UPRS Sklep I U 1240/2019-9

Jedro

Tožnik je imel v konkretnem primeru zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave v rednem upravnem sporu, skladno z določbo 2. člena ZUS-1. Zato v tem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva iz drugega odstavka 157. člena Ustave, za odločanje sodišča o tožnikovi tožbi, s katero terja sodno varstvo na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 157. člena Ustave v t.i. subsidiarnem upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik vlaga tožbo na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi ugotovitve, da mu je tožena stranka s svojimi ravnanji posegla v človekove pravice, in sicer v tožnikovo pravico do osebne svobode. Tožnik je kot prosilec za mednarodno zaščito živel v Azilnem domu na Kotnikovi ulici. Ko se je v torek 23. 7. 2019 odpravil po opravkih, ga je varnostnik Azilnega doma zadržal. Policisti so ga odpeljali naravnost v Center za tujce Postojna in mu brez kakršnekoli razlage odvzeli prostost. Tožnik poudarja, da ga policija ni obvestila o razlogih za zaprtje, niti mu ni bila izdana odločba, na katero bi se imel možnost pritožiti.

2. Odvzem prostosti mora nujno temeljiti na obrazloženi pisni odločbi pristojnega organa, ki mora vsebovati pravni pouk. Če odvzem prostosti ne temelji na takšni odločbi, ki je osebno vročena tožniku, je kratena tudi pravica tožnika do pravnega sredstva zoper odločitev o posegu v njegovo ustavno pravico. V Centru za tujce je policist seznanil tožnika, da je njegov azilni postopek zaključen in da mora zato zapustiti državo. Pojasnjeno mu je bilo, da je odločbo prejel že pred dvema letoma in ne potrebuje nove. Tožniku ni bilo dovoljeno, da bi govoril z odvetnico. V tožbi tožnik tudi podrobno navaja, na kakšen način mu je bila odvzeta prostost in pri tem izpostavlja, da je bil celoten postopek za tožnika izredno ponižujoč in nehuman, enako pa je potekal tudi postopek sprejema v Center za tujce.

3. Nadalje tožnik poudarja, da mora biti vsak odvzem prostosti zakonit in ne sme biti arbitraren, kar pomeni, da mora biti posamezniku prostost odvzeta v postopku, ki je skladen z zakonom, posamezniku pa mora biti tudi zagotovljena pravica do pravnega sredstva in sodnega varstva. Kljub temu policija ob nastanitvi tožnika v Center za tujce z njim ni izpeljala nobenega postopka, v času odvzema prostosti pa mu tudi ni izdala odločbe. Gre za bistvene kršitve postopka, ki so pripeljale do kršitve temeljnih človekovih pravic tožnika. Policija ni izvedla ustreznih postopkov, s čimer mu je kršila pravico do izjave, ni ga ustrezno poučila o razlogih za odvzem prostosti o njegovih pravicah in dolžnostih ter o njegovi pravici do pritožbe. Tožena stranka je tožniku arbitrarno odvzela prostost ter nedopustno posegla v njegovo pravico do osebne svobode. Ker policija ukrepa odvzema prostosti tožniku ni ustno naznanila, niti mu o tem ni pravočasno izdala odločbe, je prišlo do bistvene kršitve postopka, zaradi česar je tožniku nastala nepopravljiva škoda. Prav tako tožniku ni bila izdana odločba na podlagi 76. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožniku tudi ni mogoče očitati begosumnosti, saj je tožnik celoten čas azilnega postopka živel v Azilnem domu in ni zapustil Slovenije. Tožnik je policiji tudi povedal, da ne namerava bežati, da ima v Sloveniji službo, ima avto in je celo investiral v podjetje.

4. Sklepno sodišču predlaga, da po opravljeni obravnavi razsodi, da je prišlo do kršitve tožnikove človekove pravice, predvsem pravice do osebne svobode, ter da odredi, da se tožnika nemudoma izpusti. Istočasno sodišču tudi predlaga, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe ter odredi izpustitev tožnika do sprejema pravnomočne odločitve.

