UPRS Sodba II U 256/2017-8

Jedro

Relativni zastaralni rok za začetek izvrševanja sankcije sta pretrgala sklep o določitvi uklonilnega zapora, ter sklep, s katerim je sodišče predlog tožnice za nadomestitev plačila globe z opravljanjem družbeno koristnih del kot prepoznega zavrglo. Zastaralni rok je pretrgal vložen predlog za izvršbo, prav tako pa zastaralni rok pretrgajo tožnici vročeni opomini. Navedena dejanja namreč ne pomenijo začetka izvrševanja sankcije, so pa usmerjena h končnemu cilju izvršitve sankcije.

Stališče, da lahko, ne le v primeru pretrganj, ampak tudi v primeru zadržanja zastaranja, do začetka izvrševanja sankcije za prekršek preteče največ štiri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila sankcija izrečena, navaja tudi pravna doktrina. Na podlagi navedenega tako ne gre slediti stališču tožene stranke, da je tek stečajnega postopka pomenil zadržanje zastaranja, zaradi katerega absolutni zastaralni rok ni tekel.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4933-12678/2012-5 z dne 13. 1. 2017 in odločba Ministrstva za finance, št. DT-499-23-46/2017 z dne 24. 3. 2017 se odpravita in se zadeva vrne Finančni upravi Republike Slovenije v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S sklepom o davčni izvršbi, št. DT 4933-121678/2012-5 z dne 13. 1. 2017 je prvostopenjski davčni organ, Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) začel davčno izvršbo z rubežem na denarne prejemke dolžnice, ki jih je prejemala pri delodajalcu oziroma izplačevalcu A., d.o.o., zaradi izterjave globe v znesku 400,00 EUR in stroškov izdaje sklepa v višini 10,00 EUR. Navedla je, da izvršilni naslov predstavlja odločba o prekršku, št. 0613-2711/2012-7-11108 z dne 1. 12. 2008, ki je postala izvršljiva 4. 11. 2011. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je prvostopenjski organ navedel materialno podlago za začetek davčne izvršbe, izvršilne naslove, na podlagi katerih je davčni organ pristojen za izvršbo, vrstni red poplačila davka in pripadajočih dajatev ter omejitve davčne izvršbe.

2. Tožnica je zoper sklep o davčni izvršbi, kakor tudi zoper opomin pred izvršbo z dne 14. 12. 2016 vložila pritožbi, v katerih se sklicuje na zastaranje davčne obveznosti zaradi zamujenega dvoletnega subjektivnega in štiriletnega objektivnega roka, ki ju 44. člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) določa za začetek izvrševanja sankcije, ter zatrjuje, da vse dotlej zastaranje ni bilo pretrgano.

3. Tožena stranka je pritožbo zoper opomin pred izvršbo z dne 14. 12. 2016 zavrgla (1. točka izreka odločbe) ter izpodbijani sklep v 1. točki izreka, v prvi alineji drugega odstavka spremenila v navedbi opravilne številke izvršilnega naslova tako, da pravilno glasi: „Odločba o prekršku, opr. št. 0613-2711/2008-7-11108“. V preostalem delu je izpodbijani sklep potrdila in pritožbo zavrnila (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da opomin ni upravni akt, zoper katerega bi bila dovoljena pritožba, saj prvi odstavek 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZdavP-2) določa, da je pritožba dovoljena zoper sklep o izvršbi kot upravni akt, ki je bil izdan na prvi stopnji. Z izdanim opominom prvostopenjski organ obvešča zavezance o stanju njihovih neplačanih zapadlih davčnih obveznostih (tretja točka prvega odstavka 13. člena ZDavP-2), izdaje opomina pa določbe ZDavP-2 ne predvidevajo kot obvezni del postopka pred začetkom izterjave.

4. Nadalje tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2, napako v pravilni navedbi opravilne številke izvršilnega naslova pa je v skladu z 251. členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) popravila na način, da je izrek izpodbijanega sklepa spremenila, pritožbo zoper izpodbijani sklep pa zavrnila.

