UPRS Sodba I U 1128/2018-18

Jedro

O razmerju med podaljšanjem ODRF (54. člen ZEKom-1) in spreminjanjem ODRF (57. člen ZEKom-1) je sodišče v svoji praksi že pojasnilo naslednje. Postopek v primeru podaljšanja ODRF na predlog njenega imetnika je določen v 54. členu ZEKom-1 kot poseben upravni postopek. Iz primerjave prvega in petega odstavka 54. člena ZEKom-1 v zvezi z 51. členom ZEKom-1 (vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc) in 57. člena ZEKom-1 je razvidno, da sta v teh dveh členih določena dva različna upravna postopka. Toženka lahko namreč na podlagi postopka iz 54. člena ZEKom-1 izda novo ODRF le z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Poseg v materialni del ODRF, tj. njeno spremembo, pa toženki omogoča postopek, določen v 57. členu ZEKom-1, v skladu s katerim lahko toženka spremeni ODRF po uradni dolžnosti ali na predlog njenega imetnika. Okoliščine in pogoji, predpisani v 54. členu ZEKom-1 za podaljšanje ODRF, so drugačni kot v primeru, ko se ODRF v skladu s 57. členom ZEKom-1 lahko spremeni in se izda nova ODRF, ki je drugačna od prejšnje in s katero se prejšnja odločba razveljavi.

Iz tega sledi, da v konkretnem primeru spreminjanje ODRF po uradni dolžnosti, ki med drugim od toženke terja tudi ustrezno obrazložitev (konkretno katere okoliščine so razlog za spremenjene pogoje iz ODRF in iz katerih razlogov je do njih prišlo ter je terjalo spreminjanje ODRF) in pomeni poseganje v pravnomočno urejeno razmerje, po vsebini ni združljivo s sočasnim podaljševanjem ODRF.

Toženka je v nasprotju z ZEKom-1 združila postopek podaljšanja ODRF, ki ga je sprožil tožnik z vložitvijo ustreznega predloga (kar ni sporno), in postopek spremembe ODRF po uradni dolžnosti oziroma o obojem odločala hkrati.

Konkretno postopanje toženke ni zakonito, ker se pri podaljšanju ODRF v smislu 54. člena ZEKom-1 spremeni le obdobje veljavnosti oziroma mora toženka izdati novo ODRF z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Podaljšanje je vezano na ustrezno vlogo imetnika – na predlog za podaljšanje (prvi odstavek 54. člena ZEKom-1), torej je vsekakor v dispoziciji imetnika.

Pri spreminjanju ODRF v smislu 57. člena ZEKom-1 pa velja povsem drugače, in sicer lahko toženka poseže tudi v preostali del vsebine ODRF ter izda novo – drugačno ODRF. Zakon tudi izrecno predvideva, da pri spreminjanju ODRF toženka prejšnjo razveljavi (peti odstavek 57. člena ZEKom-1). Gre za dva ločena postopka, ki zasledujeta drugačne cilje.

Vendar pa okoliščine, ki so pomembne v zvezi s časovno veljavnostjo ODRF (53. člen ZEKom-1) in njenim podaljševanjem ter pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pri podaljšanju (54. člen ZEKom-1), niso odločilne pri spreminjanju ODRF po uradni dolžnosti (57. člen ZEKom-1).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije št. 38111-113/2016/38 z dne 16. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (v nadaljevanju tudi ODRF) v zadevah podaljšanja veljavnosti ODRF št. ... z dne 22. 10. 2009 (ki je bila spremenjena z odločbo št. 38111-1/2016/7 z dne 11. 1. 2016) in spremembe te iste odločbe po uradni dolžnosti odločila, da se tožniku dodeli za obdobje od 21. 3. 2018 do 17. 4. 2027 za program ...radijsko frekvenco ... MHz (centralna frekvenca) z omejitvami, navedenimi v izreku odločbe, za administrativno lokacijo ..., pri čemer mora tožnik na zahtevo toženke zaradi zmanjšanja ugotovljenih motenj spremeniti tehnične karakteristike, določene v tej odločbi (1. točka izreka). V 2. točki izreka je toženka odločila, da se zavrne tožnikova zahteva za podaljšanje veljavnosti ODRF št. ... z dne 22. 10. 2009 (ki je bila spremenjena z odločbo št. 38111-1/2016/7 z dne 11. 1. 2016) v delu, ki se nanaša na dodelitev pravice oddajanja na dodatni oddajni lokaciji ... na dodatni frekvenci ... MHz. Odločila pa je tudi, da mora imetnik na dodeljeni frekvenci oddajati program skladno z veljavnim dovoljenjem za izvajanje radijske dejavnosti, izdanim na podlagi 105. člena Zakona o medijih (3. točka izreka) ter da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik vložil vlogo za podaljšanje veljavnosti ODRF št. ... z dne 22. 10. 2009 (ki je bila spremenjena z odločbo št. 38111-1/2016/7 z dne 11. 1. 2016) na oddajni lokaciji ... na frekvenci ... MHz za program ..., do 16. 4. 2017. Toženka je skladno s prvim odstavkom 54. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) preverila območje pokrivanja radijske postaje ... MHz. Ugotovila je, da se območje pokrivanja bistveno razlikuje od območja iz ODRF z dne 22. 10. 2009 in da se oddajna lokacija dodatne radijske frekvence ... MHz (kot tudi območje, ki ga dodatna radijska frekvenca ... MHz lahko pokriva) nahaja zunaj območja pokrivanja primarne lokacije ... na frekvenci ... MHz (tako zunaj območja pokrivanja določenega v ODRF z dne 22. 10. 2009, kakor tudi zunaj novega območja pokrivanja).

