UPRS Sodba I U 2493/2018-18

Jedro

Medtem ko je tožnica s prošnjo z dne 22. 2. 2018 želela BPP za vložitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, je s prošnjo z dne 19. 10. 2018 želela BPP za zastopanje v pravdnem postopku, kjer se obravnava zahtevek na vračilo posojenega denarja. To pomeni, da prošnja za dodelitev BPP z dne 19. 10. 2018 po vsebini ni enaka tisti, o kateri je bilo odločeno z odločbo Bpp 95/2018. Zato bi morala toženka o predmetni prošnji odločiti po vsebini in ugotavljati, ali tožnica izpolnjuje zakonske pogoje za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep podpredsednice Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 455/2018 z dne 5. 11. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka mora ob izdaji novega upravnega akta upoštevati stališča sodišča, ki se tičejo postopka in ki izhajajo iz obrazložitve te sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnice (v nadaljevanju tudi prosilka) za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je toženka dne 22. 10. 2018 prejela prošnjo za dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici pod opr. št. I P 197/2018. Toženka je v zvezi z izpolnjevanjem finančnega pogoja vpogledala v spis Bpp 416/2018, kjer je bila prosilki dodeljena BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred sodiščem prve stopnje v zadevi P 16/2018. Iz spisa Bpp 416/2018 izhaja, da je prosilka zaposlena v podjetju A.. Je lastnica stanovanja oz. hiše v kateri živi, vendar je premoženje obremenjeno s predhodno odredbo - predznamovano hipoteko v korist B. d.d., zato ni mogoče pričakovati, da bi prosilka to premoženje prodala in bi se pridobljena sredstva oziroma vrednost nepremičnine lahko štela kot upoštevano premoženje. Nadalje je toženka ugotovila, da je bila prosilka edina družbenica v družbi A., dne 8. 1. 2018 pa je celotni poslovni delež neodplačno prenesla na družbenico C.C.. Znesek poslovnega deleža v višini 7.500,00 EUR je toženka štela kot upoštevano premoženje. Dne 19. 3. 2018 je prosilka neodplačno prenesla tudi poslovni delež v družbi D., kar je toženka prav tako štela kot upoštevano premoženje. Glede na navedeno prosilkino premoženje ni presegalo cenzusa, ki ga določata 8. oziroma 27. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). V nadaljevanju toženka pojasnjuje, da je prosilka dne 22. 2. 2018 vložila prošnjo za dodelitev BPP za izvršilni postopek zoper E.E., ki tožnici dolguje 25.556,00 EUR. Prošnja je bila z odločbo Bpp 95/2018 zavrnjena kot neutemeljena. Prosilka je namreč kot upnica začela izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine in izdan je bil sklep o izvršbi VL 20346/2018, zoper katerega je dolžnica E.E. vložila ugovor. V odločbi Bpp 95/2018 je bilo pojasnjeno, da je izvršilni postopek mogoče začeti na podlagi verodostojne listine oziroma izvršilnega naslova, prosilka pa je prošnji priložila le SMS komunikacijo in lastnoročne zapiske prosilke o dolgovanih zneskih. Ker je toženka ocenila, da prosilka ne razpolaga z verodostojno listino, kot jo opredeljuje 23. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), je bila prošnja na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) kot neutemeljena zavrnjena. Prosilka je dne 19. 10. 2018 ponovno vložila prošnjo za dodelitev BPP za isto zadevo, kateri je priložila enake priloge kot prošnji z dne 22. 2. 2018. Verodostojne listine oziroma izvršilnega naslova ni priložila, dodatno je priložila le elektronsko korespondenco med F.F. in G.G.. Po prejemu prošnje za dodelitev BPP je toženka drugopis ugovora zoper sklep o izvršbi skupaj s pozivom na izjasnitev in pozivom na predložitev verodostojne listine, na podlagi katere je začela izvršilni postopek, vročila prosilki. Pozvala jo je, da pojasni dejansko stanje in pravno podlago, na kateri vtožuje zahtevek oz. da pojasni, če sta se dejansko stanje in pravna podlaga od njene prošnje z dne 22. 2. 2018 spremenili. Prosilka je na poziv odgovorila, vendar iz odgovora ni mogoč zaključek, da sta se dejansko stanje oziroma pravna podlaga res spremenili. V svoji dopolnitvi je navajala le tiste okoliščine, ki so obstajale že v času, ko je bila izdana odločba Bpp 95/2018. Toženka pojasnjuje, da v skladu z ustaljeno sodno prakso, pravdni postopek, v katerega se na podlagi sklepa izvršilnega sodišča transformira izvršilni postopek, ni nek nov postopek med pravdnima strankama, temveč zgolj nadaljevanje že začetega postopka. Ker je prosilka prošnji z dne 19. 10. 2018 priložila identične priloge kot prošnji z dne 22. 2. 2018 in ni podala obrazložitve, iz katere bi izhajajo, da sta se dejansko stanje in pravna podlaga spremenila, čeprav je bila k temu izrecno pozvana, je toženka prošnjo prosilke zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP.