5. V zvezi z ugovorom zastaranja, tožena stranka pojasnjuje, da je tek dvoletnega relativnega zastaralnega roka v skladu z določbo prvega odstavka 44. člena ZP-1 pretrgal sklep opr. št.: PRuz 1651/2011 z dne 31. 1. 2012 o določitvi uklonilnega zapora tožnici, ki je postal pravnomočen 15. 2. 2012, saj gre v skladu z določbo tretjega odstavka 44. člena ZP-1 za dejanje organa, ki meri na izvršitev sankcije. Nadalje je zastaranje pravice do izvršitve sankcije ponovno pretrgal sklep opr. št.: PRuz 1651/2011 z dne 30. 8. 2012, s katerim je Okrajno sodišče v Mariboru predlog tožnice za nadomestitev plačila globe z opravljanjem družbeno koristnega dela kot prepoznega zavrglo in odločilo, da se postopek izvrševanja uklonilnega zapora ustavi ter nadaljuje postopek prisilne poravnave. V času stečajnega postopka zastaranje ni teklo oziroma je bilo prekinjeno, saj se sankcije v skladu s 131. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v zvezi z drugim odstavkom 44. člena ZP-1 ne morejo izvrševati. Zastaranje teče naprej od točke, ko je stečajni postopek pravnomočno končan in se čas, ki je pretekel pred prekinitvijo, všteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. Na podlagi vpogleda v podatke AJPES ugotavlja, da je bil nad premoženjem tožnice pričet postopek osebnega stečaja s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru, opr. št. St 1238/2014 o začetku postopka osebnega stečaja z dne 1. 4. 2014. Stečajni postopek se je zaključil z izdajo sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru o končanju stečajnega postopka z dne 11. 11. 2016, ki je postal pravnomočen dne 1. 12. 2016. V postopku osebnega stečaja je bilo ugodeno predlogu za odpust obveznosti s sklepom Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 20. 10. 2016, pri čemer odpust obveznosti na terjatve iz naslova globe ne učinkuje. Na podlagi navedenega je zastaranje pravice do začetka izvrševanja sankcije v predmetni zadevi začelo teči s pravnomočnostjo izvršilnega naslova, to je 4. 10. 2014, in je teklo z zgoraj pojasnjenimi pretrganji vse do dne 1. 4. 2014, ko je bilo zaradi začetka stečajnega postopka prekinjeno. V času trajanja stečajnega postopka zastaranje ni teklo in je začelo ponovno teči šele po pravnomočnem zaključku stečajnega postopka. Sklep o davčni izvršbi, ki ga je šteti za začetek izvrševanja sankcije, je bil izdan v štiriletnem absolutnem zastaralnem roku iz tretjega odstavka 44. člena ZP-1, zato zastaranje pravice do izvršitve sankcije (globe) še ni nastopilo. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na morebitno ustavitev postopka davčne izvršbe, drugostopenjski organ dodaja, da ni pristojen za ustavitev postopka davčne izvršbe, temveč je to v pristojnosti organa prve stopnje.

6. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga sodišču, da tožbi ugodi ter izpodbijano odločbo odpravi ter postopek davčne izvršbe v celoti ustavi. V tožbi ponavlja pritožbene ugovore glede zastaranja in vztraja, da sta zamujena subjektivni in objektivni rok, ki ju za začetek izvrševanja sankcije določa 44. člen ZP-1. Navaja, da dejanja prvostopenjskega organa (določitev uklonilnega zapora s sklepom opr. št. PRuz 1651/2011 z dne 30. 8. 2012 in druga nadaljnja dejanja, kot so odločanje glede predloga za nadomestitev plačila globe z delom v splošno korist) niso merila na izvršitev odločb, ampak so zgolj določala alternativne načine, ki nadomeščajo plačilo globe, in ne merijo na izvršitev same odločbe v smislu plačila oziroma izterjave globe. Prav tako opomin po poteku zakonsko določenih rokov za pričetek izvršbe po ZP-1 ne more pomeniti dejanja, s katerim se zastaranje pretrga. V škodo tožnice v skladu z novelo ZP-1, ki je začela veljati 13. 6. 2013 (pravilno 14. 6. 2013), ki več ne pozna instituta uklonilnega zapora, tudi ne gre razlagati določitev uklonilnega zapora kot dejanje, s katerim je bilo pretrgano zastaranje. V vsakem primeru je izvršitev plačila globe oziroma rok za začetek davčne izvršbe absolutno zastaral zaradi poteka štiriletnega roka od pravnomočnosti odločbe o prekršku. V tožbi še navaja, da izpodbijani sklep ni izvršljiv, ker se ga ne da preizkusiti, prav tako pa ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so le ti nejasni in med seboj v nasprotju. Obrazložitev izpodbijanega sklepa ne more nadomestiti pomanjkljivega izreka, ki konkretno ne razlaga objektivnih okoliščin oziroma razlogov, ki bi utemeljevali sicer nepravilno oblikovan sklep.

7. Tožba je utemeljena.

8. Davčni organ postopa po ZDavP-2 tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti (156. člen ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2).

9. Prvostopenjski organ je zoper tožnico začel davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov zaradi izterjave druge nedenarne obveznosti v smislu 146. člena ZDavP-2, in sicer neplačane globe v znesku 400,00 EUR, tožnici izrečene z odločbo o prekršku z dne 1. 12. 2008 in stroškov izdaje sklepa v višini 10,00 EUR. Na podlagi podatkov iz upravnega spisa izpodbijani sklep vsebuje vse sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2, sprememba izreka izpodbijanega sklepa z navedbo pravilne opravilne številke izvršilnega naslova v skladu z 251. členom ZUP pa ni z ničemer posegla v obveznost tožnice.

