UPRS Sodba I U 1568/2018-25

Jedro

V obravnavani zadevi je Agencija po presoji sodišča imela na podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 dejansko podlago za zaključek, da tožnica kot bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. do 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Ugotovila je namreč, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, to je ugleda bodočega kvalificiranega imetnika. Agencija je ugotovila, da je bil član uprave tožnice (G.G.) pravnomočno spoznan za odgovornega za dva prekrška v zvezi s kršitvijo predpisov s področja delovanja gospodarskih družb in sicer hrvaška Zakona o trošarinah in davka na dobiček. Pri tem se sklicuje na podrobnejša merila za presojo primernosti iz druge alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa, ki določa izpodbojno domnevo, da se šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, med drugim, zlasti če: - je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja delovanja gospodarskih družb, predpisov s področja, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma, predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo, bančništvo ali trg drugih finančnih instrumentov ter drugih predpisov, ki so povezani z dejavnostjo bodočega kvalificiranega imetnika ali dejavnostjo zavarovalnice, v kateri bo pridobil kvalificirani delež in prekršek še ni bil izbrisan.

Tudi po presoji sodišča na ugled člana uprave vlagatelja zahteve, to je bodočega kvalificiranega imetnika, ne vpliva samo ravnanje v svojstvu člana uprave bodočega kvalificiranega imetnika, temveč tudi ravnaje pri opravljanju drugih njegovih funkcij oziroma vlog, kot to pravilno zaključuje tudi toženka. Na drugačno odločitev tudi ne vplivajo tožničini ugovori, da se Agencija ne bi smela opreti na pravnomočne obsodbe za prekrške, ki so jih izrekli hrvaški organi in da gre za kršitev predpisov hrvaškega prava in ne slovenskega prava. Sodišče meni, da mora Agencija pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika upoštevati vse pravnomočne odločbe, torej tudi tiste, ki so jih izdali tuji pristojni organi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija, tudi tožena stranka) je na podlagi 1. točke drugega odstavka 429. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1) v postopku odločanja o zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici na podlagi 2. točke drugega odstavka ter četrtega odstavka 31. člena ter na podlagi 37. člena ZZavar-1, začetim na podlagi tožničine zahteve, izdala odločbo, s katero je zavrnila tožničino zahtevo z dne 24. 3. 2017, da se ji dovoli pridobitev delnic A. d.d., na podlagi katerih lahko postane neposredno ali posredno imetnica deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu, ki je skupaj enak ali večji od 20 % in manjši od ene tretjine.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 24. 3. 2017 pri Agenciji vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za neposredno in posredno pridobitev kvalificiranega deleža v A. d.d., ... ter vlogi priložila določene listine (I. splošne informacije in dokumentacijo, II. dodatne informacije in dokumentacijo, III. dokumentacijo in informacije o ugledu in izkušnjah, IV. dokumentacijo in informacije o upravljanju s kvalificiranim deležem in V. drugo dokumentacijo, ki jo toženka navaja). Na dan vložitve predmetne zahteve je tožnica imela neposredno ali posredno v lasti skupaj 3.278.049 delnic A., ki predstavljajo 19,04 % delež v kapitalu A. Na zahtevo Agencije je nato tožnica svojo vlogo še dopolnjevala, določene dokumente pa je Agencija pridobila sama (po uradni dolžnosti). Agencija je nato 24. 8. 2017 izdala odločbo, s katero je zahtevo tožnice zavrnila. Tožnica je zoper navedeno odločbo Agencije vložila tožbo na Upravno sodišče RS. Slednje je tožbi ugodilo in s sodbo I U 1959/2017-9 z dne 27. 2. 2018 odpravilo odločbo Agencije 40100-2/2017-32 z dne 24. 8. 2017 in zadevo vrnilo Agenciji v ponoven postopek.

3. V ponovljenem postopku je Agencija na podlagi določila 481. člena ZZavar-1 in v skladu s stališči iz omenjene sodbe Upravnega sodišča RS, tožnico pozvala, da poda izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev in izhajajo iz dokazov, ki jih ni predlagala tožnica in iz katerih izhaja večja verjetnost za zavrnitev zahteve. Pozivu je predložila dokaze, ki jih navaja (strani 5 in 6 izpodbijane odločbe). Od tožnice je Agencija prejela izjavo z listinami, ki jih navaja (stran 6 izpodbijane odločbe). V dokazne namene je Agencija vpogledala še v določene listine, ki jih navaja (stran 7 izpodbijane odločbe, točka B obrazložitve). Agencija ni sledila dokaznemu predlogu tožnice, da postavi izvedenca računovodske stroke glede vprašanja, ali je tožnica v letnem poročilu za leto 2016 opravila razkritja v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi (v nadaljevanju MRS) ter v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse. Ocenila je namreč, da Agencija razpolaga z zadostnim strokovnim znanjem. Prav tako je ocenila, da ni potrebna postavitev izvedenca z znanjem o hrvaškem pravu in predpisih. V nadaljevanju Agencija navaja 31. člen in 34. člen ZZavar-1, ki ju citira. Merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika določa 36. člen ZZavar-1, podrobnejša merila pa so predpisana s Sklepom o imetnikih kvalificiranih deležev zavarovalnic in pokojninskih družb (Uradni list RS št. 21/2016, v nadaljevanju Sklep). Pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika je treba uporabiti tudi načelo sorazmernosti, ki vpliva na večjo ali manjšo strogost presoje izpolnjevanja posameznih meril v konkretnem primeru. V okviru uporabe tega načela je Agencija med drugim ugotavljala tudi položaj A. na slovenskem trgu. Ugotovila je, da je A. slovenska pozavarovalnica, B. d.d. (ki je v 100 % lastništvu A.) pa zaseda ... mesto na slovenskem zavarovalnem trgu. Navedeno kaže na sorazmerno pomembnost A. na slovenskem trgu, za katero se presoja primernost tožnice, zaradi česar je Agencija merila za primernost tožnice presojala strožje.

4. Tožnico je pozvala, da poda izjavo o navedenih dejstvih in okoliščinah, tožnica pa je v izjavi navedla, da je poziv Agencije pomanjkljiv, s čimer pa se Agencija ne strinja, za kar navaja razloge. Zavrača tudi tožničine ugovore, da 7. člen Sklepa brez pravne podlage v 48. členu ZZavar-1 in v nasprotju z določbo prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 ureja načelo sorazmernosti. Načelo sorazmernosti primarno izhaja iz ZZavar-1 (31. člen, prvi odstavek 36. člena) ter tudi iz člena 29 (3) Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II), (v nadaljevanju Direktiva Solventnost II), po katerem države članice zagotovijo, da se zahteve, ki jih določa omenjena direktiva, uporabljajo na način, ki je sorazmeren glede na naravo, obseg in zahtevnost tveganj, ki so del poslov zavarovalnice ali pozavarovalnice. Glede na to, da tožnica zahteva izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ki je enak ali večji od 20 % in manjši od ene tretjine, je Agencija to dejstvo upoštevala v povezavi z načelom sorazmernosti in zato primernost tožnice presojala strožje. Delež tožnice, na katerega se nanaša zahteva, bi namreč tožnici omogočil, da prepreči praktično vse pomembne odločitve skupščine A. (ki jih toženka navaja na straneh 11 in 12 izpodbijane odločbe).

5. Agencija se sklicuje na razloge iz 1., 2. in 4. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 za zavrnitev tožničine zahteve ter na merila iz 36. člena ZZavar-1 (ugled, verjetne posledice), po katerih se med drugim presoja primernost bodočega kvalificiranega delničarja. V obravnavani zadevi je Agencija prejela informacije s strani Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP), da je pri nadzoru nad poročanjem o pomembnih deležih ugotovila kršitev drugega odstavka 123. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov s strani tožnice v zvezi s pridobitvijo delnic A. ter tožnici in odgovorni osebi C.C. izdala odločbo o prekršku (ki še ni pravnomočna). Tožnica je na poziv Agencije podala obširna pojasnila, zakaj meni, da tožnica in odgovorna oseba nista odgovorni za storjeni prekršek. Na podlagi 35. člena ZZavar-1 se je toženka pred odločitvijo posvetovala tudi s Hrvatsko Agencijo za nadzor financijskih usluga (v nadaljevanju HANFA). Slednja je Agencijo seznanila, da je tožnico presojala v okviru postopka za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v D., v skladu z zakonodajo Republike Hrvaške, ter tožnici 23. 1. 2014 izdala dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v D. Tožnica pa se je v postopku sklicevala še na odločbo HANFE z dne 29. 9. 2017, s katero je tožnica pridobila kvalificiran delež nad 50 % deleža zavarovalnice E.

6. Vendar po stališču Agencije odsotnost zadržkov na strani nadzornega organa druge države članice ne pomeni, da Agencija ne bi smela ali mogla imeti svojih lastnih zadržkov. Zaradi velike pomembnosti skrbne ocene pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev so evropski nadzorni organi za nadzor finančnih institucij, in sicer: EBA - Evropski bančni organ, EIOPA - Evropski organ za zavarovanje in poklicne pokojnine in ESMA - Evropski organ za vrednostne papirje in trge sprejeli Joint Guidelines on the prudential assessment of acquisitions and increases of qualifying holdings in the financial sector, ki so objavljene na spletni strani EIOPE: https:// esas-joint-committee.europa.eu/qualifying-holdings-in-the-banking,-insuranc.aspx (v nadaljevanju: Skupne smernice). V Skupnih smernicah je predstavljeno stališče evropskih nadzornih organov o ustreznih nadzorniških praksah v Evropskem sistemu finančnega nadzora (poglavje 10. Ugled bodočega pridobitelja). Po izvedenem ugotovitvenem postopku je Agencija ugotovila: - da tožnica ne ustreza merilu (1. točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1) iz 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 (to je ugled); - na podlagi merila iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 ugotavlja (2. točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1), da je verjetno, da bo v primeru, če tožnica pridobi kvalificirani delež, ogrožena sposobnost A. ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj in bo oteženo izvajanje učinkovitega nadzora s strani Agencije; - tožnica v roku iz sedmega odstavka 483. člena ZZavar-1 (4. točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1) Agenciji ni podala odgovora oziroma ni podala vsebinskega odgovora na podlagi zahteve iz šestega odstavka tega člena ter gre za informacije, ki so potrebne za presojo primernosti po merilih iz 36. člena ZZavar-1.

7. Agencija v nadaljevanju pojasnjuje posamezne zavrnilne razloge. Glede 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 (ugled bodočega kvalificiranega imetnika) pojasnjuje, da gre pri ugledu in dobremu imenu za eno in isto stvar. V zvezi z ugledom navaja peto alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa, po katerem se med drugim šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, zlasti če iz njegovega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse oziroma ne spoštuje pravil poslovne etike. Agencija je v okviru presoje ugleda tožnice pregledala razkritja v letnem poročilu za poslovno leto 2016 in ugotovila, da razkritja k posameznim postavkam bilance stanja in k izkazu poslovnega izida niso zadostna ter niso skladna z načeli in pravili dobre poslovne prakse. Gre za informacije o terjatvah do družbe F., ki predstavljajo 40 % vseh terjatev do kupcev, kar je tožnica v letnem poročilu za poslovno leto 2016 pojasnila zgolj s stavkom, da gre za terjatev do partnerja, ki je „po bilančnem datumu pričel proces reorganizacije in spremembe poslovnega modela“. Po presoji Agencije tako razkritje ni zgolj neustrezno in pomanjkljivo, ampak je tudi zavajajoče. Agencija je tožnico glede navedenih ugotovitev pozvala, da poda izjavo. Tožnica pa je navedla, da je poziv Agencije pomanjkljiv, s čimer se Agencija ne strinja. Zavrača tudi tožničine navedbe, da bi Agencija svoj zaključek o nezadostnih razkritjih lahko utemeljila zgolj s strokovnim mnenjem izvedenca, da 5. alineja drugega odstavka 2. člena Sklepa ni skladna z ZZavar-1 in z Ustavo RS. Po presoji Agencije je terjatev tožnice do družbe F. d.d. eno izmed najpomembnejših tveganj in negotovosti, ki jim je tožnica izpostavljena, vendar jih tožnica v poročilu poslovodstva ni navedla.

8. Agencija v okviru presoje ugleda tožnice na podlagi predloženih letnih poročil za poslovna leta 2014, 2015, 2016 in 2017 ugotavlja tudi, da je bilo za poslovno leto 2014 izdano revizorjevo mnenje s pridržkom. Slednje je bilo izdano že v poslovnem letu 2013, pa tožnica v poslovnem letu 2014 ni opravila ustrezne uskladitve z MRS 27. Agencija meni, da je bistveno, da so bili revizorjevi pridržki podani (in to celo dve zaporedni leti za isti pridržek), kar ni v skladu z dobro poslovno prakso. Agencija zato ugotavlja, da tožnica nima ugleda (peta alineja drugega odstavka 2. člena Sklepa).

9. Agencija se nadalje sklicuje na drugo alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa, po kateri se med drugim šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena zlasti, če je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja delovanja gospodarskih družb, predpisov s področja, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo, bančništvo ali trg drugih finančnih instrumentov ter drugih predpisov, ki so povezani z dejavnostjo bodočega kvalificiranega imetnika ali dejavnostjo zavarovalnice, v kateri bo pridobil kvalificirani delež in prekršek še ni bil izbrisan. Agencija je v okviru presoje ugleda tožnice in članov njenega poslovodstva ugotovila, da sta pri članu uprave tožnice G.G. v prekrškovni evidenci evidentirana dva prekrška in da je bil omenjeni pravnomočno spoznan za odgovornega za dva prekrška v zvezi s kršitvijo predpisov s področja delovanja gospodarskih družb in sicer Zakona o trošarinah in Zakona o davku na dobiček. O tem je Agencija tožnici poslala poziv, da se izjasni, tožnica pa v izjavi med drugim navajala, da je poziv pomanjkljiv. Toženka te tožničine ugovore zavrača, kot tudi ugovore, da je prekrška G.G. storil kot odgovorna oseba družbe H. in ne kot član tožničinega poslovodstva ter da je z ureditvijo v drugi alineji drugega odstavka 2. člena Sklepa Agencija presegla zakonsko pooblastilo. Zavrača tudi ugovore, da se je Agencija oprla na kršitev hrvaških zakonov in ne na kršitve slovenskega prava. Agencija zaključuje, da tožnica nima ugleda (druga alineja drugega odstavka 2. člena Sklepa), kar je razlog za zavrnitev zahteve na podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1.

