UPRS Sodba in sklep I U 1144/2018-54

Jedro

Prvi tožnik ima prav, da zgolj formalno sklicevanje na določbe Uredbe o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode, ne da bi se toženka konkretno opredelila do omenjenih poročil, ki jih je predložil, in brez navedbe ugotovitev, ali je s tem izpolnil obveznost sanacije tal, kot je določena v prvem odstavku 16. člena te uredbe, ne pomeni ustrezne obrazložitve. Toženka namreč ni v ničemer pojasnila, ali je prvi tožnik sanacijo tal izvedel na način, da ta ob upoštevanju rabe tal ne predstavlja večjega tveganja zaradi škodljivih vplivov na zdravje ljudi.

Toženkina posplošena navedba, da je izvedenec spreminjal svoje mnenje, ni skladna z navedenimi pravili postopka, zlasti, ker tudi ni pojasnila, zakaj je svojo odločitev utemeljila na predpisih, ki se nanašajo na operativni monitoring in ne morebiti na preiskovalni monitoring, ki se izvaja v situacijah, kot je obravnavana.

Glede toženkine navedbe, da je določitev obdobja obnovitve Tojnice v referenčno stanje negotova, ker ekološko stanje gorvodnih delov Tojnice ni znano, pa sodišče pojasnjuje, da tožniku ni mogoče nalagati večjih obveznosti, kot izhajajo iz posledic požara, zato je treba najprej ugotoviti referenčno stanje.

Kompenzacijski ukrep sanacije okoljske škode je možno določiti šele po tem, ko sta določeni primarna in dopolnilna sanacija.

Izrek

I. Postopki v upravnih sporih pod opr. št. I U 1144/2018, I U 1145/2018 in I U 1147/2018 se združijo v skupno obravnavo in odločanje ter se zadeva naprej vodi pod opr. št. I U 1144/2018.

II. Tožbam se ugodi, dopolnilna odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35400-145/2017-87 z dne 13. 4. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki A. d. o. o. povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki Občini ... povrniti stroške tega postopka v znesku 313,59 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo dopolnila delno odločbo št. 35400-145/2017-22 z dne 21. 7. 2017, s katero je bila povzročitelju okoljske škode (prvemu tožniku v tem upravnem sporu) odrejena sanacija okoljske škode na odseku potoka Tojnica, ki ga gorvodno omejuje točka, ki je 5 m pred mestom prelitja onesnažene gasilne oziroma požarne vode v potok Tojnica, dolvodno pa most ceste Pot na Tojnice, ki povezuje Sinjo Gorico in Vrhniko, preko imenovanega potoka, tako da je prvemu tožniku odredila še vzorčenje tal na območju, kjer je bila povzročena okoljska škoda zaradi preliva gasilne vode v Tojnico, in kasneje izvedena sanacija, ter analizo osnovnih pedoloških parametrov in vsebnosti onesnaževal v odvzetih vzorcih tal (I./1. točka izreka). Določila je, da mora vzorčenje izvesti v skladu s standardom SIST ISO 10381-1,2,3,5 ali drugim enakovrednim mednarodno priznanim standardom, da morata biti izbor in število vzorčnih mest zasnovana tako, da se ob ustrezni gostoti in razporeditvi vzorčnih mest pridobijo jasne in nedvoumne informacije o tleh na saniranem območju in o učinkovitosti izvedene sanacije ter da se na podlagi analiz vzorcev tal pridobijo podatki o vsebnostih snovi v tleh, njihovi variabilnosti in mobilnosti skozi plasti tal, da se mora na vsakem vzorčnem mestu določiti najmanj 10 in največ 25 odvzemnih mest, pri čemer morajo biti odvzemna mesta znotraj posameznega vzorčnega mesta razporejena enakomerno, da se morajo vzorčna mesta določiti na saniranem območju in na robu saniranega območja, tj. na območju stika saniranih in nesaniranih tal in da se morajo globine vzorčenja tal določiti tako, da se odvzamejo vzorci tal na različnih globinah glede na nasutje materiala, ki se je uporabljal za izravnavo območja in najmanj do globine izvedbe sanacije. Prav tako se mora vzorčiti še globina prvega sloja tal pod izvedeno sanacijo. Analize osnovnih pedoloških parametrov in vsebnosti onesnaževal v vzorcih tal se morajo izvesti v skladu s standardi, ki so opredeljeni v Pravilniku o obratovalnem monitoringu stanja tal, ali drugim enakovrednim mednarodno priznanim standardom ter se morajo izvesti najmanj za naslednje parametre: atrazin, ogljikovodiki, ki izvirajo iz nafte (mineralna olja), krom, nikelj, molibden, policiklični aromatski ogljikovodiki, toluen, ksilen, kadmij, baker, svinec, cink, živo srebro, kobalt, arzen, pH, delež organske snovi, skupni dušik, rastlinam dostopni fosfor in kalij, zrnavost tal (tekstura), kationska izmenjalna kapaciteta ter električna prevodnost. Določila je še, da jo mora prvi tožnik najmanj 15 delovnih dni pred izvedbo vzorčenja tal obvestiti o obrazloženem in utemeljenem načrtu vzorčenja tal, predvidenem datumu odvzema vzorcev tal, izvoru in neoporečnosti materiala, ki je bil uporabljen za sanacijo, ob tem mora predložiti tudi dokazilo izvora in neoporečnosti materiala ter opis morebitnih dodatnih ukrepov, ki so se izvedli na saniranem območju tal po oddaji Dopolnjenega poročila o analizi zemljine za območje tal, kjer je prišlo do preliva gasilne vode v Tojnico, z dne 14. 12. 2017. Za pripravo načrta in izvedbe vzorčenja tal ter analize osnovnih pedoloških parametrov in vsebnosti onesnaževal v tleh mora izbrati izvajalca, ki ima pridobljeno javno pooblastilo za izvajanje državnega monitoringa stanja tal, po prejetih rezultatih pa izdelati poročilo.