3. Ugotovila je tudi, da z lokacije ... ni možno izboljšati sprejema znotraj območja pokrivanja, določenega v ODRF z dne 22. 10. 2009, kakor tudi ne znotraj novega območja pokrivanja, in da frekvenca ... MHz na primarni lokaciji ... zaradi bližine oddajne lokacije vpliva na sprejem oziroma povzroča škodljivo motenje sprejema dodatne radijske frekvence ... MHz na lokaciji ... Nadalje je še ugotovila, da tudi dodatna radijska frekvenca ... MHz na dodatni lokaciji ... vpliva na primarno lokacijo oziroma moti sprejem radijske postaje ... MHz.

4. Toženka pojasnjuje, da pri določitvi območja pokrivanja v ODRF z dne 22. 10. 2009 ni bil v zadostni meri upoštevan vpliv vseh frekvenčno in geografsko relevantnih sosednjih radijskih postaj, ki vplivajo na sprejem signala tožnikove radijske postaje oziroma na območje pokrivanja te radijske postaje, pri čemer je bila pravica uporabe radijske frekvence ... MHz na lokaciji ... (prevladujoča motilna radijska postaja) podeljena pred podelitvijo frekvence ... MHz na lokaciji .... Ker je ob podaljšanju veljavnosti ODRF za radiodifuzijo, skladno s prvim odstavkom 54. člena ZEKom-l, dolžna preverjati izpolnjevanje pogojev, ki so ob poteku njene veljavnosti predpisani za uporabo teh radijskih frekvenc, po 1. točki prvega odstavka 52. člena ZEKom-l pa je med pogoje za uporabo radijskih frekvenc uvrščena tudi obveznost zagotavljanja storitve, za katero so podeljene pravice uporabe radijske frekvence, vključno z zahtevami glede pokritosti in kakovosti, je tudi dolžna, skladno s 4. točko drugega odstavka 57. člena ZEKom-1, doslej dodeljeno območje pokrivanja spremeniti, kot izhaja iz Priloge 1, ki je del izreka ODRF. Sprememba območja tožnika prizadene manj, kot če bi toženka zavrnila podaljšanje ODRF z dne 22. 10. 2009.

5. V zvezi z možnostmi imetnika ODRF za varstvo njegovih pravic v postopku spremembe ODRF po uradni dolžnosti, ki so predvidene v sedmem in osmem odstavku 57. člena ZEKom-l, toženka ugotavlja, da na podlagi njenih ugotovitev na območju pokrivanja ODRF z dne 22. 10. 2009 ni niti primerne primerljive radijske frekvence niti primernih dodatnih radijskih frekvenc, ki bi jih bilo mogoče dodeliti tožniku.

