UPRS Sodba II U 204/2017-9

Jedro

Podzakonski akti v nobenem primeru ne morejo imeti učinka za nazaj, zato je treba postopek voditi in odločitev utemeljiti na določbah pravnih predpisov, ki so bili podlaga za javni razpis in za postopek dodelitve sredstev. Tožnica je bila namreč ob prijavi na javni razpis in v odločbi o pravici do sredstev seznanjena z obveznostmi in sankcijami v primeru njihovih kršitev, kot so bile določene v takrat veljavnih predpisih.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33150-62/2010/49 z dne 22. 8. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da mora tožnica vrniti del sredstev, ki jih je prejela na podlagi odločbe Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja (Agencija) o pravici do sredstev št. 33150-62/2010/5 z dne 20. 4. 2011, in sicer znesek 10.000,00 EUR v roku navedenem v odločbi, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izhaja, da so bila dne 15. 5. 2012 na podlagi odločbe o pravici do sredstev tožnici izplačana sredstva v višini 200.000,00 EUR. Tožeča stranka do 31. marca 2016 ni oddala poročila o doseganju ciljev, kar bi morala storiti v skladu s četrtim odstavkom 57. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1), zato ji je Agencija dne 21. 4. 2016 izdala poziv za poročanje o doseženih ciljih prejemnikov sredstev iz Programa razvoja podeželja RS za leto 2007-2013 in jo pozvala, da v roku 8 dni od vročitve odda letno poročilo preko spletne aplikacije. Poziv je bil tožnici vročen dne 16. 5. 2016, ker pa poročila kljub temu ni oddala, ji je Agencija naložila vračilo 5 % izplačanih sredstev, to je znesek 10.000,00 EUR.

2. Tožnica se je zoper to odločitev pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je njeno pritožbo zavrnilo. Iz ugotovitev drugostopnega organa izhaja, da je bil poziv prvostopnega organa za poročanje o doseženih ciljih prejemnikov sredstev iz programa razvoja podeželja z dne 22. 4. 2016 tožnici puščen v hišnem predalčniku dne 16. 5. 2016. Tožnici je bila dne 28. 4. 2016 poizkušena vročitev priporočenega pisma, ker ta ni bila uspešna, pa je dobila opozorilo, da lahko pismo prevzame v roku 15 dni, ki začne teči dne 29. 4. 2016. Pri tem je bila opozorjena, da če pisma ne bo prevzela v tem roku, se po četrtem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem poteka roka. S tem drugostopni organ pritožbeno navedbo, da ministrstvo tožnici ni poslalo poziva, da mora sestaviti poročilo, zavrača.

3. Glede navedbe tožeče stranke, da uredba, na podlagi katere je tožnica dobila pravico do sredstev, in Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013, na podlagi katere je bila sankcionirana, ne vsebujeta enakih določb, pa drugostopni organ tožnici odgovarja, da že uredba, na podlagi katere je tožnica prejela sredstva, določa obveznost poročanja pet let od izplačila sredstev in določa vračilo sredstev, kolikor tožnica ne izpolni obveznosti iz odločbe o pravici do sredstev. Obveznost vračila sredstev določa tudi javni razpis, na podlagi katerega je tožnica pridobila sredstva.

4. Zoper zgornjo odločitev je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu. Navaja, da so ji bila sredstva iz ukrepa 311 - diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti, ki so bila razpisana z javnim razpisom, odobrena po postopku in pod pogoji Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 (Uradni list RS, št. 40/2010 in 85/2010) in javnega razpisa za ukrep 311 - diverzifikacija v nekmetijske dejavnosti (objavljen v Uradnem listu RS, št. 45/2010). Z odločbo so ji bila odobrena sredstva v višini 200.000,00 EUR, ki so ji bila tudi izplačana. V odločbi je bilo navedeno, da mora prejemnik, če tako določa javni razpis, poročati še pet let od zadnjega izplačila sredstev, ni pa bilo določeno, da kolikor stranka ne bi pravočasno izstavila poročila, se le-ta sankcionira z vrnitvijo dela sredstev v višini 10.000,00 EUR.

