UPRS Sodba II U 269/2017-12

Jedro

Iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah, torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom o davčni izvršbi z dne 28. 2. 2017, je prvostopenjski organ začel davčno izvršbo na dolžničina denarna sredstva, zaradi plačila dolgovanega zneska obveznosti, ki na dan izdaje sklepa o izvršbi skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe znaša 2.481,82 EUR. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, navedenih v tabeli druge točke izreka (navedenih pod zap. št. od 1-2 – odmera dohodnine in stroški postopka), zaradi česar je bilo zoper njo v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) treba začeti davčno izvršbo.

2. Sklep o davčni izvršbi na dolžničina denarna sredstva je bil potrjen z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-29-248/2017 z dne 19. 4. 2017, s katero je bila tožničina pritožba zavrnjena. Ministrstvo v zvezi s tožničinimi navedbami, da FURS nima nobene pravne podlage za izterjavo, ker v zadevi ni bilo izdane nobene pravnomočne sodbe, s katero bi bila obsojena in spoznana za dolžnico ugotavlja, da se skladu z določbo 145. člena ZDavP-2 davčna izvršba opravlja na podlagi izvršilnih naslovov, ki so razvidni iz 2. točke izreka prvostopenjskega sklepa (in v katerem je navedeno, za katere obveznosti se tožnico terja, naveden je izvršilni naslov za posamezno obveznost ter datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti), ter da ima sklep o davčni izvršbi vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. Glede ostalih pritožbenih navedb, da postopek FURS ni v skladu s pravnim redom Ustave Republike Slovenije in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter tožničinim opozorilom na pravico do povračila škode, drugostopenjski organ pojasnjuje, da se v obravnavani zadevi presoja zgolj zakonitost sklepa o davčni izvršbi na premičnine, v zvezi s katerim pa pritožbeni organ očitanih, pavšalno zatrjevanih kršitev Ustave in EKČP ne ugotavlja ter navaja, da lahko tožnica odškodninski zahtevek uveljavlja s tožbo pred pristojnim sodiščem.

3. Tožnica s tožbo izpodbija sklep o davčni izvršbi iz razloga kršitve 2., 3., 3.a, 8., 14., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 33., 35., 36., 54., 127., 153. in 155. člena Ustave RS, 70. in 71. člena ZDavP-2 ter Zakona o dohodnini (ZDoh), zatrjuje pa tudi neupoštevanje v pritožbi navedenih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice ter kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravicah s protokoli ter kršitev 257. in 258. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Meni, da je cel postopek tožene stranke nezakonit, protiustaven in protipraven, saj ni bil izveden noben sodni postopek, ki bi ugotovil njen dolg in jo spoznal za dolžnico. V postopku ni bilo upoštevano delno plačilo ter ni bilo ugotovljeno resnično dejansko stanje, ki je pomembno za pravilno in zakonito odločbo, saj ji ni bilo omogočeno, da bi se izjavila o vseh dejstvih in okoliščinah. Navaja, da ni bilo izvedene nobene glavne obravnave, prav tako pa, da tožnici ni bilo ob popolni enakopravnosti omogočeno izvajati pravice do izvajanja dokazov v svojo korist in pravice do obrambe. Tožnica nadalje uveljavlja še ugovor zastaranja in navaja, da je protipravno izdajati odločbe za nazaj ter davčnemu organu očita, da je ni obvestil o davkih in ukrepih za zagotovitev večjega varstva pravic strank in javne koristi. Tožnica opozarja na pravico do povračila škode in predlaga, da sodišče odločbo razveljavi v celoti, pri tem pa upošteva zastaralni rok ter izvede zakonit postopek z izvajanjem dokazov in izvedbo javnega in poštenega sojenja.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi in se sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Tožnica v tožbi tudi ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev sodišča. Tožbene navedbe, da v postopku ni bilo upoštevano delno plačilo so ostale pavšalne in nedokazane, saj sodišče ugotavlja, da tožnica navedene trditve ni konkretizirala z navedbo datuma in višine zneska morebitnega delnega plačila, prav tako pa zanjo ni predložila ustreznih dokazov.

7. Kolikor davek ni plačan v rokih, predpisanih z zakonom, davčni organ začne davčno izvršbo (prvi odstavek 143. člen ZDavP-2) z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 143. člen ZDavP-2). Davčna izvršba se opravi na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 145. člena ZDavP-2), kamor skladno s prvo točko drugega odstavka tega člena spada tudi izvršljiva odločba o odmeri davka (ki sta v sklepu o davčni izvršbi navedeni v tabeli druge točke izreka in skladno s četrto točko drugega odstavka navedenega člena tudi izvršljivi sklepi davčnega organa (obe navedeni pod zap. št. od 1 – 2). Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

8. Ker je namen davčne izvršbe izterjava (neplačane) davčne obveznosti, ki izvira iz izvršilnih naslovov, sodišče ob dejstvu, da v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbojnega sklepa pravilno ugotovljeno, in da je izpodbojni akt pravilen in na zakonu utemeljen. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev določb Ustave RS in EKČP ter zastaranja, so pavšalni, tako da se jih ne da preizkusiti, zaradi česar na pravilnost izpodbojne odločbe nimajo vpliva.

9. Na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe o katerem je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči (četrti dostavek 126. člena ZdavP-2). Tožeča stranka ni navedla nobenega stvarno utemeljenega razloga ali dokaza, zakaj šteje, da je terjatev tožene stranke zastarala. Tožeča stranka prav tako ni ugovarjala datumu izvršljivosti odločbe o odmeri dohodnine, ki je nastopil 10. 1. 2017. Z dnem izvršljivosti posameznega izvršilnega naslova je začel teči petletni relativni zastaralni rok iz tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2, pri čemer je bil sklep o davčni izvršbi izdan 28. 2. 2017, zaradi česar sodišče ugotavlja, da pravica do izterjave davka ni zastarala.

10. V zvezi s predlogom tožnice po izvedbi javnega in poštenega sojenja, sodišče pripominja, da glavne obravnave v zadevi ni izvedlo iz razloga, ker tožnica v svojem predlogu ni konkretizirala svoje zahteve do te mere, da bi navedla, katero pravno relevantno dejstvo bi se z zaslišanjem dokazovalo in glede česa bi jo naj sodišče zaslišalo oziroma katera sporna dejstva bi bilo še potrebno z zaslišanjem razčistiti. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je navedbe strank upoštevalo v pisni obliki (druga alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Sodišče glavne obravnave v navedeni zadevi ni izvedlo tudi iz razloga, ker je bilo mogoče odločiti na podlagi dokumentacije v spisu in tako dejanskega stanja ni bilo potrebno dopolnjevati, zaradi česar glavna obravnava v ničemer ne bi doprinesla k morebitni razjasnitvi stvari. Tudi glede na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zadeve davčne narave ne sodijo v okvir prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in svoboščinah (v nadaljevanju ESČP), torej ne sodijo v pravico do zagotovljenega sodnega varstva zaradi varstva civilnih pravic¹.

11. Upoštevaje navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

-------------------------------
¹ Sodba ESČP v zadevi Ferrazzini v. Italy, št.44759/98, z dne 12. julij 2001, točka 25 in Študija projekta Pomen prakse in zahtev ESČP za izvedbo glavne obravnave v upravnem sporu, Pravna fakultete v Ljubljani, 2018, str. 37.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 79/2018-9
• sodba I U 487/2012
• UPRS Sodba II U 256/2017-8