Z I./2. točko izreka izpodbijane odločbe mu je odredila vzorčenje in analizo kemijskih parametrov v vodi, sedimentu in bioti (organizmih), pri čemer je monitoring treba izvajati v obdobju od vključno leta 2018 do vključno leta 2022, s pogostostjo vzorčenj, določeno v tabeli 1, razen če so izpolnjeni pogoji za ukinitev vzorčenja in meritev iz točke 2.8, parametri, ki jih mora analizirati, so določeni v tabeli 2 ter točkah 2.2 in 2.3. Določila je tudi, da mora za izvedbo vzorčenja in analiz izbrati izvajalca, ki ima pridobljeno javno pooblastilo, da jo mora pred izvedbo vzorčenja obvestiti, da potrdi primernost hidrološke situacije za vzorčenje in je eventualno prisotna ob odvzemu vzorcev in ji poslati poročilo o analizi z rezultati ter do 31. 3. tekočega koledarskega leta predložiti letno poročilo za preteklo leto. V točki I./2.8 je določeno, da se vzorčenja in meritve na vodi lahko ukinejo, če je parameter v 4-ih zaporednih vzorčenjih manjši od meje določljivosti (LOO) oziroma če je po enem letu izvajanja monitoringa na vseh merilnih mestih ugotovljeno dobro kemijsko stanje za parametre kemijskega stanja in dobro ekološko stanje za posebna onesnaževala, za sediment pa, če so rezultati na vseh merilnih mestih dve leti zapored nižji od opozorilnih vrednosti.

V I./3. izreka izpodbijane odločbe mu je odredila, da zagotovi spremljanje naravne obnovitve potoka Tojnica na območju od mesta prelitja onesnažene vode do iztoka potoka Tojnica v Ljubljanico, in sicer na podlagi monitoringa ekološkega stanja, ki zajema vzorčenje in analize bioloških elementov kakovosti ter vzorčenje in analize fizikalno-kemijskih elementov kakovosti, kot so določeni v točki I./2. izreka te odločbe. Zagotoviti mora še vzorčenje in analize bioloških elementov kakovosti: bentoški nevretenčarji, fitobentos, makrofiti in ribe. Zagotoviti mora tudi vzorčenje in analize naslednjih fizikalno-kemijskih elementov kakovosti: vzorčenje s terenskimi parametri in analize splošnih fizikalno-kemijskih parametrov, kot so navedeni v Prilogi 4, Preglednice 1 iz Uredbe o stanju površinskih voda. Vzorčenje, laboratorijske, taksonomske analize in vrednotenje ekološkega stanja mora izvesti v skladu z metodologijami, predpisanimi v Prilogi 2 Pravilnika o monitoringu stanja površinskih voda, pri rabi metodologij za vzorčenje in vrednotenje rezultatov monitoringa je treba upoštevati ekološki tip bližnjega potoka Podlipščica (Črna mlaka). Lokacije vzorčnih mest/vzorčnih odsekov so razvidne iz tabele 3, pred vzorčenjem pa jo mora obvestiti, da potrdi primernost hidrološke situacije in je eventualno prisotna ob vzorčenju. Vsako leto spremljanja enega ali več bioloških elementov kakovosti je treba izvesti tudi vzorčenje in analize fizikalno-kemijskih parametrov. Letna pogostost vzorčenj posameznih bioloških elementov in fizikalno-kemijskih elementov kakovosti je določena v tabeli 4. Za izvedbo vzorčenj in analiz mora izbrati izvajalca, ki ima podeljeno javno pooblastilo. Monitoring je treba izvajati v obdobju od vključno leta 2018 do vključno leta 2022, na podlagi rezultatov se lahko spremljanje posameznega biološkega elementa zaključi, vendar ne prej kot z 31. 12. 2020. Potek naravne obnovitve poškodovanega dela potoka Tojnice je treba ovrednotiti na podlagi bentoških nevretenčarjev, fitobentosa in makrofitov z vsakoletnim primerjanjem REK vrednosti indeksov SIG3, SMEIH, TI, SI in RMI ter ugotavljanjem razlik v REK vrednostih posameznih indeksov med referenčnim in vsakim od vzorčnih mest na poškodovanem odseku posebej. Naravna obnovitev se šteje za uspešno, ko pri primerjavi med vzorčnima mestoma Tojnica R-Tojnica 1 in vzorčnima mestoma Tojnica R-Tojnica 2 ni razlike v razredu ekološkega stanja ali je na poškodovanem delu ugotovljeno boljše ekološko stanje kot referenčnem ali je razlika v REK vrednosti pri primerjavi posameznega indeksa manjša od 0,10. Ko se za posamezen biološki element ugotovi, da je stanje na vzorčnih mestih na poškodovanem delu na podlagi zgoraj postavljenih kriterijih primerljivo s stanjem na referenčnem vzorčnem mestu ali boljše, se monitoring posameznega elementa lahko zaključi, vendar ne prej kot z 31. 12. 2020. Potek naravne obnovitve združbe rib mora strokovno ovrednotiti izvajalec monitoringa na podlagi podatkov vsakoletnega monitoringa na referenčnem (Tojnica-R) in poškodovanem mestu (Tojnica 3), podatkov, ki jih je v letu 2017 pridobila Ribiška družina Vrhnika in drugih razpoložljivih podatkov o ribjih združbah na tem območju. Na podlagi strokovne presoje izvajalca monitoringa se lahko spremljanje stanja rib zaključi, vendar ne prej kot z 31. 12. 2020. Določeno je še, da mora do 31. 3. tekočega koledarskega leta predložiti poročila izvajalcev za preteklo leto monitoringa.