5. Odločba o pravici do sredstev je bila izdana na osnovi določb uredbe, ki je bila sprejeta v letu 2010 in objavljena v Uradnem listu RS, št. 40/2010 in 85/2010, kar velja tudi za javni razpis, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 45/2010. Izpodbijana odločba pa je bila izdana na osnovi uredbe, ki ni veljala za obdobje 2010-2013, pač pa za obdobje 2011-2013 in je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 28/2011 in 37/2011. V tej uredbi, torej v uredbi, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 28/2011, pa določbe niso enake, kot v uredbi, objavljeni v Uradnem listu RS, št. 40/2010. V 122. členu te uredbe je navedeno v tretjem odstavku pod točko 4, da mora prejemnik sredstev na poziv ministrstva poročati še pet let od prejema sredstev. Tožeča stranka je poročala za leto 2013 in sicer dne 29. 7. 2014, kasneje pa je ministrstvo ni pozvalo, da mora sestaviti poročilo. Prav tako ta uredba nima člena 127.a, ki je bil sprejet z uredbo, objavljeno v Uradnem listu RS 28. 5. 2012 oziroma kasneje. V obravnavni zadevi je treba upoštevati uredbo, ki je veljala v času, ko je bila izdana odločba o pravici do sredstev, ta pa je bila izdana na osnovi uredbe za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 (Uradni list RS, št. 40/2010 in 85/2010).

6. Glede zapisa v prvostopni in drugostopni odločbi, da je bil tožeči stranki vročen poziv z dne 21. 4. 2016, ki ji je bil puščen v hišnem predalčniku dne 16. 5. 2016, pa tožeča stranka navaja, da poziva, da mora sestaviti poročilo, ni prejela, razen tega pa tudi ni prejela obvestila, ki bi vsebovalo opozorilo o nastopu fikcije vročitve v 15 dneh. Tožeča stranka pri tem dodaja, da ima sedež v ..., kjer je pošta ... V Občini ... je po pogodbi prevzela poštne storitve družba A. d.d. in to tudi v obdobju, ki je vezano na pošiljanje predmetnega poziva. Zaradi te spremembe pri izvajanju poštnih storitev se je večkrat zgodilo, da tožeča stranka pošte ni prejela, ker vročevalec pošte ni dostavil. Dodaja, da za fiktivno vročitev tožnici ni bilo nobenega razloga, saj je tožeča stranka lastnik velikega objekta poleg stanovanjske hiše s hlevom, kjer ima tudi sedež svojega delovanja. V hlevu je cca. 20 konjev, v prostorih tožeče stranke pa so poleg nje in moža ves čas tudi zaposleni, to so inštruktorji, ki dnevno poučujejo jahanje, in ljudje, ki skrbijo za konje. Hlev ima dostop iz parkirnega prostora in je odprt do večernih ur. V prostorih hleva in v drugih objektih kot tudi na prostem se ves čas zadržujejo tožeča stranka in zaposleni. Vročitev naj bi se opravljala 28. 4. 2016, to je v času prvomajskih praznikov, ko so aktivnosti tožeče stranke zaradi tečajev jahanja, ker imajo otroci prosto, zelo intenzivne in tako ni bilo nobenega razloga, da vročevalec tožeči stranki osebno ne bi mogel vročiti poziva.

7. Razen tega tožeča stranka ni storila nobene kršitve vezane na pridobitev sredstev, sicer pa je kazen 10.000,00 EUR nesorazmerno visoka glede na kršitev, do katere sploh ni prišlo. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi oziroma podredno vrne prvostopnemu organu v nov postopek. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

8. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo zavzema za njeno zavrnitev. Sklicuje se na določilo Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (Uradni list RS, št. 63/2013), ki vsebuje prehodno in končno določbo, po kateri se ne glede na prvi odstavek 128. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (Uradni list RS, št. 28/2011, 37/2011, 103/2011 in 87/2012) že začeti postopki v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti na podlagi Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja za obdobje 2007-2013 (Uradni list RS, št. 73/08 in 17/09), Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2010-2013 (Uradni list RS, št. 40/2010 in 85/2010) ali Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 dokončajo v skladu z novim sedmim odstavkom 122. člena uredbe, razen v primeru ukrepa zgodnje upokojevanje kmetov.

9. Tožena stranka še dodaja, da iz sporočila o prispelem pismu, ki je del dokumentacije prvostopne zadeve, izhaja, da je bila tožnici dne 28. 4. 2016 poizkušana vročitev priporočenega pisma, pri čemer je bila tožnica opozorjena, da lahko pismo prevzame v roku 15 dni in na posledice, če tega ne bo storila. Navedeno pa kaže na to, da je bila vročitev obvestila opravljena z dnem poteka petnajstdnevnega roka in je tako nastopila fikcija vročitve.