5. Kot pooblaščenko za vročanje pisanj je tožnik pooblastil A.A., ..., Ljubljana.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke. Pojasnjuje, da je bil tožnik kot tujec dne 18. 1. 2017 prevzet od madžarskih varnostnih organov s strani policistov PP UU Murska Sobota. Ugotovljeno je bilo, da v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito, zato mu je bila izdana odločba o vrnitvi št. 2253-4/2017/3 (3G651-02) z dne 18. 1. 2017, v kateri mu je bila izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v državo za čas šest mesecev. Ker odločbe ni bilo mogoče takoj izvršiti, mu je bila z odločbo št. 2253-4/2017-4 (3G651-3) z dne 18. 1. 2017 do odstranitve iz države odrejena nastanitev v Center za tujce, kamor je bil še istega dne tudi nastanjen. Omejitev gibanja je bila odrejena za toliko časa, kolikor je potrebno, da se izvede odstranitev tujca iz države, vendar ne dlje kot za šest mesecev. Tožnik je dne 25. 1. 2017 v Centru za tujce podal namero za podajo vloge za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato je bil istega dne preseljen v Azilni dom. Toženka je bila dne 19. 7. 2019 s strani Urada za migracije, Sektorja za postopke mednarodne zaščite obveščena, da je postopek za priznanje mednarodne zaščite za tožnika pravnomočno zavrnjen.

7. V času preselitve v Azilni dom pravnomočna odločba o nastanitvi št. 2253-4/2017-4 (3G651-3) ni bila odpravljena ali spremenjena z novo odločbo, prav tako tudi ne odločba o vrnitvi št. 2253-4/2017/3, zato je ukrep nastanitve v Centru za tujce do njegove odstranitve iz države ostal v veljavi. Pravna podlaga za izdajo odločbe o nastanitvi v Center za tujce predstavljata 76. in 78. člen ZTuj-2. Pri tujcu se okoliščine niso spremenile in so pogoji za nastanitev še vedno podani (nevarnost pobega, 68. člen ZTuj-2, nedovoljen vstop v Republiko Slovenijo, dlje časa trajajoče nedovoljeno bivanje na območju Schengna). Po določbi osmega odstavka 76. člena ZTuj-2 se čas bivanja tujca izven centra brez dovoljenja za izhod iz centra in čas bivanja v priporu, zaporu ali v postopku mednarodne zaščite, ne šteje v čas nastanitve v centru, kar je bilo tudi tujcu pojasnjeno v obrazložitvi odločbe o nastanitvi.

8. Na podlagi pravnomočne odločbe o nastanitvi so policisti PP Ljubljana Center dne 23. 7. 2019 tujca pripeljali nazaj v Center za tujce, kjer je bil opravljen običajen nastanitveni postopek v skladu s Pravilnikom o bivanju v Centru za tujce, deponiranju lastnih sredstev ter obliki in vsebini izkaznice o dovolitvi zadrževanja na območju Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 11/15). Tožena stranka zato izrecno prereka navedbe tožeče stranke o poteku nastanitve, zlasti da je bil postopek ponižujoč in nehuman.

9. Tožena stranka prereka tudi tožbene navedbe, da ima tožeča stranka v Sloveniji službo, saj navedeno ni v ničemer izkazano, prav tako ni izkazano, da ima v Sloveniji avto in da je investiral v podjetje. Poleg tega so tožbene navedbe same s seboj v nasprotju, saj v naslednjem odstavku tožeča stranka navaja, da ni zaposlen in da nima drugih rednih dohodkov. Zato tožeča stranka tožbene navedbe v tem delu izrecno prereka. Prav tako prereka navedbo, da naj bi bilo tožniku onemogočeno vložiti prošnjo za dovolitev zadrževanja, ker je navedba neresnična in v ničemer izkazana. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo zavrne, prav tako predlaga, da zavrne izdajo začasne odredbe, saj bi bila po mnenju tožene stranke z izdajo začasne odredbe prizadeta javna korist. V primeru izdaje začasne odredbe tožena stranka namreč ne bi mogla izvršiti odločbe o odstranitvi. Sklepno predlaga, da sodišče tožbo zavrže, podrejeno pa, kot neutemeljeno zavrne.

