UPRS Sodba I U 2766/2017-11

Jedro

Priključek se od komunalne opreme (tudi sekundarne komunalne infrastrukture) razlikuje ne zgolj glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije.

Funkcija priključka je zgolj namenjena koristi posameznega objekta, med tem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo.

ZPNačrt je treba uporabiti tako, da se kot komunalno opremljeno šteje tiste parcele, pri katerih se je priključitev na sedaj obstoječo komunalno opremo lahko izvedla na podlagi izgradnje posameznih priključkov. Če je bilo pred tem za priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo (javno infrastrukturo) treba šele izgraditi dodatne objekte, ki nimajo več značilnosti priključka, temveč značilnosti infrastrukture, teh parcel pravno ni mogoče šteti za komunalno opremljene.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Občine Radovljica št. 3541-0044/2017 z dne 21. 8. 2017 se odpravi in se zadeva vrne organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku za rušitev trgovine in slaščičarne ter novogradnjo restavracije s prostori za potrebe turizma, na naštetih zemljiščih, odmeril komunalni prispevek v višini 23.423,91 EUR. V obrazložitvi je navedel, da je izračun za odmero komunalnega prispevka naredil na podlagi projektne dokumentacije PGD št. .... Investitor je dolžan plačati komunalni prispevek na podlagi 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), organ pa ga je odmeril na podlagi Odloka o merilih za odmero komunalnega prispevka v Občini Radovljica (Odlok).

2. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da ima Občina Radovljica na podlagi 74. člena ZPNačrt sprejet Odlok o programu opremljanja stavbnih zemljišč v Občini Radovljica (Odlok o programu opremljanja). Zavrača ugovor tožnika, da bi moral biti oproščen plačila komunalnega prispevka za ceste, saj zgrajena cesta, na katero se tožnik sklicuje, ni primarno ali sekundarno omrežje iz 3. člena Odloka o programu opremljanja. Tožnik bi bil lahko oproščen plačila zgolj v primeru prenosa zgrajenega cestnega priključka od ... do križišča z državno cesto ... na Občino Radovljica. Tako pa je cesta na katero se sklicuje tožnikov individualni priključek in ne gre za vlaganja tožnika v javno komunalno infrastrukturo. Zavrača tudi navedbe, da organ od tožnika ni zahteval nikakršnih dodatnih pojasnil ali dodatne obrazložitve ter ga ni seznanil s pravnim in dejanskim stanjem zadeve. Orrgan prve stopnje je pred izdajo odločbe dne 16. 8. 2017 povabil na sestanek direktorja A.A. in nadzornika del B.B.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba izdana v nasprotju z njegovo vlogo, v kateri je označil, da se prispevek za ceste ne obračuna, ker se objekt ne navezuje na cestno omrežje, ki ga je kot komunalno infrastrukturo oziroma grajeno javno dobro zgradila Občina Radovljica. Meni, da je stališče toženke nepravilno, saj je tožnik vložil obširna dokazila, da je cestni priključek med ..., državno cesto zgradil sam, zaradi česar bi moral biti v celoti oproščen plačila komunalnega prispevka. Iz dokazil izhaja, da je izgradnja cestnega priključka izkazana. Nepravilno je stališče toženke, ki se sklicuje na 78. člen ZPNačrt, na podlagi katerega bi bilo treba z občino skleniti pogodbo o opremljanju stavbnega zemljišča. V času izgradnje cestnega priključka, v letu 1988, namreč ZPNačrt še ni veljal, zaradi česar pogodbe o opremljanju ni bilo mogoče skleniti. Cestni priključek se ne navezuje na cestno omrežje, ki ga opredeljuje 4. člen Odloka o programu opremljanja, pač pa se priključuje neposredno na državno cesto .... Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka, ker mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku pred izdajo odločbe. Sestanek z dne 16. 8. 2017 ni bil opravljen v skladu z določili 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), niti ga ni mogoče šteti kot opravljeno ustno obravnavo. O vsebini sestanka ne obstaja nikakršen zapisnik, zlasti ne takšen, ki bi ga zakoniti zastopnik podpisal. Zaradi navedenega meni, da mu ni bila dana možnost, da se izreče o ugotovitvah toženke pred izdajo odločbe. Prejel tudi ni pisnega poziva za dodelitev roka za opredelitev na ugotovitve toženke. To izhaja iz datuma sestanka, ki je bil 16. 8. 2017 ter datuma izpodbijane odločbe 21. 8. 2017. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da se ne sklicuje na 78. člen ZPNačrt, temveč, da prenos zemljišč ni bil izvršen. Ugovor, da je tožnik oproščen plačila komunalnega prispevka, ker njegov priključek prehaja neposredno na državno cesto ..., ni utemeljen, ker je investitorju omogočena priključitev in uporaba cestnega omrežja na območju občine. Na odmero ne vpliva način priključitve. Zavrača tudi ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka, saj je skupen sestanek bil, na njem je bil predstavljen obračun ter je tožnik imel možnost sodelovanja v postopku.