6. V zvezi z dodelitvijo dodatne radijske frekvence ... MHz na dodatni oddajni lokaciji ... pa toženka navaja, da motenj sprejema taka dodelitev ne more odpravljati in da zato ta ne bi bila skladna z namenom ZEKom-1 glede dodelitve radijskih frekvenc (osmi odstavek 57. člena ZEKom-1) ter da zaradi geografske bližine oddajnih lokacij ... in ..., ki obratujeta na isti (izohroni) frekvenci ... MHz, prihaja do medsebojnega motenja sprejema. Toženka zaključuje, da za podaljšanje veljavnosti dela odločbe, ki dodeljuje pravice oddajanja na oddajni točki ..., torej ni podlage.

7. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja. Navaja, da ga toženka ni seznanila s predpostavkami, ki jih je uporabila za določitev območja pokrivanja, in da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni konkretno pojasnjeno, kako je toženka določila območje pokrivanja. Trdi, da določanje območja pokrivanja zgolj s teoretičnim izračunom ni skladno z načelom materialne resnice. Toženka je arbitrarno, brez kakršne koli obrazložitve, določila minimalno poljsko jakost 66 dB. Imetniki ODRF so dolžni plačevati za večje območje pokrivanja, kot jim ga toženka dejansko omogoča pokrivati. Tožnik ni bil obveščen o nameri toženke, da bo izvedla meritve, zato ni mogel vedeti, kakšne lokacije naj predlaga. Prav tako mu ni bila omogočena prisotnost pri izvedbi meritev. Toženka meritev ni izvedla pravilno. Tožnik je sam naročil dodatne neodvisne meritve, ki so pokazale bistveno presežen nivo minimalne električne poljske jakosti, ki ga toženka šteje za minimalnega, prav tako pa je na vseh lokacijah doseženo (vsaj mono) zaščitno razmerje. Toženka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja.

8. Tožnik ugovarja, da zmanjševanje območja pokrivanja ni skladno niti s 54. in 57. členom ZEKom-1, niti s splošnimi načeli iz 24. člena ZEKom-1. Če je treba spremeniti tehnične parametre na način, ki bi utegnil povzročiti zmanjšanje območja pokrivanja, mora toženka to zmanjšanje odpraviti z dodelitvijo dodatnih radijskih frekvenc. Zmanjševanje območja pokrivanja ni skladno z uresničevanjem ciljev javnega interesa v okviru upravljanja z radiofrekvenčnim spektrom Republike Slovenije, saj je v javnem interesu, da je območje Republike Slovenije čim bolj pokrito z radijskimi programi. Toženka ni pravilno ravnala niti v zvezi z odvzemom izohrone frekvence in je s "pravno neodobrenim" programskim orodjem prišla do zgolj teoretičnega izračuna, ki naj bi dokazoval, da prihaja do motenj, ki jih sicer ni zaznal noben uporabnik, niti jih ni izmerila toženka, saj ustreznih meritev ni opravila oziroma je opravila le eno meritev, pri čemer pa oddajnik ... sploh ni bil prižgan. Iz tožnikovih analiz izhaja, da do motenj med lokacijama ... in ... ne prihaja oziroma da je zaščitno razmerje razen na lokaciji ... večje od predpisanega. Prav tako pri dodelitvi dodatne oddajne lokacije ... sploh ne gre za dodelitev dodatne frekvence, temveč za spremembo ODRF z dodelitvijo dodatne oddajne lokacije na isti frekvenci, za katero imetnik že ima veljavno ODRF. Ta dejanski stan ureja tretji odstavek 57. člena ZEKom-1 in ne osmi odstavek tega člena, na katerega se sklicuje toženka. Glede na dane okoliščine ni mogoče priti do zaključka, da bi dodelitev dodatne frekvence nenadoma predstavljala neučinkovito rabo radiofrekvenčnega spektra ter da s tovrstno dodelitvijo dodatne oddajne lokacije nastajajo motnje. Brezpredmetna je navedba toženke, da se oddajna lokacija ... nahaja zunaj območja pokrivanja primarne radijske postaje, zaradi česar naj se ne bi dalo odpravljati motenj. Že iz prvotne ODRF izhaja, da dodatna oddajna lokacija ni bila namenjena odpravljanju motenj znotraj območja pokrivanja, temveč odpravljanju motenj v okolici ... ter predvsem dodatni slišnosti radijskega programa tožnika na oddajni lokaciji in frekvenci, ki je ni mogoče dodeliti nikomur drugemu.

