UPRS Sodba II U 174/2017-13

Jedro

Seznam izvršilnih naslovov je torej zbir več izvršilnih naslovov, kar pa samo po sebi pomeni, da se lahko glasi le na istega zavezanca, kot se glasijo posamezni izvršilni naslovi. V obravnavanem primeru se posamezni izvršilni naslovi v seznamu glasijo na zapustnika, pri tem pa tožena stranka ni pojasnila na kakšen način in po kakšnem postopku je lahko obveznost zapustnika prenesla na tožnika. Izrek sklepa o davčni izvršbi in obrazložitev sta sama s seboj v nasprotju, saj iz izreka sklepa izhaja, da se pri dolžniku C.C. opravi davčna izvršba, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je dolžnik A.A.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 4934-103165/2014-709-710-05 z dne 10. 6. 2016, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke odločila, da se tožniku kot zavezancu opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki na dan 8. 6. 2016, znaša 33.238,49 EUR skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški sklepa. Prvostopenjski organ je navedel, da so obveznosti razvidne iz seznama izvršilnih naslovov, ki so sestavni del izdanega sklepa, ter da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika pri delodajalcu A. d.o.o. iz ...

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ pojasnil, da je tožnik dedič po zavezancu A.A., ki je umrl dne 5. 10. 2012. Iz knjigovodskih evidenc izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku predmetnega sklepa. Sestavni del sklepa je tudi seznam izvršilnih naslovov z dne 8. 6. 2016. Iz seznama je razvidno, da so posamezne obveznosti postale izvršljive od dne 24. 9. 2011 dalje, pri čemer seznam izvršilnih naslovov glasi na dolžnika A.A.

3. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na II. stopnji s področja carinskih in davčnih zadev (v nadaljevanju drugostopenjski organ), z odločbo št. DT-499-29-563/2016-5 z dne 21. 9. 2016, zavrnilo. V obrazložitvi je drugostopenjski organ pojasnil, da se tožnika terja za dolg, ki je nastal na podlagi izvršljivih izvršilnih naslovov, in da je tožnik kot dedič, na podlagi drugega odstavka 48. člena ZDavP-2, dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika le do višine podedovanega premoženja, v sorazmerju s prejeto dediščino, pri čemer bi moral odmerjene oz. obračunane davčne obveznosti, ki jim je že potekel rok plačila, dedič izpolniti v 30. dneh po pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Iz sklepa o dedovanju, ki je bil izdan 2. 1. 2014 pod opr. št. I D 1792/2012 in postal pravnomočen 6. 2. 2014, izhaja, da zavezanec deduje kot edini dedič. Iz obrazložitve prav tako izhaja, da je bilo v zapuščino priglašenih več dolgov zapustnika, ki presegajo višino zapuščine, ki znaša 61.495,27 EUR, zaradi česar vrednosti čiste zapuščine ni bilo. Tožena stranka je tožniku 20. 1. 2015 posredovala dopis in ga pozvala na plačilo obveznosti zapustnika, saj tožnik ni predložil nikakršnih dokazil o plačilu dolgov, temveč se je skliceval, da so njegovi dolgovi poplačani v višini zapuščine. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da je tožnik zgolj pavšalno navedel poravnavo obveznosti, katerih pa z ničemer ni dejansko dokazal, zaradi česar je prvostopenjski organ ravnal pravilno. Nadalje je še navedel, da ima, v skladu s 94. členom ZDavP-2, pri poravnavi dospelih obveznosti zavezanca za davek iz njegovih dohodkov, terjatev, premoženja in premoženjskih oz. materialnih pravic dospela davčna obveznost absolutno prednost pred drugimi dospelimi obveznostmi zavezanca za davek, ki se izterjujejo, razen pred dospelimi obveznostmi iz naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi prizadetega zdravja, odškodnine, zaradi izgube delovne zmožnosti ali odškodnine zaradi smrti preživljalca.

4. Tožnik vlaga laično tožbo, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja, ker meni, da je svoje dolgove do višine prejete zapuščine poravnal, in da je predložil tudi ustrezna dokazila o poravnavi dolgov, in sicer izpisek plačil s transakcijskega računa, iz katerega so razvidni zneski in transakcijskih računov upnikov, kamor so bila plačila, za katera je moral najeti kredit, izvedena. Zato meni, da za zapustnikove obveznosti, ki izvirajo v večini iz dejavnosti pokojnika do višine podedovanega premoženja, ne odgovarja.

5. Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis in v celoti prerekala tožbene navedbe ter vztrajala pri razlogih iz obrazložitve drugostopenjske odločbe.