V II. točki izreka izpodbijane odločbe je odrejena zasaditev na saniranem območju tal in brežin z avtohtonimi vrstami vegetacije na način, da se prepreči poslabšanje poplavne varnosti. Na brežinah se mora zasaditev izvesti v roku 45 dni od vročitve te odločbe, na saniranem območju tal pa se mora zasaditev izvesti v roku 45 dni od oddaje poročila iz točke I./1. izreka te odločbe, v kolikor iz tega poročila izhaja, da so bili sanacijski ukrepi na saniranem območju tal učinkoviti. Po izteku roka mora posredovati dokazila o izvedeni zasaditvi na saniranem območju tal in brežin, eno leto po izvedeni zasaditvi pa predložiti dokazila o dejanskem stanju zasaditve na saniranem območju tal in brežin.

S III. točko izreka izpodbijane odločbe mu je odredila, da mora zagotoviti izvedbo infrastrukture in objektov za prezentacijo in interpretacijo naravne dediščine - območja Natura 2000, ekološko pomembnega območja in Krajinskega parka Ljubljansko barje in naravnega rezervata ..., ter naravnih vrednot Kostanjevica (ev. št. 7980) in Barje pri Kostanjevici (ev. št. 148), kakor sta predvidena z avtorskim konceptom in idejno zasnovo projekta »...« ter z idejno zasnovo ... in ..., Zavod za kulturo, izobraževanje in šport, maj 2016. Po izvedbi mora izvedeno infrastrukturo in objekte izročiti v posest Občini ..., o tem pa obvestiti toženko.

S IV. točko izreka je ugotovljeno, da so v tem postopku nastali stroški v znesku 95.053,80 EUR, ki jih je prvi tožnik že poravnal.

V obrazložitvi navedene odločbe kot pravno podlago za odločitev v zadevi navaja 110e. člen Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) in Uredbo o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode (v nadaljevanju Uredba). Navaja, da je požar zajel prostore, kjer so se zbirali in skladiščili nevarni odpadki. Okoljska škoda je nastala na vodah, saj se je zaradi onesnaženja v potoku Tojnica ocena stanja vodnega telesa Ljubljanica povirje - Ljubljana spremenila iz dobro v slabo, na tleh na mestu, kjer je ob gašenju požara prišlo do prelivanja požarne vode v potok Tojnica in na biodiverziteti, saj iz strokovnih mnenj Zavoda za varstvo narave (v nadaljevanju ZRSVN) in Zavoda za ribištvo (v nadaljevanju ZRRS) izhaja, da je prišlo v potoku Tojnica do popolnega uničenja habitata in rib. Z delno odločbo št. 35400-145/2017-22 z dne 21. 7. 2017 je bil tožniku že naložen sanacijski ukrep odstranitve onesnaženih sedimentov iz Tojnice, v nadaljevanju postopka pa je bil postavljen izvedenec biološke stroke prof. dr. Mihael Jožef Toman, ki je moral predlagati najustreznejše ukrepe primarne, dopolnilne in kompenzacijske sanacije okoljske škode na vodah in na biotski raznovrstnosti.

V zvezi z naloženimi ukrepi sanacije tal pojasnjuje, da so ti določeni v skladu z Uredbo, Pravilnikom o obratovalnem monitoringu stanja tal in Uredbo o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh. Zaradi ugotovitve, ali je bila sanacija okoljske škode, povzročene tlom, zadostna in učinkovita ter so se onesnaževala odstranila ali se je zmanjšala njihova količina tako, da je odpravljena utemeljena nevarnost pred škodljivim vplivom na zdravje ljudi, je prvemu tožniku naložila, da jasno in nedvoumno dokaže, da je bil obseg sanacije (tj. površina in globina tal) primerno izbran, da je bila sanacija primerno izvedena, da material, ki se je dejansko uporabljal za izravnavo območja, ne predstavlja nevarnosti pred škodljivim vplivom na zdravje ljudi in da na območju, kjer je prišlo do okoljske škode, ni utemeljene nevarnosti pred škodljivim vplivom na zdravje ljudi. Z namenom, da se z gotovostjo ugotovi, ali material in posledično sanirana tla ne vsebujejo onesnaževal, ki niso posledica okoljske škode, je naložila vzorčenje dodatnih onesnaževal iz Uredbe o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh.

Glede naloženega monitoringa vodotoka Tojnice navaja, da je ta v skladu s 3. členom Uredbe o stanju površinskih voda namenjen ugotavljanju, ali je stanje glede kemijskih parametrov doseglo dobro kemijsko in ekološko stanje. Povzročitelj mora tako v vodi zagotoviti monitoring tistih kemijskih onesnaževal, ki so po nesreči presegala standarde kakovosti in mejne vrednosti za dobro kemijsko in ekološko stanje, v sedimentu je treba izvesti analize onesnaževal, ki so presegala kritične vrednosti iz priloge 1 Uredbe o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh. Dodatno mora v vodi in sedimentu zagotoviti analize flufenaceta, propazina in metabolite atrazina, ki v predpisih sicer nimajo mejnih vrednosti, vendar so bili po požaru izmerjeni v visokih koncentracijah oziroma so razpadni produkti pesticida atrazina, v bioti pa je treba spremljati snovi, ki so nagnjene h kopičenju v organizmih in imajo določene okoljske standarde v prilogi 2 Uredbe o stanju površinskih voda. Pogostost analiz je določena v skladu s 14. in 18. členom Pravilnika o monitoringu stanja površinskih voda, razen sedimentov, kjer je predpisana letna pogostost vzorčenja, saj ne gre za spremljanje dolgoročnih trendov, pač pa za spremljanje obnovitve v stanje pred nesrečo.

