da se najprej poravna obveznosti, katerih izpolnitev je manj zavarovana. Po tretjem odstavku istega člena velja, da če pobrani znesek ne zadostuje za poplačilo posamezne vrste davka s pripadajočimi dajatvami, se davek in pripadajoče dajatve plačajo po naslednjem vrstnem redu: stroški postopka pobiranja davka, obresti, davek in nazadnje denarne kazni, globe in stroški tega postopka. Upoštevajoč navedene zakonske določbe pritožbeni organ meni, da je prvostopenjski organ v obravnavanem primeru postopal pravilno, saj je s tožničinimi plačili pokrival še neporavnane najstarejše obveznosti na različnih kontih s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kar je razvidno tudi iz knjigovodske evidence prvostopenjskega organa. Iz slednje med drugim izhaja, da so se s plačili v času od izdaje sklepa o davčni izvršbi z dne 21. 8. 2003 do 4. 4. 2007 poravnavale obveznosti na kontu 2030, kar so le sporne obveznosti v predmetnem postopku. S preostalimi plačili po sklepu z dne 21. 8. 2013 pa so se pokrivale obveznosti tudi iz preostalih kontov, kar organ navaja v tabeli na strani 4 in 5 obrazložitve. Preračun v EUR je narejen po tečaju 139,640 TOLARJEV za EUR.

8. Glede tožničinega ugovora, da iz odločbe Ministrstva za finance DT-499-29-42/2004 z dne 20. 3. 2006, s katero je pritožbeni organ pritožbi ugodil in sklep prvostopenjskega organa 471-5096/03-2-25 z dne 23. 9. 2003 odpravil in zadevo vrnil v ponovni postopek in odločanje, izhaja, da je svojo obveznost tožnica v celoti plačala v postopku prisilne izterjave, ki je bil izveden nepravilno in nezakonito. Pritožbeni organ s tem v zvezi navaja, da je takšno stališče zmotno, ker je prvostopenjski organ v ponovnem postopku izdal sklep o davčni izvršbi 30. 11. 2008, s katerim je med drugim odločil, da se začne postopek davčne izvršbe za obveznosti na kontu 2030 in 2032, torej za obveznosti, ki so v tem postopku sporne. Pravilnost prvostopenjskega sklepa je potrdil tudi pritožbeni organ z odločbo DT-499-29-100/2009-2 z dne 17. 12. 2012 in Upravno sodišče RS s sodbo I U 353/2013-12 z dne 27. 8. 2013, ki je tožbo zavrnilo.

9. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je vse obveznosti, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so zastarale, že plačala in ker so plačane, niso mogle zastarati, zato je odločitev prvostopenjskega organa nepravilna in nezakonita. Postopek pritožbenega in prvostopenjskega organa ima za posledico nepravilnosti knjigovodskih evidenc, ki jih je organ prve stopnje dolžan voditi v skladu z zakonom in evidentirati posamezne davčne obveznosti tako po vrsti obveznosti, po višini in datumih zapadlosti ter pravilno in zakonito knjižiti plačila. Upravni organ pa ni ravnal tako, kar ima za posledico nezakonito odločitev prvostopenjskega organa. Tožnica s to tožbo izpodbija pravilnost in zakonitost odločitve zato, ker je taka odločitev posledica neusklajenega stanja upravnega organa prve stopnje in ima v nadaljevanju za posledico tudi nepravilno in nezakonito evidenco vse od leta 1998 dalje pa do vložitve te tožbe, kar pa povzroča tožeči stranki veliko škodo in ima iz tega razloga pravni interes, da se evidence uskladijo.

10. Da je tožnica obveznost v višini 11.144,99 EUR iz naslova obresti in 4.778,08 EUR iz naslova glavnice v celoti plačala v postopku prisilne izterjave, ki je bil izveden nepravilno in nezakonito, izhaja iz odločbe Ministrstva za finance DT 499-29-42/2004 z dne 20. 3. 2006, s katero je ministrstvo pritožbi tožnice ugodilo in sklep Davčnega urada Ljubljana 471-5096/03-2-25 z dne 23. 9. 2003 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek in odločanje davčnemu uradu. Slednji od izdaje odločbe ministrstva 20. 3. 2006 pa do danes ni ponovil postopka in o zadevi ni odločil in je po odpravljeni odločbi izterjal 29.964.303,72 SIT, in sicer iz naslova glavnice 15.408.812,78 SIT in iz naslova obresti, obračunanih od 31. 8. 2003 znesek 14.551.490,94 SIT. Celotna obveznost je bila poplačana v postopku prisilne izterjave. Finančni organ je prvi sklep za prisilno izterjavo zneska 29.422.979,10 SIT izdal 10. 3. 2003, ki ga je po pritožbi tožnice nadomestil s sklepom 21. 8. 2003 št. 47110-16/2003-025-34/40 za znesek 29.150.352,10 SIT. Oba sklepa je davčni organ posredoval A. d.d. in B. d.d., kjer ima tožnica odprt transakcijski račun. A. d.d. je 4. 4. 2007 kot primarna banka obvestila B. d.d., da je v celoti realizirala sklep 47110-16/2003-025-34/40 za znesek 29.150.352,10 SIT. Po razveljavljenem sklepu o dovoljeni izvršbi, je bilo v celoti realizirano plačilo.

