UPRS Sodba I U 1565/2018-9

Jedro

Davčni organ je v vsakem postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi zavezan po uradni dolžnosti presoditi, ali bi bilo glede na njegovo oceno o možnosti uspeha s pritožbo smiselno zadržati že začeto izvršbo do odločitve o pritožbi zoper sklep o izvršbi. Če je ta ocena pozitivna, izda o zadržanju izvršbe sklep. Če je ta ocena negativna, pa mu posebnega sklepa o nezadržanju izvršbe ni treba izdati. 157. člen ZDavP-2 pa ne predvideva, da bi zadržanje lahko zahtevala stranka, kar logično pomeni, da davčni organ ni zavezan, da bi na podlagi vložene zahteve oziroma pobude še enkrat presojal pogoje za zadržanje in o svoji presoji obveščal zavezanca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ zavrgel tožničin predlog za zadržanje davčne izvršbe do rešitve pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4934-88010/2017‑1 08‑723‑06 z dne 19. 6. 2017. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil zoper tožnico izdan cit. sklep o davčni izvršbi, pri čemer pa se je zoper sklep pritožila in predlagala zadržanje davčne izvršbe do odločitve o pritožbi. Sklep o zadržanju davčne izvršbe se na podlagi 157. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se lahko izda le po uradni dolžnosti, če prvostopenjski davčni organ presodi, da ima zavezanec v pritožbenem postopku možnost uspeha. Ker se postopek po 157. členu ZDavP-2 ne more začeti na zahtevo stranke, tožnica ne more biti stranka v postopku, zato se njen zahtevek v skladu z 2. točko prvega dostavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrže.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, njeni zahtevi za povrnitev stroškov postopka pa ni ugodil. Odločitev prvostopenjskega davčnega organa je po drugostopenjskem preizkusu pravilna, ustrezna pa je tudi njegova obrazložitev. Drugostopenjski davčni organ mora pri odločanju upoštevati načelo zakonitosti po 4. členu ZDavP-2, za presojo skladnosti zakona z Ustavo Republike Slovenije pa ni pristojen, temveč je za to pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije. O odlogu davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo odloča prvostopenjski davčni organ.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in navaja, da je ZDavP-2 neustaven, ker ne ureja pravice davčnega zavezanca zahtevati odlog izvršitve odmerne odločbe oziroma odlog davčne izvršbe, saj je to v neskladju s pravico do učinkovitega pravnega sredstva. V tej zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-286/12, U-I-266/12 z dne 4. 6. 2014 s civilnopravnega področja (Zakon o izvršbi in zavarovanju) ter argumentira, da odsotnost ureditve, ki bi ji omogočala odlog oz. zadržanje izvršbe, pomeni popolno izvotlitev njene ustavne pravice do pravnega sredstva, oz. da gre za nenujen, neprimeren in nesorazmeren ukrep, ki posega v isto pravico. Nadalje navaja, da stališče, da tožnica ni stranka postopka, v katerem se odloča o odlogu izvršbe, ni zakonito in krši njeno pravico do sodelovanja v postopku. Materialno pravo je bilo zato s sklicevanjem na 129. člen ZUP napačno uporabljeno. Materialno pravo pa je bilo napačno uporabljeno tudi z oprtjem izpodbijanega sklepa le na 157. člen ZDavP-2, namesto tudi na prvi in drugi odstavek 87. člena ZDavP-2, saj je tožnica predlagala tudi odlog izvršbe zaradi vložene pritožbe zoper odmerno odločbo. Če se 87. in 157. člen ZDavP-2 razlagata tako, da zavezancu ne dajeta položaja stranke in da davčnemu organu odločitve o tem, ali se izvršba odloži ali ne, ni treba obrazložiti, sta neustavna. Davčni organi morajo ustavna določila upoštevati na podlagi 120. člena Ustave Republike Slovenije. Tožničina pravica do izjave je bila kršena, ker se davčna organa nista opredelila do tožničinih vsebinskih navedb glede upravičenih razlogov za zadržanje izvršbe zoper tožnico. Davčni organ sploh ni ugotavljal, zakaj je tožnica vložila pritožbo, in ni ocenil, ali bi z njo lahko uspela. Predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZDavP-2 iz razloga, ker vsebuje protiustavno pravno praznino, ker ne ureja pravice davčnega zavezanca do odloga izvrševanja odmerne odločbe oz. do odloga izvršbe zaradi vložene pritožbe zoper odmerno odločbo, ter zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 in četrtega odstavka 157. člena ZDavp-2, ker sta neustavna, kolikor se razlagata tako, da davčni zavezanec ni stranka postopka in davčnemu organu v primeru vloženega predloga za odlog izvršbe zaradi pritožbe zoper odmerno odločbo ni treba opraviti presoje in podati obrazložitve o tem, ali se izvršba odloži ali ne. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oz., podredno, odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo priglašenih stroškov upravnega postopka in upravnega spora s pripadki.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve odločbe. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi njegovi razlogi in razlogi drugostopenjske davčne odločbe, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