10. Sodišče je tako v nadaljevanju glede na v tožbi postavljen ugovor zastaranja presojalo, ali se je začetek izvrševanja sankcije (globe) pričel v skladu z roki določenimi v prvem in tretjem odstavku 44. člena ZP-1.

11. ZP-1 v prvem odstavku določa, da zastaralni rok za izvršitev sankcije, izrečene za prekršek, začne teči tistega dne, ko postane odločba oziroma sodba o prekršku formalno pravnomočna. Iz odločbe o prekršku z dne 1. 12. 2008 izhaja, da je odločba postala pravnomočna 4. 10. 2011 in izvršljiva 4. 11. 2011. V prvem odstavku 44. člena ZP-1 je določen relativni zastaralni rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije, ki znaša dve leti od dneva pravnomočne odločbe, s katero je bila sankcija izrečena. Relativni zastaralni rok se lahko zadrži ali pretrga. Zastaranje izvršitve sankcije se zadrži oz. prekine (in ne teče), ko se posamezne sankcije po zakonu ne smejo izvrševati, s prenehanjem zakonskih ovir za izvršitev sankcije pa zastaranje teče dalje od točke, na kateri se je prekinilo (drugi odstavek 44. člena ZP-1). Skladno s tretjim odstavkom 44. člena ZP-1 pretrganje zastaranja nastopi z vsakim dejanjem organa, ki je pristojen za postopek o prekršku ali za izvršitev sankcije, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju zastaranje teče znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna.

12. Pri tem je treba poudariti, da se absolutno zastaranje po tretjem odstavku 44. člena ZP-1 nanaša le na začetek izvrševanja sankcije. Postopek za izvršitev globe ali druge sankcije se mora tudi v primeru morebitnega pretrganja ali zadržanja zastaranja začeti najkasneje pred potekom štiri letnega absolutnega zastaralnega roka, dokončan pa mora biti v rokih, določenih po četrtem odstavku 44. člena ZP-1. Absolutni zastaralni rok za dokončno izvršitev globe se v skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZP-1 ravna po zakonu, ki ureja davčno izvršbo (ta zastaranje pravice do izterjave davka določa v 125. in 126. členu ZdavP-2). Določba četrtega odstavka 44. člena je bila v ZP-1 vnesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1H), ki je začel veljati 14. 6. 2013 in je v predhodni določbi 30. člena določil, da se novi četrti odstavek 44. člena ZP-1 uporablja za vse sankcije za prekrške, ki do uveljavitve tega zakona niso bile izvršene.

13. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da sta relativni zastaralni rok za začetek izvrševanja sankcije po določbah prvega do tretjega odstavka 44. člena ZP-1 pretrgala sklep o določitvi uklonilnega zapora, ki je postal pravnomočen 15. 2. 2012 ter sklep Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 30. 8. 2012,¹ s katerim je sodišče predlog tožnice za nadomestitev plačila globe z opravljanjem družbeno koristnih del kot prepoznega zavrglo ter odločilo, da se postopek izvrševanja uklonilnega zapora ustavi ter nadaljuje postopek prisilne poravnave. Zastaralni rok je pretrgal tudi dne 18. 9. 2012 vložen predlog za izvršbo, saj gre za dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku, ki nedvomno meri na izvršitev sankcije, ki je bila tožnici izrečena za prekršek, prav tako pa zastaralni rok pretrgajo tožnici vročeni opomini. Navedena dejanja namreč ne pomenijo začetka izvrševanja sankcije, so pa usmerjena h končnemu cilju izvršitve sankcije.

14. Izrečene sankcije za prekršek pa se ne smejo začeti izvrševati po poteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (tretji odstavek 44. člena ZP-1). Navedena omejitev se ne nanaša le na situacijo, ki sledi po morebitnih pretrganjih zastaranja, ampak tudi na situacijo, nastalo v posledici prekinitve zastaranja iz drugega odstavka 44. člena ZP-1. Tako stališče, da lahko, ne le v primeru pretrganj, ampak tudi v primeru zadržanja zastaranja, do začetka izvrševanja sankcije za prekršek preteče največ štiri leta od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila sankcija izrečena, navaja tudi pravna doktrina². Na podlagi navedenega tako ne gre slediti stališču tožene stranke, da je tek stečajnega postopka pomenil zadržanje zastaranja, zaradi katerega absolutni zastaralni rok ni tekel.

