UPRS Sodba I U 1282/2019-7

Jedro

Dejstvo, da je tožnik moral zapustiti kamp na Hrvaškem, zaradi česar je zapustil Hrvaško, je pripisati zaključeni namestitvi tožnika na Hrvaškem zaradi tam pravnomočno končanega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Enako bi se mu zgodilo tudi v drugih državah članicah. Po Uredbi Dublin III in Procesni direktivi namreč pravice prosilcev za azil, med katere spada tudi nastanitev, prehrana, zdravstvena oskrba in pravna pomoč, pripadajo le prosilcem mednarodne zaščite, kar pa tožnik takrat ni bil več. Zato navedeno ne predstavlja nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v povezavi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (prva točka izreka) in odločila, da Republika Slovenije te prošnje ne bo obravnavala, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški (v nadaljevanju Hrvaška), ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU¹, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (druga točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 28. 4. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, toženka pa je po preveritvi njegovih prstnih odtisov v centralni bazi Eurodac ugotovila, da je bil 3. 8. 2016 vnesen v to bazo kot prosilec za mednarodno zaščito v Bolgariji ter 14. 7. 2017 in 2. 1. 2019 na Hrvaškem. V skladu z 18. členom Uredbe Dublin III je toženka zaprosila Hrvaško za sprejem tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito in 8. 5. 2019 prejela odgovor, da je Hrvaška po Uredbi Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

3. Toženka je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III s tožnikom opravila ustni razgovor, kjer je tožnik povedal, da je postopek na Hrvaškem trajal dolgo, da je dobil negativno odločitev in da ni bilo prevajalca za paštu jezik.

4. Toženka še ugotavlja, da druge države članice na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo na Hrvaško ob dejstvu, da je Hrvaška prevzela odgovornost za obravnavanje prošenj prosilcev za mednarodno zaščito. Večina držav članic Evropske unije ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško. To pa kaže na dejstvo, da razmere niso takšne, da bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zaradi katerega se prosilca ne bi smelo vrniti na Hrvaško. Toženka ugotavlja, da tožnik ob opisu razmer na Hrvaškem ni navedel, da bi z njim ravnali nečloveško. Povedal je sicer, da so ga vrgli iz kampa, toženka pa ugotavlja, da so mu zaključili namestitev zaradi pravnomočno končanega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ni navedel, da bi imel kakršnekoli težave v času bivanja na Hrvaškem oziroma da bi z njim tam ravnali nečloveško ali da bi bili pogoji za bivanje v nastanitvenem centru neprimerni. Navedel ni niti sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje v primeru, da bo v dublinskem postopku vrnjen na Hrvaško kot odgovorno državo članico za obravnavo njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hrvaška ima v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Tožnik v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga ne bi smela na podlagi Uredbe Dublin III vrniti na Hrvaško. Meni, da na Hrvaškem ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema, in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prav tako noben evropski organ v tem letu ni obravnaval Hrvaške v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostjo nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

5. Tožnik v tožbi navaja, da Hrvaška ni sposobna zakonito voditi azilnega postopka, saj je obravnavala tožnikovo prošnjo brez njegovega sodelovanja in tudi izdala odločbo o zavrnitvi prošnje brez vročitve odločbe tožniku. S tem so kršili določila zakona o azilnem postopku na Hrvaškem. Ker so na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti pri priznavanju mednarodne zaščite, ima po 4. členu Listine evropske unije o temeljnih pravicah pavico zaprositi za mednarodno zaščito v katerikoli evropski državi, ki dosledno iz zakonito izvaja azilni postopek. Meni, da je odločitev toženke nezakonita in jo je potrebno odpraviti.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep toženke, s katerim je zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen v povezavi s četrto alinejo 51. člena ZMZ-1). Iz upravnih spisov izhaja, da je pristojni organ Hrvaške 8. 5. 2019 odgovoril, da je Hrvaška v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje.

9. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

10. Med strankama ni sporno, da je Hrvaška na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Sporno med strankama pa je, ali na Hrvaškem obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika na Hrvaško.