Glede monitoringa naravne obnovitve potoka v referenčno stanje navaja, da je namen v zagotovitvi ciljev iz 4. člena Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. 10. 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (v nadaljevanju Vodna direktiva) in jih povzema Načrt upravljanja voda na vodnem območju Donave za obdobje 2016-2021. Monitoring je treba izvajati v skladu s 4., 10., 11., 12., 13. in 14. členom ter prilogami 3, 4, 5, 6, 7 in 9 Uredbe o stanju površinskih voda, 18., 19., 20. in 21. členom ter prilogama 1 in 2 Pravilnika o monitoringu stanja površinskih voda.

V zvezi z dodatno zasaditvijo tal iz II. točke izreka izpodbijane odločbe navaja, da ta omogoča nadzorovanje onesnaževal v tleh in utrditev brežin.

Glede ukrepa, določenega v II. točki izreka, navaja, da je Občino ... pozvala, naj predlaga ukrepe, s katerimi bi povzročitelj dopolnil in kompenziral svojo primarno sanacijo. Predlagala je sofinanciranje (80 % vrednosti) projekta „...“, ki je del Krajinskega parka Ljubljansko barje, s čimer se je prvi tožnik strinjal.

2. Zoper navedeno odločitev so tožbe vložili povzročitelj okoljske škode (prvi tožnik), stranski udeleženec v postopku (drugi tožnik) in Občina ... (tretji tožnik).

3. Prvi tožnik v tožbi navaja, da območje, kjer je prišlo do preliva gasilne vode v Tojnico, obsega približno 39 m2 in je sanacijo tal na tem območju že izvedel, saj je onesnaženo zemljo izkopal in nadomestil z zemljino oziroma materialom, pridobljenim na njegovi lokaciji, ki ni bila onesnažena zaradi nesreče. Pojasnjuje, da je prvo vzorčenje tal izvedla Biotehniška fakulteta dne 25. 5. 2017, nazadnje je bilo vzorčenje na saniranem območju izvedeno 17. 8. 2017, iz analize teh vzorcev, ki jo je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano (v nadaljevanju NLZOH), št. poročila 2141b-17/38400-17/99899/2, izhaja, da so vse kovine po Uredbi o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh pod mejno vrednostjo, razen atrazina in ogljikovodikov, ki izvirajo iz nafte, ki pa so pod opozorilno in kritično vrednostjo. Toženko je seznanil še z okoliščino, da se območje onesnaženja po namenski rabi uvršča v območje okoljske infrastrukture, kjer se nahajajo tudi Komunalno podjetje ..., Center za ravnanje z odpadki ..., s kompostarno in sortirnico odpadkov, javna komunalna čistilna naprava ter opuščeno nesanirano odlagališče industrijskih in komunalnih odpadkov. Iz opravljenih analiz vodotoka Tojnice, vzorčenih 7. 11. 2017, izhaja, da ne prihaja do izpiranja navedenih onesnaževal v potok. Glede na navedeno je ocenil, da manjše preseganje mejnih vrednosti dveh parametrov ne predstavlja verjetnih škodljivih učinkov ali vplivov na zdravje človeka ali okolje oziroma ne predstavlja večjega tveganja zaradi škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Toženki očita, da je zaključila, da je pri izravnavi območja okoljske škode uporabil oporečen material, ne da bi pojasnila, na kakšni podlagi je prišla do tega zaključka, niti se ni opredelila do njegovih navedb, kar predstavlja kršitev prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Glede ukrepa monitoringa sedimentov navaja, da iz pridobljenih poročil NLZOH št. 2141b-17/36379-17/123422, 2141b-17/36379-17/123423, 2141b-17/36379-17/123424 in 2141b-17/36379-17/123425 izhaja, da kemijski parametri vodotoka niso preseženi, kar potrjuje uspešnost že izvedenega sanacijskega ukrepa odstranitve onesnaženih sedimentov iz delne odločbe. Tudi analize sedimentov izvedene po sanaciji mulja (poročilo NLZOH z dne 13. 9. 2017, popravljeno 20. 9. 2017) kažejo, da kritične in opozorilne vrednosti niso prekoračene. Glede na navedeno meni, da toženka ni imela podlage za določitev petletnega časovnega obdobja, niti ni obrazložila obsega in pogostosti vzorčenj. Prav tako ni sledila mnenju izvedenca, ki je pojasnil, da naj bi monitoring potekal v letu 2017 četrtletno, v letih 2018-2020 prvi dve leti četrtletno, nato polletno. Glede na navedeno, upoštevaje tudi stroške izvajanja monitoringa, meni, da je ta ukrep pretiran in nesorazmeren (15. člen Uredbe). V zvezi z možnostjo, da se to lahko predčasno ukine, opozarja, da Tojnico onesnažuje več drugih virov, zato ne more nositi bremena in odgovornosti drugih onesnaževalcev (tako tudi Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 4. 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, v nadaljevanju Direktiva o okoljski odgovornosti).