15. Prvostopenjski organ pa ni ugotavljal, ali je bila terjatev iz naslova neplačane globe pravočasno prijavljena v postopek osebnega stečaja. Pravočasna prijava terjatve v stečajni postopek (pred zastaranjem) je namreč tako dejanje, ki pomeni začetek izvrševanja sankcije, zato v skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZP-1 glede glob, katerih izvrševanje se je začelo v rokih iz prvega in drugega odstavka 44. člena ZP-1, veljajo zastaralni roki po zakonu, ki ureja davčno izvršbo (5 oziroma 10 let).

16. Roki za uveljavljanje terjatev v postopku osebnega stečaja niso prekluzivni, zato lahko državni pravobranilec (sedaj državni odvetnik) prijavi denarno terjatev, ki je nastala do začetka osebnega stečaja, v postopek osebnega stečaja tudi pozneje, po posebnih pravilih 392. člena ZFPPIPP. Ker se v postopku osebnega stečaja ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatve upnika do stečajnega dolžnika zaradi zamude rokov za njihovo prijavo oziroma uveljavitev (primerjaj 1. in 2. točko 383. člena ZFPPIPP), so v 392. členu ZFPPIPP določena posebna pravila o preizkusu in uveljavitvi teh (prepozno prijavljenih) terjatev. Vendar pa je zadnji rok, v katerem mora upnik prijaviti terjatev plačila globe glede na tretji odstavek 44. člena ZP-1 pred iztekom štirih let od pravnomočnosti izvršilnega naslova. Pravočasna prijava terjatve v stečajni postopek (pred zastaranjem) je namreč tako dejanje, ki pomeni začetek izvrševanja sankcije, zato v skladu s četrtim odstavkom 44. člena ZP-1 glob, katerih izvrševanje se je začelo v rokih iz prvega in drugega odstavka 44. člena ZP-1, ni dopustno več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo (5 oziroma 10 let).

17. V skladu s 396. členom ZFPPIPP sklep o končanju postopka osebnega stečaja vsebuje seznam neplačanih priznanih terjatev (drugi odstavek 396. člena ZFPPIPP), pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja pa je izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev (četrti odstavek 396. člena ZFPPIPP). Kolikor absolutni zastaralni rok za izterjavo globe ni potekel, odpust obveznosti na terjatve iz naslova globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku ne učinkuje (3. točka drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP). Glede na četrti odstavek 396. člena ZFPPIPP je razlika med priznanimi in prijavljenimi terjatvami ter neprijavljenimi terjatvami le v tem, da so upniki prvih s pravnomočnim sklepom o končanju postopka pridobili izvršilni naslov.

18. Po obrazloženem določbe ZP-1 in ZFPPIPP pri izpodbijani odločitvi niso bile pravilno uporabljene, zaradi česar dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Sodišče je zato na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijana akta ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Prvostopenjski organ bo moral v ponovljenem postopku ugotoviti, katero je bilo tisto dejanje, znotraj štiriletnega roka, ki teče od dneva pravnomočne odločbe o prekršku, ki pomeni začetek izvrševanja sankcije, pri tem pa upoštevati pravna stališča iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

19. Sodišče je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v upravnem sporu odločilo brez oprave glavne obravnave in izvajanja dokazov, ter je odločilo na seji senata upoštevaje navedbe strank v pisni obliki. Tožnica namreč ni z zadostno mero konkretizirala tožbenih navedb z obrazložitvijo, katera pravno relevantna dejstva bi se z zaslišanjem dokazovala in glede česa naj bi jo sodišče zaslišalo.

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbojni akt odpravilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov v pavšalnem znesku v skladu s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.. Ker je bila zadeva rešena na seji in tožnica v postopku ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 15,00 EUR, ki jih mora tožena stranka tožnici povrniti v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od vročitve te sodbe do plačila (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13.12.2006). Plačano sodno takso v višini 148,00 EUR bo tožnici sodišče vrnilo po uradni dolžnosti (37. člen Zakona o sodnih taksah - ZST-1, in opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

-------------------------------

¹ Naveden sklep je šteti zgolj kot dejanje, ki je vnovič pretrgalo relativni zastaralni rok, določen v prvem odstavku 44. člena ZP-1 in ne kot dejanje, ki že pomeni izvršitev sankcije. Začetek izvrševanja sankcije bi predstavljal sklep o nadomestitvi globe z opravo nalog v splošno korist, vendar je bil v konkretnem primeru predlog tožnice za nadomestitev plačila globe z opravljanjem družbeno koristnih del kot prepozen zavržen.
² Tako: I. Bele, et al., Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 176; Selinšek Liljana, Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, 2018.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 429/2019-7
• UPRS Sodba III U 18/2017-9
• UPRS sodba II U 92/2015