10. Tožba je utemeljena.

11. V predmetni zadevi je predmet presoje odločitev Agencije, da mora tožeča stranka vrniti del sredstev, ki jih je prejela na podlagi odločbe Agencije o pravici do sredstev, to je znesek 10.000,00 EUR. Odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnica (kljub prejetemu pozivu) ni oddala poročila o porabi sredstev za leto 2015, kar je dolžna storiti vsako leto v obdobju petih let od zadnjega izplačila sredstev. Kot materialnopravna podlaga se navaja določba tretjega odstavka 127.a člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013, ki določa, da mora končni prejemnik sredstev, ki v roku, določenem pri posameznem ukrepu, in tudi po prejemu posebnega poziva, ne predloži poročila o doseganju ciljev in izpolnjevanju obveznosti, v proračun Republike Slovenije vrniti pet odstotkov izplačanih sredstev. Ta določba je stopila v veljavo dne 27. 7. 2013 s spremembo prej navedene uredbe, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 63/2013 z dne 26. 7. 2013.

12. Sodišče ugotavlja, da je bila odločba o pravici do sredstev izdana dne 20. 4. 2011, takrat pa prej navedena določba 127.a člena oziroma celotno XXVI.a poglavje te uredbe „Posledice neizpolnjevanja obveznosti iz naslova ukrepov 1. in 3. osi“ še ni obstajala, zato je prvostopni organ svojo odločitev nepravilno oprl na to določbo. Pri tem v obravnavani zadevi sklicevanje na določbo 38. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe 2011-2013 (Uradni list RS, št. 63/2013)¹ ni mogoče, saj se ta nanaša na že začete postopke v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti po uredbi o ukrepih programa razvoja podeželja, postopek izdaje izpodbijane odločbe pa takrat še ni bil začet. Glede na to so bile pri izdaji izpodbijane odločitve nepravilno uporabljene določbe poglavja XXVI.a Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013.

13. Razen tega podzakonski akti v nobenem primeru ne morejo imeti učinka za nazaj (prvi odstavek 155. člena Ustave RS), zato je treba postopek voditi in odločitev utemeljiti na določbah pravnih predpisov, ki so bili podlaga za javni razpis in za postopek dodelitve sredstev. Tožnica je bila namreč ob prijavi na javni razpis in v odločbi o pravici do sredstev seznanjena z obveznostmi in sankcijami v primeru njihovih kršitev, kot so bile določene v takrat veljavnih predpisih. V obravnavani zadevi je to bila Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013, na katero se sklicujeta javni razpis in odločba o pravici do sredstev.

14. Tožena stranka se v drugostopni odločbi nepravilno sklicuje tudi na splošne določbe javnega razpisa o vračilu sredstev. Javni razpis v četrtem odstavku poglavja XI/2 določa, da se v primeru ugotovljenih nepravilnosti sprožijo sankcije in zahteva vračilo sredstev na način, kot je opredeljeno s 102. členom Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013, te nepravilnosti pa se nanašajo na druge kršitve in ne na obveznost poročanja, glede na to pa gre tudi za po vsebini drugačne sankcije in ne za vrnitev petih odstotkov prejetih sredstev kot v obravnavani zadevi. Sankcije pa je mogoče izreči le, če je bil prejemnik sredstev ob nastanku pravnega razmerja, iz katerega izvirajo določene pravice in obveznosti – konkretno v odločbi o pravici do sredstev z njimi seznanjen².

15. Po obrazloženem je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo. Glede na to je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom tega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek, da v njem postopa in odloči po zgoraj navedeni pravni podlagi.

16. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, upravnih odločb ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in njena oprava glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve ne bi v ničemer vplivala na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

-------------------------------

¹ Ta člen določa: Ne glede na prvi odstavek 128. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 v letih 2011–2013 (Uradni list RS, št. 28/11, 37/11 – popr., 103/11 in 87/12) se že začeti postopki v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti na podlagi Uredbe o ukre­pih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007–2013 (Uradni list RS, št. 73/08 in 17/09), Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 v letih 2010–2013 (Uradni list RS, št. 40/10 in 85/10) ali Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 v letih 2011–2013 (Uradni list RS, št. 28/11, 37/11 – popr. 103/11 in 87/12) dokončajo v skladu z novim sedmim odstavkom 122. člena uredbe (ki glede sankcioniranja prejemnikov sredstev, ki ne izpolnjujejo obveznosti napotuje na poglavje XXVI.a uredbe), razen v primeru ukrepa Zgodnje upokojevanje kmetov – ukrep 113, kjer se postopki končajo na podlagi tiste uredbe, ki je bila podlaga za posamezni javni razpis.
² Enako stališče je sodišče že zavzelo v sorodnih zadevah I U 1483/2015 (sodba z dne 27. 9. 2016) in I U 621/2017 (sodba z dne 1. 2. 2018).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 118/2019-44
• sodba II U 334/2009
• UPRS Sodba I U 1488/2017-9