UPRS Sodba I U 1771/2018-9

Jedro

Tožnica je s svojim TRO-K-EN zahtevkom, ki ga je prvostopenjski organ prejel dne 23. 4. 2015 in ki se po izrecni tam vsebovani navedbi nanaša na prvi kvartal leta 2015, skladno s četrtim odstavkom 54.č člena ZTro za koledarsko leto 2015 izbrala trimesečni način uveljavljanja vračila, s tem pa izključila možnost mesečnega in letnega uveljavljanja vračila trošarine za to leto.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ zavrgel tožničin zahtevek, ki ga je vložila po pooblaščencu, in sicer za vračilo trošarine za plinsko olje, ki se porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz v letu 2015. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnica vložila cit. zahtevek, ki se je nanašal na leta 2015 porabljenih 159.732,55 litrov plinskega olja, predložila pa je 21 računov o nakupu plinskega olja in 13 kopij prometnih dovoljenj. Vendar pa je tožnica že prej (v letu 2015) vložila zahtevek za vračilo trošarine za prvo trimesečje leta 2015 in na tej podlagi tudi že prejela pripadajoče vračilo trošarine. Ker se mesečni, trimesečni in letni način vlaganja zahtevkov v posameznem letu po četrtem odstavku 54.č člena Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro) izključujejo, je bilo treba tožničin zahtevek zavreči.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil. Navaja, da je tožnica po pooblaščencu vložila zahtevek na obrazcu TRO‑K za plinsko olje, in sicer za celo leto 2015, kot je to razvidno iz polja, ki je izpolnjeno na samem zahtevku. Odločitev prvostopenjskega organa o zavrženju je pravilna, saj je tožnica v koledarskem letu 2015 izbrala trimesečni način uveljavljanja vračila trošarine, ko je z zahtevkom na obrazcu TRO-K-EN, ki je bil vložen za prvo trimesečje leta 2015, že uveljavljala vračilo trošarine in na njegovi podlagi prejela 65,16 EUR vrnjene trošarine. Trditve o tem, da je zahtevek brez tožničine vednosti uveljavljala druga družba A. d.o.o. so v nasprotju s podatki spisa, saj so na prvem zahtevku vpisani isti podatki in je tudi odtisnjen tožničin žig, naveden je isti upravičenec, ista davčna številka itd., nanaša pa se med drugim tudi na pet istih faktur. Glede na navedeno ne gre za drugo družbo. Tožničinim prošnjam za dovolitev uveljavitve zahtevkov za zadnje tri trimestre leta 2015 pa tudi ni mogoče ugoditi zaradi zamujenih rokov. Sklicevanje na nerazumevanje slovenskega jezika ni upoštevno, glede na to, da je tožnica pooblastila za zastopanje slovenskega pooblaščenca.

3. Tožnica vlaga tožbo in navaja, da je sporni zahtevek res vložila tudi za prvo trimesečje leta 2015, vendar bi bilo zahtevek mogoče zavreči kvečjemu za to obdobje, ne pa za preostala trimesečja leta 2015, saj zanje zahtevek še ni bil podan in vračilo še ni bilo izvedeno. Vsakemu zahtevku je mogoče ugoditi tudi le delno. Na spornem zahtevku ni žiga tožnice, temveč je odtisnjen le žig pooblaščenca. V vsakem primeru pa je utemeljen zahtevek za zadnji trimester leta 2015, saj je bil podan pravočasno, tj. znotraj roka 60 dni po preteku tega trimesečja. Sodišču predlaga, naj prvostopenjsko odločbo (op. sodišča: pravilno sklep) in drugostopenjsko odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločitev. Navaja, da je tožnica sama vložila svoj zahtevek za prvo trimesečje leta 2015, saj je to razvidno iz navedbe vlagatelja, žiga in podpisa, polja o pooblaščencu pa niso izpolnjena, prav tako tudi zahtevku ni bilo priloženo nobeno pooblastilo. Zato je navedba o vložitvi tega zahtevka s strani družbe A. d.o.o. neutemeljena. S tem zahtevkom pa je tožnica tudi izbrala oziroma pristopila k trimesečnemu načinu vlaganja zahtevkov za leto 2015. Naknadno s strani pooblaščenca vloženi sporni zahtevek pa je bil vložen za celotno leto 2015 in ga je glede na polja, ki so bila v samem zahtevku tako izpolnjena, organ tudi na ta način obravnaval, torej v mejah postavljenega zahtevka. Skupnega vlaganja trimesečnih zahtevkov zakon ne predvideva, temveč se izbere mesečno, trimesečno ali letno vlaganje, ki se med seboj izključujejo. Tožnica bi sodeč po datumu vložitve spornega zahtevka tega lahko vložila le za zadnje trimesečje leta 2015, vendar je izbrala letni način, organ pa je o tako izbranem načinu odločal. Glede na že izdano odločitev o vračilu za prvo trimesečje, organ ne more ponovno odločati, obenem pa tudi ni bilo mogoče slediti prošnji za dopustitev vložitve zahtevkov za zadnja tri trimesečja, saj so roki že pretekli. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi njegovi razlogi in razlogi drugostopenjske davčne odločbe, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