6. Tožba je utemeljena.

7. Dedovanje urejajo določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Po določbi 2. člena tega zakona so predmet dedovanja zapustnikove stvari in pravice. Dedovanje po zapustniku se uvede v trenutku njegove smrti (123. člen ZD). Dedič po zapustniku pa je le tisti, ki je živ v trenutku uvedbe dedovanja (prvi odstavek 125. člena ZD). Po določbi 132. člena ZD preide pokojnikova zapuščina na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek 145. člena ZD). S sklepom o dedovanju sodišče dediče razglasi ter ugotovi obseg zapustnikovega premoženja, ki je predmet dedovanja (prvi odstavek 214. člena ZD), dediči pa lahko tudi sporazumno predlagajo delitev zapuščine (tretji odstavek 214. člena ZD) ali o tem odločijo kasneje s pogodbo civilnega prava. Citirane zakonske določbe kažejo, da se šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju ugotovi kdo je dedič po zapustniku in kdo prevzame njegovo premoženje, vse do takrat pa se vsi dediči štejejo za skupnost dedičev, ki z zapustnikovim premoženjem skupno upravlja in z njim razpolaga, s tem da ima vsak od dedičev pravico, da se o zapustnikovi smrti pa do zaključka zapuščinske obravnave odpoved dedovanju po zapustniku (133. člen ZD). Skladno s tem zato za zapustnikove dolgove odgovarjajo dediči, razen tistih, ki se dedovanja odpovejo, in to do višine podedovanega premoženja (143. člen ZD).

8. V obravnavanem primeru med strankama ni sporno, da je bil tožnik skladno s sklepom o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. I D 1792/2012 razglašen za dediča po zapustniku. Iz tega sklepa je razvidno, da je zapustnik umrl dne 5. 10. 2012, ter da so bili kot zakoniti dediči po njem poklicani k dedovanju tožnik, žena zapustnika in sin zapustnika B.B., pri čemer sta se žena zapustnika in sin zapustnika dedovanju odpovedala, tako da je bil tožnik s sklepom o dedovanju (2. 1. 2014) razglašen kot edini dedič njegovega premoženja. Še pred izdajo sklepa so se v zapuščinski postopek priglasili upniki z imeni in tudi z višinami dolgovanih zneskov s strani zapustnika, ki so tudi razvidni iz sklepa o dedovanju, zaradi česar je sodišče ugotovilo, da čiste zapuščine ni, saj dolgovi zapustnika presegajo vrednost zapuščine, ki predstavlja znesek 61.495,27 EUR. Zapustnik je opravljal dejavnost kot samostojni podjetnik in med strankama ni sporno, da je bil iz AJPES-a po smrti po uradni dolžnosti tudi izbrisan, kakor tudi ne, da izvršilni naslovi in seznam izvršilnih naslovov glasijo na zapustnika.

9. Sodišče ugotavlja, da tožena stranka svoje odločitve o tem, zakaj je seznam izvršilnih naslov štela kot izvršilni naslov, ni obrazložila, kot tudi ni obrazložila, zakaj izrek sklepa glasi na tožnika, četudi se posamezni izvršilni naslovi glasijo na zapustnika. Po določbi 9. točke drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je namreč eden od izvršilnih naslovov tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Seznam izvršilnih naslovov je torej zbir več izvršilnih naslovov, kar pa samo po sebi pomeni, da se lahko glasi le na istega zavezanca, kot se glasijo posamezni izvršilni naslovi. V obravnavanem primeru se tako posamezni izvršilni naslovi v seznamu glasijo na zapustnika, kakor tudi seznam kot celota, pri tem pa tožena stranka ni pojasnila na kakšen način in po kakšnem postopku je lahko obveznost zapustnika prenesla na tožnika. Istočasno sodišče tudi ugotavlja, da sta izrek sklepa o davčni izvršbi in obrazložitev sama s seboj v nasprotju, saj iz izreka sklepa izhaja, da se pri dolžniku C.C. opravi davčna izvršba, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da je dolžnik A.A.

10. Posledično ostaja nepojasnjeno tudi vprašanje, zakaj se tožena stranka ni priglasila v zapuščinski postopek kot upnik, tako kot vsi ostali upniki in na kakšni pravni podlagi bi, kljub pravnomočnemu sklepu o dedovanju, moral tožnik predložiti cenilni zapisnik o vrednosti podedovanega premoženja

11. Stališče tožene stranke, da bi morala tožeča stranka predložiti cenilni zapisnik podedovane nepremičnine je po oceni sodišča napačno, saj vrednost podedovanega premoženja izhaja iz pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega so med drugim razvidni tudi različni upniki in njihove priglašene terjatve. Dolžnik pa se ima možnost z upniki dogovoriti tudi o višini in načinu plačila dolgovanega zneska, ki je lahko tudi nižja od dejanskega dolga, kar pa ne pomeni, da se pravica drugega upnika na ta način poveča. Zato presojanje načina poplačila drugih upnikov, v danem primeru ni v pristojnosti tožene stranke. Kljub navedenemu je tožnik v postopek pri toženi stranki predložil, tako zneske, kakor tudi transakcijske račune, kamor je nakazal dolgovane zneske zapustnika. Tako ne držijo navedbe tožene stranke, da tožnik podatkov ni predložil. Nenazadnje upniki in višina dolgovanih zneskov natančno izhajajo že iz sklepa o dedovanju. Po mnenju sodišča je tožnik v postopku izkazal, da je poplačal dolgovane zneske do višine podedovanega premoženja kar je, v skladu z zgoraj navedenimi določili ZD, bil tudi dolžan storiti. Ker je tako obrazložitev tožene stranke sama s seboj v nasprotju, kakor tudi v tem obsegu ni obrazložena, gre za absolutno bistveno kršitev določb upravnega postopka.