11. Tožnica je tudi odločbo o prisilni izterjavi 47110-177/2003-025-34/41 z dne 10. 3. 2003 izpodbijala pred Upravnim sodiščem RS, ki pa je njeno pritožbo zavrglo, ker je upravni organ to odločbo nadomestil z odločbo z dne 21. 8. 2003. Da so bili prispevki iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti za zaposlene od septembra 1998 do vključno aprila 2000 v celoti plačani, izhaja iz seznama izvršilnih terjatev in sicer prvega seznama z dne 10. 3. 2003, ki je bil priložen kot izvršilni naslov sklepu o dovoljeni izvršbi z dne 10. 3. 2003 za znesek 29.422.979,10 SIT, kjer so v seznamu izvršljivosti navedeni tudi prispevki od zaposlenih pri zasebnikih in akontacije dohodnine od junija 1997 do vključno junija 2000, to je za celotno obdobje, za katero je davčni organ v seznamu izvršilnih naslovov navaja, da obveznosti niso bile plačane in so zastarale, kar pa ne drži. Obveznosti so bile plačane in izterjane nezakonito in nepravilno. Nepravilno in nezakonito pa so obračunane tudi zamudne obresti, glede na to, da je bil davčni dolg plačan. Tudi v seznamu izvršilnih naslovov z dne 22. 9. 2003, ki je priložen sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 21. 8. 2003, so kot izvršilni naslovi in predmet izterjave navedeni prispevki od zaposlenih pri zasebnikih in akontacije dohodnine, vendar so v tem seznamu, ki je bil priložen sklepu o dovoljeni izvršbi z dne 21. 8. 2003, ki je bila v celoti realizirana, navedeni prispevki za zaposlene pri zasebnikih in akontacije dohodnine od maja julija 1997 do junija 2000, to je za celotno obdobje, za katerega je davčni organ v izpodbijani odločbi ugotovil, da prispevki niso bili plačani in da je nastalo absolutno zastaranje. Prispevki so bili plačani ob zapadlosti. Da je bil postopek prisilne izterjave zaključen in da je davčni oprgan po odločbi, ki je bila odpravljena prejel plačilo, izhaja iz potrdil banke, ki je plačilo realizirala. Prispevki od zaposlenih pri zasebnikih in akontacije dohodnine so bili plačani, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.

12. Prispevki iz naslova davka od dohodkov iz dejavnosti za zaposlene od septembra 1998 do aprila 2000 so bili plačani, upravni organ prve stopnje pa plačil ni ustrezno knjižil v knjigovodski evidenci. Tožena stranka trdi, da je upravičena zahtevati plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki niso bile predmet izvršilnega postopka, ki jih je tudi obračunaval ter se pri tem sklicuje na ZOR. Ta trditev ne drži, saj iz specifikacije, ki jo je predložila tožnica, ne izhaja, da je s plačili, ki jih je prejel davčni organ, pokrival zamudne obresti, ki jih je upravičeno zaračunavati. Pri pregledu knjigovodske evidence prvostopenjskega organa je tožena stranka, kot navaja, ugotovila, da je prvostopenjski organ s plačilom poračunaval zamudne obresti. Tega zaključka tožene stranke ni mogoče preveriti, saj ni ustrezne knjigovodske evidence, ki naj bi jo tožena stranka vpogledala. Zamudne obresti niso obračunane in niso specificirane po višini in tudi ni navedeno, kateri zneski naj bi bili obračunani, prav tako ni datumov zapadlosti in datumov, od katerega je tožena stranka na podlagi pregleda evidence prvostopenjskega organa ugotovila, da so se poračunavale zakonske zamudne obresti. V seznamu izvršilnih naslovov z dne 10. 3. 2003 in 22. 9. 2003 so poleg glavnice navedeni tudi zneski obračunanih zamudnih obresti za posamezno vrsto davčnih obveznosti do 31. 8. 2008 in so bile tako zamudne obresti obračunane in poplačane, kar izhaja tudi iz potrdil banke o poplačilu celotne terjatve.