Ne strinja se tudi, da mora za izvajanje monitoringa izbrati izvajalca z javnim pooblastilom. Meni, da 97. člen ZVO-1, na katerega se sklicuje toženka, ni ustrezna pravna podlaga, saj ureja monitoring stanja okolja, ki ga organizira država. Toženki očita še, da je v nasprotju z mnenjem ZRRS z dne 16. 1. 2018 in predlogom izvedenca določila rok za zasaditev brežin. Glede III. točke izreka izpodbijane odločbe pa navaja, da je v tem delu odločba neizvršljiva, ker ni denarno opredeljena in s tem omejena. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

4. Drugi tožnik v tožbi navaja, da izvedenec ni v celoti odgovoril na njegova vprašanja in pripombe, toženka pa je njegovi pavšalni oceni nekritično sledila. Toženki očita še, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi stanje ugotovila na podlagi strokovnih analiz in ocen ter odredila sanacijske ukrepe, ki bi bili učinkoviti. Meni namreč, da bi bilo treba v fazi sanacije angažirati izvedence in strokovnjake (npr. za protipoplavno varnost), na podlagi izvedenih analiz brežin pa odrediti tudi ukrep sanacije brežin. Zato je tudi ukrep o zasaditvi brežin, ne da bi bile te predhodno sanirane, neustrezen. Meni še, da bi bilo treba ugotoviti, od kod se iztekajo odpadne in izcedne vode na desnem bregu potoka. Ne strinja se tudi z odreditvijo ukrepa kompenzacije o ureditvi drugega območja. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno odpravi in vrne v ponovno odločanje.

5. Tretji tožnik vlaga tožbo zgolj zoper III. točko izreka izpodbijane odločbe. Meni, da ta ukrep ne poskrbi za kompenzacijo tistih delov okolja, ki so bili poškodovani (drugi odstavek 8. člena Uredbe). Izvedba predlaganega ukrepa namreč ne zagotavlja enakih posebnih delov okolja, kot bi bili zagotovljeni na območju okoljske škode. Toženka bi morala sanacijo določiti na način, da bi se poskrbelo za sanacijo vode in zemlje, značilnih za Tojnico. Opozarja, da odrejeni ukrep ne sanira okoljske škode, niti ne vpliva na njeno preprečevanje v prihodnosti. Toženki tako očita, da ni obrazložila, zakaj ni mogoče izvesti sanacijskih ukrepov, ki bi vplivali na iste posebne dele okolja. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo v tem delu odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Hkrati uveljavlja povrnitev stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo zanika navedbe prvega tožnika, da je zaključila, da je za sanacijo uporabil oporečen material, ter dodaja, da iz prejete dokumentacije ni bila nedvoumno razvidna kakovost materiala. Navaja še, da je upoštevala njegovo oceno o vplivu sanacije na zdravje ljudi in okolje ter da se sporno območje uvršča v območje okoljske infrastrukture. Opredeljuje se tudi do stroškov vzorčenja, s čimer ugovarja tožbenim navedbam o pretiranem in nesorazmernem ukrepu. Navaja še, da vzorčenje in določanje vsebnosti onesnaževal v tleh ne pomenijo sanacijskega ukrepa, temveč ugotavljanje, ali je bil sanacijski ukrep zadosten in učinkovit.

Glede analiz vode NLZOH, s katerimi prvi tožnik izkazuje dobro kemijsko stanje po izvedeni sanaciji, navaja, da so te ovrednotene le na podlagi največje dovoljene koncentracije (NDK-OSK), ne pa tudi na podlagi okoljskega standarda kakovosti za povprečno letno vrednost (LP-OSK), ki zagotavlja varstvo pred kronično zastrupitvijo in je precej strožji, prav tako ne izkazuje skladnosti za organizme. Ne drži tudi, da analize sedimentov, izvedene 17. 8. 2017, kažejo, da kritične in opozorilne vrednosti po Uredbi o mejnih, opozorilnih in kritičnih imisijskih vrednostih nevarnih snovi v tleh niso presežene, saj je na posameznih merilnih mestih še vedno presežena opozorilna vrednost za mineralna olja, ksilen in atrazin, pri samem obratu pa je še vedno presežena kritična vrednost za etilbenzen in atrazin. Glede obdobja monitoringa biote navaja, da je kopičenje onesnaževal v organizmih oziroma biomagnifikacija dolgotrajen proces in so učinki vidni šele po daljšem časovnem obdobju, ker onesnaževala prehajajo od začetka prehranjevalne verige do najvišjih plenilcev. Obdobje je bilo določeno na podlagi Strokovnih podlag za monitoring biote, ki jih je pripravil NLZOH v sodelovanju z ZRRS. Dodaja, da je v skladu z Vodno direktivo uveljavljen pristop 6-letnih ciklov monitoringa stanja površinskih voda, toženka pa je določila 5-letno obdobje z možnostjo skrajšanja, kar je stroškovno ugodnejše, z zaključkom monitoringa v letu 2022 pa bo omogočeno, da bodo rezultati vključeni v poročilo o izvajanju ukrepov Evropski komisiji. V zvezi z pogojem, da monitoring izvaja nosilec javnega pooblastila, se sklicuje na določbe 97. in 101a. člena ZVO-1.

Glede ukrepa, določenega v III. točki izpodbijane odločbe, navaja, da prvemu tožniku ni bilo mogoče odrediti plačila denarnega zneska, ker pa bo ukrep moral izvesti sam, bo lahko vplival na višino stroškov. Glede tretjega tožnika meni, da nima pravnega interesa za tožbo, saj je ta ukrep sam predlagal.