12. Tožena stranka pa je tudi napačno uporabila materialno pravo, saj iz drugega odstavka 48. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) izhaja, da je dedič dolžan izpolniti davčne obveznosti zapustnika le do višine vrednosti podedovanega premoženja, v sorazmerju, s prejeto dediščino.

13. Sodišče pri navedenem, še pripominja, da ne gre prezreti, da je na tozadevno problematiko v več davčnih postopkih opozoril tudi Varuh človekovih pravic, na podlagi česar je FURS v letu 2016 pristopila k poenotenju delovnih procesov na tem področju na način, da mora FURS praviloma že v okviru zapuščinskega postopka informirati dediče o višini davčne obveznosti po zapustniku. Prav je, da so dediči o morebitnem dolgu seznanjeni tudi iz razloga, ker imajo vedno možnost, da se dediščini odpovedo. Dedič namreč nima nobene pravne varnosti, če se ga po tem, ko je poplačal priglašene upnike v zapuščinskem postopku dodatno terja za neplačana obveznosti zapustnika, s strani države, ki ima lahko pravočasen dostop do vseh evidenc, tudi do matične knjige umrlih.

14. Tožena stranka je tako napačno uporabila materialno pravo, saj ni pojasnila, na kakšni pravni podlagi je odločila, da se izvršilni naslov in seznam obveznosti, ki glasi na ime zapustnika uporabi zoper njegovega dediča. Na tem mestu sodišče še pripominja, da je tožena stranka seznam obveznosti, ki glasijo na zapustnika ustvarila več kot dve leti po njegovi smrti (8. 6. 2016).

15. V danem primeru tožena stranka v sklepu o dedovanju ni navedena kot upnica in očitno v zapuščinski postopek dolga zapustnika ni prijavila, kljub temu, da iz javno dostopnih podatkov tožene stranke na uradnih spletnih straneh izhaja, da „FURS uveljavlja terjatve do pokojnega v zapuščinskem postopku“¹.

16. Določilo ZDavP-2 iz 48. člena (ki ga v obrazložitvi navaja drugostopenjski organ), da mora dedič obračunano davčno obveznost poravnati v roku 30. dni po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, tožnik v danem primeru niti ni mogel izpolniti, saj o davčnem dolgu ni bil obveščen, še manj pa o seznamu izvršilnih naslovov, ki je bil ustvarjen komaj 8. 6. 2016, kar je več kot dve leti po smrti zapustnika. Tožena stranka je tožečo stranko o obstoju davčnega dolga obvestila šele 20. 1. 2015, kar je več kot tri leta po smrti zapustnika in več kot eno leto po izdaji sklepa o dedovanju. Davčna izterjava res lahko začne teči, kadar davek ni plačan v rokih, vendar le zoper osebo, na katero se glasi izvršilni naslov. Izvršilni naslovi namreč vsebujejo ime in priimek dolžnika. Ker je tožena stranka izdala sklep o izvršbi na podlagi izvršilnih naslovov, ki niso glasili na tožnika, in ker ni pojasnila pravne podlage, na podlagi katere je dolg zapustnika prenesla na dediča, je napačno uporabila materialno pravo.

17. Sodišče še pripominja, da v primeru uporabe instituta ločitve zapuščine, kot bi bilo mogoče razumeti obrazložitev sklepa tožene stranke ( o pravici do prednostnega poplačila dolga), pa upniki pridobijo prednostno poplačilno pravico svojih terjatev prav iz zapustnikovega premoženja, pred poplačilno pravico dedičevih upnikov. Upniki, ki so terjali takšno izločitev, pa lahko v skladu z 2. odst., 143. člena ZD zahtevajo zgolj plačilo svojih terjatev iz zapuščinskega premoženja. Pri navedenem gre na tak način za omejitev odgovornosti po vrsti premoženja in zato tudi po vrednosti, vendar sodišče ugotavlja, da se FURS v zapuščinski postopek ni priglasila niti kot ločitvena upnica.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3., 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka naprej presojati ali je podana pravna podlaga za izdajo sklepa o izvršbi in odločiti v skladu z ugotovljenim dejstvom.

-------------------------------

¹ Vir: https://www.fu.gov.si/zivljenjski_dogodki_prebivalci/dolg_umrlega/.

Datum zadnje spremembe:

27.11.2019

Podobni dokumenti:

• sodba II U 449/2009
• sodba II U 10/2011
• UPRS Sodba III U 37/2019-7