13. Toženka se sklicuje na ZOR glede obračunavanja zamudnih obresti, vendar pa se teh določb ne drži in ne predloži ustreznega obračuna. Prvostopenjski organ je ugotovil zastaranje le na kontu 2030, ki je del postopka prisilne izterjave za leto 2013 za celotno glavnico 29.422.979,10 SIT, to je glavnice, ki je pokrivala tako obresti kot tudi osnovno terjatev. Tožnica je celoten dolg poplačala. Upravni organ je bil dolžan skladno z izvršilnimi naslovi 10. 3. 2003 in 22. 9. 2003 po navedenih izvršilnih naslovih skladno s plačili plačila evidentirati v svojih knjigovodskih evidencah, pa tega ni storil. Kolikor bi storil, bi bile obveznosti z obrestmi vred knjižene kot plačane glede na obvestilo banke, da je bila izvršba v celoti realizirana in terjatev v celoti poplačana. Tako je tožnica obveznosti plačala dvakrat ali celo trikrat. Protispisen je tudi zaključek toženke, ki se nanaša na obvestilo banke z dne 4. 4. 2007, ki ga navaja. Iz listin, ki jih je tožnica priložila pritožbi, na katere toženka ni odgovorila izhaja, da trditve toženke ne držijo. Toženka ni dokazala, katere zamudne obresti, za katero obdobje in katere obveznosti naj bi pokrivala s plačili v izvršilnem naslovu po natančno navedenih izvršilnih naslovih. Glede na dejstva, da so bile predmet prisilne izterjave tudi terjatve, za katere tožnice ugovarja, da so zastarale in od teh terjatev obračunane zamudne obresti, ki so bile v seznamu izvršilnih naslovov in v glavnici obračunane v znesku 14.551.490,94 SIT dokazuje, da ne drži zaključek toženke, da banka ni obračunala obresti, obresti pa je obračunala tudi toženka sama, banka pa jih je izterjala.

14. Toženka obračuna zamudnih obresti ni predložila, prav tako ni odgovorila na ugovore tožnice glede na predložene listine o plačilih, zlasti pa ni specificirala plačil tožnice v obeh izvršilnih postopkih po datumih in specifikaciji, katere terjatve je s posameznimi plačili pokrivala, za pa ne da je pokrivala najprej stroške, nato obresti in šele nato glavnico. Toženka je v glavnico vključila tudi obresti in je tako obresti prejela plačane, zato ni bila upravičena ponovno obračunavati obresti. Sklicuje se na zadevo pri Okrajnem sodišču v ... opr. št. In 26/2011, ki jo navaja. Da toženka oziroma prvostopenjski organ plačila nista knjižila zakonito, dokazuje tudi specifikacija obveznosti, ki naj bi se pokrivale od marca 2004 do marca 2007, kjer je naveden znesek, ki je bil plačan glavnica, ki je bila pokrita in obresti, ki so bile pokrite. Iz navedene specifikacije izhaja, da je ta nepravilna. Toženka je v izpodbijani odločbi navedla tabelo, v kateri navaja datum plačila posameznega zneska, pokrivanja glavnice in pri tem ne navede višine glavnice. V nadaljevanju navaja pokrivanje obresti brez obračuna in nato datum zapadlosti 23. 3. 1998, kar dokazuje, da je toženka kot datum zapadlosti navedla datum, ki ga je v tej tabeli navedla v zadnji rubriki, vsi datumi zapadlosti so leto 1998. Sama pa je v izvršilnem postopku leta 2003 za istovrstne obveznosti na kontu 2030 za isto časovno obdobje kot sedaj trdi, da so obveznosti absolutno zastarale, obračunavala zamudne obresti od dneva zapadlosti v letu 1998 pa do 31. 8. 2003, to je za obdobje petih let in te obresti v izvršilnem postopku za to obdobje tudi prejela. Tabela, ki je del odločbe pritožbenega organa dokazuje nezakonitost in nepravilnost vknjižb in knjigovodskih evidenc, kot to trdi tožnica. Odločitev tožene stranke, da pritožbo zavrne, je napačna in nezakonita, ker plačani prispevki niso zastarani in drugič, imajo te in napačne evidence pri davčnemu organu prve stopnje za posledico v celoti napačno evidenco odprtih postavk, torej neplačanih obveznosti. Tožnica sodišču predlaga, da prvostopenjsko odločbo spremeni tako, da pritožbi ugodi in sklep DT 42916-595/2010-7 acc 08-3221-13 z dne 21. 11. 2014 razveljavi (pravilno odpravi, opomba sodišča) in postopek ustavi, toženi stranki pa tudi naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopke, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svojih navedbah in sodišču dodatno pojasnjuje, da predstavljajo tožbene navedbe glede na postopek pri Okrajnem sodišču v ... tožbeno novoto. V sklepu o izvršbi na nepremičnine je bilo napačno navedeno, da se obresti obračunavajo od skupnega zneska dolga po stanju na dan 12. 4. 2011, to je od zneska 156.578,10 EUR in ne od glavnice 124.360,31 EUR, zato je bil ugovor v tem delu utemeljen. Po podatkih organa prve stopnje, se sodna izvršba po sklepu In 26/2011 vrši na podlagi sklepa z dne 10. 5. 2013, za glavnico 124.360,31 EUR, za zamudne obresti 32.217,79 EUR ter na dane zamudne obresti od zneska 124.360,31 EUR od 14. 4. 2000 dalje do plačila. Po podatkih prvostopenjskega organa v knjigovodskih evidencah zamudne obresti od zneska zamudnih obresti 32.217,79 EUR niso bile plačane, saj se obračunavajo avtomatsko skladno z veljavno zakonodajo. Tožena stranka ugotavlja, da so tožbene navedbe, s katerimi želi tožnica prikazati nepravilno knjiženje v svojih evidencah, povsem nekonkretizirane.