7. Sodišče primarno sledi razlogovanju upravnih organov, da je tožnica s svojim TRO-K-EN zahtevkom, ki ga je prvostopenjski organ prejel dne 23. 4. 2015 in ki se po izrecni tam vsebovani navedbi nanaša na prvi kvartal leta 2015, skladno s četrtim odstavkom 54.č člena ZTro za koledarsko leto 2015 izbrala trimesečni način uveljavljanja vračila, s tem pa izključila možnost mesečnega in letnega uveljavljanja vračila trošarine za to leto. Glede tega, da je prav tožnica tista, ki je ta zahtevek podala, sodišče v vsem sledi ugotovitvam upravnih organov (in v tem okviru zavrača tožbene navedbe, o odtisnjenem žigu; tožnica napačno navaja, da ni žigosala zahtevka, ki ga je prvostopenjski organ prejel 16. 2. 2016, saj gre za vprašanje žigosanja zahtevka, ki ga je prvostopenjski organ prejel dne 23. 4. 2015). S tem pa je bilo utemeljeno zavrženje spornega zahtevka TRO-K, ki ga je v obravnavani zadevi prvostopenjski organ prejel 16. 2. 2016. Tožnica je predhodno za leto 2015 sama opredelila, da bo zahtevke vlagala trimesečno, zato je z lastno predhodno dispozicijo sama izključila možnost vložitve letnega zahtevka, kakršen je bil sporni. S tem pa je bil sporni zahtevek dejansko vložen zaradi priznanja materialnopravne pravice (pravice do vračila trošarine, in sicer na letni način uveljavitve te pravice), ki tožnici skladno z materialnopravnim pravilom iz četrtega odstavka 54.č člena ZTro (glede na poprej za relevantno koledarsko leto izbrani trimesečni način uveljavljanja te pravice, ki je s tem izključil oba druga možna načina) očitno ne pripada, zato je bil na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) z izpodbijanim sklepom utemeljeno zavržen¹.

8. Ker je šlo v obravnavani zadevi za postopek na zahtevo stranke v smislu 128. člena ZUP, v katerem je tožnica svoj zahtevek izrecno in nedvoumno postavila kot letni zahtevek, tudi ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da bi bilo tožničinemu zahtevku treba oziroma mogoče ugoditi za zadnje tri kvartale leta 2015 oziroma alternativno le za zadnji kvartal leta 2015, saj bi to pomenilo, da bi davčni organ moral tožničin zahtevek prekvalificirati iz letnega v trimesečnega, za kar pa ni pristojen, saj je ta izbira po izrecni določbi 54.č člena ZTro pridržana upravičencu do vračila. Četudi pa bi to bilo mogoče storiti, toženka pravilno izpostavlja potek prekluzivnih rokov za drugi in tretji kvartal, obenem pa upoštevaje, da je tožnica tozadevne zahteve podala šele v juliju 2016, tudi za zadnji kvartal.

9. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

10. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

11. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč so sporna pravna vprašanja in naziranja (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

12. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Po doktrini je treba zavrženje vlog na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP dopustiti tudi v primeru, ko stranka v svoji vlogi zahteva priznanje določene pravice ali pravne koristi, ki ji skladno z materialnimi predpisi očitno ne pripadajo, pri čemer mora takšna očitnost že na prvi pogled izhajati iz popolne vloge stranke, saj gre v nasprotnem primeru že za vsebinsko presojo o utemeljenosti zahtevka, ki pa se ne more končati z zavrženjem, temveč je potrebna meritorna presoja - povzeto po Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, GV Založba, 2017, str. 228.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1728/2015
• UPRS sodba IV U 63/2013
• sodba I U 1838/2012