10. Agencija se nadalje sklicuje na 2. točko prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 v zvezi z merilom iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 in 5. člen Sklepa. Slednji določa, da zaradi pridobitve kvalificiranega deleža bodočega kvalificiranega imetnika ne sme biti ogrožena sposobnost zavarovalnice izpolnjevati pravila o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar-1. Na podlagi javno dostopnih podatkov Agencija ugotavlja, da je predsednik uprave tožnice podaril pomemben delež delnic tožnice, s katerimi je razpolagal, hčerkama, in sicer vsaki po 3,5 % delnic. Agencija je tožnico pozvala, da pojasni razloge za navedeno transakcijo, vendar tožnica teh pojasnil ni dala. Agencija zato ugotavlja, da imajo tovrstna dejanja zavračanja podaje informacij na upravičeno zahtevo Agencije potencialno vpliv na korporativno upravljanje, saj se lahko prenesejo na ciljno družbo, to je na A. S tem je podana verjetnost, da bo ogrožena sposobnost ciljne družbe (A.) izpolnjevati njene zahteve, določene v zakonu (tudi v razmerju do Agencije) v primeru, če bo tožnica pridobila kvalificirani delež, kot ga zahteva. Agencija zato, ob upoštevanju načela sorazmernosti, ugotavlja, da je na podlagi merila iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 verjetno, da bo v primeru, če tožnica pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva, ogrožena sposobnost A. izpolnjevati zahteve, določene v zakonu in bo ovirano ali oteženo izvajanje učinkovitega nadzora s strani Agencije.

11. Agencija ugotavlja, da je podan tudi razlog za zavrnitev tožničine zahteve iz 4. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 (nepredložitev informacij in dokumentacije, potrebne za presojo primernosti) v zvezi s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Tožnica Agenciji v danem roku ni predložila informacij, potrebnih za presojo primernosti tožnice. Zato Agencija ni mogla presojati primernosti tožnice po merilu ugleda predsednika uprave tožnice. Sklepno Agencija zaključuje, da obstojajo razlogi iz 1., 2. in 4. točke 37. člena ZZavar-1, zaradi česar je zavrnila tožničino zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A.

12. Tožnica navedeno odločitev izpodbija. V obsežni tožbi (ki ima 123 strani) navaja, da je Agencija o njeni zahtevi odločila prvič z odločbo z dne 24. 8. 2017, s katero je tožničino zahtevo zavrnila. Navedeno odločbo je Upravno sodišče RS odpravilo in zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku. Tožnica je 18. 5. 2018 pri Agenciji vložila tudi zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe, da je izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v smislu dvanajstega odstavka 483. člena ZZavar-1. Z odločbo z dne 24. 5. 2018 je Agencija zavrnila zahtevo za izdajo ugotovitvene odločbe. Zoper omenjeno odločbo je tožnica vložila tožbo na Upravno sodišče RS, ki se vodi pod I U 1336/2018. Svojo odločitev v obravnavani zadevi pa je Agencija oprla na dve in več let staro dokumentacijo, ki jo je Agencija pridobila po uradni dolžnosti že v prvotno izvedenem postopku. Tožničino zahtevo je Agencija, pavšalno sklicujoč se na načelo sorazmernosti, utemeljila s petimi razlogi, ki jih tožnica povzema. Tožnica navaja, da Agencija nima pravne podlage za izdajo zavrnilne odločbe. Meni namreč, da Agencija po poteku roka 60 delovnih dni od prejema popolne zahteve ne more več izdati odločbe o zavrnitvi ali zavrženju zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Če bi sodišče menilo drugače, pa tožnica podrejeno izpodbija navedeno odločbo in uveljavlja tožbene razloge kršitev pravil postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišču predlaga, da o zadevi odloči meritorno. Meni, da v prid tožničini izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. govori tudi dejstvo, da je presojo primernosti tožnice za bodočega kvalificiranega imetnika nedavno opravil tudi hrvaški nadzorni organ, ki je odločal o izdaji dovoljenja za pridobitev nad 50 % kvalificiranega deleža v zavarovalnici E., pri čemer ni ugotovil nikakršnih zadržkov za izdajo dovoljenja (odločba z dne 29. 9. 2017). Pri tem je hrvaški nadzorni organ odločal na podlagi identičnih meril, ki so harmonizirana na ravni EU.

13. Tožnica meni, da Agencija ne bi smela izpodbijane odločbe opreti na 2. člen, 5. člen in 7. člen Sklepa, saj za to ni imela zakonskega pooblastila v ZZavar-1, kar je tudi v nasprotju z 121. členom Ustave RS, kar podrobneje pojasnjuje. Pri tem se sklicuje na pravno mnenje Inštituta za javno upravo z naslovom Pravno mnenje o nekaterih materialnih in procesnih vprašanjih postopka izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici, ki ga prilaga (v nadaljevanju Pravno mnenje). Tožnica navaja, da ob upoštevanju navedenega Pravnega mnenja in ob upoštevanju prakse Ustavnega sodišča RS normiranje Agencije v Sklepu ni ustrezno in sodišču predlaga uporabo instituta „exceptio illegalis“ .

14. Z ureditvijo v 2. členu, 5. členu in 7. členu Sklepa je Agencija presegla okvir zakonskega pooblastila iz 48. člena ZZavar-1. ZZavar-1 v 1. in 2. točki prvega odstavka 36. člena določa, da se primernost bodočega kvalificiranega imetnika presoja na podlagi ugleda bodočega kvalificiranega imetnika in ugleda in izkušenj oseb, ki bodo imele možnost upravljati zavarovalnico ali drugače vplivati na poslovanje zavarovalnice, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva. Iz 2. člena Sklepa pa izhaja, da je Agencija dejansko samostojno urejala merilo ugleda, ki je zakonska materija, in v tem smislu spreminjala zakonsko ureditev. Agencija je s tem, ko je primernost tožnice za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici A. presojala na podlagi domnev iz drugega odstavka 2. člena Sklepa, dejansko presojala, ali ima tožnica dobro ime, kar pa je v nasprotju z ZZavar-1, ki kot merilo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika določa ugled. Na podlagi domneve iz prve alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa se šteje, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, če je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja in obsodba še ni bila izbrisana. Tožnica se sklicuje na druge zakone, iz katerih izhaja, da je vsebina domneve iz druge alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa vselej določena z zakonom in ne podzakonskim aktom. Na drugi strani pa si je Agencija kot nosilec javnega pooblastila sama določila zelo široko polje diskrecije, pri čemer tožnica opozarja tudi na nedoločnost opredelitve prekrškov, ki jih lahko Agencija vzame za podlago svoje presoje, da naj tožnica ne bi imela dobrega imena.

15. Sklep prav tako v nasprotju s 1. točko 48. člena ZZavar-1 ureja druga, povsem nova merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika, ki so veliko strožja kot izhaja iz večine drugih zakonov. Iz Pravnega mnenja med drugim izhaja, da omejitve pri pridobivanju kvalificiranega deleža v (po)zavarovalnicah hkrati predstavljajo omejitev svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS) in pravice do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS), zato so takšne omejitve lahko določene le v zakonu. Agencija ni imela zakonskega pooblastila za podrobnejše urejanje zavrnilnega razloga iz 2. točke pravega odstavka 37. člena ZZavar-1 v 5. členu Sklepa. Glede določbe 7. člena Sklepa tožnica navaja, da gre za t. i. načelo sorazmernosti, ki ga Agencija brez pravne podlage in v nasprotju z prvim odstavkom 36. člena ZZavar-1 ureja v 7. členu Sklepa. Zakonodajalec namreč Agenciji ni dal pooblastila za podrobnejše urejanje načela sorazmernosti iz prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Agencija pa je v 7. členu Sklepa uredila načelo sorazmernosti tudi v nasprotju z določbo prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, saj brez pravne podlage in v nasprotju z zakonom predpisuje strožja merila za uporabo načela sorazmernosti pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika. Iz Pravnega mnenja med drugim izhaja, da naj bi bilo pod plašč načela sorazmernosti skritih pet povsem novih meril presoje primernosti bodočega kvalificiranega imetnika. Poleg tega je v šesti, zadnji alineji 7. člena Sklepa Agencija določila tudi povsem „odprto“ okoliščino, ki določa, da naj bi se pri izpolnjevanju meril primernosti upoštevala tudi morebitna druga pomembna dejstva in okoliščine. Tožnica zato meni, da mora sodišče na podlagi argumenta „exceptio illegalis“ odreči uporabo 2. člena, 5. člena in 7. člena Sklepa, saj je Agencija z njimi presegla obseg zakonskega pooblastila iz 48. člena ZZavar-1 in tako ravnala v nasprotju z določbami Ustave RS.

16. Omenjene določbe Sklepa tudi niso v skladu z določbo 59. člena Direktive Solventnost II in kršijo načelo prostega pretoka kapitala ter svobodo ustanavljanja. Slovenija je implementirala določbo prvega odstavka 59. člena Direktive Solventnost II v nasprotju z drugim odstavkom 59. člena te direktive, ki izrecno določa, da se lahko zahteva za izdajo dovoljenja zavrne le, če obstajajo utemeljeni razlogi. Ker gre v obravnavani zadevi za vprašanje prava EU, za razlago katerega je izključno prisojno Sodišče EU, tožnica sodišču predlaga, da prekine postopek in na Sodišče EU naslovi predhodno vprašanje in sicer, ali je v skladu z določbo prvega in drugega odstavka 59. člena Direktive Solventnost II in načelom prostega pretoka kapitala ter načelom svobode ustanavljanja nacionalna ureditev, ki omogoča zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v primerih, ki jih določa Sklep v svojem 2. členu. Tožnica prav tako predlaga, da sodišče na Sodišče EU naslovi tudi predhodno vprašanje, in sicer, ali je v skladu z določbo prvega odstavka 59. člena Direktive Solventnost II in načelom prostega pretoka kapitala ter načelom svobode ustanavljanja nacionalna ureditev, ki omogoča, da se pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika poleg verjetnega vpliva, ki ga bo imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, upoštevajo tudi druge okoliščine, kot jih določa Sklep v prvi, drugi, tretji, peti in šesti alineji 7. člena.

17. Tožnica v nadaljevanju Agenciji očita procesne kršitve v navedenem postopku. Pred izdajo odločbe je Agencija ponovno kršila tožničino pravico do izjave iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Agencija pred izdajo odločbe tožnice ni seznanila z ugotovitvami o vseh dejstvih in dokazih, pomembnih za odločitev, niti je ni seznanila s svojimi materialnopravnimi naziranji, v luči katerih je mogoče presoditi pomen posamezne ugotovitve oziroma okoliščine. Zato je izpodbijana odločba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica se sklicuje na načelo zaslišanja stranke oziroma načelo kontradiktornosti (9. člen ZUP), ki je podrobneje konkretizirano v 146. členu ZUP. V obravnavani zadevi je uresničevanje pravice do izjave posebej urejeno v 481. členu ZZavar-1. Pri uresničevanju pravice do izjave je pomemben tudi časovni vidik. V primeru, da je stranki določen izjemno kratek rok za izjavo, je uresničevanje pravice do izjave zgolj navidezno. Iz II. točke poziva izhaja, da je Agencija tožnico pozvala k izjavi zgolj v smislu prvega odstavka 481. člena ZZavar-1, ne pa tudi v smislu 9. člena in 146. člena ZUP. Poziv Agencije pa ni (bil) ustrezen niti v vsebinskem smislu. Agencija namreč v pozivu ni konkretizirano navedla, zakaj naj bi bila posamezna dejstva in okoliščine pravno pomembna za odločitev. Tožnica meni, da bi poziv moral v bistvenem izgledati kot obrazložitev odločbe, ki jo namerava Agencija izdati, čemur pritrjuje tudi Pravno mnenje.

18. Tožnica Agenciji očita tudi kršitev pravice do obrazloženosti odločbe (22. člen Ustave RS). Navaja 214. člen ZUP in se sklicuje na sodno prakso Upravnega sodišča RS. Obrazložitev odločbe mora vsebovati tudi opredelitev do navedb in dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Neustrezna obrazložitev odločbe pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po tretjem odstavku 237. člena ZUP in tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Agencija se je v obrazložitvi le navidezno opredelila do tožničinih navedb. Njene navedbe je namreč povzela, nato pa navedla, da jim ne bo sledila, ne da bi za to navedla razloge. Izpodbijane odločbe ni možno preizkusiti. Agencija je kršila tožničino pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

19. Tožnica se sklicuje tudi na procesne kršitve v zvezi z informacijami s strani Agencije za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju ATVP). Navaja, da Agencija ni izkazala, da bi imela podlago za tako zahtevo na podlagi Pravilnika. Agencija ni izkazala, zakaj naj bi bila potrebna zahteva za posredovanje informacij o morebitnih nepravilnostih, ki naj bi jih ATVP ugotovila pri opravljanju nadzora nad tožnico ali njenim poslovodstvom. Agencija se ni opredelila do svojih ugotovitev o obstoju nepravnomočne odločbe o prekršku. Agencija je v tretjem odstavku na 13. strani izpodbijane odločbe zgolj navedla, da je tožnica podala obširna pojasnila v zvezi z odločbo o prekršku, ki jo je izdala ATVP, vendar teh navedb ni ne povzela in se ni do njih opredelila, s čimer je storila absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka. Agencija je kršila četrti odstavek 35. člena ZZavar-1. V postopku pred izdajo odločbe se je Agencija posvetovala s hrvaškim nadzornim organom. V zvezi z odgovorom slednjega je tožnico pozvala, da se o tem izjavi, vendar je bil navedeni poziv pomanjkljiv in tožnici ni omogočal učinkovite izjave. Agencija se tudi ni opredelila do stališč HANF-e, ki je tožnici septembra 2017 izdala dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v zavarovalnici, kar tožnica pojasnjuje na straneh 48 do 54 tožbe. Glede na to, da hrvaški organ pri tožnici ni našel nobenega razloga, zaradi katerega bi bila neprimerna kot pridobiteljica kvalificiranega deleža, bi morala Agencija izrecno pojasniti zakaj sama, na podlagi identičnih meril, meni, da takšni razlogi obstojijo. Tožnica zaključuje, da je Agencija tudi v ponovljenem postopku kršila tožničino pravico do izjave, njeno pravico do obrazložene odločbe ter njeno pravico do pravnega sredstva. Kršila je tožničino pravico do enakega obravnavanja iz 22. člena Ustave RS in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Navedene kršitve so imele za posledico, da je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno ter zmotno uporabljeno materialno pravo.