11. Tožnik je na osebnem razgovoru 14. 6. 2019, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na vprašanje uradne osebe, ali meni, da bo v primeru vrnitve v dublinskem postopku na Hrvaško in če bo slednja obravnavala njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, ogrožen oziroma ali misli, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, povedal, da se na Hrvaško ne želi vrniti. Tja je prišel leta 2017 in tam zaprosil za mednarodno zaščito. Po približno devetih ali desetih mesecih je dobil negativno odločitev, zoper katero je vložil pritožbo. Po približno petdesetih dneh je bila njegova pritožba zavrnjena, kar pa mu nihče ni povedal, niti odvetnik niti kdo drug. Ni vedel, kaj se dogaja. Ves čas, ko je bil na Hrvaškem v kampu, ni vedel, da je dobil negativno odločitev, saj mu tega nihče ni sporočil. Uradna oseba pa mu je 2. 1. 2019 povedala, da mora še enkrat zaprositi za mednarodno zaščito ali pa zapustiti državo. Rekli so mu, da ima časa pet ali šest dni. Ko je podal ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, je v roku dveh mesecev dobil negativno odločitev in da mora zapustiti državo. Ta dokument je toženki dal ob prošnji. Po prejemu tega dokumenta so ga vrgli ven iz kampa. Tako je ostal brez zdravstvene oskrbe, brez odvetnika in brez kakršnekoli pomoči. Ni imel hrane, prostora za umivanje oziroma nikogar, ki bi mu pomagal. Zaradi navedenega je zapustil državo in šel naprej. Bal se je tudi, da če bi ga našli, da bi ga dali v zaprt kamp. Njegov materni jezik je paštu, prevajalec pa je bil iz Bangladeša in tudi urduja ni govoril dobro. Ves čas je imel istega prevajalca, ker prevajalca za paštu jezik nimajo. Ne želi se vrniti na Hrvaško, saj ga je strah, da ga bodo zaprli ali pa bo pristal na cesti.

12. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Zatrjeval je sicer, da je Hrvaška obravnavala njegovo prošnjo brez njegovega sodelovanja in tudi izdala odločbo o zavrnitvi prošnje brez vročitve odločbe tožniku, vendar je navedeno sam negiral 14. 6. 2019, ko je bil zaslišan v zvezi z določitvijo države članice, odgovorne za obravnavanje njegove prošnje. Izpovedal je namreč, da je dobil negativno odločitev, zoper katero je vložil pritožbo, ki pa je bila zavrnjena, česar pa mu nihče ni povedal, tudi odvetnik ne. V postopku je torej imel odvetnika, ki je bil njegov pooblaščenec in je očitno Hrvaška slednjemu vročala odločitev o njegovi prošnji. Navedeno pa ne kaže na nehumano ali poniževalno ravnanje. Nesporočitev končne odločitve o pritožbi tožniku s strani njegovega odvetnika pa ni šteti za pomanjkljivost hrvaškega azilnega sistema, temveč (glede na tožnikove trditve, da ni vedel, kaj se dogaja) stvar notranjega razmerja med tožnikom in njegovim pooblaščencem.

13. Nadaljnje navedbe tožnika kažejo na to, da je imel tožnik možnost vložiti ponovno prošnjo, o kateri pa je Hrvaška negativno odločila. To posredno izhaja tudi iz dokumenta v upravnem spisu, ki ga je ob vložitvi zadevne prošnje predložil tožnik, in sicer je na Hrvaškem podal tudi predlog za začasno odredbo, ki pa mu Hrvaška ni ugodila (sklep Hrvaške o zavrnitvi tožnikovega predloga za odložitev učinka tožbe v zadevi ponovnega zahtevka mednarodne zaščite z dne 19. 3. 2019). Tudi iz vsega navedenega ne izhaja, da bi Hrvaška s tožnikom ravnala nečloveško ali poniževalno oziroma da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu.

