UPRS Sodba I U 1751/2019-15

Jedro

Tretji odstavek 53. člena ZDDPO-2 določa, da lahko davčni organ na podlagi priglasitve oziroma združitve oziroma delitve v celoti ali delno zavrne upravičenja iz 49. člena tega zakona. Upravičenje pa je davčna ugodnost, ki jo imajo pri združitvah in delitvah vpleteni davčni subjekti, ne pa priglasitev prenosa premoženja, s katero vpleteni subjekti uveljavljajo davčne ugodnosti. Takšno pojmovanje zakona izhaja tudi iz 5. oziroma 7. odstavka 381. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ lahko izda odločbo o zavrnitvi ugodnosti po ZDDPO-2, če niso izpolnjeni pogoji iz ZDDPO-2 ali če ugotovi, da je bil glavni namen ali eden izmed glavnih namenov transakcije zmanjšanje plačila davka oziroma izogibanje davčne obveznosti, zlasti, kadar za transakcije ni utemeljenih poslovnih razlogov, kot so reorganizacija ali racionalizacija dejavnosti prenosne oziroma prevzemne družbe ali drugi utemeljeni poslovni ali finančni razlogi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4200-28/2009-06-0808-02 z dne 14. 5. 2009 se odpravi in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki na 350,00 EUR odmerjene stroške upravnega spora z obračunanim DDV, v 15 dneh od vročite sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana zavrnil priglasitev prenosa premoženja v skladu s 43. členom Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDDPO-2) prenosne družbe A. d.o.o.. Iz podatkov v priglasitvi je namreč davčni organ ugotovil, da premoženje, ki se iz prenosne družbe A. d.o.o. prenaša na prevzemno družbo B. d.o.o. in ki naj bi se nanašalo na dejavnost oddajanja lastnih nepremičnin v najem ter ga predstavljajo nepremičnine, pripadajoča oprema in obveznosti, vezane na ta sredstva, sama po sebi ne predstavljajo obrata, kot je opredeljen v 39. členu ZDDPO-2. Zato tako prenosna kot prevzemna družba nista upravičeni do posebne davčne obravnave, v skladu z določbami 39. do 43. člena ZDDPO-2.

2. Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ, je s svojo odločbo, št. DT-499-14-49/2009 z dne 13. 11. 2009 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo, kot neutemeljeno zavrnilo. Meni, da je v danem primeru sporno, ali mora preneseno premoženje kot samostojen obrat že pred oddelitvijo poslovati kot samostojen obrat, ali pa zadošča le možnost, da je tako premoženje s poslovno organizacijskega vidika sposobno tvoriti neodvisno poslovanje. Ugotavlja, da je opredelitev obrata povzeta po členu 2.i Direktive Sveta 90/343/EGES o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve prenosa sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družbe iz različnih držav članic, ki je bila zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2005/19/ES (Uradni list RS, št. 58/2005). Navedena Direktiva je prenesena tudi v ZDDPO-2. Meni, da v konkretnem primeru ne gre za prenos obrata, temveč le za prenos premoženja, ki je del sredstev prenosne družbe. Tega premoženja doslej prenosna družba ni oddajala v najem, ali kako drugače ustvarjala poslovnih učinkov. Nepremičnine brez vključevanja ostalih elementov organizacije, dejavnosti niso sposobne opravljati samostojno in neodvisno. Tako lahko poslujejo le skupaj z navedenimi elementi organizacije. Prenos obrata tako ne pomeni prenosa registrirane dejavnosti ampak dejanske dejavnosti. Dejansko tako ne gre za prenos dejavnosti, temveč tudi za prenos poslovanja. Opravljanje poslovodne funkcije direktorja je le pogoj za samo delovanje pravne osebe. Neutemeljeno je sklicevanja pritožnika na sodbo sodišča ES Andersen og Jensen ApS (št. C-43/00), saj navedena sodba ne obravnava primera, kot je navedeni. Tudi kršitve postopkovnih določil ZDavP-2 ni. Sporno v konkretni zadevi je, ali je prvostopni organ odločil po roku, ki je določen v 279. členu ZDavP-2, v povezavi z določili 2. odstavka 222. člena ZUP. Iz dokumentacije, ki jo je predložil pritožnik v dopolnitvi vloge z dne 1. 4. 2002 izhaja, da je prenosna družba v zameno za prenos premoženja prejela delež v kapitalu prevzemne družbe. Zato je po mnenju tožeče stranke prvostopni organ izdal izpodbijano odločbo v roku iz 379. člena ZDavP-2.