20. Tožnica nadalje izpodbija zavrnilne razloge Agencije in uporabo načela sorazmernosti. Agencija se v izpodbijani odločbi sklicuje na razloge, zaradi katerih je strožje presojala tožničino primernost, pri čemer ni zadostno pojasnila, kako je njena ugotovitev vplivala na presojo tožničine primernosti. V zvezi s tem Agenciji očita pomanjkljivost poziva, arbitrarno odločanje in kršitev tožničine pravice do izjave. Zmotno je uporabila načelo sorazmernosti, kot je to urejeno v uvodnem delu prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Iz določbe 1. točke 48. člena ZZavar-1 namreč ne izhaja, da bi imela Agencija pooblastilo tudi za urejanje načela sorazmernosti. S tem, ko Sklep v 7. členu določa dodatna merila, dejansko predpisuje nove kriterije za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika. Tožnica še opozarja, da je Agencija že odločala o pridobivanju kvalificiranega deleža v A., in sicer z odločbo z dne 11. 8. 2016, s katero je tožničini hčerinski družbi D. izdala dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v A. v razponu do 20 %. Agencija se je pri tem postopku sklicevala na načelo sorazmernosti, vendar pa pri njegovi uporabi ni upoštevala tržnega položaja ciljne družbe A. Gre torej za diskrecijsko odločanje. Tudi sicer tožnica opozarja, da se odločbe ne da preizkusiti v delu, kako naj bi velikost kvalificiranega deleža, ki ga namerava pridobiti tožnica v A., vplivala na strogost presoje tožničine primernosti. Agencija je zmotno uporabila materialno pravo, ker se je oprla na leto stare podatke, čeprav so v času odločanja obstajali novejši podatki.

21. Tožnica nasprotuje zaključku Agencije (prvi zavrnilni razlog), da naj tožnica ne bi imela ugleda, ker naj ne bi ravnala v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse, s tem, ko naj bi v svojem letnem poročilu za leto 2016 pomanjkljivo, neustrezno in zavajajoče razkrila svoje terjatve do F. Agencija je z urejanjem materije v 2. členu Sklepa presegla zakonsko pooblastilo iz 48. člena ZZavar-1, zaradi česar ne more biti podlaga odločitvi Agencije, da se zavrne tožničina zahteva. Tožnica meni, da dobro ime (2. člen Sklepa) in ugled (1. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1) ne moreta biti enačena. Zmotna je presoja, da naj bi na neustreznost tožničinih razkritij v letnem poročilu za leto 2016 kazalo dejstvo, da je tožnica v letnem poročilu za leto 2017 razkrila, da gre za terjatve do F. Agencija ni presojala, ali obstojajo razlogi za izpodbitje domneve iz pete alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa, zmotno pa je tudi uporabila pravni standard ugleda iz 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1.

22. Tožnica Agenciji očita številne procesne kršitve. Navaja kršitev pravice do učinkovite izjave v postopku, saj Agencija v pozivu ni konkretizirano navedla, zakaj naj bi iz dejstev in okoliščin izhajala večja verjetnost za zavrnitev dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. Agencija v Pozivu ni navedla načel in pravil dobre poslovne prakse v smislu pete alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa, ki naj bi jih tožnica s svojim ravnanjem kršila. Brez teže je tudi sklicevanje Agencije na prvi postopek. Opustitev navedbe pravil dobre poslovne prakse je tožnici odvzelo možnost, da bi se opredelila do same pravne pomembnosti pravil. Agencija se v obrazložitvi odločbe ni izjavila o tožničini navedbi, da je revizor ugotovil, da so bila tožničina razkritja v skladu z mednarodnimi standardi računovodskega poročanja. Agencija se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe selektivno opredelila do tožničinih navedb v izjavi glede ustreznosti razkritij terjatve do skupine F. Agencija se je opredelila le do tistih tožničinih navedb, ki podpirajo njeno tezo (da naj bi bila razkritja terjatev do skupine F. neustrezna, pomanjkljiva in celo zavajajoča), ni pa se opredelila do bistva tožničinega argumenta, da je s popravkom vrednosti terjatve dolžnika, tako delničarjem kot tudi zainteresirani javnosti jasno, da ima tožnica terjatev do dolžnika, ki ima resne težave z likvidnostjo in solventnostjo. Agencija v obrazložitvi odločbe ni pojasnila, kako je uporabila načelo sorazmernosti pri presoji prvega zavrnilnega razloga. Z navedbo, da naj bi Agencija z uporabo načela sorazmernosti strožje presojala osebe, ki naj bi imele večji vpliv na upravljanje ciljne družbe, Agencija ne more zadostiti zahtevi po obrazloženi odločbi. Agencija ni navedla, katero načelo oziroma pravilo dobre poslovne prakse naj bi tožnica kršila.

23. Navedbe Agencije (peti in šesti odstavek na 22. strani, peti odstavek na 24. strani izpodbijane odločbe) so preveč splošne in nimajo razlogov, zakaj tožnica ni ravnala v skladu z določili MRS 10. Upoštevajoč dejstvo, da je tožnica na računovodske izkaze za poslovno leto 2016 prejela revizorjevo mnenje brez pridržkov, tožnica izpostavlja dvom o uporabljenih strokovnih znanjih v postopku odločanja Agencije o tožničini zahtevi. Agencija je neobrazloženo zavrnila tožničin dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki ima strokovna znanja o zahtevah hrvaške zakonodaje. V postopku je bilo kršeno načelo materialne resnice ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Glede prvega zavrnilnega razloga tožnica zaključno navaja, da iz vsebine obrazložitve izpodbijane odločbe ni razbrati vsebine načel oziroma pravil dobre poslovne prakse, ki naj bi jih tožnica kršila s tem, ko je svojo terjatev do skupine F. razkrila tako, kot jo je razkrila v svojem letnem poročilu za poslovno leto 2016. Pri svojem zaključku, da tožnica nima ugleda, se je Agencija omejila zgolj na presojo zapisa v letnem poročilu za poslovno leto 2016 o terjatvi do partnerja, pri tem pa ni upoštevala razkritij v drugem delu tožničinega letnega poročila za poslovno leto 2016. Tožničine navedbe dodatno potrjuje tudi mnenje neodvisnega revizorja. Agencija tudi ni presojala dejstva, da je tožnica opravila popravek vrednosti terjatev do skupine F. Agencija tako ni izkazala, da bi tožnica v zvezi z razkritji svoje terjatve do skupine F. ravnala v nasprotju z načeli in pravili dobre poslovne prakse. Zato ni podlage za uporabo domneve o tem, da tožnica nima dobrega imena v smislu prvega odstavka 2. člena Sklepa. Upoštevaje, da je slednji nezakonit, je toliko manj utemeljen zaključek o tem, da tožnica nima ugleda v smislu 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1.

24. V okviru presoje tožničinega ugleda se je Agencija oprla na tožničino letno poročilo za poslovno leto 2014, ki ga je tožnica priložila svoji zahtevi in tožničino letno poročilo za poslovno leto 2013, ki ga je Agencija pridobila po uradni dolžnosti. Ugotovila je, da je bilo tožnici za poslovno leto 2014 izdano revizorjevo mnenje s pridržkom. Slednje naj bi bilo tožnici izdano tudi v poslovnem letu 2013. Tožnica uveljavlja, da je Agencija v zvezi z drugim zavrnilnim razlogom tudi v ponovljenem postopku kršila njeno pravico do učinkovite izjave v postopku. Agencija namreč ni v pozivu konkretizirano navedla, zakaj naj bi bila ta dejstva in okoliščine pravo pomembne za odločitev. Agencija namreč v pozivu ni navedla načel in pravil dobre poslovne prakse v smislu pete alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa, ki naj bi jih tožnica s svojim ravnanjem kršila. Agencija se v obrazložitvi odločbe ni vsebinsko izjavila o tožničini navedbi, da sam obstoj revizorjevega pridržka k letnemu poročilu ne pomeni, da družba nepošteno in neresnično poroča in da je v situacijah, ko ni bilo mogoče izvesti korekcije računovodskega knjiženja, ne glede na revizorjevo poročilo, v vsakem letu samostojno objavila opis napake, kot tudi točen znesek vpliva napake na finančna poročila. Prav tako se ni izjavila o tožničini navedbi, da revizorjevo mnenje s pridržkom ni posledica namere, da se vpliva na finančna poročila, temveč je rezultat spremembe v okvirjih finančnega poročanja, na katere tožnica ni imela vpliva.

25. Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti v delu uporabe načela sorazmernosti pri presoji tožničinega ugleda po merilu delovanja v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse. Agenciji očita arbitrarno prakso, pri čemer se sklicuje na postopek njene hčerinske družbe D., kjer je Agencija obravnavala identična revizorjeva mnenja s pridržki za leta 2013, 2014 in 2015 in v postopku (ki se je nanašal na izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ki je enak ali večji od kvalificiranega deleža in manjši od 20 %) smiselno presodila, da za leta 2013, 2014 in 2015 izdana revizorjeva mnenja s pridržki ne predstavljajo kršitve načel in pravil dobre poslovne prakse. Obrazložitev izpodbijane odločbe je nejasna v delu, ki se nanaša na kršitev pravil dobre poslovne prakse, saj iz nje ni mogoče jasno razbrati, kršitev katerih načel in pravil dobre poslovne prakse Agencija očita tožnici. Agencija tudi ni ugotavljala, na katera letna poročila je revizor dal pridržek. Opozarja namreč, da se revizorjev pridržek nanaša le na nekonsolidirana letna poročila za leti 2013 in 2014, ne pa tudi za konsolidirana letna poročila. Glede vprašanja, ki se nanaša na računovodsko poročanje (ali je pošteno), bi Agencija po mnenju tožnice lahko odločala zgolj na podlagi mnenja izvedenca računovodske stroke. Zato tožnica Agenciji očita, da neutemeljeno ni uporabila določbe 189. člena ZUP ter posledično ni pravilno ugotovila dejanskega stanja v zadevi. Tožnica Agenciji očita kršitev načela materialne resnice iz 8. člena ZUP ter zmotno uporabo materialnega prava. Tožnica se tudi v tem delu sklicuje na neustavnost in nezakonitost 2. člena Sklepa, saj je Agencija smiselno presodila, da revizorjevo mnenje s pridržki za leti 2013 in 2014 predstavljala ravnanje, ki naj bi bilo v nasprotju z načeli in pravili dobre poslovne prakse, kot to določa peta alineja drugega odstavka 2. člena Sklepa. Sodišču predlaga, da na podlagi argumenta „exceptio illegalis“ odreče uporabo te določbe.

26. Tožnica se nadalje sklicuje na kršitev 5. in 6. točke Pododdelka A2 iz Priloge 1 k Sklepu. Upoštevajoč slednjo, Agencija ni imela podlage za sklicevanje na revizorjevo mnenje za leto 2013. Ker je tožnica zahtevo vložila v letu 2017, bi bili lahko pravno odločilni le letni poročili za leti 2016 in 2015, ker pa je Agencija odločala šele junija 2018, bi se lahko oprla zgolj na letni poročili za leti 2017 in 2016 (za kateri je tožnica prejela revizorjevo mnenje brez pridržka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni jasno, katero načelo oziroma pravilo dobre poslovne prakse naj bi tožnica kršila s tem, ko je za leti 2013 in 2014 prejela revizorjevi mnenji s pridržki.

27. Tožnica se prav tako ne strinja s tretjim zavrnilnim razlogom Agencije, da tožnica nima ugleda, ker naj bi bil član njenega poslovodstva pravnomočno spoznan za odgovornega za dva prekrška v zvezi s kršitvijo predpisov s področja delovanja gospodarskih družb, in sicer hrvaškega Zakona o trošarinah in hrvaškega Zakona o davku na dobiček, pri čemer prekrška še nista bila izbrisana. Agenciji očita, da svoje odločitve ne bi smela opreti na določbo druge alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa, saj je Agencija z ureditvijo v 2. členu Sklepa presegla zakonsko pooblastilo iz 48. člena ZZavar-1 in zato Sklep ni skladen z ZZavar-1 in z Ustavo RS. Tožnica opozarja, da je določba druge alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa spričo nedoločnosti prekrškov povsem nedoločna in kot taka v nasprotju z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS. Kljub temu pa tožnica podrejeno še navaja, da Agencija pri presoji tožničine primernosti za bodočega kvalificiranega imetnika ne bi smela upoštevati prekrškov, ki jih je član uprave (G.G.) storil pri opravljanju druge dejavnosti, kot je tožničina dejavnost. V skladu s prvim odstavkom 36. člena ZZavar-1 pa ugled člana poslovodstva bodočega kvalificiranega imetnika ni merilo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika. Predvsem pa Agencija svoje odločitve, da se zavrne zahteva, ne bi smela opreti na prekrške, ki jih je član tožničinega poslovodstva storil kot odgovorna oseba družbe H., po hrvaškem Zakonu o trošarinah in Zakonu o davku na dobiček. Tožnica meni, da se Agencija ne bi smela opreti na pravnomočne obsodbe za prekrške, ki so jih izrekli hrvaški organi, zaradi kršitev predpisov hrvaškega prava. Agencija je zmotno uporabila materialno pravo, s tem, ko je prekrška po hrvaškem Zakonu o trošarinah in hrvaškem Zakonu o davku na dobiček štela kot predpisa s področja delovanja gospodarskih družb v smislu določbe druge alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa. Glede na to, da se očitana prekrška nanašata na opustitve v zvezi s popisom zalog cigaret (Zakon o trošarinah) in ugotavljanje dobička na osnovi vrednostnega usklajevanja odpisane ali uničene opreme pralnic (Zakon o davku na dobiček), je jasno, da vsebina obeh prekrškov nima veze z dejavnostjo tožnice, ki je upravljanje in vlaganje finančnega premoženja. Tožnica se sklicuje na kršitev pravice do izjave, saj Agencija v pozivu ni navedla, zakaj sta omenjena prekrška člana uprave tožnice, ki ju je omenjeni storil kot odgovorna oseba družbe H. (in ne kot član tožničine uprave), pravno pomembna za odločitev. Agencija je tako v zvezi s tem zavrnilnim razlogom tudi v ponovljenem postopku kršila tožničino pravico do učinkovite izjave v postopku. Izpodbijana odločba tudi nima razlogov o dejstvih, zakaj tožnica ni uspela izpodbiti domneve iz druge alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa (da tožnica nima ugleda). Izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb upravnega postopka. V posledici postopkovnih kršitev in zmotne uporabe materialnega prava je Agencija tudi zmotno ugotovila dejansko stanje.

