UPRS Sodba I U 807/2017-14

Jedro

Ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun. Razlog za prenos deviznih sredstev na enotni privatizacijski račun je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti.Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) odločil, da se zahteva tožeče stranke za verifikacijo neizplačanih starih deviznih vloge zavrne. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožeča stranka k zahtevi za verifikacijo priložila svojo devizno knjižico št. 740 8563144 in pogodbo o vezavi sredstev št. 5036380. Iz knjižice je razvidno, da so bila vsa sredstva iz pogodbe o vezavi sredstev prenesena na račun devizne knjižice, poleg tega je razvidno, da so bila sredstva dne 23. 3. 1998 prenesena na posebni privatizacijski račun, devizna vloga pa saldirana. Tožeča stranka je priložila tudi potrdilo Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo z dne 23. 3. 1998, ki izkazuje, da je stranka omenjenega dne prenesla 4.297,06 DEM in 2.829,60 USD na posebni privatizacijski račun, ki se glasi na ime stranke in njen EMŠO. Predmetni znesek se ujema s stanjem na predloženi devizni knjižici pred izvedbo prenosa na poseben privatizacijski račun.

2. Tožena stranka je tako na podlagi dokumentov, ki jih je pridobila, skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) ugotovila, da je bila ta vloga v celoti prenesena na poseben enotni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju: Agencija za privatizacijo), zato je ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP zahtevo tožeče stranke zavrnila, saj je že iz vloge stranke razvidno, da je sredstva iz svoje devizne vloge v celoti prenesla na svoj posebni privatizacijski račun, kar pomeni, da se zahteva za izplačilo ni nanašala na neizplačano staro devizno vlogo.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo, ker se z odločitvijo ne strinja. Navaja, da ZNISESČP določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). Sklicuje se na njen 147. odstavek in na potrdilo Agencije za privatizacijo BiH z dne 29. 3. 2017, iz katerega je razvidno, da ''preostanek'' na računu tožeče stranke znaša 8.970,10 KM, kar pomeni, da je tožena stranka zahtevo za verifikacijo neupravičeno zavrnila. Ne glede na vsakomur razumljivo odločitev ESČP, pa tožeča stranka meni, da imajo prenesene stare devizne vloge pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu (395. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), kar pomeni, da tožena stranka ni prosta svojih obveznosti.

4. Predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje, saj je tožeča stranka s potrdilom Agencije za privatizacijo BiH dokazala, da preostanek neporabljenih sredstev znaša točno toliko kot znaša znesek, ki ga v svoji zahtevi za verifikacijo navaja tožeča stranka. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih svoje odločitve. Poudarja, da tožeča stranka iz razloga, ker je bila njena devizna vloga prenesena na poseben privatizacijski račun, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH, po določbi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa v tem primeru ne gre za neizplačano staro devizno vlogo. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Odgovor tožene stranke na tožbo je bil poslan pooblaščencu tožeče stranke, ki v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Pravno podlago za odločitev v konkretnem primeru predstavljajo določbe ZNISESČP, s katerimi se, skladno s 1. členom, določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali, pri čemer se, po izrecni določbi tega člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po določbah 2. člena pa je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne filiale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo) na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma, zmanjšano za izplačila posamezne podružnice Ljubljanske banke d.d. Ljubljana ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neizplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Po drugem odstavku tega člena neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

9. Med strankama ni sporno, da so bila sredstva iz devizne knjižice v lasti tožeče stranke prenesena na privatizacijski račun tožeče stranke pri Agenciji za privatizacijo. Sporna pa je pravna narava tega prenosa, oziroma ali se stara devizna vloga, ki je bila prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP.

10. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom X DoR 139/2018-5 z dne 22. 11. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije (Zakona o utvrdivanju i realizaciji potraživanja gradana u postupku privatizacije, Sl. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji) prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo Federacije Bosne in Hercegovine, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija (v nadaljevanju RS).

11. O reviziji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo s sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 (v nadaljevanju revizijska sodba). Poudarilo je, da je jedro spora v tem, ali prenos deviznih sredstev z deviznega računa (z devizne knjižice) varčevalca na drug račun, na enotni privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) varčevalca pri Agenciji za privatizacijo, varčevalcu onemogoča od RS terjati poplačilo (vračilo) sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. Za tak spor pa gre tudi v obravnavanem primeru, saj gre za tisto devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani RS.

12. Po stališču Vrhovnega sodišča v revizijski sodbi ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun (v obravnavanem primeru na JPR). Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Ker so bila devizna sredstva prenesena izven sfere banke, tudi RS za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu namreč dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in banko za preneseni del deviznih sredstev ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti RS kot lastnici banke Ljubljanska banka, d. d.

13. Kot izhaja iz 15. točke revizijske sodbe, iz 116. točke obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Ališić izhaja, da je ESČP ugotovilo odgovornost RS za obveznosti Ljubljanske banke, Ljubljana, do deviznih varčevalcev, katerih devizna sredstva s starih deviznih vlog niso bila prenesena, ker je bila ta banka v državni lasti in ker je RS s svojim oblastnim dejanjem prenesla premoženje te banke na novo banko v škodo Ljubljanske banke, Ljubljana, in njenih deležnikov. V primeru Ališić je namreč še vedno obstajal dolg Ljubljanske banke, d.d., Ljubljana, Glavna filijala Sarajevo do imetnikov starih deviznih vlog, saj le-te še niso bile izplačane.

14. Namen ZNISESČP je bil odpraviti posledice preteklega ravnanja RS, za katerega je bilo v postopku pred ESČP ugotovljeno, da je kršilo 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, s tem ko je bil določenim skupinam varčevalcev onemogočen dvig deviznih sredstev z njihovih starih deviznih vlog. Iz same sodbe v zadevi Ališič izhaja možnost izključitve oseb, katerih devizne vloge so bile že v celoti izplačane (če so jih varčevalci lahko dvignili iz humanitarnih namenov ali uporabili v procesu privatizacije oziroma če jim je devizne vloge izplačal tretji, kot npr. hrvaška in makedonska vlada; 147. točka sodbe v zadevi Ališič). ESČP v sodbi ni postavilo zahteve, da bi moralo do poplačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji. Vrhovno sodišče zato v revizijski sodbi ocenjuje, da je izključitev varčevalcev, katerih devizna sredstva so bila prenesena na račune za privatizacijo iz poplačilne sheme v skladu tako z Ustavo RS kot tudi z EKČP (18. točka revizijske sodbe).

15. Po povedanem je bila torej odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi pravilna in na zakonu utemeljena. V obravnavanem primeru tožeča stranka namreč ne uveljavlja izplačilo stare devizne vloge, saj je bila ta vloga v skladu s predpisi FBiH prenesena na poseben račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP izključena obveznost poplačila s strani RS. Zato se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ne opredeljuje, saj v obravnavanem primeru že v osnovi ni podana materialna podlaga za povračilo devizne vloge.

16. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

19.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 148/2018-15
• UPRS Sodba I U 1764/2020-22
• UPRS Sodba I U 993/2018-16