3. Tožeča stranka v tožbi meni, da je upravni organ v svoji odločbi napačno ugotovil dejansko stanje ter se v obrazložitvi večkrat napačno skliceval na določbe o združitvi in delitvi. Iz Direktive Sveta ali ZDDPO-2 ne izhaja, da mora preneseno premoženje kot samostojen obrat poslovati že pred prenosom, ter da ne zadošča le možnost, da je tako premoženje s poslovno organizacijskega vidika sposobno tvoriti neodvisno poslovanje. Po mnenju tožeče stranke tudi ni nujno, da premoženje kot obrat že pred prenosom ustvarja premoženjske koristi. Določene aktivnosti na premoženju pa so bile prisotne že pred priglasitvijo. S sklicevanjem na konkretno sodbo sodišča Evropske Skupnosti, tožeča stranka ni imela namena trditi, da navedena sodba obravnava sporni primer. Tožeča stranka je s sklicevanjem na sodbo le podrobneje pojasnila, katere značilnosti se zahtevajo za opredelitev obrata v smislu Direktive, ter da sodna praksa pomembno vpliva na prakso organa v podobnih primerih. Iz te sodbe pa ne izhaja, da je za opredelitev obrata potrebno predhodno opravljanje dejavnosti ter ustvarjanje prihodkov iz naslova opravljanja dejavnosti. V nadaljevanju tožeča stranka tudi podrobneje opisuje, zakaj meni, da je davčni organ v nasprotju z zakonom svojo odločitev izdal po roku iz 279. člena ZDavP-2. Dokazila, na katera se davčni organ pri utemeljitvi svoje pravočasnosti sklicuje, niso obvezna ob priglasitvi. Njihovo zahtevanje pa je v nasprotju z namenom priglasitve in načelom gotovosti.

4. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi v celoti.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

6. Sodišče je na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-) odločilo brez glavne obravnave.

7. Tožba je utemeljena.

8. Iz podatkov upravnega spisa in tožbenih navedb izhaja, da je med strankama sporno, ali so izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih prenosni in prevzemni družbi ter družbeniku pripadajo upravičenja in obveznosti opredeljene v določbi 49. člena ZDDPO-2. Posledično slednje predpostavlja, da so v primeru pozitivnega odgovora izpolnjeni pogoji, opredeljeni v členih 48. do 53. ZDDPO-2. 3. odstavek 53. člena ZDDPO-2 določa, da lahko davčni organ na podlagi priglasitve oziroma združitve oziroma delitve v celoti ali delno zavrne upravičenja iz 49. člena tega zakona. Upravičenje pa je davčna ugodnost, ki jo imajo pri združitvah in delitvah vpleteni davčni subjekti, ne pa priglasitev prenosa premoženja, s katero vpleteni subjekti uveljavljajo davčne ugodnosti. Takšno pojmovanje zakona izhaja tudi iz 5. oziroma 7. odstavka 381. člena ZDavP-2, po katerem davčni organ lahko izda odločbo o zavrnitvi ugodnosti po ZDDPO-2, če niso izpolnjeni pogoji iz ZDDPO-2 ali če ugotovi, da je bil glavni namen ali eden izmed glavnih namenov transakcije zmanjšanje plačila davka oziroma izogibanje davčne obveznosti, zlasti, kadar za transakcije ni utemeljenih poslovnih razlogov, kot so reorganizacija ali racionalizacija dejavnosti prenosne oziroma prevzemne družbe ali drugi utemeljeni poslovni ali finančni razlogi. Izrek izpodbijane odločbe tako, glede na povedano, ni v skladu z 53. členom ZDDPO-2 oziroma 381. členom ZDavP-2. Že iz tega razloga je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti, saj prihaja do nasprotja med tistim, kar je tožeča stranka uveljavljala na podlagi zakona in tistim, o čemer je upravni organ v svojem izreku izpodbijane odločbe odločil.

9. Kar se tiče vsebinskih ugotovitev se sodišče strinja s smiselnimi navedbami tožeče stranke, da v določbi 48. člena ZDDPO-2 oziroma Direktivi ni opredeljeno, da bi moral obrat že pred izvedbo statusne spremembe opravljati dejavnost. Tožnik je za opredelitev obrata v smislu Direktive citiral tudi sodbo sodišče Evropske skupnosti, ki pa je tožena stranka ni komentirala, z obrazložitvijo, da se ne nanaša na omenjeno zadevo, čeprav tožnica tega niti ne trdi. Tudi navedba tožene stranke, da bi se prenos nepremičnine lahko štel kot obrat le, kolikor bi se ob prenosu prenašale tudi osebe, ki so vključene v upravljanje premoženja, je v nasprotju z opredelitvijo obrata iz 39. člena ZDDPO.

10. V ponovljenem postopku naj zato tožena stranka v izreku svoje odločbe odloči v skladu z zakonom, nato pa se do zadeve še vsebinsko opredeli. Pri tem naj izhaja iz ugotovitve, da je v zadevi pomembno vprašanje, ali je sporni obrat tisto ekonomsko pogojeno premoženje (sredstva in obveznosti), ki je sposobno tvoriti neodvisno poslovanje. Glede na to, da tožeča stranka trdi, da je temu tako, naj slednje davčni organ ugotovi z upoštevanjem okoliščin konkretnega primera in ne zgolj pavšalno.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožeče stranke, na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje, da odpravi pomanjkljivosti, navedene zgoraj. V danem primeru je namreč podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost odločbe iz 2. točke 27. člena ZUS-1, pa tudi dejansko stanje je ostalo nepopolno ugotovljeno (3. točka 27. člena ZUS-1).

12. Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 ter Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).

Datum zadnje spremembe:

08.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1945/2009-7
• UPRS Sodba I U 438/2016-10
• sodba U 2042/2008