UPRS Sodba I U 1115/2017-21

Jedro

Središče tožničinih življenjskih interesov je na naslovu C.. Dokazna ocena organa prve stopnje je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (je vestna, skrbna in analitično sintetična) in vsebinsko prepričljiva. Predmet tega postopka je ugotavljanje tožničinega dejanskega stalnega prebivališča in ne, ali na naslovu stalnega prebivališča res živijo priče.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 59/2006-UPB1 in 111/2007; v nadaljevanju ZPPreb) uvedel postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča za A.A., rojeno ... 1961 v Novem mestu, s stalnim prebivališčem na naslovu B., Novo mesto. Odločil je, da se zanjo z dnem dokončnosti odločbe v registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na naslovu C., Novo mesto, (1. točka izreka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (2. točka izreka).

2. V obrazložitvi je povzel tožničino izjavo, iz katere je med drugim razvidno, da je večkrat v tujini, občasno v Italiji in na Hrvaškem, v Španiji pa ima začasno bivališče evidentirano v registru stalnega prebivalstva. Živi le 30 km od hrvaške meje, zato lahko dnevno odhaja na Hrvaško, pa tudi v Italijo, ki je oddaljena uro in pol. Ker to počne zaradi ekonomskih razlogov in zdravstvenega počutja, ne more napovedati svoje odsotnosti. Na naslovu B. je vedno, ko pride iz tujine, razen kadar ji preprečijo ali onemogočijo vstop. Pritožnica ima svoje osebne stvari v Sloveniji delno pri prijateljicah, v glavnem pa v tujini, ker je že pred 20 leti izgubila dom. Osebne stvari na naslovu B. ji krade njeno sorodstvo, ga prodaja in podarja sosedom, zato je večino izgubila. Stanovanje zaradi 10 letne nepredušne zaprtosti, vlage in plesni sicer ni primerno za bivanje, vendar si ga tožnica ureja že od 30. 6. 2015. Pojasnjuje, da v zgornjem nadstropju nihče ne biva od marca 2015, in da ima življenjski interes za bivanje na navedenem naslovu.

3. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je Center za socialno delo ... 2016 prejel nepopolno vlogo za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, poziv na njeno dopolnitev pa je bil vrnjen s pojasnilom, da je tožnica preseljena.

4. Organ prve stopnje je zaslišal tudi več prič. Č.Č. pozna tožnico, večkrat gresta skupaj na kavo, vendar ne ve, kje točno biva. Iz izpovedbe D.D. je razvidno, da tožnica živi na naslovu B., čeprav je sosedje „nočejo“ videti. E.E. ter F.F. in G.G. so izpovedali, da tožnica ne živi na naslovu B.. Iz izpovedbe H.H. izhaja, da je na naslovu C. poštni nabiralnik, na katerem piše A.A., I.I. pa tožnico pozna od leta 2010. Od takrat dalje ima z njo težave v zvezi s stavbo na naslovu C., v kateri v prvem nadstropju ima tožnica svoje stanovanje. J.J. je pojasnila, da tožnica že 20 let ne živi na naslovu B., ampak že dlje časa v „vagonu“ na naslovu C.. Na naslovu B. nima svojega poštnega nabiralnika in osebnih stvari. k.k. in l.l. sta prav tako izpovedala, da tožnica živi na naslovu C., kjer je udeleženka v postopku vzpostavitve etažne lastnine.

5. Iz pojasnila Komunale Novo mesto je razvidno, da račun za naslov B. pošilja na isti naslov M.M.. Iz dopisa Policijske postaje Novo mesto pa izhaja, da so bili opravljeni razgovori s sosedi na naslovu B., iz katerih je razvidno, da tožnica ne prebiva tam, ampak na naslovu C.. Organ prve stopnje je še ugotovil, da ima na naslovu C. sedež gospodarska družba N. d. o. o., katere prokuristka je tožnica.

6. Z navedenimi ugotovitvami je organ prve stopnje seznanil tožnico. Presodil je, da dejansko prebiva na naslovu C. in da je na naslovu B. zagotovo ni že 20 let, čeprav ima tam prijavljeno stalno prebivališče.

7. Organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo in pojasnil, da se pri prijavi in odjavi stalnega prebivališča in spremembi naslova stanovanja ali v postopkih ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča ne odloča o lastninsko pravnih razmerjih. Zato je sprejel stališče, da tožničino uveljavljanje dednih in bivalnih pravic na naslovu B. ne dokazuje, da na tem naslovu dejansko živi.

8. Tožnica je zoper odločbo organa prve stopnje vložila tožbo. Meni, da je tožena stranka napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno pa je uporabila tudi materialno pravo. Navaja, da živi na naslovu B. in da odločba temelji na lažnih izpovedbah prič. Pojasnjuje, da ima na naslovu C. pisarno v velikosti 3 m2, in da je v zvezi s stanovanjem na naslovu B. utrpela škodo, ki sta ji jo povzročila mati, njen bivši mož in ostali navedeni. V zvezi z nepremičnino na naslovu B. je dedna upravičenka do 1/6. Navaja, da se je bila zaradi lastniških sporov s sosedi prisiljena preseliti z naslova C.. Zaradi zdravstvenih težav precej časa preživi na morju. Pojasnjuje, zakaj ni resnična izpovedba priče L.L., ki edina izmed zaslišanih sosedov od leta 2016 res živi na naslovu C.. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in priglaša stroške.