3. Tožnica vlaga tožbo v kateri pojasnjuje, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj je popolnoma nerazumljiva. Toženka je napačno ugotovila tožničino premoženjsko stanje, poleg tega pa so te ugotovitve tudi nerelevantne glede na končno odločitev toženke. Toženka je napačno ugotovila vrednosti bivših družb tožnice, o ugotovljenih vrednostih pa tožnici ni dala možnosti izjasnitve. Ker toženka ni odločala v skrajšanem ugotovitvenem postopku, je bila pred izdajo odločbe dolžna upoštevati načelo kontradiktornosti in tožnici dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev. Navedeno sicer ni pomembno, ker je toženka ugotovila, da tožnica ne presega finančnega cenzusa. Toženka je pravilno ugotovila, da je tožnica zaprosila za BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku I P 197/2018, pri čemer tožnica za BPP v tem postopku še ni zaprosila. Zaprosila je za BPP za predhodni postopek izvršbe, ne pa za BPP v pravdnem postopku I P 197/2018. Zato je izpodbijana odločba, s katero je toženka zavrgla prošnjo tožnice, popolnoma napačna. Toženka sploh ni upoštevala navedb tožnice, da ji v postopku I P 197/2018 E.E. dolguje denar, ki ji ga je večkrat posodila. Tudi ni upoštevala, da lahko tožnica poleg zahtevka na ohranitev sklepa o izvršbi VL 20346/2018, postavi tudi zahtevek na vračilo posojenega denarja. Kakšen postopek se je vodil pred uvedbo postopka I P 197/2018, ne bi smelo imeti nobene veze z odločitvijo v postopku Bpp 455/2018, v katerem je tožnica zaprosila za BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku I P 197/2018 in ne za predhodni postopek. Sodišču zato predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožnici prizna pravico do BPP oz. podredno, tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek. Toženki naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da so nerelevantne in nepomembne tožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitev premoženjskega stanja prosilke. Toženka je po uradni dolžnosti ugotovila, da je bila tožnica imetnica poslovnih deležev, ki jih je neodplačno odsvojila, o tem pa toženke ni obvestila. V okviru pravnomočne zadeve Bpp 416/2018, kjer so se ugotavljale neodplačne odsvojitve poslovnih deležev, je bila tožnica pozvana, da se izjasni glede odsvojitve njenih poslovnih deležev, prav tako je imela možnost vložitve tožbe v upravnem sporu. Podatke, ki jih je toženka pridobila v okviru zadeve Bpp 416/2018, je uporabila pri odločanju v zadevi Bpp 455/2018. Toženka v nadaljevanju ponovno poudari, da je tožnica že dne 22. 2. 2018 vložila prošnjo za dodelitev BPP za izvršilni postopek zoper E.E., ki jo je toženka kot neutemeljeno zavrnila. Iz sodne prakse pa jasno izhaja, da pravdni postopek, v katerega se na podlagi sklepa izvršilnega sodišča transformira izvršilni postopek, ni nov postopek, temveč zgolj nadaljevanje že začetega postopka. Ravno za takšno situacijo gre v konkretnem primeru. Prosilka je dne 19. 10. 2018 vložila novo prošnjo, ki ji je priložila identične priloge. Pozvana je bila, da predloži verodostojno listino, na podlagi katere je začela izvršilni postopek in hkrati opozorjena na določbo 129. člena ZUP. Ker je toženka ugotovila, da se dejansko stanje oziroma pravna podlaga, na kateri tožnica temelji svoj zahtevek, od zadnje odločitve nista v ničemer spremenila, je bilo treba prošnjo tožnice zavreči. V zvezi s tožbeno navedbo, da lahko tožnica postavi poleg zahtevka na ohranitev sklepa o izvršbi tudi zahtevek na vračilo posojenega denarja, pa toženka pojasnjuje, da gre za tožbeno novoto, ki je nedopustna. Takšnih navedb tožnica ni podala v okviru izjasnitve z dne 29. 10. 2018, dokazno breme pa je na strani tožnice.

5. Tožnica v vlogi z dne 24. 1. 2019 pojasnjuje, da je Okrožno sodišče v Novi Gorici sprejelo v obravnavo njeno tožbo v zadevi I P 197/2018, kot to izhaja iz povabila k postopku mediacije. Navedeno jasno kaže, da je obrazložitev izpodbijane odločbe, da v postopku I P 197/2018 ni možno uveljavljati novega zahtevka, popolnoma napačna.