9. Tožnik sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter toženki naloži, da mu povrne stroške sodnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Toženka je dostavila spise, ki se nanašajo na zadevo, in odgovor na tožbo, v katerem vztraja pri svojih ugotovitvah iz izpodbijane odločbe. Med drugim poudarja, da slišnost radijske postaje ni odvisna oziroma določena z območjem pokrivanja, temveč s tehničnimi parametri, ki pa se z izdajo izpodbijane odločbe niso spremenili na slabše. Območje pokrivanja, določeno v prej veljavni ODRF, ni v zadostni meri upoštevalo vpliva motenja tožnikove frekvence s strani oddajne lokacije ... Tožnik je bil v postopku seznanjen z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami. V postopkih upravljanja z radiofrekvenčnim spektrom se uporabljajo teoretični izračuni, ki temeljijo na dovoljenih tehničnih parametrih radijskih postaj in propagacijskih modelih. Sporazum GE84 določa tudi teoretične izračune in ti postopki so splošno uveljavljeni. Relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnikove lastne meritve so nedovoljena tožbena novota, tudi sicer pa so nejasne oziroma jim toženka z obširno navedenimi argumenti nasprotuje. V konkretnem primeru pogoji za podaljšanje pravice do uporabe frekvence ... MHz v enaki vsebini, kot je izhajala iz prej veljavne ODRF, niso bili izpolnjeni, saj radiofrekvenčno zaščitno razmerje ni bilo doseženo na celotnem območju pokrivanja. Z namenom, da se tožniku kljub temu zagotovi nadaljnja uporaba predmetne frekvence, je ob upoštevanju načela sorazmernosti, na podlagi 57. člena ZEKom-1, po uradni dolžnosti spremenila ODRF tako, da izpolnjuje predpisane pogoje za njeno podaljšanje. ZEKom-1 ne prepoveduje zmanjšanja območja pokrivanja. S spremembo območja pokrivanja ni tožnik nič manj zaščiten pred tujimi imetniki. Trditve tožnika, da naj bi toženka uporabila nepravilno vrednost zaščitnega razmerja, ne držijo. Glede oddajne lokacije ... toženka vztraja, da so njene ugotovitve zakonite in pravilne. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Stranki sta naknadno vložili še pripravljalni vlogi, v katerih vztrajata pri svojih stališčih in jih še dopolnjujeta. Tožnik med drugim dodatno razlaga, kako se o bistvenih dejstvih in okoliščinah, na katerih temelji izpodbijana odločba, v postopku pred toženko ni mogel izjaviti, in pojasnjuje, v katerih delih naj bi bila obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva. Toženka pa tudi dodatnim trditvam tožnika kot neutemeljenim nasprotuje.

K I. točki izreka

12. Tožba je utemeljena.

13. V obravnavani zadevi tožnik izpodbija ODRF, s katero so mu dodeljene radijske frekvence za čas veljavnosti od 21. 3. 2018 do 17. 4. 2027. To ODRF je toženka izdala v postopku, vodenem na podlagi tožnikove vloge za podaljšanje veljavnosti ODRF št. ... z dne 22. 10. 2009 (opr. št. 38111-98/2009/2, ki je bila kasneje glede podatkov o imetniku spremenjena z odločbo št. 38111-1/2016/7 z dne 11. 1. 2016), združenim s postopkom, uvedenim in vodenim po uradni dolžnosti zaradi spremembe ODRF z dne 22. 10. 2009. Pri tem je toženka v 1. točki izreka izpodbijane ODRF, glede na prejšnjo ODRF z dne 22. 10. 2009, po uradni dolžnosti spremenila – zmanjšala območje pokrivanja na območje, kot je slikovno ponazorjeno v Prilogi 1 izpodbijane ODRF, v 2. točki izreka izpodbijane ODRF pa je zavrnila tožnikov predlog za podaljšanje ODRF z dne 22. 10. 2009 (spremenjene z odločbo z dne 11. 1. 2016) v delu, ki se nanaša na dodelitev pravice oddajanja na dodatni oddajni lokaciji ... na frekvenci ... MHz.

14. Glede zmanjšanja območja pokrivanja tožnik trdi, da to ni skladno z določbami 54. in 57. člena ZEKom-1, niti s splošnimi načeli iz 24. člena tega zakona. Med drugim navaja, sklicujoč se na sodno prakso, da mora toženka v postopku podaljšanja ODRF, če so izpolnjeni zakonski pogoji, izdati novo ODRF z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla. Pri novi ODRF toženka v tem primeru ne more spreminjati območja pokrivanja, saj je to lahko predmet odločanja le v postopku na podlagi 51. člena ZEKom-1.