10. Odgovor na tožbo tožene stranke je bil poslan tožniku po pooblaščenki za vročanje pisanj dne 30. 7. 2019.

11. Tožnik v pripravljalni vlogi prereka vse navedbe tožene stranke in poudarja, da gre v obravnavani zadevi za odvzem prostosti. Postopek v zvezi z odvzemom prostosti tujcu je določen v 78. členu ZTuj-2. Pri tem policija preverja, ali so izpolnjeni pogoji za odvzem prostosti. Iz zakona izhaja in življenjsko logično je, da policija preverja, ali obstajajo pogoji za odvzem prostosti vsakič, ko odvzame posamezniku prostost. V vsakem konkretnem primeru namreč obstaja možnost, da so v vmesnem času razlogi za odvzem prostosti prenehali obstajati. To še posebej velja v tožnikovem primeru, ko je od odločbe, ki jo omenja tožnica, minilo več kot dve leti. Poleg tega prvotna odločba o nastanitvi in o vračanju ni več izvršljiva, saj je v vmesnem času tožnik zaprosil za mednarodno zaščito. S tem pa sta se postopek vračanja in njegova nastanitev v Centru za tujce končala. V tem času je prišlo tudi do bistvene spremembe dejanskega stanja - tožnik je za mednarodno zaščito zaprosil v dobri veri, da bo le to lahko pridobil, s tem pa je bil tudi mnenja, da se je njegov postopek vračanja ustavil. V dveh letih je zastaral tudi prekršek nezakonitega bivanja v Republiki Sloveniji, ki je bil podlaga za izdajo odločbe o vrnitvi. Po mnenju tožnika se osmi odstavek 76. člena ZTuj-2, ki se nanaša na štetje časa, navezuje na situacije, ko je oseba pridržana v Centru za tujce v času odločanja o prošnji za mednarodno zaščito. S tem se izogne situaciji, ko bi morala po poteku postopka mednarodne zaščite policija ponovno omejiti gibanje tujcu, ki je v Centru za tujce že nastanjen.

12. S tem, ko se upošteva dve leti stara odločba, se tožnika postavi v nemogoč, nesiguren pravni položaj, saj ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito ni bil poučen o tem, da se postopek lahko nadaljuje. Ob spornem odvzemu prostosti pa toženka ni dovolila tožniku niti stika z odvetnikom. Tožniku je bilo z odvzemom prostosti poseženo v ustavno pravico do osebne svobode (19. člen Ustave RS), zato tak poseg ne more temeljiti na dve leti starih odločbah, saj se je dejansko stanje spremenilo. Zgolj negativno zaključen postopek za priznanje mednarodne zaščite ne more biti razlog za to, da se posameznik pridrži v Centru za tujce. Kljub neuspešno zaključenem postopku mednarodne zaščite, bi morala policija presojati glede na vse osebne okoliščine tožnika ali naj se ga pridrži v Centru za tujce ali pa se mu izreče milejši ukrep na podlagi 81. člena ZTuj-2. To pa zahteva celovito ugotavljanje dejstev in presojo vseh relevantnih osebnih okoliščin. Tovrstne presoje ob upoštevanju načela sorazmernosti pa policija v danem primeru ni izvedla, saj odločbe sploh ni izdala. Ob tem se tožnik sklicuje na sodbo Upravnega sodišča II U 132/2015 z dne 15. 4. 2015 in na Sodišče EU v zadevi Mahdi. Tožniku ni mogoče očitati, da je begosumen, saj je tožnik policiji povedal, da ima avto, službo in da je investiral v podjetje, kar lahko tudi izkaže. V nadaljevanju tožnik vztraja pri tem, da mu policija ni dovolila vložiti vloge za začasno zadrževanje skladno z Zakonom o tujcih in da je policija izvedla odvzem prostosti na zelo ponižujoč in nehuman način. Glede nastanka nepopravljive škode tožnik poudarja, da je z odvzemom prostosti tožena stranka grobo posegla v tožnikovo pravico do osebne svobode in zato sodišču glede začasne odredbe predlaga, da se ga nemudoma izpusti na prostost do izdaje pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu.

