UPRS Sodba I U 764/2019-5

Jedro

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik prosil za BPP v svojstvu dolžnika v smislu ZFPPIPP, in da predlog za začetek stečajnega postopka še ni bil vložen. Tako dejansko stanje pa glede na določbe ZFPPIPP (tretji odstavek 383.a člen) po 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP terja zavrženje tožnikove prošnje za BPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijanim sklepom zavrgel prošnjo tožnika za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v postopku osebnega stečaja ter v postopku odpusta obveznosti in kot oprostitev plačila stroškov v postopku osebnega stečaja. Organ v obrazložitvi sklepa navaja, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) od noveliranja leta 2013 v šestem odstavku 233. člena določa, da je založitve predujma za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka oproščen med drugim dolžnik, v sedmem odstavku 233. člena pa, da sodišče, ki vodi stečajni postopek, s sklepom o začetku stečajnega postopka odloči, da se iz proračuna sodišča opravijo plačila zneskov, ki sestavljajo predujem. Glede na to ni več pravne podlage za dodelitev BPP v obliki začetnih stroškov stečajnega postopka dolžniku, ki vloži predlog za začetek stečajnega postopka, v tem primeru tožniku. V tretjem odstavku 383. a člena ZFPPIPP pa je nadalje določeno, da za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja, ki ga predlaga dolžnik, ni mogoče dodeliti BPP, razen za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku odpusta obveznosti, če je bil vložen ugovor proti odpustu obveznosti. Glede na navedeno je organ za BPP zaključil, da v tej fazi postopka ni pravne podlage za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja tožniku, ne glede na okoliščino, da je v priporu. Kolikor bo tožnik zaprosil za BPP v fazi postopka odpusta obveznosti oziroma v fazi, ko bo zoper njegov predlog zoper odpust obveznosti podan ugovor, pa bo prošnjo za dodelitev BPP lahko podal ponovno. Organ še dodaja, da tožnik lahko predlog za začetek stečajnega postopka vloži pisno ter predlog na morebiten poziv sodišča dopolni, po prvem odstavku 383. a člena ZFPPIPP pa tožnik predlog za začetek postopka osebnega stečaja lahko poda tudi na zapisnik pri sodišču, ki je stvarno in krajevno pristojno za odločanje o tem predlogu. Iz drugega odstavka 383. a člena ZFPPIPP pa izhaja, da sodišče na naroku za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja dolžnika pouči o pravnih posledicah začetka postopka osebnega stečaja in možnosti odpusta obveznosti ter sprejme na zapisnik dolžnikov predlog za začetek postopka osebnega stečaja, poročilo o stanju dolžnikovega premoženja v skladu s petim odstavkom 384. člena ZFPPIPP in predlog za odpust obveznosti. Na tej podlagi je organ za BPP prošnjo tožnika kot nedovoljeno zavrgel.

2. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitev pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je organ nepravilno ugotovil, da tožnik ne potrebuje BPP. Organ ni presojal, da je tožnik huje bolan, nepismen, delno duševno zaostal, močno zadolžen in obsojen na večletno zaporno kazen ter se sam ni sposoben zastopati v postopku osebnega stečaja. V konkretni zadevi bo potrebno sestaviti predlog za začetek osebnega stečaja in predlog za odpust obveznosti ter komunicirati s sodiščem in stečajnim upraviteljem, česar pa tožnik ne bo zmogel storiti kot prava neuka oseba. Organ sicer tudi za tovrstne postopke odobrava BPP, kot na primer v zadevi Bpp 2247/2018, v kateri je z odločbo z dne 3. 10. 2018 drugemu prosilcu ob enakih pogojih v celoti odobril BPP. Tako je tožnik postavljen v očitno neenak položaj z navedenim prosilcem in mu je kršen 2. člen, 14., 21. člen Ustave RS ter 6. člen EKČP. Ker tožniku v zaprošeni zadevi ni bila odobrena BPP, mu bo onemogočen dostop do sodnega varstva, kar pa je z Ustavo zagotovljena pravica. Zato je izpodbijani sklep treba odpraviti. Tožnik je bil diskriminiran tudi glede na druge upravičence do BPP, katerih prošnjam je bilo ugodeno. Tožnik je bil očitno diskriminiran zaradi svojega stanu, s čemer mu je kršena pravica do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave v povezavi s 1. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), v katerem je določeno, da je ta zakon namenjen uresničevanju pravice do sodnega varstva po načelu enakosti pred zakonom, kar pomeni, da tožnik ne sme biti diskriminiran zaradi nobene svoje osebne okoliščine, torej tudi ne zaradi stanu, kateremu pripada (da je biseksualec in je v kazenskem postopku). Ker je organ v postopku ravnal diskriminatorno, ko je odločal o pravicah tožnika, je njegova odločitev nepravilna. Tožnik je zaprosil za BPP za sodni postopek, ta pravica mu očitno pripada in je ni mogoče omejiti. V dokazne namene se tožnik sklicuje na izpodbijani sklep, poziv organa za dopolnitev prošnje za BPP, predlaga vpogled v odločbo Bpp 2247/2018 ter svoje zaslišanje. Sodišču predlaga, naj po opravljenem naroku in zaslišanju prič tožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni ter odloči, da se tožnikovi prošnji za BPP v celoti ugodi, kot izbranega odvetnika pa se določi odvetnika A.A. Tožnik podrejeno predlaga, naj sodišče po odpravi izpodbijanega sklepa zadevo vrne v ponovno odločanje organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov sodnega postopka.