6. Toženka v vlogi z dne 29. 1. 2019 poudari, da iz sodbe Upravnega sodišča I U 1220/2016 jasno izhaja, da pravdni postopek, v katerega se je na podlagi sklepa izvršilnega sodišča transformiral izvršilni postopek, ni nov postopek, temveč zgolj nadaljevanje že začetega postopka. Izvršilni postopek na podlagi verodostojne listine in pravdni postopek je treba obravnavati kot celoto. Tožnica je bila pozvana, da navede, ali sta se dejansko stanje ali pravna podlaga na katero opira svoj zahtevek, od izdaje odločbe Bpp 95/2018 z dne 26. 2. 2018 v čem spremenila. Ugotovila je, da so okoliščine, ki jih je tožnica navajala v odgovoru na poziv, obstajale že v času izdaje odločbe Bpp 95/2018. Tožnica je tožbi priložila izvod tožbe v zadevi I P 197/2018, kar predstavlja nedopustno novoto, saj bi morala tožnica morebitno spremembo zatrjevati že v odgovoru na poziv z dne 23. 10. 2018.

7. V nadaljnjih vlogah obe stranki vztrajata pri dosedanjih navedbah.

8. Tožba je utemeljena.

9. Izpodbijana odločitev je bila sprejeta na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki pravi, da organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti (materialna pravnomočnost). Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo (formalna pravnomočnost).

10. Toženka je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da je o isti zadevi že odločila z odločbo izdano v zadevi Bpp 95/2018, ko je tožničino prošnjo zavrnila, zato je na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP novo tožničino prošnjo zavrgla. Po presoji sodišča je takšna odločitev napačna.

11. Iz predmetnega upravnega spisa izhaja, da je tožnica dne 19. 10. 2018 pri toženki vložila prošnjo za dodelitev BPP za „pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave, pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji, oprostitev plačila stroškov sodnega postopka, oprostitev plačila stroškov sodnih izvedencev v zadevi opr. št. I P 197/2018“. Gre za zahtevek, ki je drugačen od zahtevka podanega v zadevi Bpp 95/2018, s katerim je tožnica zahtevala BPP za „vložitev izvršbe zoper E.E., ki ji dolguje 25.556,00 EUR z zamudnimi obrestmi, plačilo sodnih taks, ter opravo vseh pravnih dejanj, povezanih s tem“. Medtem ko je tožnica s prošnjo z dne 22. 2. 2018 želela BPP za vložitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, je s prošnjo z dne 19. 10. 2018 želela BPP za zastopanje v pravdnem postopku, kjer se obravnava zahtevek na vračilo posojenega denarja. To pomeni, da prošnja za dodelitev BPP z dne 19. 10. 2018 po vsebini ni enaka tisti, o kateri je bilo odločeno z odločbo Bpp 95/2018. Zato bi morala toženka o predmetni prošnji odločiti po vsebini in ugotavljati, ali tožnica izpolnjuje zakonske pogoje za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP.

12. Res je, da po določbi drugega odstavka 62. člena ZIZ v primeru, če dolžnik z ugovorom izpodbija sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, ki se nanaša na terjatev oziroma v celoti, izvršilno sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in opravljena izvršilna dejanja. Postopek se nato nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, pa se obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Iz citirane določbe ZIZ sledi, da pravdni postopek zaradi uspešnega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine predstavlja nadaljevanje izvršilnega postopka, na kar sicer pravilno opozarja toženka. Postopek s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in ugovorom zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v primeru razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v dovolitvenem delu torej predstavlja le predhodno fazo pravdnega postopka. Vendar navedeno, kot že zgoraj pojasnjeno, v obravnavani zadevi ni pravno odločilno in ni ovira za vložitev nove prošnje za dodelitev BPP v drugačnem obsegu, kar je storila tudi tožnica v obravnavanem primeru. Upravičenec namreč lahko za BPP zaprosi v katerikoli fazi postopka.

13. Ker ne gre za isto stvar (idem), tožničine prošnje ni mogoče zavreči po 4. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Pri izdaji izpodbijanega sklepa je bila torej navedena določba napačno uporabljena, kar je vplivalo na pravilnost odločitve, zato je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ta sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. Glede na nedavno nadgradnjo sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede razlage četrtega odstavka 64. člena ZUS-1¹ je o navedenem odločeno tudi v izreku te sodbe, pri čemer po presoji sodišča v konkretnem primeru zadošča splošna opredelitev, kakršna izhaja iz II. točke izreka te sodbe.

14. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

15. Sodišče je v skladu z prvo alineo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Po sodniku posamezniku je odločilo na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 94/2017 z dne 17. 4. 2019.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 388/2013
• UPRS sodba I U 1278/2016
• UPRS Sodba II U 203/2018-11