5. Tožba je utemeljena.

6. Skladno z 79. členom ZPNačrt je komunalni prispevek plačilo dela stroška gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini. Komunalni prispevek za posamezno vrsto komunalne opreme se lahko odmeri, če se stavbno zemljišče nahaja v obračunskem območju te vrste komunalne opreme.

7. Tožnik izpodbija odmero komunalnega prispevka za ceste, ker se njegova novogradnja ne navezuje neposredno na cestno omrežje, ki ga je kot komunalno infrastrukturo zgradila toženka, pač pa se priključuje neposredno na državno cesto ... Svoj argument utemeljuje na 4. členu Odloka o programu opremljanja, ki v tretjem odstavku opredeljuje primarno in sekundarno cestno omrežje. Ugovor ni utemeljen. Za odmero komunalnega prispevka ni pravno pomembno, ali javna občinska cesta sega vse do zemljišča zavezanca. Bistveno je, da ima zavezanec iz obračunskega območja dostop do občinske javne ceste, ki se nahaja v istem obračunskem območju in da jo torej lahko uporablja, čeprav do nje dostopa bodisi po lastnem zemljišču, po služnostni poti preko tujega privatnega zemljišča, lahko pa tudi preko državne ceste, kot je to v obravnavani zadevi (glej stališče sodbe Vrhovnega sodišča XIPS 324/2011 z dne 16. 5. 2012). Med strankama pravno relevantno dejstvo, da so v obračunskem območju, v katerem je nameravana gradnja tudi občinske ceste kot jih opredeljuje 4. člen Odloka o opremljanju, ni bilo nikoli sporno.

8. Neutemeljen pa je tudi nadaljnji ugovor, da bi tožnik moral biti oproščen plačila komunalnega prispevka, ker je s svojimi lastnimi denarnimi sredstvi zgradil priključek ter prispeval tudi potrebno zemljišče. Namreč vlaganja v izgradnjo lastnega priključka (ne glede na dolžino), niso upoštevna v zvezi z odmero. Investitorju se v skladu z ZPNačrt upoštevajo le finančna vlaganja v izgradnjo javne komunalne infrastrukture. Ali pa je tožnik izgradil cesto, ki ima naravo sekundarnega omrežja in javne komunalne infrastrukture, kar bi ga opravičevalo do delne ali celotne oprostitve plačila komunalnega prispevka v delu, ki se nanaša na cestno omrežje, pa je med strankama sporno. Toženka zavrača tožnikove ugovore iz razloga, ker je priključek v lasti tožnika in ga ta v skladu z 78. členom ZPNačrt ni prenesel v last občine kot javno infrastrukturo, zato mu vlaganj v izgradnjo priključka ni upoštevala. Iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, sodba X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019, izhaja, da element lastništva ni edini odločujoči v primerih izgradnje infrastrukture, ki jo za potrebe priključitve zgradi investitor.