14. Tudi dejstvi, da je imel v postopku tolmača iz Bangladeša, ki ni govoril tožnikovega materinega jezika paštu, pač pa je manj dobro govoril urdu, ki ga sicer tožnik govori, ter da tožnik v postopku ni sodeloval, ne kažeta na nečloveško ali poniževalno ravnanje s tožnikom oziroma na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, temveč kvečjem na postopkovne kršitve, ki bi lahko vplivali na zakonitost in pravilnost odločitve hrvaških organov in ki bi jih tožnik lahko uveljavljal v pravnih sredstvih, kar pa ne pomeni sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in zato ni pomembno za odločitev v tej zadevi. Če navedenih dejstev tožnikov odvetnik ni izpostavil v pritožbi, ki jo je hrvaško sodišče obravnavalo, saj je bila po navedbah tožnika njegova pritožba zoper prvotno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito zavrnjena, je to stvar notranjega razmerja med pooblaščencem in tožnikom, ne pa pomanjkljivost hrvaškega azilnega sistema.

15. Sodišče se strinja s toženko, da je dejstvo, da je tožnik moral zapustiti kamp na Hrvaškem (s čimer je po navedbi tožnika ostal brez zdravstvene oskrbe, brez odvetnika in brez kakršnekoli pomoči, ni imel hrane, prostora za umivanje oziroma nikogar, ki bi mu pomagal), zaradi česar je zapustil Hrvaško (kot mu je po njegovi navedbi svetovala njegova odvetnica), pripisati zaključeni namestitvi tožnika na Hrvaškem zaradi tam pravnomočno končanega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Enako bi se mu zgodilo tudi v drugih državah članicah. Po Uredbi Dublin III in Procesni direktivi² namreč pravice prosilcev za azil, med katere spada tudi nastanitev, prehrana, zdravstvena oskrba in pravna pomoč, pripadajo le prosilcem mednarodne zaščite, kar pa tožnik takrat ni bil več. Tako tudi navedeno ne predstavlja nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu.

16. Neutemeljen je tudi tožnikov strah, da bi ostal na cesti v primeru vrnitve Hrvaški, saj bo s strani Slovenije izročen pristojnim hrvaških organom za mednarodno zaščito, pri čemer tudi slednjim ob upoštevanju evropske in hrvaške zakonodaje pripada odločitev o tem, ali bo v nadaljnjem postopku po Uredbi Dublin III tožnik nastanjen v odprtem ali zaprtem tipu nastanitve (tožnikov strah je namreč tudi, da bi bil nastanjen v zaprtem tipu nastanitve).

17. Tožnik se je sicer še pavšalno skliceval na sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem. Po presoji sodišča tožnik ni podal niti navedb, iz katerih bi kaj takega izhajalo, še manj pa je zadostil v zvezi s tem svojemu dokaznemu bremenu.

18. Tožnik pa sicer ni navedel, da bi imel še kakršnekoli druge težave v času bivanja na Hrvaškem kot prosilec oziroma da bi z njim tam ravnali nečloveško ali poniževalno niti da bi bili pogoji za bivanje v nastanitvenem centru neprimerni. Glede na navedeno tožnik tudi v upravnem sporu ni uspel izkazati verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Hrvaški v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Hrvaške, ki je 18. 6. 2019 prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

19. Po presoji sodišča tako ni slediti tožnikovim navedbam, da bi se ga ne smelo izročiti Hrvaški. Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav, tožnik pa po pojasnjenem s svojimi navedbami ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Hrvaški kot kritičen, pa dejstva, ki se domneva, po presoji sodišča tudi ni treba še dodatno utemeljevati.

20. Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek toženke, da za Hrvaško ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki ga je toženka sprejela ob upoštevanju in oceni tako tožnikovih navedb ob njegovem bivanju na Hrvaškem kot splošnem vedenju o razmerah v njej na področju mednarodne zaščite. V takem primeru po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča in da bi bilo treba določiti drugo državo članico kot odgovorno, kot meni tožnik, pač pa je v takem primeru po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Materialno pravo je po povedanem glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

21. Na podlagi vsega navedenega sodišča ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo glavne obravnave v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj tožnik, ki je bil v upravnem postopku že zaslišan, v tožbi ne navaja novih dejstev in dokazov.

-------------------------------
¹ Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Uredba Dublin III.
² Direktiva 20133/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 318/2019-6
• UPRS Sodba in sklep I U 1481/2019-7
• UPRS Sodba in sklep I U 1223/2022-14