K I. točki izreka:

13. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

14. V obravnavanem primeru je tožnik vložil tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1. Uveljavljal je sodno varstvo zaradi posega v ustavno pravico iz 19. člena Ustave RS. Vložil je torej tožbo za začetek subsidiarnega upravnega spora.

15. Skladno s 4. členom ZUS-1 sodišče v upravnem sporu lahko odloči tudi o zakonitosti posamičnih dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, vendar samo, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavanem primeru pa sodišče meni, da ima tožnik zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer samostojno sodno varstvo v upravnem sporu. Tožnik bi namreč lahko zoper obe odločbi, ki sta mu bili izdani v januarju 2017, to je zoper odločbo o omejitvi gibanja, ki mu je bila izdana na podlagi prvega odstavka 78. člena ZTUj-2, sprožil upravni spor, in zoper odločbo o vrnitvi, ki mu je bila izdana na podlagi četrtega odstavka 65. člena in prvega odstavka 66. člena ZTuj-2, pa bi lahko najprej vložil pritožbo in potem še tožbo v upravnem sporu.

16. Sodno varstvo zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin v upravnem sporu ima subsidiarno naravo oziroma gre za t.i. rezervno sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem lahko stranke izpodbijajo tudi druge akte, ki niso upravni akti ali uveljavljajo sodno varstvo v primeru, če je bil poseg v človekove pravice storjen s posamičnim dejanjem.

17. Iz navedenega izhaja, da sodišče v upravnem sporu presoja zakonitost posamičnih aktov in dejanj le tedaj, če je izpolnjen pogoj, da posamezniku ni na voljo drugo učinkovito sodno varstvo pred sodišči splošne pristojnosti ali specializiranimi sodišči, kar povedano še drugače tudi pomeni, da upravni spor po tej določbi ni dopusten, kadar lahko oseba doseže varstvo svojih pravic v drugem sodnem postopku.

18. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru z dejanjem policistov, ki so tožnika dne 23. 7. 2019 pripeljali v Center za tujce, ni bilo poseženo v ustavno pravico varstva osebne svobode, saj je za tak ukrep obstajala pravna podlaga. Res gre za odločbo o vrnitvi, ki je bila tožniku izdana dne 18. 1. 2017 po tem, ko je bil s strani Republike Madžarske zaradi nezakonitega bivanja vrnjen v Republiko Slovenijo in odločbo, s katero je bil tožniku izrečen ukrep omejitve gibanja od 18. 1. 2017 od 16.00 ure do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev. Zoper to odločbo, kot tudi zoper odločbo o vrnitvi, ki je bila izdana istega dne, je tožnik imel možnost pravnega sredstva, torej vložitve pritožbe in tožbe v upravnem sporu. Tožnik te pravice ni izkoristil, je pa dne 25. 1. 2017 zaprosil za priznanje statusa mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Postopek priznanja statusa mednarodne zaščite, se je, kot navaja tožena stranka, zaključil s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 898/2019-10 z dne 19. 6. 2019, s katero je sodišče tožbo tožnika zavrnilo. Sodba je bila tožniku vročena po svetovalki za begunce dne 15. 7. 2019. Z zaključkom postopka priznanja mednarodne zaščite pa je prenehala prekinitev teka časa bivanja tujca v centru po osmem odstavku 76. člena ZTuj-2. S tem je tožnik izgubil status prosilca za mednarodno zaščito in je bil ponovno obravnavan kot tujec. Tožniku je bila z odločbo z dne 18. 1. 2017 odrejena omejitev gibanja do njegove odstranitve iz države, a ne dalj kot šest mesecev, tek tega časa je bil prekinjen dne 25. 1. 2017, ko je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in je začel ponovno teči z dnem 23. 7. 2019, ko je tožnik ponovno prispel v Center za tujce. Tako je ugotoviti, da šestmesečni rok za prenehanje ukrepa omejitve gibanja po določbah ZTuj-2 še ni potekel in je zato po presoji sodišča bilo ravnanje policije zakonito.