9. Po definiciji pojmov Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), je objekt gospodarske javne infrastrukture tisti gradbeni inženirski objekt, ki tvori omrežje, ki služi določeni vrsti gospodarske javne službe državnega ali lokalnega pomena ali tvori omrežje, ki je v javno korist (točka 1.6. prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Skladno z ZPNačrt pa so gospodarska javna infrastruktura objekti ali omrežja, ki so namenjeni opravljanju gospodarskih javnih služb skladno z zakonom ter tista gospodarska infrastruktura, ki je kot taka določena z zakonom ali odlokom lokalne skupnosti, kakor tudi drugi objekti in omrežja v splošni rabi (4. točka prvega odstavka 2. člena ZPNačrt).

10. Priključek se od komunalne opreme (tudi sekundarne komunalne infrastrukture) razlikuje ne zgolj glede lastništva, temveč tudi glede temeljne funkcije. ZGO-1 določa, da je komunalni priključek priključek objekta na objekt komunalne oskrbe in njegovo omrežje (točka 6.3. prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Možnost priključka se tako ugotavlja v postopku gradbenega dovoljenja za posamezen objekt (54. člen ZGO-1 in naslednji) in je torej vezan na izgradnjo določenega objekta, saj šele takrat nastane potreba in dolžnost izgradnje priključka za priključitev na javno infrastrukturo. Tako za priključek v smislu zakona ni mogoče šteti objekta, ki ne bi bil povezan s posamezno gradnjo in namenjen zgolj tej gradnji. Skladno s tem se za priključek ne more šteti objekt, ki bi bil zgrajen ločeno od posamezne gradnje, za zagotavljanje koristi večjemu številu predvidenih objektov.

11. Funkcija priključka je torej zgolj namenjena koristi posameznega objekta, med tem ko javna infrastruktura služi izvajanju javne službe in je v tem smislu v javno korist kot jo opredeljujejo predpisi, ki urejajo posamezno (lokalno, gospodarsko) javno službo. Materialno pravno pomembne razmejitve in s tem povezane relevantne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavani zadevi kot je bilo razloženo v zgornjih odstavkih, niso bile narejene. Toženka je izhajala iz razlage, da gre v primeru sporne ceste v vsakem primeru zgolj za priključek, in to materialno pravno nepravilno iz razloga, ker ni bila prenesena v občinsko last, torej ker gre za zasebno lastnino sporne ceste. V ponovnem postopku reševanja zadeve bo zato morala toženka razčistiti ali sporni priključek dejansko pomeni komunalno opremo le za parcele, na katerih se bo izvajala rušitev trgovine in slaščičarne ter novogradnja restavracije s prostori za potrebe turizma oz. le za tožnikove parcele oz. objekte na katerih izvaja svojo dejavnost, ali pa gre za cesto za več uporabnikov, torej tako, ki bi lahko pomenila javno infrastrukturo. Dejstvo, da je določena gradnja na zasebnem zemljišču, sama po sebi glede na povedano še ne pomeni, da ne more iti za gradnjo infrastrukture. ZPNačrt je treba uporabiti tako, da se kot komunalno opremljeno šteje tiste parcele, pri katerih se je priključitev na sedaj obstoječo komunalno opremo lahko izvedla na podlagi izgradnje posameznih priključkov. Če je bilo pred tem za priključitev na tedaj obstoječo komunalno opremo (javno infrastrukturo) treba šele izgraditi dodatne objekte, ki nimajo več značilnosti priključka, temveč značilnosti infrastrukture, teh parcel pravno ni mogoče šteti za komunalno opremljene. Je pa opozoriti, da tudi po ZPNačrt komunalna oprema zemljišča (71. člen ZPNačrt) ne more ostati v zasebni lasti ter jo je treba prenesti na občino (peti odstavek 78. člena ZPNačrt).

12. Pred izdajo odločbe v ponovnem postopku pa naj toženka tožnika seznani s pravnim in dejanskim stanjem zadeve, v izogib ponovnemu ugovoru o bistvenih kršitvah določb postopka.

13. Ker je bilo v dosedanjem postopku nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, je odločba toženke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek.

14. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 347,70 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu). Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1628/2015
• UPRS sodba II U 142/2015
• UPRS Sodba I U 1336/2016-12