15. Toženka vztraja, da je stališče tožnika napačno. Poudarja, da so ODRF odločbe, ki so izdane za določen čas. Če vsi pogoji, ki so ob poteku veljavnosti predpisani za uporabo teh frekvenc, niso izpolnjeni, se pravice do uporabe frekvence ne podaljša in se nove ODRF ne izda. Meni, da ZEKom-1 ne prepoveduje zmanjšanja območja pokrivanja na način, kot je odločila v konkretnem primeru. Trdi, da je njena odločitev skladna s cilji ZEKom-1 in v javnem interesu ter zagotavlja učinkovito upravljanje radijskih frekvenc.

16. ZEKom-1 v 54. členu določa, da se veljavnost ODRF, razen ODRF za zagotavljanje javnih komunikacijskih storitev končnim uporabnikom, lahko na predlog njenega imetnika podaljša, če so izpolnjeni vsi pogoji, ki so ob poteku njene veljavnosti predpisani za uporabo teh radijskih frekvenc, ter ob upoštevanju ciljev iz 194., 195., 196. in 197. člena tega zakona (prvi odstavek). V primeru podaljšanja agencija izda novo ODRF (peti odstavek).

17. V 57. členu pa ZEKom-1 določa, da lahko agencija ODRF spremeni po uradni dolžnosti ali na predlog njenega imetnika (prvi odstavek). Po uradni dolžnosti se ODRF spremeni, če: /…/ 4. se ni mogoče drugače izogniti škodljivemu motenju ali ni doseženo radiofrekvenčno zaščitno razmerje /…/ (drugi odstavek). Agencija ob spremembi ODRF izda novo ODRF, prejšnjo pa razveljavi /…/ (peti odstavek).

18. O razmerju med podaljšanjem ODRF (54. člen ZEKom-1) in spreminjanjem ODRF (57. člen ZEKom-1) je sodišče v svoji praksi¹ že pojasnilo naslednje. Postopek v primeru podaljšanja ODRF na predlog njenega imetnika je določen v 54. členu ZEKom-1 kot poseben upravni postopek. Iz primerjave prvega in petega odstavka 54. člena ZEKom-1 v zvezi z 51. členom ZEKom-1 (vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc) in 57. člena ZEKom-1 je razvidno, da sta v teh dveh členih določena dva različna upravna postopka. Toženka lahko namreč na podlagi postopka iz 54. člena ZEKom-1 izda novo ODRF le z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Poseg v materialni del ODRF, tj. njeno spremembo, pa toženki omogoča postopek, določen v 57. členu ZEKom-1, v skladu s katerim lahko toženka spremeni ODRF po uradni dolžnosti ali na predlog njenega imetnika. Okoliščine in pogoji, predpisani v 54. členu ZEKom-1 za podaljšanje ODRF, so drugačni kot v primeru, ko se ODRF v skladu s 57. členom ZEKom-1 lahko spremeni in se izda nova ODRF, ki je drugačna od prejšnje in s katero se prejšnja odločba razveljavi.

19. Iz tega sledi, da v konkretnem primeru spreminjanje ODRF po uradni dolžnosti, ki med drugim od toženke terja tudi ustrezno obrazložitev (konkretno katere okoliščine so razlog za spremenjene pogoje iz ODRF in iz katerih razlogov je do njih prišlo ter je terjalo spreminjanje ODRF) in pomeni poseganje v pravnomočno urejeno razmerje, po vsebini ni združljivo s sočasnim podaljševanjem ODRF. V kontekstu tožnikovega predloga za podaljšanje ODRF je tudi pomembno, da je tožnik spreminjanju ODRF nasprotoval in trdil, da obstajajo pogoji za podaljšanje ODRF brez njenega vsebinskega spreminjanja.

20. Toženka je v nasprotju z ZEKom-1 združila postopek podaljšanja ODRF, ki ga je sprožil tožnik z vložitvijo ustreznega predloga (kar ni sporno), in postopek spremembe ODRF po uradni dolžnosti oziroma o obojem odločala hkrati. Razlogi v izpodbijani ODRF za njeno podaljšanje in spreminjanje se prepletajo in si nasprotujejo.