28. Tožnica izpodbija tudi četrti zavrnilni razlog, da obstaja verjetnost, da bi bila v primeru, da bi tožnica pridobila kvalificirani delež v A., ogrožena sposobnost A. ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj in bo oteženo izvajanje učinkovitega nadzora s strani Agencije. Agencija je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da je na podlagi javno dostopnih podatkov zagrebške borze ugotovila, da je predsednik tožničine uprave hčerkama podaril delnice tožnice, in sicer vsaki po 3,5 % delnic, kar naj bi storil nekaj dni pred skupščino delničarjev tožnice in kmalu po tem, ko je prišla v javnost informacija o visoki izpostavljenosti tožnice do F. Z zahtevo z dne 11. 7. 2017 je Agencija tožnici med drugim naložila, da ji posreduje podrobno pojasnilo oziroma razloge predsednika uprave za izvedbo transakcije podaritve delnic. Tožnica je Agenciji v odgovoru z dne 17. 7. 2017 pojasnila, da predsednik uprave tožnice razpolaga s svojo zasebno lastnino samostojno in neodvisno. Agencija je presodila, da tožničino pojasnilo ni sprejemljivo. Na podlagi tega je ugotovila, da tožnica in s tem tudi predsednik njene uprave nista želela podati vsebinskega odgovora na zastavljeno vprašanje. Na podlagi merila iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 je ugotovila, da je verjetno, da bo v primeru, če tožnica pridobi kvalificirani delež, ogrožena sposobnost A. ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj in drugimi zakoni in da bo oteženo izvajanje učinkovitega nadzora s strani Agencije. Tožnica uveljavlja, da ji Agencija niti v ponovljenem postopku ni zagotovila možnosti, da bi se lahko učinkovito izjavila o njenem očitku glede omenjenega (četrtega) zavrnilnega razloga. Agencija tudi ni navedla, zakaj so potrebni podatki glede razlogov za podaritev delnic predsednika uprave hčerkama. Tudi v ponovljenem postopku je ignorirala ta očitek tožnice, iz obrazložitve odločbe pa izhaja, da je tožnici bila dana možnost izjave, ki pa je ni uporabila.

29. Tožnica navaja, da ji je bila kršena pravica do izjave v postopku, na podlagi te kršitve pa narejeni povsem napačni in neobrazloženi zaključki. Izpodbijane odločbe se v navedenem delu ne da preizkusiti. Agencija se ni opredelila do vseh tožničinih navedb v odgovoru z dne 17. 7. 2017. Iz tožničinih navedb pa izhaja, da je predsednik tožničine uprave deloval v skladu z veljavnimi predpisi in razkril celo več, kot so mu nalagali veljavni predpisi, saj je o prodaji delnic poleg družbe obvestil tudi javnost, obema pa je razkril tudi identiteto pridobitelja delnic. Tožnica Agenciji očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z uporabo 2. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1, saj pri sprejemu svoje ocene ni pojasnila uporabe merila iz 36. člena ZZavar-1. Agencija je v okviru presoje tega zavrnilnega razloga tudi zmotno uporabila načelo sorazmernosti iz prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Tožnica opozarja, da je določba 2. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 v nasprotju z določbo točke (d) prvega odstavka 59. člena Direktive Solventnost II. Na podlagi ugotovitve, da tožnica Agenciji ni posredovala vsebinskega odgovora o razlogih in času transakcije podaritve delnic predsednika njene uprave, je Agencija zaključila, da obstoji verjetnost, da bo oteženo izvajanje učinkovitega nadzora s strani Agencije. Za takšen zaključek pa Agencija ni imela nobenega razumnega razloga.

30. Tožnica izpodbija tudi zadnji, peti zavrnilni razlog, da tožnica ni predložila informacij in dokumentacije, potrebne za presojo primernosti. Agencija je ugotovila, da tožnica, v roku, določenem z zahtevo iz šestega odstavka 483. člena ZZavar-1, ni predložila vse dokumentacije in informacij, potrebnih za presojo primernosti po merilih iz prejšnjega člena. Agencija je v svoji zahtevi z dne 11. 7. 2017 tožnici določila 5-dnevni rok, kar je v nasprotju z zahtevo iz 1. točke prvega odstavka 480. člena ZZavar-1, da rok za predložitev dodatnih podatkov oziroma listin ne sme biti krajši od 8 dni. Prav tako iz poziva Agencije z dne 11. 7. 2017 ni mogoče razbrati, čemu so zahtevani podatki potrebni za presojo primernosti tožnice. Med drugim tožnica navaja, da ni videti logične povezave med tem, da je predsednik uprave podaril delnice hčerkama in ugledom predsednika uprave. Zato po mnenju tožnice Agencija ne more utemeljiti zakonskega dejanskega stanu iz 4. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1.

31. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni, tako da ugodi zahtevi tožnice za izdajo dovoljenja za pridobitev delnic A. d.d., ... na podlagi katerih bi lahko tožnica postala neposredno ali posredno imetnica deleža v kapitalu, ki je skupaj enak ali večji od 20 % in manjši od ene tretjine, oziroma na podlagi katerih bi imela tožnica delež glasovalnih pravic, ki je enak ali večji od 20 % in manjši od ene tretjine. Podrejeno pa sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. V vsakem primeru pa naj sodišče toženki naloži plačilo tožničinih stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

32. Toženka se v odgovoru na tožbo najprej izjavlja o tožničinih očitkih v zvezi z izdajo zavrnilne odločbe po poteku roka 60 dni od prejema popolne zahteve. Navedene očitke zavrača in pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da se navedeni rok še ni iztekel. Pri tem se sklicuje na osmi odstavek 483. člena ZZavar-1. Nadalje se sklicuje na pomen odločanja Agencije o zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža in pri tem na namen varovanja širših družbenih interesov ter se sklicuje na Direktivo Solventnost II. Zaupanje v zavarovalnice in pozavarovalnice je ključnega pomena za gospodarski sistem. Obveznosti držav članic EU glede ureditve pridobivanja kvalificiranih deležev so predpisane v členih 57 do 63 Direktive Solventnost II. Dejstvo, da Direktiva Solventnost II in ZZavar-1 varujeta širše družbene interese, že samo po sebi terja strogo obravnavo tako (po)zavarovalnic kot tudi (bodočih) imetnikov kvalificiranih deležev v njih. Merila za presojo primernosti kvalificiranega imetnika so skladno z Direktivo Solventnost II urejena v 36. členu ZZavar-1. Za predmetno zadevo so relevantna naslednja merila: - ugled (1. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1), - verjetne posledice za sposobnost (po)zavarovalnice (v konkretnem primeru A.) ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar (4. točka prvega odstavka 36. člena in drugi odstavek 36. člena ZZavar-1). Podrobnejša merila za presojo primernost bodočega kvalificiranega imetnika ter podrobnejša vsebina dokumentacije in informacij, ki jih je treba priložiti zahtevi za izdajo dovoljenja, je Agencija na podlagi zakonskega pooblastila iz 48. člena ZZavar-1 predpisala v Sklepu. Slednja so skladna s Temeljnimi zavarovalnimi načeli, ki jih je 1. 10. 2001 sprejelo in nato večkrat spremenilo Mednarodno združenje zavarovalnih nadzornikov. Določbe ZZavar-1 in Sklepa glede meril za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika je treba razlagati strogo, saj se z njimi varuje javne interese. Kot neutemeljene Agencija zavrača očitke, da naj bi Agencija izpodbijano odločitev oprla na Sklep, ki je neustaven in nezakonit. Pri določanju podrobnejših meril, ki jih mora izpolnjevati bodoči kvalificirani imetnik, gre za strokovna vprašanja, ki niso primerna za zakonsko urejanje. Zaradi narave stvari ima Agencija na tem področju široko polje lastne presoje, sodna presoja pa mora biti zadržana.

33. V zvezi z izpostavljenim vprašanjem razlikovanja „dobrega imena“ in „ugleda“ Agencija pojasnjuje, da gre pri tem za eno in isto stvar. Agencija se sklicuje še na Skupne smernice o skrbni oceni pri pridobitvah in povečanjih kvalificiranih deležev v finančnem sektorju (Skupne smernice), ki določajo, da zahteve glede integritete pomenijo odsotnost „negativnih ocen“, niso pa nanje omejene. Skupne smernice določajo, da bi se (pri ugotavljanju ugleda) morale upoštevati vse kazenske ali druge ustrezne upravne evidence in še strožje določajo merila, kot je to predpisano v Sklepu. Agencija med drugim pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da so neutemeljeni tožbeni očitki, ki se nanašajo na načelo sorazmernosti. Prav tako zavrača očitke, da Sklep ni skladen z Direktivo Solventnost II, kot to meni tožeča stranka. V nadaljevanju se Agencija sklicuje še na uporabo načela sorazmernosti kot enega temeljnih pravnih načel, ki je bilo v obravnavani zadevi pravilno upoštevano. Eden izmed odločilnih razlogov, zaradi katerih je Agencija izpolnjevanje meril tožnice presojala strožje, kot pred tem pri presoji primernosti D. (za pridobitev kvalificiranega deleža, manjšega od 20 %), je v velikosti kvalificiranega deleža. Večji kvalificirani delež namreč delničarju omogoča sorazmerno večji vpliv na ugled in integriteto ter finančno trdnost (po)zavarovalnice, v kateri namerava pridobiti delež. V okviru načela sorazmernosti Agencija upošteva tudi pomembnost ciljne družbe. Agencija zavrača tožničine očitke, da je kršila načelo kontradiktornosti oziroma tožničino pravico do izjave. Tožnica nima prav, ko zatrjuje, da bi Agencija v pozivu morala navesti še, zakaj naj bi bila posamezna dejstva in okoliščine pravno pomembne za odločitev, saj tega ZZavar-1 ne določa. Prav tako ne drži, da naj bi bil poziv Agencije v vsebinskem smislu neustrezen. Ne strinja se tudi s ugovori tožnice, ki se nanašajo na obrazložitev izpodbijane odločbe, saj le-ta vsebuje zadostne razloge, da jo je mogoče v celoti preizkusiti. Neutemeljene so tudi tožničine navedbe, da Agencija ni imela pravne podlage za pridobitev podatkov od ATVP, pri čemer pa odgovor slednje sploh ni bila podlaga za zavrnitev zahteve. Neutemeljeno je tudi tožničino stališče, ki namiguje, da odsotnost zadržkov na strani nadzornega organa druge države pomeni, da Agencija ne bi smela ali mogla imeti svojih lastnih zadržkov. Tožena stranka se v nadaljevanju opredeljuje do vsakega od posameznih zavrnilnih razlogov iz izpodbijane odločbe in zaključuje, da zavrnitveni razlogi, in sicer že vsak posebej, še posebej pa vsi kot celota, upravičujejo strokovno oceno Agencije, da tožnica ni primerna za pridobitev želenega kvalificiranega deleža v družbi A. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

34. V prvi pripravljalni vlogi tožnica najprej predlaga prekinitev postopka, saj se glede vprašanja, ali je bila izpodbijana odločba izdana znotraj predpisanega zakonskega roka, na sodišču vodi postopek sodnega varstva v zadevi I U 1336/2018. Predmet slednjega je presoja, ali je v postopku, ki ga je tožena stranka vodila pod opr. št. 40100-2/2017, nastopila fikcija izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža iz enajstega odstavka 483. člena ZZavar-1. Odločitev v obravnavani zadevi je v celoti odvisna od navedenega vprašanja, zato gre za predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 48. člena ZUS-1. Ne glede na navedeni predlog pa tožnica navaja še razloge, zaradi katerih meni, da je v obravnavani zadevi nastopila fikcija izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža. V nadaljevanju zavrača navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo. Obširno pojasnjuje razloge (pripravljalna vloga ima 69 strani), zaradi katerih meni, da je toženka v izpodbijani odločbi iskala zgolj razloge, s katerimi bi formalno utemeljila zavrnitev tožničine zahteve. Agenciji očita, da sama predpisuje merila (s Sklepom) in da teh ne določa že ZZavar-1. Med drugim se sklicuje, da nikjer v Temeljnih zavarovalnih načelih ni določeno, da imetnik pomembnejšega deleža ne bi bil primeren za kvalificiranega imetnika že v primeru, če bi bil član njegovega poslovodstva spoznan za odgovornega za prekršek. Ne strinja se tudi z ostalimi navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, kar podrobno utemeljuje. Ne strinja se z uporabo načela sorazmernosti in prilagoditvijo strogosti presoje meril, na kar se sklicuje tožena stranka. Na podlagi določenih dejstev bodoči kvalificirani imetnik ima ugled ali pa ga nima. Med drugim pojasnjuje razloge, zaradi katerih meni, da tožena stranka ne more upravičiti urejanja zakonske materije s podzakonskim aktom. Opozarja tudi, da že pojem ugleda bodočega kvalificiranega imetnika iz 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 ne izpolnjuje kriterijev določenosti v smislu 2. člena Ustave RS. Neustavno pa je spreminjanje zakonskih določb s Sklepom ter uvajanje novih meril, saj gre s tem za kršitev načela pravne države iz 2. člena Ustave RS, ravnanje v nasprotju z določbo 121. člena Ustave RS, nedopustno poseganje v tožničino ustavno pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS ter pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS.

