UPRS Sodba I U 472/2018-10

Jedro

Tožnik ne ugovarja (in kar potrjujejo tudi dokumenti upravnih spisov), da gre v zadevi za investicijo (vgradnjo toplotne črpalke) v stavbo na naslovu ..., ki leži na 94/3, k.o. ..., in da se ta nahaja na območju, kjer je kot prednostni način določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina. To pa so pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je tudi po oceni sodišča organ mogel in moral zaključiti, da tožnik pogojev javnega poziva ne izpolnjuje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil vlogo tožnika, št. 36014-12698/2017, za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnja toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe in odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik oddal priporočeno na pošto vlogo na javni poziv za ukrep vgradnja toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. V vlogi je navedel, da bo naložba izvedena na stavbi z naslovom ..., ki stoji na parc. št. 94/3, k.o. ... V nadaljevanju je citiral točko razdelek C 1. točke Javnega poziva 37SUB-OB16 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb (v nadaljevanju javni poziv), ki med drugim določa, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka ne more biti dodeljena, v kolikor občinski akt ali lokalni energijski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja, ter 2. ter drugi in četrti odstavek 4. člena Odloka o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok). Tožnik je bil s poročilom organa z dne 11. 12. 2017 seznanjen in je nanj odgovoril. Organ je navedel, da ni mogoče upoštevati navedb tožnika, da v času gradnje predmetne stavbe uporaba zemeljskega plina na tem območju še ni bila omogočena in je bilo treba izbrati drug vir ogrevanja, saj je dolžan odločati na podlagi Odloka, ki jasno določa pogoje za pridobitev nepovratne finančne spodbude, in podatkov, ki jih posreduje MOL. Do vsebine Odloka se organ tudi ne more opredeljevati in soditi o upravičenosti omejitev. Ker se predmetna stavba nahaja na parc. št. 94/3, k.o. ..., kjer je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina ali daljinsko ogrevanje, je vlogo tožnika zavrnil.

2. Tožnik je v tožbi navedel, da je organ na podlagi njegove vloge izdal poročilo z dne 11. 12. 2017, za kar je potreboval 117 dni, od njega pa zahteval, da se opredeli v 15 dneh. Tožnik je v roku odgovoril, hkrati pa do tega roka pozval A., da se opredeli o možnostih priklopa na plin, vendar odgovora v danem roku ni dobil. Odgovor je nato prejel 1. 2. 2018, da priklop ni možen in da tudi ne vedo, kdaj bo. Organ je napačno navedel v odločbi, da je bila vloga oddana na pošti, četudi je bila oddana osebno, ter tudi ni ugotovil resničnega dejanskega stanja, s čimer je kršil 8. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Z zavrnilno odločbo so mu kršene človekove pravice, 14. člen Ustave, ki naj bi mu zagotavljal enakost pred zakonom, ne glede na osebne okoliščine (tožnik ni odgovoren, da živi na naslovu, kjer ni možno investirati v ogrevanje v skladu z Odlokom). S tem je kršen tudi 67. člen Ustave, saj bi bilo z investicijo v črpalko omogočeno uživanje gospodarske funkcije lastnine (manjša odvisnost od uvoza nafte), socialne funkcije lastnine (manjša socialna ogroženost glede na višino njegove pokojnine - 593,27 EUR) in ekološke funkcije (brez obremenjevanja okolja, razen dobavitelja elektrike, ki ima soglasje države). Višina subvencije znaša približno štiri njegove pokojnine za investicijo v višini dveletnih pokojnin. Ker tak priklop očitno ne bo možen, je obravnavan diskriminatorno. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo razveljavi (točno: odpravi), naloži organu izplačilo spodbude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zavrnitve, in povrnitev stroškov postopka.