21. Konkretno postopanje toženke ni zakonito, ker se, kot pojasnjeno, pri podaljšanju ODRF v smislu 54. člena ZEKom-1 spremeni le obdobje veljavnosti oziroma mora toženka izdati novo ODRF z vsebinsko isto pravico, ki bi se sicer iztekla z določenim datumom. Podaljšanje je vezano na ustrezno vlogo imetnika – na predlog za podaljšanje (prvi odstavek 54. člena ZEKom-1), torej je vsekakor v dispoziciji imetnika, na kar velja posebej opozoriti.

22. Pri spreminjanju ODRF v smislu 57. člena ZEKom-1 pa velja povsem drugače, in sicer lahko toženka poseže tudi v preostali del vsebine ODRF ter izda novo – drugačno ODRF. Zakon tudi izrecno predvideva, da pri spreminjanju ODRF toženka prejšnjo razveljavi (peti odstavek 57. člena ZEKom-1). Gre za dva ločena postopka, ki zasledujeta drugačne cilje. Četudi je toženka, kot trdi sama, ODRF spremenila zato, ker naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za njeno podaljšanje, opisanega nasprotja v danih okoliščinah obravnavne zadeve po mnenju sodišča ne more razrešiti združevanje postopkov in prepletanje razlogov, saj so si glede na pogoje in cilje oziroma namen zakona ti postopki v bistvenem različni. Sklicevanje toženke na načelo sorazmernosti (toženka razlaga spreminjanje ODRF po uradni dolžnosti glede določenih pogojev kot "milejši ukrep" v primerjavi z zavrnitvijo vloge za podaljšanje ob neizpolnjenih pogojih) ne pride v poštev.

23. Nasprotje med konkretnim postopkom podaljševanja ODRF in njenega sočasnega spreminjanja (po uradni dolžnosti) je vsebinske narave. To nasprotje izhaja (tudi) iz razlogov izpodbijane odločbe. Toženka namreč svojo odločitev utemelji s hkratnim sklicevanjem na okoliščine, ki so sicer lahko odločilne pri podaljševanju ODRF, in na tiste, ki so odločilne pri spreminjanju ODRF po uradni dolžnosti, ta pristop pa je pravno napačen. Tako na primer toženka v izpodbijani odločbi (str. 9 do 10) na ugovor tožnika, da naj bi šlo pri spremembi območja pokrivanja za poseg v pridobljene pravice, odgovarja – z argumenti, ki se sicer nanašajo na podaljšanje ODRF –, da je bilo doslej dodeljeno območje pokrivanja del izreka ODRF z dne 22. 10. 2009 in da vse pravice iz te ODRF veljajo do izteka njene veljavnosti. Pri tem toženka še navaja, da ker so pravice iz ODRF z dne 22. 10. 2009 potekle, ne gre za poseg v pridobljene pravice, temveč se v upravnem postopku odloča o podaljšanju veljavnosti ODRF. Vendar pa, kot je sodišče že pojasnilo, okoliščine, ki so pomembne v zvezi s časovno veljavnostjo ODRF (53. člen ZEKom-1) in njenim podaljševanjem ter pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pri podaljšanju (54. člen ZEKom-1), niso odločilne pri spreminjanju ODRF po uradni dolžnosti (57. člen ZEKom-1). Pri spreminjanju ODRF po uradni dolžnosti namreč iz drugega odstavka 57. člena ZEKom-1 izhaja, da morajo biti za to podane tam predpisane okoliščine (če se spremeni razporeditev radiofrekvenčnih pasov oziroma uporaba radijskih frekvenc, če se pojavijo javne potrebe, ki jih ni mogoče zadovoljiti drugače, če je to potrebno zaradi učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v javno korist itn.), torej je spreminjanje že pravnomočne ODRF po uradni dolžnosti potrebno zaradi naknadne spremembe ustreznih okoliščin.