7. V sodni praksi je jasno, da je davčni organ v vsakem postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi zavezan po uradni dolžnosti presoditi, ali bi bilo glede na njegovo oceno o možnosti uspeha s pritožbo smiselno zadržati že začeto izvršbo do odločitve o pritožbi zoper sklep o izvršbi. Če je ta ocena pozitivna, izda o zadržanju izvršbe sklep. Če je ta ocena negativna, pa mu posebnega sklepa o nezadržanju izvršbe ni treba izdati. 157. člen ZDavP-2 pa ne predvideva, da bi zadržanje lahko zahtevala stranka, kar logično pomeni, da davčni organ ni zavezan, da bi na podlagi vložene zahteve oziroma pobude še enkrat presojal pogoje za zadržanje in o svoji presoji obveščal zavezanca.¹ Vsled navedenega pa so neutemeljene tožbene navedbe o kršitvi zaradi sklicevanja na 129. člen ZUP, pri čemer tozadevno sodišče za pravilno ocenjuje izhodišče o zavrženju, ki je navedeno v prvem odstavku na 2. str. izpodbijanega sklepa (tj. da zavrženje narekuje dejstvo, da tožnica z zavrženo zahtevo ni uveljavljala svoje pravice, saj pravice do zadržanja in pravice zahtevati zadržanje nima), in o kršitvi tožničine pravice do izjave, ker se davčna organa nista opredelila do tožničinih vsebinskih navedb glede upravičenih razlogov za zadržanje izvršbe zoper tožnico.

8. Ustavnost nesuspenzivnosti pritožbe zoper odmerno odločbo in v zvezi s tem ustavnost diskrecijske odložitve prisilne izterjave davka je že presojalo tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije in ugotovilo, da ta ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije.² Glede na navedeno sodišče ne sledi tožbenim ugovorom o neustavnosti ZDavP-2 vezano na 157. člen.

9. Predmet izpodbijanega sklepa je le tožničina zahteva za zadržanje davčne izvršbe po 157. členu ZDavP-2, s tem pa je zamejena tudi sodna presoja v tem upravnem sporu. O tožničini zahtevi za odlog izvršbe po 87. členu ZDavP-2 torej z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno, vsled česar so tozadevne navedbe tožbe neupoštevne. Glede ustavnosti ureditve po 87. členu ZDavP-2 pa po presoji sodišča velja enako kot glede ustavnosti ZDavP-2 vezano na 157. člen, zato tudi v tem pogledu sodišče ne sledi tožničini pobudi za vložitev zahteve za oceno ustavnosti.

10. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), ker sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, pa tudi ni bilo osnove za odločanje sodišča o stroških upravnega postopka.

12. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

13. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012, tč. 10.
² Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012, tč. 12.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 366/2014
• UPRS sodba I U 637/2015
• UPRS Sodba I U 2450/2017-9