3. Toženec je v obširnem odgovoru na tožbo prerekal navedbe tožnika. Navedbe tožnika, da mu ni omogočeno daljinsko ogrevanje z uporabo zemeljskega plina ter ugotavljanje v tej zvezi pomembnih dejstev, za ta postopek niso bistvene. Organ veže pri odločanju 6. člen ZUP in tretji odstavek 153. člena Ustave. Odlok je bil tudi izdan s strani Vlade in potrjen s strani MOL. Ker gre za načrtovano zmanjševanje onesnaževanja, tudi ni bistvena obstoječa možnost načina ogrevanja, temveč kakšni so v tem zvezi načrti v bodoče (sodba I U 1684/2014 z dne 3. 2. 2015, I U 1686/2015 z dne 11. 10. 2016). Načelo enakosti iz 14. člena Ustave pomeni prepoved samovoljne diskriminacije, torej, ko se enaki položaji obravnavajo različno, za kar v tem primeru ne gre. Do elektronskih sporočil, ki jih tožnik navaja v tožbi, se toženec ne more opredeliti, ker mu niso bila predložena. Ne glede na to (četudi bi bila predložena v okviru upravnega postopka) ne bi vplivala na odločitev. Predlagal je zavrnitev tožbe in stroškovnega zahtevka.

4. Tožnik je v pripravljalni vlogi dodal, da je Ustava hierarhično nadrejen akt in vztrajal pri tožbi.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zanjo pa je toženec navedel tudi pravilne in utemeljene razloge. Sodišče se v izogib ponavljanju zato nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. V zadevi je sporna zavrnitev tožnikove vloge za pridobitev nepovratne finančne spodbude, kot izhaja iz ukrepa C Javnega poziva 37SUB-OB16 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb, tj. za vgradnjo toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe, iz razloga, ker se tožnikova stavba oziroma parcela nahaja na območju, kjer je kot prednostni način ogrevanja določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina.

8. Organ je zavrnitev tožnikove vloge oprl na naslednje materialne predpise:

9. V točki 1 C - vgradnja toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe Javnega poziva je določeno, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju občin s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka ne more biti dodeljena, če občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Občina zagotovi Eko skladu podatke o mejah območij, kjer je določen drug prednostni način ogrevanja, na zemljiško parcelo natančno.

10. Za območje Mestne občine Ljubljana je bil sprejet Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Odlok, Uradni list RS, št. 24/14). Ta v 2. členu določa, da je območje največje obremenjenosti z delci PM10 aglomeracija Ljubljana, ki obsega območje Mestne občine Ljubljana. Nadalje v drugem odstavku 4. člena Odlok določa, da upravičenci do spodbud za zamenjavo kotlov na katero koli vrsto goriv z novimi kotli na lesno biomaso in vgradnjo električnih toplotnih črpalk iz predpisa, ki ureja spodbujanje učinkovite rabe energije in rabe obnovljivih virov energije, in predpisa, ki ureja zagotavljanje prihrankov energije pri končnih odjemalcih, do teh spodbud niso upravičeni, kjer je z občinskimi akti ali lokalnim energetskim konceptom kot prednostni način ogrevanja stavb določeno daljinsko ogrevanje, razen če so ti kotli namenjeni za daljinsko ogrevanje; če je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, upravičenci do spodbud niso upravičeni do spodbud za zamenjavo kotlov na vse vrste goriv z novimi kotli na lesno biomaso in vgradnjo električnih toplotnih črpalk; v četrtem odstavku 4. člena pa, da občina za namen dodeljevanja subvencij zagotovi Eko skladu in ministrstvu, pristojnemu za energijo, podatke o meji območja iz 2. člena tega odloka na parcelo natančno in podatke o mejah območij, kjer je kot prednostni način ogrevanja določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina, prav tako na zemljiško parcelo natančno.