7. V pripravljalni vlogi prvi tožnik opozarja, da toženka šele v odgovoru na tožbo navaja, da ni predložil ustrezne dokumentacije, na kar tekom postopka ni bil opozorjen, zato to predstavlja kršitev iz 9. in 146. člena ZUP. Dodaja, da toženka pomanjkljivih pojasnil ne more sanirati v odgovoru na tožbo. Tudi glede predloženih analiz kemijskih parametrov v vodi, sedimentu in bioti navaja, da je iz teh mogoče ugotoviti, da so izmerjene koncentracije pod koncentracijami LP-OSK. Glede časovnega obdobja monitoringa dodaja, da Strokovne podlage za monitoring biote niso ustrezna pravna podlaga, saj Uredba o stanju površinskih voda in Pravilnik o monitoringu stanja površinskih voda nanje ne napotujeta, niti s temi podlagami ni bil seznanjen. Meni tudi, da se v konkretnem primeru ne uporabljajo določbe omenjenih predpisov, ker Tojnica ni vodno telo, temveč le manjši pritok vodnega telesa Ljubljanice, zato bi toženka morala slediti mnenju izvedenca glede predlaganega monitoringa (196. člen ZUP). Povzema stroške v zvezi z naloženim vzorčenjem.

K I. točki izreka:

8. Po določbi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) lahko sodišče s sklepom več pri oddelku sodišča odprtih postopkov o istem predmetu združi v skupno obravnavo in odločanje.

9. Tožniki so v obravnavani zadevi vložili tožbo zoper isto odločbo, zato gre pri vseh zadevah za odločanje o istem predmetu. Glede na navedeno je sodišče odločanje o posameznih zahtevkih združilo v skupno obravnavo in odločanje. V skladu z določbo prvega odstavka 161. člena Sodnega reda, ki določa, da se spisi združijo tako, da se kasnejši spis vloži v prejšnjega, je sodišče odločilo, da se združena zadeva vodi naprej pod najstarejšo opravilno številko.

K II. točki izreka:

10. Tožbe so utemeljene.

11. Na podlagi tretjega odstavka 110e. člena ZVO-1 toženka preuči vrsto, obseg in pomen okoljske škode za prizadeti posebni del okolja in možnost njegove naravne obnovitve, povzročitelju pa na podlagi Uredbe z odločbo odredi izvedbo najustreznejših sanacijskih ukrepov. Sanacijski ukrepi so ukrepi ali njihova kombinacija, vključno z ukrepi za ublažitev, ali prehodni ukrepi za obnovitev, sanacijo ali nadomestitev poškodovanega posebnega dela okolja oziroma njegovih zmanjšanih funkcij ali za zagotovitev ustreznega nadomestila tem delom ali funkcijam v skladu z Uredbo (četrti odstavek istega člena).

12. V primeru okoljske škode, povzročene tlom, je v skladu s prvim odstavkom 16. člena Uredbe treba odrediti sanacijske ukrepe, ki zagotovijo vsaj to, da se onesnaževala odstranijo, nadzirajo ali da se zmanjša njihova količina, tako da onesnažena tla, ob upoštevanju dejanske rabe tal ali v času okoljske škode s prostorskimi načrti države ali občine predvidene rabe tal, ne predstavljajo večjega tveganja zaradi škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Obstoj tveganja za zdravje ljudi se oceni z ocenjevanjem tveganja ob upoštevanju značilnosti in funkcije prsti, vrste in koncentracije škodljivih snovi, pripravkov, organizmov ali mikroorganizmov, njihove tveganosti in možnosti razširjanja (drugi odstavek istega člena).

13. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in listin v upravnih spisih izhaja, da je prvi tožnik še pred izdajo delne odločbe na mestu preliva gasilne vode v potok Tojnica odstranil 26,78 ton zemljine oziroma 25 m3 talnega materiala, ki ga je do globine 20 - 30 cm sestavljal kompost, globlje pa mešanica gramoza in gline. Tla so se na območju onesnaženja in še najmanj 25 cm od roba onesnaženja odstranila na globini 50 cm, na pristopnem okoliškem terenu, na katerem se je izvajala manipulacija odstranjevanja, pa 10 - 15 cm. Območje se je nato izravnalo z okoliškim materialom. Prvi tožnik je po izvedeni sanaciji predložil poročilo, v katerem navaja, da iz analiz zemljine izhaja, da so vse kovine, pesticidsimazin, policiklični aromatski ogljikovodiki in lahkohlapni aromatski ogljikovodiki pod mejno vrednostjo, manjše preseganje mejnih vrednosti je le dveh parametrov (ogljikovodiki, ki izvirajo iz nafte - mineralna olja in atrazin), ki pa je pod opozorilno in kritično vrednostjo, iz opravljenih analiz vodotoka Tojnice pa izhaja, da ne prihaja do izpiranja navedenih onesnaževal v potok. Ker se območje, kjer je bila povzročena okoljska škoda tlom, po namenski rabi uvršča v območje okoljske infrastrukture, je izdelovalec poročila ocenil, da manjše preseganje dveh parametrov ne predstavlja verjetnih škodljivih učinkov ali vplivov na zdravje človeka ali okolje oziroma ne predstavlja večjega tveganja zaradi škodljivih vplivov na zdravje ljudi.