35. Tožnica se ne strinja z navedbo tožene stranke, da Sklep ni neskladen z Direktivo Solventnost II ter vztraja, da sodišče prekine postopek in na Sodišče EU naslovi vprašanje razlage določbe točke a) prvega odstavka 59. člena Direktive Solventnost II. Pogoje, ki jih določa navedena direktiva je treba namreč enako razlagati v vseh državah članicah, za enotno razlago teh pogojev pa je pristojno Sodišče EU. Tožnica pri tem opozarja na odločitev hrvaškega organa HANFA, ki je na podlagi identične pravne podlage odločil, da tožnica (skupaj s hčerinsko družbo D. d.d.) izpolnjuje pogoj ugleda bodočega pridobitelja kvalificiranega deleža v zavarovalnici. Tožnica tudi meni, da ji je bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti, saj Agencija v pozivu ni konkretizirano navedla, zakaj naj bi bila posamezna dejstva in okoliščine pravno pomembne za odločitev. Ne strinja se s stališčem Agencije, da izpodbijana odločba vsebuje zadostne razloge za odločitev, ki bi omogočile njen preizkus. Ne strinja se z zaključki Agencije o strožji presoji pogojev za kvalificirani delež, saj konkretno ne pojasni, koliko strožja naj bi presoja bila. Glede na to, da je tožnica zahtevala izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža do ene tretjine, to nikakor ne utemeljuje najstrožje presoje, ki jo je očitno uporabila Agencija. ZZavar-1 namreč predvideva pridobitev posebnega dovoljenja še za kvalificirani delež do 50 %, nad 50 % in deleža, na podlagi katerega bodoči kvalificirani imetnik postane nadrejena družba zavarovalnice. Strožja presoja pa prav tako ni utemeljena ob upoštevanju starih podatkov (dveh in več let starih podatkov). Za uporabo slednjih Agencija nima podlage ne v ZZavar-1 in ne v 7. členu Sklepa. Tožnica zavrača navedbe Agencije, da naj bi bilo razkritje terjatev do skupine F. v tožničinem letnem poročilu za Agencijo zavajajoče, kar dodatno utemeljuje. Sklicuje pa se tudi na procesne kršitve, saj Agencija v pozivu, ki ga je poslala tožnici, ni navedla, da naj bi bila razkritja v nasprotju z računovodskimi standardi, niti da naj bi bila zavajajoča. Nasprotuje stališču Agencije, iz katerega izhaja, da naj bi že sam obstoj revizorjevega pridržka za tri in več let stara letna poročila avtomatično pomenil pomanjkanje ugleda. Tožnica tudi meni, da iz letnih poročil za poslovna leta 2013 in 2014 ne izhajajo podatki, ki bi bili pomembni za skrbno oceno v letu 2018. Časovna točka, ki bi se morala upoštevati, je namreč trenutek odločanja Agencije in ne trenutek vložitve zahteve. Tožnica se ne strinja z razlogi, povezanimi s tretjim zavrnilnim razlogom, to je z odgovornostjo G.G. za prekrška s področja delovanja gospodarskih družb. Za presojo omenjenih prekrškov ni zakonske podlage v 36. členu ZZavar-1, kar je tožnica izčrpno pojasnila v tožbi. Izpodbija tudi zaključek Agencije glede verjetnosti, da bosta ogrožena sposobnost ciljne družbe ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj in oteženo izvajanje učinkovitega nadzora s strani Agencije. Tožnica poudarja, da bi Agencija morala v pozivu navesti, kako je okoliščina, da je predsednik uprave tožnice podaril del delnic tožnice hčerkama in okoliščina, da je predsednik uprave tožnice, skupaj z deležem družinskih članov, imetnik 11,956 % deleža v kapitalu tožnice, sploh lahko vplivala na presojo verjetnih posledic za sposobnost A. ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevanju zahtev in omejitev, določenih v ZZavar-1 in zakaj naj bi bilo zaradi tega verjetno, da bo ovirano ali oteženo izvajanje učinkovitega nadzora. Tožnica je že v tožbi pojasnila, da ni odklonila sodelovanja z Agencijo, vendar odgovora na vprašanje Agencije ni mogla podati, saj ne gre za podatek iz njene sfere. Zavrača trditve Agencije, da naj bi bila procesna kršitev Agencije s postavitvijo prekratkega (5 dnevnega roka) za predložitev dodatnih podatkov oziroma listin, sanirana s tem, ko naj tožnica ne bi zaprosila za podaljšanje tega roka. Rok bi že po samem zakonu moral znašati vsaj 8 dni, zato ni bila dolžnost tožnice, da prosi, da ji tožena stranka zagotovi obravnavanje, ki ga predpisuje že sam zakon.

36. Tožena stranka v odgovoru na prvo pripravljalno vlogo tožnice zavrača tožničine navedbe in se sklicuje na svoj odgovor na tožbo. Zavrača tožničin predlog za prekinitev predmetnega postopka v povezavi z upravnim sporom I U 1336/2018. Odgovarja še na druge tožničine navedbe in navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijana odločitev pravilna.

37. Tožnica v 2. in 3. pripravljalni vlogi vztraja pri pravilnosti svojih stališč, za kar navaja dodatne razloge, zaradi katerih meni, da izpodbijana odločitev ni pravilna in zakonita, toženka pa na 2. pripravljalno vlogo odgovarja.

38. Tožba ni utemeljena.

39. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge iz njene obrazložitve (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa navaja:

40. V obravnavani zadevi je sporno ali je Agencija z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnila tožničino vlogo z dne 24. 3. 2017, da se ji dovoli pridobitev delnic družbe A. d.d., na podlagi katerih lahko tožnica postane neposredno ali posredno imetnica deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu, ki je skupaj enak ali večji od 20 % in manjši od ene tretjine. Agencija je odločitev oprla na določbe 1., 2. in 4. točke 37. člena ZZavar-1. Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja, pri čemer uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka ter nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po presoji sodišča tožničini tožbeni ugovori niso utemeljeni.

41. Postopek sodnega varstva proti odločbam Agencije ureja ZZavar-1. Slednji v 441. členu določa, da je proti odločbam Agencije dovoljeno začeti postopek sodnega varstva (prvi odstavek 441. člen ZZavar-1). Za postopek sodnega varstva zoper odločbe Agencije se uporabljajo določbe zakona, ki ureja upravni spor (torej ZUS-1), če s tem zakonom (ZZavar-1) ni določeno drugače (drugi odstavek 441. člena ZZavar-1). V upravnem sporu sodišče preizkusi izpodbijano odločbo Agencije v mejah tožbenega zahtevka in v mejah razlogov, ki so navedeni v tožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb postopka, kot jih določa zakon, ki ureja upravni spor (447. člen ZZavar-1).

42. V konkretni zadevi gre za postopek odločanja Agencije o izdaji dovoljenja oz. soglasja za pridobitev kvalificiranega deleža bodočega imetnika, ki ga ureja poglavje 10.4. ZZavar-1. Ta postopek se začne z vložitvijo zahteve za izdajo dovoljenja ali soglasja, katere vsebina je natančno določena (478. člen ZZavar-1), kot tudi vse procesne predpostavke za odločanje v tem postopku (prvi odstavek 479. člen ZZavar-1). Na podlagi določbe prvega odstavka 31. člena ZZavar-1 oseba, ki namerava neposredno ali posredno pridobiti delnice zavarovalnice, na podlagi katerih bi dosegla ali presegla kvalificiran delež, pred pridobitvijo takega deleža (bodoči kvalificirani lastnik) pridobi dovoljenje Agencije za pridobitev kvalificiranega deleža (dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža). Na podlagi prvega odstavka 34. člena ZZavar-1 zahteva za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža vključuje: 1. višino deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu, ki ga namerava pridobiti bodoči kvalificirani imetnik in 2. druge podatke iz 478. člena tega zakona. Na podlagi drugega odstavka 34. člena ZZavar-1 je treba zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža priložiti dokaze in informacije o tem, da bodoči kvalificirani imetnik ustreza merilom iz 36. člena tega zakona (merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika). Podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika so določena s Sklepom, ki ga je Agencija izdala na podlagi zakonskega pooblastila iz 48. člena ZZavar-1. Iz slednjega med drugim izhaja, da Agencija predpiše podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena ZZavar-1. Razlogi za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža so navedeni v 37. členu ZZavar-1.

43. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je Upravno sodišče RS s sodbo I U 1959/2017-9 z dne 27. 2. 2018 odpravilo odločbo Agencije z dne 24. 8. 2017 (s katero je Agencija zavrnila tožničino vlogo za izdajo dovoljenja za pridobitev delnic A. d.d., na podlagi katerih lahko postane neposredno ali posredno imetnica deleža glasovalnih pravic ali deleža v kapitalu, ki je skupaj enak ali večji od 20 % in manjši od ene tretjine) in zadevo vrnilo Agenciji v ponovni postopek. Iz navedene sodbe Upravnega sodišča RS izhaja, da Agencija v prvotnem postopku v skladu z 481. člena ZZavar-1 tožnici ni omogočila, da se izjavi o dokazilih (dokumentih in informacijah), ki jih je pridobila sama (po uradni dolžnosti) in iz katerih izhaja večja verjetnost za zavrnitev tožničine zahteve.

44. Sodišče ugotavlja, da je Agencija v ponovljenem postopku sledila napotkom sodišča iz omenjene sodbe Upravnega sodišča RS in tožnico s pozivom z dne 24. 4. 2018 pozvala, da poda izjavo o dejstvih in okoliščinah, ki jih navaja, in ki so pomembna za odločitev in izhajajo iz dokazov, ki jih ni predlagala tožnica in iz katerih izhaja večja verjetnost za zavrnitev zahteve. Po presoji sodišča je bila na ta način tožnici zagotovljena kontradiktornost, kot jo določa 481. člen ZZavar-1. Slednji pravico do izjave veže na primer, če iz zbranih dokazov o dejstvih, ki jih ni predlagal vložnik zahteve za izdajo dovoljenja, izhaja večja verjetnost za zavrnitev zahteve. Po presoji sodišča so zato neutemeljene tožničine navedbe, da določba 481. člena ZZavar-1 ne pomeni, da Agencija ni bila dolžna spoštovati tudi določb ZUP in tožnico pozvati, da se izjavi tudi o drugih dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo iz listin, ki jih je tožnica predložila sama in iz katerih izhaja večja verjetnost za zavrnitev zahteve. Zadeve, v katerih odloča Agencija v tem postopku, so po presoji sodišča specialne in se po svoji pravni naravi zato razlikujejo od drugih (splošnih) upravnih zadev. Iz drugega odstavka 427. člena ZZavar-1 sicer izhaja, da se, če v ZZavar-1 ni drugače določeno, za postopek odločanja Agencije uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej določbe ZUP. Vendar pa je določba 481. člena ZZavar-1 v razmerju do ZUP specialna določba in veže pravico do izjave le na primer, če iz zbranih dokazov o dejstvih, ki jih ni predlagal vložnik zahteve za izdajo dovoljenja, izhaja večja verjetnost za zavrnitev zahteve.

45. V zvezi s tožničinim sklicevanjem na določila ZUP, pa po presoji sodišča pravice tožnice v tem postopku niso bile kršene. Tožnica je v postopku sodelovala in imela ves čas možnost dajanja izjav, prav tako tudi možnost predložitve morebitnih dokazil, ki naj bi ji bila v korist. Sodišče zavrača tudi tožbene ugovore, da ji je bil v prvotnem postopku (poziv Agencije z dne 11. 7. 2017) postavljen za predložitev dodatnih podatkov prekratek rok (rok 5 dni namesto 8 dni). Tožnica ne navaja, da zato ni mogla Agenciji predložiti potrebnih podatkov, da za podaljšanje roka tožnica ni zaprosila, pa tudi ni sporno. Poleg tega je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku (izpodbijana odločba je bila izdana 26. 6. 2018), v katerem je bila tožnici dana možnost, da predloži Agenciji potrebne listine, kot tudi morebitna še druga dokazila. Zato po presoji sodišča zaradi omenjenega 5- dnevnega roka, danega tožnici v prvotnem postopku, ne gre za bistveno kršitev določb postopka, kot meni tožnica.

46. Sodišče zavrača tožničine ugovore, da Agencija tožnice ni pozvala ustrezno, da se opredeli do dejstev in dokazil, iz katerih naj bi izhaja večja verjetnost za zavrnitev zahteve. Tožnica namreč zmotno meni, da bi morala biti pred izdajo izpodbijane odločbe seznanjena z materialnopravnimi stališči Agencije glede pomena vsakega posameznega dejstva in okoliščine, ki jo je Agencija upoštevala pri izpodbijani odločitvi. Tožnica zmotno meni, da bi poziv Agencije moral v bistvenem izgledati kot obrazložitev odločbe, ki jo namerava Agencija izdati. Za takšno obveznost po ZZavar-1 ni podlage. Prav tako pa takšna obveznost ne izhaja niti iz določb ZUP (ki se v navedenih postopkih uporablja subsidiarno, drugi odstavek 427. člena ZZavar-1). Bistvo načela kontradiktornosti je, da mora organ stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji odločitev, kar je v postopku bilo upoštevano ter tožničina pravica do izjave ni bila kršena, niti pravica do poštenega postopka. Tožnica je v postopku sodelovala in bila seznanjena v pozivih glede vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah. Načelo kontradiktornosti pa ne pomeni, da je organ zavezan svojo odločitev, do katere je prišel v postopku, upoštevajoč prosto presojo dokazov (10. člen ZUP), pred izdajo odločbe sporočiti stranki. Ta odločitev je navedena v izpodbijani odločbi, ki je ustrezno obrazložena, zoper katero ima stranka zagotovljeno sodno varstvo. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča tožničini razlogi glede kršitve kontradiktornosti niso utemeljeni.

47. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 1., 2. in 4. točke 37. člena ZZavar-1. Člen 37 ZZavar-1 določa, da Agencija zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, če: 1. bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. do 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena; 2. na podlagi meril iz prejšnjega člena med drugim presodi, da je verjetno, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva, da bo: - ogrožena sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu, - ovirano ali oteženo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovite izmenjave informacij med nadzornimi organi oziroma razmejitve pristojnosti in odgovornosti za nadzor med nadzornimi organi; 4. bodoči kvalificirani imetnik v roku, določenem z zahtevo iz šestega in sedmega odstavka 483. člena ZZavar-1, ne predloži vse dokumentacije in informacij, potrebnih za presojo primernosti po merilih iz prejšnjega člena.