11. Tožnik ne ugovarja (in kar potrjujejo tudi dokumenti upravnih spisov), da gre v zadevi za investicijo (vgradnjo toplotne črpalke) v stavbo na naslovu ..., ki leži na 94/3, k.o. ..., in da se ta nahaja na območju, kjer je kot prednostni način določeno daljinsko ogrevanje ali uporaba zemeljskega plina. To pa so pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih je tudi po oceni sodišča organ mogel in moral zaključiti, da tožnik pogojev javnega poziva ne izpolnjuje. Tako tudi ni mogoče slediti tožbenemu ugovoru, da organ ni ugotovil resničnega dejanskega stanja in s tem kršil 8. člen ZUP, saj to (glede na povedano) očitno ne drži. Drugačne odločitve tožnik tudi ne more doseči z navedbo, da mu (po opravljenih poizvedbah pri A.) sploh ni omogočen način ogrevanja, kot ga kot prednostnega določa Odlok in z uvedbo katerega bi mu bila omogočena pridobitev subvencije, saj dejanska nemožnost uvedbe daljinskega ogrevanja še ne pomeni, da je zato na tem območju sprejemljiv drug način ogrevanja in da je posledično možno zanj pridobiti subvencijo. Odlok je bil namreč sprejet na podlagi 24. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) ter 15. člena Uredbe o kakovosti zunanjega zraka, ki pooblaščata Vlado, da zaradi ravni onesnaženosti, v sodelovanju z občino, določi posamezno območje kot degradirano okolje ter določi program ukrepov za izboljšanje kakovosti okolja ali njegovih delov na tem območju. Tako je tudi v tej zadevi na podlagi podatka, da je območje MOL zaradi prekomerne onesnaženosti zunanjega zraka z delci PM10 (trdni delci, kot je npr. prah) uvrščeno v razred največje obremenjenosti, Vlada izdala Odlok MOL in v njem določila ukrepe, s katerimi bi se obremenjenost z delci PM10 zmanjšala, s tem da je določila načine ogrevanja, ki naj bi zmanjšali onesnaženost zraka. In zato so kot upravičenci do nepovratnih finančnih spodbud določeni tisti, ki za ogrevanje uporabljajo te (z odlokom določene) načine. Zato tudi ni pravno pomembno, do kakšne višine subvencije (v primerjavi s celotno vrednostjo investicije) je posamezni vlagatelj upravičen (po oceni tožnika očitno v minimalnem deležu), saj so upravičeni do subvencije (četudi v relativno manjšem znesku) tisti vlagatelji, ki pogoje za njeno pridobitev sploh izpolnjujejo.

12. Ker je organ pravilno zavrnil tožnikovo vlogo, mu iz tega razloga tudi ni mogoče očitati kršitve načela enakosti iz 14. člena in kršitve pravice do uživanja lastnine iz 67. člena Ustave RS. Načelo enakosti iz 14. člena Ustave bi bilo kršeno v nasprotnem primeru, tj. če bi organ, kljub neizpolnjevanju pogojev iz citiranih predpisov, tožnikovi vlogi za pridobitev subvencije ugodil, saj bi to pomenilo neenakopravno obravnavanje enakih primerov, kljub v predpisu določenim pogojem, ki veljajo za vse. Smiselno to velja tudi glede kršitve 67. člena Ustave. Res ta določa uživanje lastnine tako, da je zagotovljena njena gospodarska, socialna in ekološka funkcija, kar pa ne pomeni, da je posamezniku izvrševanje te pravice omogočeno v vsakem primeru, ne oziraje se na veljavne predpise (zakon oziroma podzakonske predpise).

13. Organu tudi ni mogoče očitati zatrjevanih kršitev pravil postopka. Od vložitve vloge dne 25. 8. 2017 do poziva organa tožniku 11. 12. 2017 je sicer res minilo več kot tri mesece (tožnik navaja, da 117 dni), vendar to samo po sebi ni takšna napaka organa, ki bi terjala odpravo izpodbijane odločbe. Tožnik bi tudi lahko (če je menil, da odločanje o zadevi traja predolgo) vložil urgenco za obravnavo zadeve oziroma vložil tožbo na naslovno sodišče zaradi molka organa po 28. členu ZUS-1, vendar tega (očitno) ni storil, niti tega ne zatrjuje. Tudi navedba v obrazložitvi odločbe, da je bila vloga podana priporočeno po pošti, ko je bila dejansko vložena osebno, ne pomeni takšne napake, ki bi vplivala na pravilnost odločitve, pri čemer tožnik niti ne navaja, kako naj bi ta napaka vplivala na samo zakonitost in pravilnost odločitve v vsebinskem pogledu.

14. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa tudi ni ugotovilo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

29.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1414/2018-8
• UPRS Sodba I U 2478/2018-11
• UPRS Sodba III U 150/2022-15