9. V nadaljnjih vlogah navaja še, da tožena stranka ni izdala odločbe o prekinitvi stalnega naslova ljudem, ki jih tožnica posebej navaja. Poudarja, da na naslovu C. le občasno opravlja dela v pisarni podjetja. Precej je v tujini, kar dokazuje s predloženimi letalskimi kartami. V času ugotavljanja stalnega prebivališča je bila v Španiji.

10. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Navaja, da prijava začasnega odhoda z območja Republike Slovenije ne vpliva na odločitev v zvezi z ugotavljanjem tožničinega stalnega prebivališča. Pojasnjuje še, da si je tožnica 13. 9. 2017 v Sloveniji uredila začasno prebivališče, vendar ne na naslovu C..

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

13. Način in postopek prijave in odjave stalnega in začasnega prebivališča, prijavo in odjavo gosta, vodenje registra stalnega prebivalstva in posredovanje podatkov uporabnikom ureja Zakon o prijavi prebivališča (1. člen ZPPreb). V času izdaje izpodbijane odločbe veljavni ZPPreb je v 3. točki 3. člena določal, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, to pa se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave.

14. Če pristojni organ podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče oziroma je obveščen, da tam stalno ne prebiva, uvede postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. To stori tudi v primeru, če se je posameznik za stalno odselil iz območja Republike Slovenije ali nima prijavljenega stalnega prebivališča, čeprav v Republiki Sloveniji dejansko živi (prvi odstavek 8. člena ZPPreb). Če se v postopku ugotovi, da posameznik dejansko stalno prebiva na območju drugega pristojnega organa, se ugotavljanje stalnega prebivališča odstopi pristojnemu organu, na območju katerega posameznik stalno prebiva (tretji odstavek 8. člena ZPPreb). Na podlagi dokončne odločbe, s katero pristojni organ ugotovi dejansko stalno prebivališče posameznika, vpiše v register stalnega prebivalstva novo stalno prebivališče oziroma odjavi stalno prebivališče v primeru stalne odselitve z območja Republike Slovenije in dokončna odločba velja kot potrdilo o prijavi oziroma odjavi stalnega prebivališča (šesti odstavek 8. člena ZPPreb).

15. V obravnavani zadevi se je upravni postopek začel na podlagi obvestila, da tožnica ne prebiva stalno na naslovu B., kjer je prijavila stalno prebivališče (prvi odstavek 8. člena ZPPreb). V postopku zaslišane priče E.E., F.F. in G.G. (stanujoči na naslovu O.) so skladno izpovedale, da tožnica že 20 let ne živi na naslovu B.. Navedeno sta potrdili priči J.J. in K.K., pri čemer je tudi iz dopisa Komunale Novo mesto razvidno, da računa za naslov B. ne pošiljajo tožnici, ampak njeni materi M.M.. Iz izpovedb I.I., L.L., J.J. in K.K. pa je razvidno, da tožnica živi v stavbi na naslovu C., kjer je ena izmed etažnih lastnic tudi gospodarska družba N. d. o. o., katere prokuristka je ravno tožnica.

16. Glede na navedeno je organ prve stopnje po presoji sodišča pravilno presodil, da je središče tožničinih življenjskih interesov na naslovu C.. Njegova dokazna ocena je namreč v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (je vestna, skrbna in analitično sintetična) in vsebinsko prepričljiva. Obširne navedbe, s katerimi tožnica laično in nekonkretizirano (posplošeno) izraža nestrinjanje s stališči tožene stranke (napadi J.J., krivo pričanje L.L., tožničini odhodi v tujino in njena ogroženost zaradi dejanj sorodstva in sosedov, korupcija v Novem mestu), pa same po sebi tožbe ne morejo utemeljiti. Sodišče zgolj pojasnjuje, da je predmet tega postopka ugotavljanje tožničinega dejanskega stalnega prebivališča in ne, ali na naslovu stalnega prebivališča res živijo J.J., P.P. in R.R..

17. Ob upoštevanju navedenega bi tožnica dejstva in dokaze, s katerimi nasprotuje izpodbijani odločbi, lahko uveljavljala že v upravnem postopku in ne šele v tožbi. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Če v tožbi navajajo nova dejstva in nove dokaze, pa morajo obrazložiti, zakaj jih niso navedle že v postopku izdaje upravnega akta (prva poved 52. člena ZUS-1). Ker tožnica tega ni storila, sodišče ni upoštevalo njenih številnih v upravnem sporu predloženih listinskih dokazov (listine v prilogah A2 do A20).

18. Ker na odločitev o zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj kljub očitni spornosti dejanskega stanja ni upoštevalo novih dokazov (listine v prilogah A2 do A20), ki jih po ZUS-1 glede na obrazloženo (gre za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1) ne more upoštevati; tožnica namreč ni izkazala, da bi šlo za dokaze, ki jih upravičeno ne bi mogla predložiti v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1796/2016-10
• UPRS sodba II U 29/2015
• UPRS sodba III U 97/2015