16. Na podlagi sklepa Upravnega sodišča RS I U 1129/2017-10 z dne 24. 4. 2018 je zadevo obravnavala sodnica posameznica.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

19. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito ugotovil, da je absolutno zastarala pravica do izterjave davčnega dolga tožnice iz naslova davka od dohodka iz dejavnosti za zaposlene (konto 230) na dan 23. 5. 3010, katerih izvršilni naslov, datum zapadlosti, datum zastaranja, višino glavnice in višino zamudnih obresti do datuma zastaranja v EUR (glavnica skupaj 4.778,08 EUR, znesek zamudnih obresti skupaj 11.144,99 EUR) davčni organ navaja v točki 1 izreka in se posledično navedeni davčni dolg šteje za neizterljivega ter se odpiše. Gre za ugotovitveno upravno odločbo, da je predmetni davčni dolg tožnice absolutno zastaral in ga zato ni možno izterjati ter se posledično odpiše.

20. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo z obsežnimi tožbenimi ugovori. Po presoji sodišča vsi tožbeni ugovori, ki jih ne vsebuje tožničina pritožba, predstavljajo nedopustno tožbeno novoto. Na podlagi 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta, kar pa v danem primeru tožnica ne navaja. Glede na navedeno je sodišče presojalo v tožbi navedene tožbene ugovore zgolj v obsegu pritožbenih ugovorov.

21. V skladu z določili 125. člena ZDavP-2 zastara pravica do izterjave davka v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. V skladu s 126. členom ZDavP-2 tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen. Ne glede na določbe o zastaranju pravice do izterjave, davčna obveznost preneha, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič začelo teči. Ker je od zgoraj navedenih obveznosti preteklo že več kot 10 let od trenutka, ko je zastaranje prvič začelo teči, je pravica do izterjave zastarala. Po presoji sodišča je prvostopenjski organ predhodno navedeno materialno pravo glede na ugotovljeno dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno uporabil.