3. Toženka je na tožbo odgovorila, da pri svoji odločitvi v izpodbijanem sklepu vztraja, ter je sodišču posredovala upravni spis v zadevi.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se zavrže tožnikova prošnja za BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje v postopku osebnega stečaja ter v postopku odpusta obveznosti in kot oprostitev plačila stroškov v postopku osebnega stečaja. Organ za BPP je odločitev oprl na šesti in sedmi odstavek 233. člena ZFPPIPP ter tretji odstavek 383.a člen tega zakona. Tožnik pa meni, da ga njegove osebne okoliščine upravičujejo do dodelitve zaprošene BPP.

6. Po prvem odstavku 233. člena ZFPPIPP mora predlagatelj ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka založiti predujem za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka; po šestem odstavku tega člena (pa) je založitve predujma oproščen dolžnik. Po tretjem odstavku 383.a člena ZFPPIPP za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku osebnega stečaja, ki ga predlaga dolžnik, ni mogoče dodeliti brezplačne pravne pomoči, razen za pravno svetovanje in zastopanje dolžnika v postopku odpusta obveznosti, če je bil vložen ugovor proti odpustu obveznosti. V obravnavanem primeru niti ni sporno, da je tožnik prosil za BPP v svojstvu dolžnika v smislu citiranih določb ZFPPIPP, in da predlog za začetek stečajnega postopka še ni bil vložen. Tako dejansko stanje pa glede na citirane določbe ZFPPIPP po 2. točki prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) terja zavrženje tožnikove prošnje za BPP.

7. Vendar pa tožnik, nasprotno, meni, da je do dodelitve zaprošene BPP upravičen iz posebnih osebnih razlogov. V tožbi kot take razloge navaja, da je huje bolan, nepismen, delno duševno zaostal, močno zadolžen in obsojen na večletno zaporno kazen ter se sam ni sposoben zastopati v postopku osebnega stečaja in očita, da teh razlogov organ za BPP pri odločanju ni presojal. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da iz upravnega spisa ne izhaja, da bi tožnik v postopku (sploh) navajal, da bi bil nepismen, duševno zaostal in huje bolan; torej teh navedb organ za BPP v postopku ni mogel presojati. Ta, prvič v tožbi podana dejstva, so tako tožbene novote, in sicer nedovoljene tožbene novote, saj tožnik ni opravičil, zakaj teh dejstev ni navedel že v upravnem postopku (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1); zato jih sodišče pri odločanju v tem upravnem sporu ne more upoštevati. V postopku je tožnik sicer navajal, da je v priporu, bolan, da ima duševne težave ter da je v postopku odvzema poslovne sposobnosti. Vendar sodišče sodi, da se je organ do teh tožnikovih navedb, sicer tudi povsem neizkazanih, opredelil, in to pravilno, s tem ko jih je izrecno oziroma implicitno presodil kot neutemeljene, ob tem ko je navedel, da pripor ni okoliščina, ki bi bila v smislu prej citiranih določb ZFPPIPP pravno relevantna za odločitev o zaprošeni BPP, ter se skliceval še na določbe 383.a člena ZFPPIPP, po katerih se predlog za začetek postopka osebnega stečaja lahko poda tudi na zapisnik pri sodišču, ter iz katerih izhaja, o čem vse je na naroku za vložitev predloga dolžnik poučen, in ki torej ne dajejo podlage za zaključevanje, da bi bila dolžniku za podajo predloga BPP potrebna. Sodišče še dodaja, da je iz zakonodajnega gradiva razvidno, da je zakonodajalec izključitev BPP za primere, ko dolžnik vloži predlog za začetek postopka osebnega stečaja, utemeljeval s sklicevanjem na možnost vložitve predloga na zapisnik pri sodišču, in ki je po njegovem mnenju enakovredna pravnemu svetovanju in zastopanju v zvezi s tem predlogom po odvetniku¹. Poleg tega zakon sodišču izrecno nalaga, da mora po uradni dolžnosti paziti na procesno sposobnost strank, ter določa, kako sodišče postopa v primeru neobstoja procesne sposobnosti (80. člen in naslednji Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