19. Določbe ZTuj-2 v VI. poglavju (63. do 84. člen) urejajo prostovoljno vračanje in odstranjevanje tujcev. S temi določbami je v naš pravni sistem prenesena Direktiva Sveta 2008/115/ES z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Navedena direktiva določa, da je pri uporabi prisilnih ukrepov treba upoštevati načelo sorazmernosti in učinkovitosti glede na uporabljene ukrepe in zastavljene cilje. Uporaba pridržanja za namen odstranitve mora biti omejena, prav tako se mora v zvezi z uporabljenimi ukrepi in zastavljenimi cilji upoštevati načelo sorazmernosti. Pridržanje je upravičeno samo z namenom priprave vrnitev ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna. To pomeni, da je treba pri omejevanju svobode gibanja sprejeti milejše ukrepe, in sicer vedno, kadar je tudi na tak način mogoče doseči želen namen. Policija zato mora tako glede na okoliščine konkretnega primera in glede na posameznega tujca presoditi, kateri ukrep je ustrezen in s katerim je mogoče zagotoviti uspešno odstranitev tujca iz države.

20. Glede vprašanja ponovnega preverjanja obstoja okoliščin za izdajo odločbe o omejitvi gibanja tujcu po 76. členu ZTuj-2 pa sodišče opozarja na določbi 79. in 79.a člena ZTuj-2, ki določata postopek v zvezi s podaljšanjem omejitve gibanja, v katerem policija preverja ali so še podani razlogi za omejitev gibanja, po 79.a členu ZTuj-2 pa razloge za omejitev gibanja preizkuša tudi Upravno sodišče. Na podlagi 81. člena ZTuj-2 lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev tujca v centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev tujca iz države.

21. Po povedanem je imel tožnik v konkretnem primeru zagotovljeno drugo učinkovito sodno varstvo v smislu 23. člena Ustave v rednem upravnem sporu, skladno z določbo 2. člena ZUS-1. Zato v tem primeru ni podana procesna predpostavka odsotnosti drugega sodnega varstva iz drugega odstavka 157. člena Ustave, za odločanje sodišča o tožnikovi tožbi, s katero terja sodno varstvo na podlagi določbe prvega odstavka 4. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 157. člena Ustave v t.i. subsidiarnem upravnem sporu. Ker torej sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika odloča v upravnem sporu samo v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, za kar pa v konkretnem primeru nedvomno ne gre, ker je imel tožnik za varstvo svojih pravic na voljo sodno varstvo v t.i. rednem upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 36. člena ZUS-1.

22. Sodišče se, ker je v obravnavanem primeru tožbo zavrglo že iz procesnih razlogov, je do ostalih tožbenih navedb ni dodatno še posebej opredeljevalo in iz istih razlogov ni razpisalo glavne obravnave.

K točki II:

23. Tožnik je zahteval tudi izdajo začasne odredbe, torej sklepa, s katerim lahko sodišče na tožnikovo zahtevo do izdaje pravnomočne odločbe začasno uredi stanje glede na sporno pravno razmerje (drugi in tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Vendar pa je izdaja začasne odredbe smiselno (tako po prvem odstavku 32. člena ZUS-1, ki odločanje veže na vloženo tožbo, kot tudi po trajanju začasne odredbe do izdaje pravnomočne odločbe) vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni vloženo tožbo, ki je uspešno prestala predhodni preizkus. Kot je bilo obrazloženo, tak pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, saj je bila tožba zavržena kot nedovoljena, zato ni izpolnjen niti temeljni pogoj za obravnavano zahteve za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

24. Sodišče bo o tožnikovem predlogu za oprostitev plačila sodne takse odločilo s posebnim sklepom.

Datum zadnje spremembe:

14.01.2020

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 2750/2017-8
• UPRS Sklep I U 425/2016-29
• UPRS Sklep I U 30/2018-33