22. Po presoji sodišča so neutemeljeni tožničini ugovori, da je predmetno davčno obveznost plačala v postopku prisilne poravnave, kar izhaja iz odločbe Ministrstva za finance DT 499-29-42/2004 z dne 20. 3. 2006. Celotna obveznost naj bi je bila poplačana v postopku prisilne izterjave davčnega organa na podlagi sklepa za prisilno izterjavo zneska 29.422.979,10 SIT z dne 10. 3. 2004, ki je bil po pritožbi tožnice nadomeščen s sklepom 47110-16/2003-024-34/40 z dne 21. 8. 2003 za znesek 29.150.352,10 SIT. Oba sklepa je prejela A. d.d. in B. d.d., kjer ima tožnica TRR. A. d.d. je v celoti realizirala sklep 4711-16/2003-025-34/40 za znesek 29.150.352,10 SIT. Tožnica v upravnem sporu zoper odločbo o prisilni izterjavi po sklepu 47110-177/2003-025-34/41 pred Upravnim sodiščem RS ni uspela. Neutemeljen je tudi tožničin ugovor, da so bili prispevki iz naslova davka od dohodka iz dejavnosti za zaposlene od septembra 1998 do vključno aprila 2000 v celoti plačani, kar naj bi izhajalo iz seznama izvršljivih terjatev, prvega seznama z dne 10. 3. 2003 za znesek 29.422.979,20 SIT, ki je priložen kot izvršilni naslov sklepu o dovoljeni izvršbi z dne 10. 3. 2003 za znesek 29.422.979,10 SIT. Napačno je tudi stališče tožnice, da so v tem seznamu navedeni prispevki od zaposlenih pri zasebnikih in akontacije dohodnine od junija 1997 do vključno junija 2000 bili poravnani in zato niso zastarali. Tožnica tudi neutemeljeno ugovarja, da so bile obveznosti plačane in nezakonito izterjane, nepravilno in nezakonito pa naj bi bile obračunane tudi zamudne obresti in tudi plačane. Po povedanem so po presoji sodišča neupravičeni tožničini ugovori, da so bile v celoti poravnane obveznosti, za katere je prvostopenjski organ ugotovil, da je pravica do izterjave absolutno zastarala.

23. Glede na podatke iz upravnih spisov ni sporno, da je bil sklep o prisilni izterjavi dolga iz sredstev dolžnice na njenih računih z dne 10. 3. 2003 po pritožničini pritožbi nadomeščen s sklepom z dne 21. 8. 2003, čigar sestavni del je seznam izvršilnih naslovov z dne 21. 8. 2003. V seznamih izvršilnih naslovov z dne 10. 3. 2003, 21. 8. 2003 in 22. 9. 2003 pa so zajete iste obveznosti iz konta 2030, zato tožničini ugovori glede seznamov izvršilnih naslovov, ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijane ugotovitve.

24. Tudi po presoji sodišča iz obvestila banke z dne 4. 4. 2007 o dokončnem plačilu sklepa 47110-16/2003-025-34/40 z dne 21. 8. 2003 izhaja, da je bil na podlagi sklepa o davčni izvršbi 21. 8. 2003 s plačili realiziran le zadevni sklep, iz izreka tega sklepa pa ne izhaja, da bi morala banka izračunati in plačati tudi zamudne obresti od posamezne glavnice od dneva plačila, čeprav so bile te na podlagi samega zakona poravnane s prejetimi plačili. Posledično so po zadnjem plačilu s strani banke ostale neporavnane tudi predmetne obveznosti iz konta 2030 iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje (konto 2032) za mesec julij 1998, saj se z zadnjim plačilom na tem kontu, ki ga je izvršila banka 30. 3. 2007 v znesku 38,16 EUR pokrila le v delu glavnica, ki je zapadla v plačilo 24. 8. 1998 (celotna glavnica je znašala 212,97 EUR (51.035,50 SIT) in je bila skupaj s tem plačilom poravnana v znesku 170,25 EUR), kar je pravilno navedel že pritožbeni organ. Res je banka 4. 4. 2007 realizirala sklep z dne 21. 8. 2003, vendar iz knjigovodske evidence prvostopenjskega organa izhaja, da je prvostopenjski organ s plačili poračunaval tudi zamudne obresti.

25. Med strankama ni sporno dejstvo, da je banka 4. 4. 2007 realizirala sklep z dne 21. 8. 2003, vendar pa iz upravnega spisa izhaja, da je prvostopenjski organ s plačili poračunaval tudi zamudne obresti, kar je tožnici pravilno pojasnil že pritožbeni organ in se z njegovimi navedbami sodišče v celoti strinja. Na podlagi 93. člena ZDavP-2 je po presoji sodišča prvostopenjski organ v obravnavanem primeru postopal pravilno, ko s tožničinimi plačili pokrival še neporavnane najstarejše obveznosti na različnih kontih s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, kar je razvidno iz knjigovodske evidence. Iz predhodno navedenega tudi po mnenju sodišča izhaja, da se s plačili, ki jih je izvršila banka, niso mogle poravnati v tem postopku zadevne obveznosti. Po povedanem je bilo po presoji sodišča dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno ugotovljeno.

26. Po presoji sodišča je izpodbijana ugotovitvena odločba pravilna in zakonita, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno in dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

27. Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker so bili v predmetnem postopku relevantni dokazi pravilno izvedeni in presojeni že v upravnem postopku (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• Sodba X Ips 694/2004
• Sodba X Ips 175/2005
• Sodba X Ips 704/2004