8. Kolikor se tožnik v tožbi sklicuje tudi na odločbo organa za BPP št. Bpp 2247/2018 z dne 3. 10. 2018, po kateri je BPP dodeljena kot prosilcu dolžniku za podajo predloga za začetek stečajnega postopka, sodišče tožniku odgovarja, da se na odločitev, ki je v nasprotju z zakonom - in tako bi bilo glede odločitve v zadevi št. Bpp 2247/2018 z dne 3. 10. 2018 upoštevaje določbo tretjega odstavka 383.a člena ZFPPIPP mogoče presoditi - ne more z uspehom sklicevati. Na enem primeru odločitve, ki celo ni v skladu z zakonom, ni mogoče ugotoviti kršitve 22. člena Ustave, saj pri izpodbijani odločitvi ne gre ne za odstop od ustaljene in enotne prakse in tudi ne za arbitraren odstop, saj je izpodbijana odločitev zadostno in ustrezno pravno argumentirana. Zakaj naj bi bil tožnikov pravni položaj v tej zvezi varovan tudi z določbami 2., 14. in 21. člena Ustave, tožnik v tožbi ni obrazložil, zato teh njegovih navedb ni mogoče vsebinsko presoditi. Kolikor je z očitkom kršitve 6. člena EKČP, ki ga tožnik prav tako ni ustrezno obrazložil, meril na kršitev pravice dostopa do sodišča, sodišče odgovarja, da mu pravica dostopa do sodišča ni odvzeta, pač pa jo lahko uresničuje v skladu z zakonskimi določbami, s katerimi je urejen način njenega izvrševanja.

9. Kolikor tožnik očitek o kršitvi človekove pravice enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) opira tudi na zatrjevanje, da je bil zaradi osebnih okoliščin neenako obravnavan, in sicer ker je biseksualec in je v kazenskem postopku, tudi te kršitve sodišče ni ugotovilo. Ne iz izpodbijanega sklepa ne iz upravnega spisa ne izhaja, da bi bila katera od navedenih okoliščin upoštevana pri odločitvi. Zakaj tožnik meni drugače, pa ni obrazložil. Tako da drugačne presoje sodišče ne more podati.

10. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene in ker tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijani sklep, ni sporno (6. točka obrazložitve). Tožnik je sicer predlagal glavno obravnavo in se v dokazne namene skliceval na listine v upravnem spisu, ki jih sodišče pri odločanju v vsakem primeru vpogleda, in predlagal svoje zaslišanje. V zvezi z dokaznim predlogom za svoje zaslišanje tožnik ni navedel, o katerem spornem dejstvu bi na zaslišanju izpovedal, tako da gre za nesubstanciran predlog. Če pa je dokazni predlog vezan na v tožbi zatrjevana dejstva, pa je sodišče že presodilo, da so za odločitev pravno nerelevantna ter gre tako za nepotreben dokaz.

11. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------
¹ Obrazložitev k 22. členu predloga novele ZFPPIPP-A, Poročevalec DZ 2009, št. 29 z dne 12. 3. 2009

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 444/2016
• UPRS sodba I U 1812/2015
• UPRS sodba IV U 70/2013