24. Pri presoji tožbenih očitkov v zvezi z odločitvijo toženke, da ne obstajajo pogoji za podaljšanje ODRF, pa je sodišče ugotovilo, da toženka pogoje, ki morajo biti po prvem odstavku 54. člena ZEKom-1 izpolnjeni pri podaljšanju ODRF, v bistvenem opredeljuje in konkretno utemeljuje z določbo 52. člena ZEKom-1 oziroma natančneje s 1. točko tega člena (obrazložitev na str. 5 izpodbijane odločbe). Ta določa, da se pogoji iz 5. točke prvega odstavka 51. člena ZEKom-1 (to so pogoji, ki morajo biti izpolnjeni pri uporabi radijskih frekvenc in so vsebovani v ODRF), lahko nanašajo samo na obveznost zagotavljanja storitve ali uporabe vrste tehnologije, za katero so bile podeljene pravice uporabe frekvence, vključno z zahtevami glede pokritosti in kakovosti, "če je to primerno". Dikcijo "če je to primerno" ("where appropriate"), je najti tudi v Prilogi (Del B) Direktive 2002/20/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi), po kateri je povzeta navedena določba v ZEKom-1.²

25. Po mnenju sodišča je toženka 1. točko 52. člena ZEKom-1 uporabila napačno, saj v izpodbijani odločbi ni upoštevala, da pogoj glede pokritosti (in kakovosti) ni predpisan absolutno, ampak je povezan z besedno zvezo "če je to primerno". Gre za nedoločni pravni pojem, katerega vsebino je treba najprej določiti. Poleg tega so pogoji v 52. členu ZEKom-1 izrecno našteti taksativno, kar terja restriktiven pristop k njihovi uporabi. Toženka vsebine pojma primernosti ne pojasni, niti ne pojasni, zakaj je v konkretni zadevi "primerno", da so zahteve glede pokritosti določene kot pogoj za uporabo radijskih frekvenc, kar pa je vsekakor njena pristojnost. Ker toženka torej ni pravilno uporabila 1. točke 52. člena ZEKom-1, saj ni upoštevala celotne zakonske dikcije te določbe, je pri presoji izpolnjevanja pogojev za podaljšanje ODRF posledično napačno uporabila tudi 54. člen ZEKom-1.

26. Iz vsega navedenega torej izhaja, da je treba pritrditi tožniku, da je toženka z izpodbijano odločbo kršila 54. in 57. člen ZEKom-1.

27. Sodišče je presodilo, da je treba izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena vrniti zadevo toženki v ponoven postopek, da odpravi ugotovljene kršitve in ponovno odloči o predlogu tožnika za podaljšanje ODRF.

28. Glede na ugotovljene kršitve se sodišče ne opredeljuje do preostalih navedb strank, ki za presojo konkretne izpodbijane ODRF po povedanem niso bile pravno odločilne, in bi bila njihova presoja z vidika ponovnega postopka preuranjena.

29. To velja tudi kolikor tožnik izpodbija 2. točko izreka ODRF, v kateri je toženka ob sklicevanju na 57. člen ZEKom-1 zavrnila njegov predlog za podaljšanje ODRF z dne 22. 10. 2009 (spremenjene z odločbo z dne 11. 1. 2016) v delu, ki se nanaša na dodelitev pravice oddajanja na dodatni oddajni lokaciji (... na frekvenci ... MHz). Namreč, treba je upoštevati okoliščino, da je toženka izdala odločbo v postopku, v katerem je odločala na predlog tožnika o podaljšanju ODRF in po uradni dolžnosti o spremembi ODRF, takšno postopanje pa, kot navedeno, v danem primeru ni bilo zakonsko skladno. To pa, že iz tega razloga, terja odpravo izpodbijane ODRF v celoti.

30. Sodišče ni sledilo tožnikovim dokaznim predlogom (postavitev sodnega izvedenca, vpogledi v listine, dokazovanje z zaslišanjem) in njegovemu predlogu, naj opravi glavno obravnavo, in je odločilo na seji v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Že na podlagi trditvene podlage strank, izpodbijane odločbe ter dokumentov iz upravnega spisa je namreč lahko sprejelo odločitev, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

K II. točki izreka

31. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopala odvetniška družba, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) ter 22 % DDV, ki znaša 62,70 EUR, skupaj347,70 EUR. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

-------------------------------
¹ Glej in prim. sodbi Upravnega sodišča I U 1232/2015 z dne 19. 4. 2016 in I U 2282/2017 z dne 22. 1. 2019.
² Glej Predlog Zakona o elektronskih komunikacijah (na voljo na http://vrs-3.vlada.si/MANDAT12/VLADNAGRADIVA.NSF/18a6b9887c33a0bdc12570e50034eb54/36E466E3D0888502C1257A7C0030BA90?OpenDocument).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 237/2020-32
• UPRS Sodba I U 862/2018-12
• UPRS Sodba in sklep I U 378/2018-14