48. Vsebina pravnega standarda primernosti bodočega kvalificiranega imetnika je določena v 36. členu ZZavar-1. Za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, če bo pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika med drugim na podlagi naslednjih meril: 1. ugleda bodočega kvalificiranega imetnika; 4. verjetnih posledic, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu (prvi odstavek). Pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika Agencija presoja tudi, ali bo zavarovalnica sposobna ravnati v skladu s pravili o obvladovanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene s tem zakonom, pri čemer je še posebno pomembno, ali ima skupina, katere del bo postala, strukture, ki zagotavljajo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovito izmenjavo informacij med nadzornimi organi in razmejitev pristojnosti ter odgovornosti za nadzor med nadzornimi organi (drugi odstavek).

49. Pravna podlaga za izdajo izpodbijane odločbe sta določbi 36. člena in 37. člena ZZavar-1, na podlagi katerih je Agencija argumentirano zaključila, da tožnica ne izpolnjuje vseh zakonskih pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja. Pri tem se je Agencija po presoji sodišča utemeljeno oprla tudi na določbe Sklepa, s katerim je predpisala podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena ZZavar-1. Iz 48. člena ZZavar-1 namreč izhaja, da ima Agencija zakonsko pooblastilo, da med drugim predpiše podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena ZZavar-1. Agencija se je utemeljeno oprla pri odločanju na podrobnejša merila iz Sklepa in s tem argumentirano zapolnila pravni standard primernosti iz 36. člena in posledično v skladu z 37. členom ZZavar-1 pravilno zavrnila zahtevo tožnice za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža.

50. Glede podrobnejših meril za presojo primernosti je Agencija po presoji sodišča zato utemeljeno upoštevala (tudi) določbe 2. člena Sklepa, navedene v nadaljevanju. Prvi odstavek 2. člena Sklepa določa, da morajo bodoči kvalificirani imetnik in člani njegovega poslovodstva imeti dobro ime. Drugi odstavek tega člena pa določa, da se šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, med drugim, zlasti če: - je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja delovanja gospodarskih družb, predpisov s področja, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma, predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo, bančništvo ali trg drugih finančnih instrumentov ter drugih predpisov, ki so povezani z dejavnostjo bodočega kvalificiranega imetnika ali dejavnosti zavarovalnice, v kateri bo pridobil kvalificirani delež in prekršek še ni bil izbrisan (druga alineja drugega odstavka 2. člena Sklepa); - iz njegovega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse oziroma ne spoštuje pravil poslovne etike (peta alineja drugega odstavka 2. člena Sklepa). Agencija se pri svoji odločitvi sklicuje tudi na 5. člen Sklepa, ki ima naslov: verjetne posledice za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganja. Iz prvega odstavka tega člena izhaja, da zaradi pridobitve kvalificiranega deleža bodočega kvalificiranega imetnika ne sme biti ogrožena sposobnost zavarovalnice izpolnjevati pravila o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar-1, tako na posamični kot na konsolidirani podlagi na ravni zavarovalniške skupine ali podskupine, kadar je zavarovalnica nadrejena družba v skupini ali podskupini.

51. Po presoji sodišča je Agencija pravilo uporabila tudi načelo sorazmernosti po prvem odstavku 36. člena ZZavar-1, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju. Pri tem se sklicuje tudi na 7. člen Sklepa. Slednji določa, da Agencija pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika upošteva načelo sorazmernosti, kar pomeni, da pri presoji izpolnjevanja meril iz 3. do 5. člena tega Sklepa upošteva predvsem: - naravo bodočega kvalificiranega imetnika (fizična ali pravna oseba) (prva alineja), - dejavnost bodočega kvalificiranega imetnika (druga alineja); - velikost deleža, ki ga namerava pridobiti bodoči kvalificirani imetnik (tretja alineja), - vpliv na upravljanje zavarovalnice, v kateri namerava bodoči imetnik pridobiti kvalificirani delež (četrta alineja), - obstoj dokumentacije in informacij iz preteklih ocen o primernosti kvalificiranega imetnika (peta alineja), - morebitna druga pomembna dejstva in okoliščine (šesta alineja).

52. Tožnica meni, da je Agencija z omenjenim Sklepom in z določitvijo prej navedenih meril presegla zakonsko pooblastilo iz 48. člena ZZavar-1 ter da gre za povsem nova merila, ki nimajo podlage v ZZavar-1. Po presoji sodišča navedeni tožbeni ugovori niso utemeljeni. Izpodbijana odločitev ima po presoji sodišča podlago v določbah ZZavar-1 (36. člen, 37. člen), čeprav je Agencija pri vsebinski opredelitvi pojma primernosti upoštevala tudi določila Sklepa, v katerem so merila iz 36. člena ZZavar-1 bolj natančno opredeljena. Sodišče zavrača tožničine ugovore, da naj bi Agencija s podrobnejšo opredelitvijo meril za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena ZZavar-1 presegla zakonsko pooblastilo iz 48. člena ZZavar-1. Gre namreč za pravni standard „primernosti“, ki je določen skladno z merili iz 36. člena ZZavar-1, ki so torej zakonsko določena, hkrati pa je zakonodajalec sam prepustil Agenciji, da jih podrobneje razčleni. Zato sodišče zavrača tudi očitke, da je določitev meril v Sklepu protiustavna. Po presoji sodišča tudi ne gre za nova merila, ki v ZZavar-1 ne bi imela podlage, pač pa za podrobno opredelitev navedenih meril po prvem odstavku 36. člena ZZavar-1, torej znotraj kriterijev, ki jih je postavil ZZavar-1.

53. Odločanje o tem, kdo lahko pridobi kvalificirani delež v določeni zavarovalnici ali pozavarovalnici, je po ZZavar-1 naloga Agencije kot sektorskega regulatorja. Naloga slednje pa je tudi presoja kriterijev. Pri svojem odločanju pa Agencija, kot sektorski regulator, izhaja iz pravil stroke, ob upoštevanju meril, ki jih je postavil ZZavar-1. Ker gre za pravila stroke, pa to pomeni, da ima pri njihovi razlagi odločilno vlogo torej sektorski regulator, ki je odgovoren za pravno, konsistentno in učinkovito delovanje posameznega področja. O tem, da je sodni nadzor v takih primerih zadržan, ter da pride v poštev le v omejenem obsegu, in to šele tedaj, če bi razlogi tožnice vzbudili upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil, se je že izrekla sodna praksa,1 sicer v postopku po Zakonu o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1) 2. Po povedanem je v obravnavani zadevi sodni nadzor zadržan, sodišče pa tako presoja samo, ali je imela tožnica možnost sodelovanja v postopku v skladu z ZZavar-1 in ali pri tem ni prišlo do bistvenih procesnih kršitev, ter v mejah razlogov, navedenih v tožbi ter ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Sodišče pa v obravnavani zadevi ni našlo upravičenega dvoma v pravilnost tolmačenj stališč toženke glede pravil stroke.

54. Izpodbijano odločitev je po presoji sodišča Agencija sprejela na podlagi vseh v postopku ugotovljenih relevantnih okoliščinah na podlagi določil ZZavar-1 (36. člen in 37. člen). Po presoji sodišča Agencija ni postopala nezakonito, kot meni tožnica. Razlogi tožnice, da bi morala biti podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika določena že v ZZavar-1, so ob upoštevanju 48. člena ZZavar-1 neutemeljeni. ZZavar-1 je določil merila primernosti (torej so določena v zakonu in sicer v 36. členu in 37. členu ZZavar-1). Zakonodajalec pa je prepustil Agenciji, da kot sektorski regulator, glede na pravila stroke, podrobneje predpiše merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika. Ker gre za pravni standard, tudi sodišče meni, da ne morejo biti vse okoliščine, ki lahko vplivajo na presojo primernosti, taksativno določene v samem zakonu (ZZavar-1), kot meni tožnica. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS.3 Iz primerov, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče, sicer izhaja, da je šlo v teh primerih za odvzem dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža na podlagi določb ZBan-1. Vendar pa iz določb ZBan-1 prav tako izhaja (kot iz ZZavar-1), da na podlagi zakonskega pooblastila (v omenjenih primerih iz ZBan-1) podrobnejša merila določil sektorski regulator s Sklepom. Gre torej za enak način ureditve omenjenih meril za presojo primernosti. Sodišče se ne strinja s tožnico, ki meni, da takšna ureditev ni pravilna, ter da so ji bile s tem kršene različne ustavne pravice, ki jih navaja.

55. V obravnavani zadevi je Agencija po presoji sodišča imela na podlagi 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 dejansko podlago za zaključek, da tožnica kot bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. do 3. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Ugotovila je namreč, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, to je ugleda bodočega kvalificiranega imetnika. Agencija je ugotovila, da je bil član uprave tožnice (G.G.) pravnomočno spoznan za odgovornega za dva prekrška v zvezi s kršitvijo predpisov s področja delovanja gospodarskih družb in sicer hrvaška Zakona o trošarinah in davka na dobiček. Pri tem se sklicuje na podrobnejša merila za presojo primernosti iz druge alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa, ki določa izpodbojno domnevo, da se šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, med drugim, zlasti če: - je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja delovanja gospodarskih družb, predpisov s področja, ki urejajo preprečevanje pranja denarja in financiranje terorizma, predpisov s področja, ki urejajo zavarovalništvo, bančništvo ali trg drugih finančnih instrumentov ter drugih predpisov, ki so povezani z dejavnostjo bodočega kvalificiranega imetnika ali dejavnostjo zavarovalnice, v kateri bo pridobil kvalificirani delež in prekršek še ni bil izbrisan.

56. Razlogi tožnice, da je Sklep z citirano določbo presegel 1. točko prvega odstavka 36. člen ZZavar-1, ki kot merilo določa zgolj ugled kvalificiranega imetnika, niso utemeljeni in ne gre za zakonsko podnormiranje tega merila, kot meni tožnica. Sodišče zavrača tožničine ugovore, da pri ugledu in dobremu imenu ne gre za isto stvar. Člen 2 Sklepa ima naslov: „ugled bodočega kvalificiranega imetnika“, določa pa, kdaj se šteje, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena. Pri tem je, če se ne izkaže drugače, kot razlog določeno, da je to v primeru, če je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek, zaradi kršitve predpisov, ki so navedeni, in prekršek še ni bil izbrisan. Z navedenim podrobnejšim opisom je v Sklepu, v skladu z zakonskim pooblastilom, opredeljeno merilo ugleda bodočega kvalificiranega imetnika, na podlagi katerega je Agencija utemeljeno presojala primernost bodočega kvalificiranega imetnika. Agencija je konkretne pravnomočne prekrške člana poslovodstva tudi po presoji sodišča pravilno upoštevala kot merilo za presojo primernosti in kot razlog, zaradi katerega je zaključila, da tožnica ne ustreza merilu ugleda bodočega kvalificiranega imetnika po 1. točki prvega odstavka 36. člena ZZavar-1. Sodišče po povedanem zavrača tožbene ugovore, da navedeni zaključek nima podlage v ZZavar-1.

57. Da se osebna podstat pravne osebe najmočneje odraža prav v vodstveni strukturi le-te, zaradi česar je utemeljeno pravno osebo presojati preko njene osebne podstati, izhaja tudi iz sodne prakse.4 Omenjeni primer se sicer nanaša na odvzem dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža po ZBan-1. Vendar gre za podobno situacijo, kot v obravnavani zadevi, saj je v omenjeni zadevi dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža bilo odvzeto zaradi pomanjkanja dobrega imena in s tem ugleda. Dobro ime in ugled sta tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS obravnavana kot sinonima. Tudi v omenjenem primeru je bil ugled bodočega kvalificiranega imetnika presojen na podlagi zakonskega pooblastila v sklepu določenih podrobnejših meril, na podlagi katerih se je presojalo prav dobro ime članov poslovodstva. Ugled vodstvenega kadra pravne osebe tako tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi pomembno vpliva na ugled pravne osebe, kar pravilno pojasni toženka.

58. Iz pojasnjenih razlogov sodišče zavrača tožničine ugovore, da Agencija pri svoji odločitvi ne bi smela upoštevati dejstva, da je bil član tožničinega poslovodstva pravnomočno spoznan za odgovornega za dva prekrška s področja delovanja gospodarskih družb. Prav tako sodišče kot neutemeljene zavrača tožničine ugovore o nedoločnosti prekrškov, ki naj bi se lahko upoštevali pri navedenem odločanju, ter da je član tožničine uprave (G.G.) omenjena prekrška storil pri opravljanju druge dejavnosti, kot je tožničina dejavnost. Nesporno je, da je omenjeni član tožničine uprave pravnomočno spoznan za odgovornega za dva prekrška, ki še nista izbrisana. Pri tem za presojo ugleda tudi po stališču sodišča ni bistveno, ali je bil tožničin član uprave spoznan za odgovornega za prekršek kot direktor druge družbe ali družbe tožnice. Tudi po presoji sodišča na ugled člana uprave vlagatelja zahteve, to je bodočega kvalificiranega imetnika, ne vpliva samo ravnanje v svojstvu člana uprave bodočega kvalificiranega imetnika, temveč tudi ravnaje pri opravljanju drugih njegovih funkcij oziroma vlog, kot to pravilno zaključuje tudi toženka. Na drugačno odločitev tudi ne vplivajo tožničini ugovori, da se Agencija ne bi smela opreti na pravnomočne obsodbe za prekrške, ki so jih izrekli hrvaški organi in da gre za kršitev predpisov hrvaškega prava in ne slovenskega prava. Sodišče meni, da mora Agencija pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika upoštevati vse pravnomočne odločbe, torej tudi tiste, ki so jih izdali tuji pristojni organi. S stališčem tožnice, ki temu nasprotuje, se sodišče ne strinja, saj za to ni razumnih razlogov. Tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni bilo potrebe po imenovanju izvedenca strokovnjaka za poznavanje hrvaškega prava, ker sam obstoj pravnomočnih prekrškov ni sporen.