14. Kljub temu, da toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzema ta poročila, ne naredi zaključka, kako to vpliva na obveznost prvega tožnika, da sanira poškodovana tla. Prvi tožnik ima tako prav, da zgolj formalno sklicevanje na določbe Uredbe, ne da bi se toženka konkretno opredelila do omenjenih poročil, ki jih je predložil, in brez navedbe ugotovitev, ali je s tem izpolnil obveznost sanacije tal, kot je določena v prvem odstavku 16. člena Uredbe, ne pomeni ustrezne obrazložitve. Toženka namreč ni v ničemer pojasnila, ali je prvi tožnik sanacijo tal izvedel na način, da ta ob upoštevanju rabe tal ne predstavlja večjega tveganja zaradi škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Iz izpodbijane odločbe tako ni razvidna subsumpcija dejanskih okoliščin pod pogoje, ki jih predpisuje Uredba v prvem in drugem odstavku 16. člena, da se šteje, da je izvedena sanacija tal uspešna. Toženka niti ni pojasnila, kako na odločitev vplivajo analize tal, ki jih je izvedla sama. Sodišče se tako strinja s prvim tožnikom, da izpodbijane odločitve v tem delu na podlagi tako pomanjkljive obrazložitve sploh ni mogoče preizkusiti. To pomeni, da izpodbijana odločba ni obrazložena, kot to določa 214. člen ZUP. Iz slednjega izhaja, da obrazložitev odločbe med drugim obsega ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Izpodbijana odločba take obrazložitve ne vsebuje, zato sodišče ugotavlja, da je toženka s tem absolutno bistveno kršila določbe upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Ker je sodišče presodilo, da v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, posledično sodišče ne more preveriti, ali je toženka pravilno uporabila materialno pravo, zato je bilo treba tožbi v tem delu (točke I/1 in II izreka) ugoditi (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku se bo tako toženka morala konkretno opredeliti do predloženih poročil, poleg tega bo morala tudi pojasniti, kako je pri odreditvi tega ukrepa, ki prvemu tožniku med drugim nalaga določitev najmanj 10 in največ 25 odvzemnih mest pri vsakem vzorčenju (točka I/1.1 izreka), upoštevala, da gre, po navedbah prvega tožnika, za majhno območje (cca. 39 m2).

15. Po drugi strani toženka z izpodbijano odločbo (niti z delno odločbo) ni odredila ukrepov v zvezi zemljino na brežini potoka, kot je to zahteval drugi tožnik. Njena obrazložitev, da iz razpoložljivih rezultatov analiz ni mogoče natančno ugotoviti, v kakšni meri je dejansko prišlo do absorbcije toksinov v zemljine iz brežin Tojnice in da iz nobenega strokovnega mnenja ne izhaja, da bi se strupi iz brežin spirali/vnašali v potok, pa je pomanjkljiva, saj niti ne navaja, iz katerih analiz naj bi to izhajalo. Tudi sklicevanje na mnenje izvedenca v tem delu ni ustrezno, saj izvedenec sam navaja (str. 34 dopolnitve izvedenskega mnenja) in to tudi izhaja iz sklepa o njegovi postavitvi, št. 35400-145/2017-49 z dne 19. 9. 2017, da zemljina in brežine niso bile predmet izvedenskega mnenja, zato po presoji sodišča toženka ni ustrezno pojasnila, na podlagi katerih podatkov je zaključila, da zaradi požara ni prišlo do okoljske škode (tudi) na brežinah potoka. Tudi toženkina navedba, da so bile vremenske razmere po požaru ugodne in ni bilo večjih padavin, ni v skladu s podatki iz listin v upravnem spisu (glej toženkino Poročilo o analizah stanja voda in tal po požaru v podjetju A. št. 35400-160/2017-4 z dne 20. 6. 2017, ki omenja močno deževje pred vzorčenjem tal dne 25. 5. 2017 in Poročilo družbe..., d. o. o. o poteku izvedbe sanacijskih ukrepov na potoku Tojnica v občini ... z dne 22. 8. 2017, ki govori o zamiku sanacije potoka Tojnica zaradi neurja dne 6. 8. 2017).

16. Glede naloženega vzorčenja in analiz v vodi, sedimentu in bioti ima prvi tožnik prav tudi, da bi morala toženka natančneje pojasniti, zakaj ni sledila mnenju izvedenca, ki je pojasnil, da je potrebno vzpostaviti redni sistemski monitorig bentoških življenjskih združb (alge, makrofiti, veliki vodni nevretenčarji) četrtletno v letu 2017 in polletno v obdobju od leta 2018 do 2020. V skladu s prvim odstavkom 189. člena ZUP se izvedenca postavi, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga. V skladu s prvim odstavkom 196. člena ZUP se v primeru, če izvid in mnenje nista jasna ali nista popolna /.../, če mnenje ni zadosti obrazloženo ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti mnenja, pa se te pomanjkljivosti ne morejo odpraviti niti s ponovnim zaslišanjem izvedencev, dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci; lahko pa se zahteva tudi mnenje kakšnega znanstvenega ali strokovnega zavoda. Toženkina posplošena navedba, da je izvedenec glede tega vprašanja spreminjal svoje mnenje, zato ni skladna z navedenimi pravili postopka, zlasti, ker tudi ni pojasnila, zakaj je svojo odločitev utemeljila na predpisih, ki se nanašajo na operativni monitoring in ne morebiti na preiskovalni monitoring, ki se izvaja v situacijah, kot je obravnavana (glej tretjo alinejo prvega in drugi odstavek 13. člena Pravilnika o monitoringu stanja površinskih voda). Sodišče se sicer ne strinja s prvim tožnikom, da za Tojnico ne veljajo določbe Uredbe in omenjenega pravilnika, ker Tojnica ni vodno telo, temveč le manjši pritok vodnega telesa Ljubljanice, saj iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o o določitvi in razvrstitvi vodnih teles površinskih voda izhaja, da so vodotoki ali njihovi deli, ki ne ustrezajo merilom za samostojna vodna telesa iz prvega odstavka tega člena, priključeni vodnim telesom vodotokov, v katera se stekajo.

17. Predvsem pa sodišče ugotavlja, da Strokovne podlaga za monitoring biote (na katere se še sklicuje v odgovoru na tožbo) ne pomenijo predpisov (glej 23. člen ZVO-1), temveč so strokovni dokument, zato odločitev ne more temeljiti neposredno na standardu, temveč kvečjemu na predpisu, ki določa uporabo tega standarda, ta predpis in njegov vpliv na odločitev pa je v skladu z določbo prvega odstavka 214. člena ZUP treba navesti v obrazložitvi, da ima tožnik možnost, da se s tem seznani (9. člen ZUP). Tudi iz četrtega odstavka 11. člena Direktive o okoljski odgovornosti izhaja, da mora vsaka odločitev, sprejeta na podlagi te direktive, s katero se odredijo preventivni ali sanacijski ukrepi, navajati natančne razloge, na katerih temelji. Glede toženkine navedbe, da je določitev obdobja obnovitve Tojnice v referenčno stanje negotova, ker ekološko stanje gorvodnih delov Tojnice ni znano, pa sodišče pojasnjuje, da prvemu tožniku ni mogoče nalagati večjih obveznosti, kot izhajajo iz posledic požara, zato je treba najprej ugotoviti referenčno stanje, kot to izhaja iz 5. točke 2. člena Uredbe ter 3. točke 2. in 4. člena Pravilnika o podrobnejših merilih za ugotavljanje okoljske škode. Iz enakega razloga bo morala v ponovnem postopku konkretneje pojasniti tudi, kako ugotovitve, da se v Tojnico izlivajo izcedne vode na desnem bregu potoka, vplivajo na določitev obdobja in parametrov za izvajanje monitoringa, saj navedba, da mezenje izcednih vod ni predmet tega upravnega postopka, ni pravilna, če te vplivajo na kakovost voda, sedimentov in biote, katerih monitoring je bil naložen prvemu tožniku. V skladu s 4. točko prvega odstavka 110c. člena ZVO-1 se namreč določbe tega poglavja (členi od 110a. do vključno 110i.) ne uporabljajo v primeru razpršenega onesnaževanja, razen če je mogoče ugotoviti vzročno zvezo med okoljsko škodo in dejavnostjo posameznega povzročitelja.

18. Poleg tega toženka ni zadosti natančno pojasnila, kako je pri določitvi izvajalcev monitoringa upoštevala določbe Pravilnika o monitoringu stanja površinskih voda, ki v 17. in 22. členu določa pogoje za izvajalce monitoringa stanja voda.

19. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da toženka tudi v tem delu ni ustrezno uporabila in obrazložila uporabe predpisov, ki urejajo izdajo izpodbijane odločbe, zaradi česar je relevantno dejansko stanje ostalo nerazčiščeno oziroma neobrazloženo. Sodišče je zato v skladu s 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo (točke I/2 - I/3 izreka) in izpodbijani upravni akt odpravilo.

20. Posledično je iz istega razloga treba odpraviti tudi III. točko izreka izpodbijane odločbe, ki določa kompenzacijski ukrep sanacije okoljske škode, saj je tega možno določiti šele po tem, ko sta določeni primarna in dopolnilna sanacija (glej 6. in 7. člen Uredbe), zato se sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali tretji tožnik izkazuje pravni interes za izpodbijanje tega ukrepa. Poleg tega po presoji sodišča toženka tudi v tem delu ni ustrezno utemeljila izbire tega sanacijskega ukrepa glede na določbe 15. člena Uredbe, saj njene navedbe, da s tem ukrepom zasleduje izboljšanje funkcije posebnega dela okolja - habitatov na območjih z naravovarstvenim statusom, tako da bodo javnosti prezentirane njihove značilnosti in razlogi za zavarovanje, s čimer se predvideva dvig zavesti o vrednosti in občutljivosti posebnih delov okolja, ne sledijo določbi drugega odstavka 8. člena Uredbe, po kateri se morajo, če je le mogoče, ukrepi kompenzacijske sanacije zagotoviti na območju okoljske škode oziroma na nadomestnem območju prisotnost posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij iste vrste, kakovosti in količine kot tistih, ki so bili poškodovani zaradi okoljske škode.

21. Po tretjem odstavku 64. člena ZUS-1 sodišče v primeru odprave izpodbijanega akta vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Zadeva je s tem vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bila odpravljena odločba izdana, po četrtem odstavku istega člena pa je organ v ponovljenem postopku vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in stališč sodišča glede postopka.

22. Sodišče je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave in izvajanja dokazov, saj to za sprejeto odločitev o tožbi ni bilo potrebno (drugi odstavek 51. člena ZUS-1). Že zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti pri upoštevanju pravil postopka namreč izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti oziroma potrditi kot pravilne in zakonite. To pomeni, da so vsi dokazni predlogi v tej fazi postopka nepotrebni.

K III. in IV. točki izreka:

23. Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik o povrnitvi stroškov).

24. Sodišče je prvemu tožniku in tretjemu tožniku priznalo stroške iz drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 285,00 EUR (prvi tožnik) oziroma kot zahtevano 275,4 (560 točk). Ob povečanju za 22 % DDV tako znaša nagrada za tožbo 347,70 EUR (prvi tožnik) oziroma 313,59 EUR (tretji tožnik). Zadeva je bila namreč rešena na seji, oba tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba.

25. Drugi tožnik zahtevka za povrnitev stroškov ni podal.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 1763/2017-11
• UPRS Sodba I U 721/2021-8
• VSRS Sklep I Up 15/2018