59. Sodišče zavrača tudi tožničine ugovore, da Agencija ne bi smela upoštevati omenjenih prekrškov, ker naj ne bi bili povezani s tožničino dejavnostjo. Gre namreč za presojanje primernosti bodočega kvalificiranega imetnika po merilu ugleda, zaradi česar po presoji sodišča ni nujno, da bi morali biti prekrški povezani prav z dejavnostjo bodočega kvalificiranega imetnika. Pravilna je tudi ugotovitev toženke, da gre za prekrške s področja delovanja gospodarskih družb (hrvaška Zakona o trošarinah in davka na dobiček). Slednje je opredeljeno tudi v drugi alineji drugega odstavka 2. člena Sklepa in tudi po presoji sodišča kaže na neprimernost bodočega imetnika kvalificiranih delnic v smislu ugleda (1. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1). Da gre pri omenjenih dveh prekrških za okoliščine, ki so pomembne za presojo tožničinega ugleda kot bodočega kvalificiranega imetnika (po merilih iz 1. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 ter 2. člena Sklepa) je bila tožnica v postopku ustrezno pozvana in ji je bila tudi dana možnost, da se o tem opredeli. Zato sodišče zavrača tožničine ugovore, da poziv, v katerem je bila pozvana, da se opredeli do navedenih okoliščinah, ni bil ustrezen, ker da ni jasno, kako naj bi omenjene okoliščine bile pravno pomembne za odločitev, kar je sodišče pojasnilo že v točki 46 te sodbe. Na podlagi navedenega je po presoji sodišča Agencija pravilno uporabila določbo 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 v povezavi s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, da tožnica ne izpolnjuje merila ugleda.

60. Ne glede na to, da že na podlagi ugotovljenih okoliščin (po drugi alineji drugega odstavka 2. člena Sklepa) obstoja zavrnilni razlog iz 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 v povezavi s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 (neizpolnjevanje merila ugleda), pa je Agencija na podlagi ugotovitev v postopku po presoji sodišča pravilno zaključila, da razlog neizpolnjevanja merila ugleda obstoja tudi po peti alineji drugega odstavka 2. člena Sklepa. Slednji določa, da se šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, zlasti če: - iz njegovega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse oziroma ne spoštuje pravil poslovne etike. Poslovanje v okviru načel in pravil dobre poslovne prakse se namreč nanaša tudi na razkritja pri pripravi letnih poročil. Agencija je v okviru presoje ugleda tožnice pregledala razkritja v letnem poročilu za poslovno leto 2016 in ugotovila, da razkritja k posameznim postavkam bilance stanja in k izkazu poslovnega izida niso zadostna ter niso skladna z načeli in pravili dobre poslovne prakse (obrazložitev na straneh 18 in 19 izpodbijane odločbe). Po ugotovitvi višine neto vrednosti terjatev do kupcev je Agencija tožnico pozvala, da predloži pregled terjatev. Ugotovila je, da terjatve do družbe F. d.d. predstavljajo 40 % vseh terjatev do kupcev in ostalih terjatev oziroma 7,7 % bilančne vsote, ki pa je v letnem poročilu za poslovno leto 2016 pojasnjena zgolj s stavkom, da gre za terjatev do partnerja, ki je „po bilančnem datumu pričel proces reorganizacije in spremembe poslovnega modela“. Agencija je na podlagi navedenega ugotovila, da iz pojasnil tožnice ne izhaja, da gre za družbo, pri kateri je prišlo do resnih finančnih in solventnostnih težav, kar se je odrazilo v znižanju bonitetne ocene družbi F. d.d., sprva na stopnjo B (dne 3. 3. 2017) in nato za tri stopnje na CC (dne 5. 4. 2017). To pomeni, da je sprememba sposobnosti poravnave obveznosti dolžnika bila tožnici znana že v času priprave letnega poročila tožnice za poslovno leto 2016. Na podlagi navedenega je iz razlogov, ki jih Agencija navaja na straneh 17 do 24 izpodbijane odločbe, po presoji sodišča pravilen zaključek Agencije, da razkritje terjatev do družbe F. d.d. na omenjeni način ni ustrezno in je pomanjkljivo ter zavajajoče. Razkritja v letnem poročilu za poslovno leto 2016 k računovodskim izkazom tožnice tako ne podajajo informacij k računovodskim izkazom na način, ki bi delničarjem in zainteresirani javnosti omogočil dobiti pravo in resnično sliko glede premoženjsko-finančnega stanja tožnice in tveganj, povezanih s tem.

61. Po presoji sodišča Agencija za navedeni zaključek tudi ni bila dolžna imenovati izvedenca računovodske stroke, kot je to predlagala tožnica, ki se s takim zaključkom ne strinja. Agencija namreč v vlogi organa in v okviru svojih pristojnosti, ki jih ima kot sektorski regulator, sama razpolaga s strokovnim znanjem. Zato sodišče zavrača tožničine ugovore, ki se s tem ne strinja, kot tudi tožničino sklicevanje na mnenje neodvisnega revizorja za leto 2016. Ko gre za pravila stroke, je namreč ravno Agencija kot sektorski regulator tista, ki ima pri presoji razlage posameznih pravil stroke odločilno vlogo. Sodišče pa je glede tega zadržano. Kot izhaja iz sodne prakse, je tako kot (skoraj) vse normativne akte, tudi računovodske standarde mogoče razlagati in razumeti na različne načine, vendar to ne pomeni, da lahko v vsakem primeru velja več razlag, ki jih tožniki dajejo v upravnem sporu, kjer dokazujejo, da je Agencija napačno razlagala določena pravila in standarde in pojasnjujejo svoje videnje teh pravil. Kolikor bi v vsakem primeru veljalo več razlag, bi takšno stališče izničilo preskriptivni značaj pravil in standardov. Sodni nadzor, katera od možnih razlag je pravilna, je zato nujno zadržan in pride, kot že rečeno, v poštev le v omejenem obsegu in šele tedaj, če tožnica vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih pravil, kar pa v obravnavanem primeru tožnica ni storila. Zato se sodišče glede vprašanja, ali je bilo razkritje terjatev s strani tožnice do družbe F. d.d. ustrezno, strinja, da iz razlogov, ki jih Agencija navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe (strani 17 do 24), razkritje terjatev do družbe F. d.d. ni bilo ustrezno. Sodišče zavrača tožničine ugovore, da naj bi bil poziv Agencije tožnici, da se opredeli do omenjenih dejstev in okoliščin (glede F.) pomanjkljiv. Po presoji sodišča je navedeni poziv tožnici omogočil, da se o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah izjavi. Zato je tudi na podlagi navedenih okoliščin po presoji sodišča Agencija pravilno zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja iz 1. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, to je ugleda bodočega kvalificiranega imetnika, saj pri tožnici obstojajo okoliščine iz pete alineje drugega odstavka 2. člena Sklepa (ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse oziroma ne spoštuje pravil poslovne etike).

62. Agencija se je pri tem zaključku po presoji sodišča pravilno oprla tudi na ugotovitev, da sta bila tožnici za poslovni leti 2013 in 2014 izdani revizorjevi mnenji s pridržkom. Sodišče se strinja z razlogi Agencije, ki jih navaja za navedeni zaključek v obrazložitvi izpodbijane odločbe (strani 24 do 26). Tako kot pravilno navaja toženka, se tudi po stališču sodišča pri presoji ugleda upošteva daljše časovno obdobje pred vložitvijo zahteve, saj se ugled gradi dalj časa. Sodišče se strinja s stališčem Agencije, da je bistveno, da so bili revizorjevi pridržki podani (in to celo dve zaporedni leti za isti pridržek), ni pa bistveno, ali se tožnica z ugotovitvami revizorja strinja. Po presoji sodišča Agencija ni bila zato dolžna imenovati izvedenca računovodske stroke, saj kot sektorski regulator razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem. Sodišče zavrača tožničine ugovore, da naj bi bil poziv Agencije o navedenih okoliščinah pomanjkljiv, saj je tožnici omogočil, da se izjavi o navedenih okoliščinah.

63. Agencija je v obravnavani zadevi zaključila, da je podan tudi razlog za zavrnitev tožničine zahteve iz 2. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-16 v zvezi z merilom iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 (verjetne posledice).7 Pri tem se Agencija sklicuje tudi na 5. člen Sklepa, da zaradi pridobitve kvalificiranega deleža bodočega kvalificiranega imetnika ne sme biti ogrožena sposobnost zavarovalnice izpolnjevati pravila o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar-1, tako na posamični kot na konsolidirani podlagi na ravni zavarovalniške skupine ali podskupine, kadar je zavarovalnica nadrejena družba v skupini ali podskupini. V drugem odstavku 5. člena Sklepa je določeno, da v zvezi z nameravano pridobitvijo kvalificiranega deleža Agencija presoja, ali obstoja verjetnost, da bi bilo Agenciji ovirano ali oteženo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovita izmenjava informacij med pristojnimi nadzornimi organi oziroma razmejitev pristojnosti in odgovornosti za nadzor med pristojnimi nadzornimi organi. Tožnica je k zahtevi za pridobitev kvalificiranega deleža priložila dokument Strateški plan upravljanja s kvalificiranim deležem v družbi A. d.d. z dne 20. 2. 2017 in navedla kako namerava sodelovati v korporativnem upravljanju A. Agencija pa je na podlagi javno dostopnih informacij ugotovila, da je predsednik tožničine uprave podaril pomemben delež delnic tožnice, s katerimi je razpolagal, hčerkama, in sicer vsaki po 3,5 % delnic. To je storil nekaj dni pred skupščino delničarjev tožnice, ki je bila sklicana za dne 14. 6. 2017, to je kmalu po tem, ko je v javnost prišla informacija o visoki izpostavljenosti tožnice do družbe F. d.d. Agencija je zato tožnico utemeljeno pozvala, da posreduje podrobno pojasnilo oziroma razloge predsednika tožničine uprave za izvedbo navedene transakcije.

64. Sodišče se ne strinja z razlogi tožnice, da je podala ustrezen odgovor na navedeni poziv. Tožnica je namreč v odgovoru navedla, da predsednik uprave tožnice, kot vsak drugi delničar tožnice, razpolaga s svojo zasebno lastnino samostojno in neodvisno, ter da tožnica nima ne razloga ne podlage za to, da bi morala ali da bi lahko razpolagala z drugimi podrobnejšimi informacijami, kot jih je zahtevala Agencija. Zahteva Agencije kot nadzornega organa ciljne družbe, to je A., je v skladu s položajem Agencije in njeno pristojnostjo tudi po presoji sodišča upravičena, zaradi česar bi morala tožnica ter tožničin predsednik uprave posredovati Agenciji zahtevane vsebinske informacije glede omenjene transakcije. Agencija je namreč v okviru svoje funkcije, ko je ocenila, da gre za dejstva in okoliščine, ki so pomembne za presojo primernosti tožnice kot bodočega kvalificiranega imetnika (v konkretnem primeru merila iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1) zahtevala od tožnice navedene informacije. Agencija je namreč ocenila, da so navedene informacije pomembne zaradi verjetnih posledic za sposobnost A. ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar-1.

65. Ker tožnica takih informacij ni podala, je Agencija imela podlago za pravilen zaključek, da se tovrstna dejanja zavračanja podaje informacij lahko prenesejo na ciljno družbo, to je na A., ter da je s tem podana verjetnost, da bo ogrožena sposobnost ciljne družbe, to je A., izpolnjevati njene zahteve, določene v zakonu (tudi v razmerju do Agencije), v primeru, če bo tožnica pridobila kvalificirani delež, kot ga zahteva. Sodišče se tudi strinja, da takšna ravnanja in sicer neposredovanje zahtevanih informacij, kažejo na verjetnost, da bo oteženo izvajanje učinkovitega nadzora, ki ga izvaja Agencija. Zato je Agencija pravilno zaključila, da je na podlagi merila iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 podan razlog iz 2. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1, zaradi katerega tožnica ni primerna za bodočega kvalificiranega imetnika. Razloge za navedeni zaključek je Agencija obrazložila na straneh 28 do 31 obrazložitve izpodbijane odločbe, s katerimi se strinja tudi sodišče.

66. Ker tožnica na poziv Agencije ni predložila informacij in dokumentacije, potrebne za presojo primernosti, je Agencija pravilno zaključila, da je podan tudi razlog za zavrnitev zahteve na podlagi 4. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1. Iz slednje namreč izhaja, da Agencija zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, če bodoči kvalificirani imetnik v roku, določenem z zahtevo iz šestega in sedmega odstavka 483. člena ZZavar-1, ne predloži vse dokumentacije in informacij, potrebnih za presojo primernosti po merilih iz prejšnjega člena.

67. Pri presoji posameznih meril glede primernosti tožnice kot bodočega kvalificiranega imetnika je Agencija pravilno uporabila tudi načelo sorazmernosti, ki vpliva na večjo ali manjšo strogost presoje izpolnjevanja posameznega merila. Tožnica sicer meni, da 7. člen Sklepa, ki ima naslov: načelo sorazmernosti, uvaja povsem nova merila, za kar ni podlage v ZZavar-1, zaradi česar izpodbijana odločitev po stališču tožbe tudi iz tega razloga ni zakonita. Po presoji sodišča pa je Agencija za upoštevanje načela sorazmernosti v obravnavani zadevi imela podlago v samem ZZavar-1, ki je bil sprejet prav zaradi velikega ekonomskega in socialnega pomena zavarovanja, zaradi česar se je pokazala nuja za posredovanje javnih organov v obliki nadzora skrbnega in varnega poslovanja. Zato se posredovanje javnih organov praviloma osredotoča na uvedbo ukrepov, katerih namen je zagotavljati solventnost zavarovalnic. Glavni cilj novega sistema solventnosti (po ZZavar-1) je sicer enak cilju dotedanjega sistema - varstvo zavarovancev. V ta namen mora nuditi nadzornikom primerna orodja in pooblastila za ovrednotenje celotne solventnosti vseh nadzorovanih subjektov na osnovi ocen vseh pomembnejših predvidenih tveganj. Upoštevanje načela sorazmernosti izhaja že iz 31. člena ZZavar-1, ki v drugem odstavku določa različne razpone deležev, za katere je treba pridobiti dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Iz tretjega odstavka 31. člena ZZavar-1 izhaja, da kvalificirani imetnik pred vsako nadaljnjo pridobitvijo delnic, na podlagi katere bi presegel razpon, za katerega velja že izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža, pridobi novo dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža. Načelo sorazmernosti se tako uporablja že na podlagi določb 31. člena ZZavar-1. Prav tako pa se navedeno načelo uporablja tudi na podlagi določb 36. člena ZZavar-1, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Po presoji sodišča je zato upoštevanje načela sorazmernosti pri izpodbijani odločitvi, tudi brez uporabe 7. člena Sklepa, že na podlagi samega Zzavar-1, pravilno in zakonito.

68. Iz prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 izhaja, da za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža upošteva tudi vpliv, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice. Zato je Agencija v postopku na podlagi pridobljenih podatkov utemeljeno ugotavljala tudi omenjeni vpliv. Ugotovila je, da je A. slovenska pozavarovalnica, zavarovalnica v njeni skupini pa zaseda ... mesto na slovenskem zavarovalnem trgu. Pravilno je ugotovila, da stabilnost in trdnost A. pomembna, tako za delovanje zavarovalnice v njeni skupini, kot tudi za delovanje drugih zavarovalnic, s katerimi sodeluje pri pozavarovalnih poslih. Argumentirano je pojasnila, da navedena dejstva kažejo na sorazmerno pomembnost A. na slovenskem trgu, za katero se presoja primernost tožnice. Zato je imela podlago, da je merila za primernost tožnice presojala strožje in je načelo sorazmernosti pravilno uporabila. Načelo sorazmernosti namreč zahteva, da večji kot je delež, za pridobitev katerega se zahteva dovoljenje, strožja mora biti presoja primernosti bodočega kvalificiranega imetnika kvalificiranega deleža, saj večji kvalificiran delež delničarju namreč omogoča sorazmerno večji vpliv na (po)zavarovalnico, v kateri namerava pridobiti delež. Iz primerov, ki jih je toženka navedla, pa izhaja, da bi tožnica kot bodoči kvalificirani imetnik lahko preprečila praktično vse pomembne odločitve A. (strani 11 in 12 obrazložitve izpodbijane odločbe). Po povedanem je po presoji sodišča obrazloženo utemeljila svojo strožjo presojo, s čimer se sodišče strinja.

69. Glavni cilj ureditve in nadzora zavarovalnic in pozavarovalnic je primerna zaščita imetnikov polic in upravičencev kot tudi finančna stabilnosti ter pravični stabilni trgi (Uvodna določba 16 Direktive Solventnost II). Da se zagotovi učinkovitost nadzora, bi morali biti vsi ukrepi, ki jih sprejmejo nadzorni organi, sorazmerni z naravo, obsegom in zahtevnostjo tveganj, povezanih s poslovanjem zavarovalnice ali pozavarovalnice (Uvodna določba 18). Direktiva Solventnost II ne bi smela biti preobremenjujoča za majhne in srednje velike zavarovalnice. Eden od načinov za dosega tega cilja je ustrezna uporaba sorazmernosti. To načelo bi moralo veljati tako za zahteve glede zavarovalnic in pozavarovalnic, kot za izvajanje nadzornih pooblastil (Uvodna določba 19). Po presoji sodišča je uporaba načela sorazmernosti skladna tudi z določbami navedene direktive, ki je ustrezno prenesena v ZZavar-1. Po povedanem je Agencija imela zakonsko podlago za uporabo načela sorazmernosti pri presoji posameznih meril, ki ga je tudi pravilno uporabila in njegovo uporabo obrazložila. Da se pri presoji primernosti bodočega kvalificiranega imetnika upošteva načelo sorazmernosti pa izhaja tudi iz sodne prakse.

70. O navedenih dejstvih (položaj A.) je Agencija tožnico seznanila in ji dala možnost, da se iz razloga, ker gre za okoliščine, ki so pomembne za presojo primernosti tožnice kot bodočega kvalificiranega imetnika po merilih iz prvega odstavka 36. člena ZZavar-1 in ob upoštevanju načela sorazmernosti, tudi izjavi. Navedeni poziv, dan tožnici, ki je sestavni del spisa, po presoji sodišča ni bil pomanjkljiv, zato sodišče tožničine ugovore, ki se s tem ne strinja, kot neutemeljene zavrača.

71. Po presoji sodišča je toženka pravilno in zakonito odločila, da obstojajo razlogi za zavrnitev tožničine zahteve na podlagi relevantnih določb ZZavar-1, to je 1., 2. in 4. točke 37. člena ZZavar-1, zaradi katerih je tožničino zahtevo pravilno zavrnila. Pri tem je Agencija navedeno odločitev razumljivo, ustrezno in argumentirano obrazložila, kar se da preizkusiti, zaradi česar razlogi tožnice, da izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve, niso utemeljeni. Sodišče ocenjuje, da je določbe ZZavar-1 glede meril za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika treba razlagati strogo, saj se z njimi varuje javni interes, ter da mora pri presoji navedenih meril Agencija presojati, ali je bodoči kvalificirani imetnik primeren z vidika zasledovanja tega javnega interesa. Z uporabo načela sorazmernosti pa mora Agencija prilagoditi strogost presoje meril, kar je v obravnavani zadevi tudi pravilno storila. To pa pomeni, da lahko isto dejstvo v enem postopku šteje kot zadosten razlog za zavrnitev zahteve, v drugem postopku pa kot nezadosten razlog za zavrnitev zahteve. Zato sodišče zavrača tožničino sklicevanje na druge postopke (pred hrvaškim organom), v katerih je bilo tožnici izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža.

72. Tožničin predlog za prekinitev postopka in postavitev predhodnega vprašanja Sodišču EU ni utemeljen. Obveznosti držav članic EU glede ureditve pridobivanja kvalificiranih deležev so predpisane v členih 57 do 63 Direktive Solventnost II. V členu 59 so predpisana merila, po katerih morajo nadzorni organi držav članic - ob upoštevanju verjetnega vpliva bodočega kvalificiranega imetnika - presojati primernost bodočega imetnika kvalificiranega deleža in finančno trdnost, vse z namenom zagotavljanja varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice ali pozavarovalnice, v kateri naj bi prišlo do pridobitve (ciljne družbe). Zahteve Direktive Solventnost II so v slovenski pravni red prenesene z ZZavar-1. Tudi ZZavar-1 določa, da je glavni cilj nadzora, ki ga opravlja Agencija, in kamor sodi tudi nadzor nad imetniki kvalificiranih deležev (2. točka četrtega odstavka 272. člena ZZavar-1) zaščita zavarovalcev, zavarovancev in drugih upravičencev iz zavarovalnih pogodb (271. člen ZZavar-1). Določbe ZZavar-1 glede pridobivanja kvalificiranih deležev, ki jih tožnica izpodbija, so po presoji sodišča skladne z Direktivo Solventnost II in jih je toženka pravilno uporabila.

73. Neutemeljeni so tožničini ugovori glede kršitve pravice do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Gre za ZZavar-1 kot specialni predpis ter za legitimen javni interes, ki prevladuje nad zasebnim interesom. Ker ne gre za tožničino pravico, pač pa zgolj za možnost (pogojeno z zakonsko določenimi omejitvami), in ker v obravnavanem postopku Agencija varuje najprej javni interes, sodišče zavrača tožničine očitke, da so tožnici z izpodbijano odločbo kršeni prej navedeni ustavni pravici, saj so zaradi javnega interesa tožničini interesi (do zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude) v obravnavani zadevi šele drugotnega pomena.

74. V konkretnem primeru je po presoji sodišča Agencija ob pravilnem upoštevanju načela sorazmernosti in ob argumentirani presoji posameznih meril iz prvega odstavka 36. člena ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve, glede vsakega posameznega merila pravilno na podlagi 37. člena ZZavar-1 zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja. Glede na to, da je Agencija navedene razloge utemeljila, so očitki tožnice, da je izpodbijana odločitev arbitrarna, neutemeljeni. Za arbitrarnost bi šlo le v primeru, če Agencija svoje odločitve sploh ne bi utemeljila s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da ni odločala na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri odločanju ne bi smeli priti v poštev,10 kar pa ni obravnavani primer.

75. Sodišče tudi pripominja, da ima Agencija na podlagi 37. člena ZZavar-1 podlago za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža (že) v primeru obstoja (samo) enega od ugotovljenih zakonsko predpisanih razlogov iz tega člena. Agencija pa je v obravnavani zadevi v postopku ugotovila, da obstoja več razlogov za zavrnitev tožničine zahteve (po 1., 2. in 4. točki prvega odstavka 37. člena ZZavar-1), s čimer se strinja tudi sodišče.

76. Sodišče ne sledi stališčem iz Pravnega mnenja, na katerega se sklicuje v tožbi tožnica. Navedeno Pravno mnenje pa kot dokazno sredstvo tudi ni primerno. Pravna pravila namreč razlaga in uporablja sodišče samo (in ne npr. drugi pravni strokovnjaki, odvetniki, inštituti za razlago prava, ipd). Navedbe, zaključki in argumenti iz predloženega Pravnega mnenja so relevantni v okviru tožničinih navedb, na katere je sodišče v obrazložitvi te sodbe tudi odgovorilo in utemeljilo svojo pravno razlago relevantnih zakonskih določb.

77. Po presoji sodišča je tožnici v postopku bila dana možnost sodelovanja, odgovori na tožničine navedbe v postopku pa izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe. V zvezi s tožbenimi ugovori, da se Agencija ni opredelila glede tožničinih navedb v zvezi z informacijami s strani ATVP, pa sodišče ugotavlja, tako kot to pojasnjuje tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo, da informacije s strani ATVP niso razlog, na katerem bi temeljila izpodbijana odločitev. Agencija je sicer res pozvala ATVP za informacije, vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi na pridobljene informacije oprla svojo odločitev.

78. Sodišče zavrača tožničin predlog za prekinitev postopka, ker se glede vprašanja, ali je bila izpodbijana odločba izdana znotraj predpisanega zakonskega roka, na sodišču vodi postopek sodnega varstva v zadevi I U 1336/2018. Sodišče ugotavlja, da je v navedeni zadevi Upravno sodišče RS s sodbo I U 1336/2018-16 z dne 13. 11. 2018 že odločilo in tožničino tožbo zavrnilo. Iz navedene sodbe izhaja, da je sodišče presodilo, da je Agencija pravilno zavrnila zahtevo tožnice z dne 18. 5. 2018 za izdajo odločbe, s katero naj bi se ugotovilo, da je tožnici izdano dovoljenje za pridobitev kvalificiranega deleža v družbi A. O navedenem vprašanju, torej vprašanju, ali je bila izpodbijana odločba izdana znotraj predpisanega zakonskega roka, je bilo torej že pravnomočno odločeno v drugem postopku (I U 1336/2018), zaradi česar več ni razlogov za morebitno prekinitev tega postopka. Zaradi navedene pravnomočne odločitve pa sodišče zavrača tudi tožničine ugovore, da naj bi v predmetni zadevi za tožnico (že) nastopila fikcija izdaje dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v omenjeni družbi.

79. Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi relevantno dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabljeno materialno pravo, to je ZZavar-1. V ZZavar-1 so po oceni sodišča pravilno prenesene določbe Direktive Solventnost II. Prav tako v postopku niso bile storjene bistvene kršitve pravil postopka, sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Postopek je bil pred Agencijo po presoji sodišča voden pravilno. Tožnica je v postopku sodelovala, izpodbijana odločba pa vsebuje razloge, ki omogočajo njen preizkus. Tožnici niso bila kršene ustavne pravice, na katere se sklicuje v tožbi, in sicer: pravica do izjave, pravica do obrazloženosti odločbe, pravica do enakega obravnavanja, pravica do pravnega sredstva. Da imata pravica do zasebne lastnine in pravica do svobodne gospodarske pobude omejitve zaradi javnega interesa, pa je sodišče že pojasnilo, zato sodišče tudi teh očitanih kršitev Ustave RS ne vidi.

80. Sodišče je odgovorilo na tožbene ugovore, ki so bistvenega pomena za izpodbijano odločitev. Če na katero od njih sodišče ni odgovorilo izrecno, pa je odgovor razviden iz konteksta celotne obrazložitve te sodbe.

81. Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

82. Na podlagi 448. člena ZZavar-1 je sodišče v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji senata.

83. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------
1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I G 8/2012 z dne 8. 5. 2019.
2 Člen 48 ZBan-1 določa, da Banka Slovenije med drugim predpiše podrobnejša merila za presojo primernosti bodočega kvalificiranega imetnika iz 36. člena ZBan-1.
3 Glej sodbi Vrhovnega sodišča RS G 42/2011 z dne 13. 11. 2012 in I G 8/2012 z dne 8. 5. 2013.
4 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS G 17/2011 z dne 10. 7. 2012.
5 Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS G 18/2003 in G 11/2007.
6 Iz prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 izhaja, da Agencija zavrne zahtevo za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, če: 1. bodoči kvalificirani imetnik ne ustreza merilom iz 1. do 3. točke prvega odstavka prejšnjega člena; 2. na podlagi meril iz prejšnjega člena presodi, da je verjetno, če bodoči kvalificirani imetnik pridobi kvalificirani delež, ki se zahteva, da bo: - ogrožena sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu, - ovirano ali oteženo izvajanje učinkovitega nadzora, učinkovite izmenjave informacij med nadzornimi organi oziroma razmejitve pristojnosti in odgovornosti za nadzor med nadzornimi organi.
7 Prvi odstavek 36. člena ZZavar-1 določa, da za zagotovitev varnega in skrbnega upravljanja zavarovalnice, v kateri namerava bodoči kvalificirani imetnik pridobiti kvalificirani delež, Agencija pri odločanju o izdaji dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, ob upoštevanju vpliva, ki ga bo verjetno imel bodoči kvalificirani imetnik na upravljanje zavarovalnice, če bo pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, presoja primernost bodočega kvalificiranega imetnika na podlagi meril, ki jih navaja, med drugim: - verjetnih posledic, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v tem zakonu (4. točka).
8 Glej Predlog Zakona o zavarovalništvu z dne 29. 6. 2015, EVA 2011-1611-0078.
9 Primerjaj npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS G 34/2011 z dne 22. 5. 2012.
10 Glej Sklep Ustavnega sodišča RS Up-184/16 z dne 11. 7. 2017, točka 11.
11 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 459/2012 z dne 30. 5. 2013.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1316/2018-26
• UPRS Sodba I U 1959/2017-9
• UPRS sodba I U 940/2021-21