UPRS Sodba I U 2060/2018-12

Jedro

Sodišče, kljub pozivu na dopolnitev upravnih spisov, ni prejelo vse dokumentacije, na podlagi katere bi lahko preverilo dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev in ki so v obravnavanem primeru sporna. Sodišče v upravnem spisu ni našlo dokumentov, na katere se izrecno sklicuje odločba Komisije za pritožbe pri toženki, tj. „dokumenta OKS-ZŠZ z dne 19. 2. 2018“, ki naj bi ga, po razumevanju sodišča, za potrebe izdaje izpodbijane odločbe pridobil že organ prve stopnje, in dokumenta „pojasnilo OKS-ZŠZ z dne 12. 6. 2018“, ki je bilo datumsko podano dan pred izdajo odločbe organa druge stopnje. Ta dva dokumenta se, nanašata na v tej zadevi ključno vprašanje, ali tožnica ima v svoj program vključene športnike ustrezne kategorizacije ali ne in, po predvidevanju sodišča, tudi na vprašanje, ki ga tj. vprašanje licenciranosti tekmovalca A.A. tudi v panogi „avtomobilizem - cesto hitrostni“, ki naj bi bilo po navedbah tožbe odločilno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji št. D1-18-106 z dne 30. 3. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je na podlagi Javnega razpisa Fundacije za šport za sofinanciranje športnih programov, razvojne dejavnosti v športu, športnih prireditev in promocije športa ter družbene in okoljske odgovornosti v športu v letu 2018 (v nadaljevanju Javni razpis) toženka odločila, da se v letu 2018 tožnici ne dodeli sredstev za prijavljeni program »...«, za panogo »Avtomobilizem – cestno hitrostni«, na področju tekmovalnega športa, podpodročje vrhunskega športa. Iz obrazložitve izhaja, da je toženka objavila Javni razpis in za podpodročje vrhunskega športa razpisala sredstva v višini 1,68 mio EUR, medtem ko je bila višina zaprošenih sredstev na tem podpodročju skoraj 9 mio EUR, kar pomeni, da višina zaprošenih sredstev za več kot petkrat presega višino razpisanih sredstev na tem podpodročju. Na podlagi Pravilnika o sofinanciranju izvajanja letnega programa športa Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik) je popolne vloge ovrednotila posebna komisija, in sicer na podlagi meril iz 14. člena Pravilnika, pri tem konkretnem podpodročju pa je bilo upoštevano tudi določilo tretje alinee 13. člena Pravilnika, ki določa, da za sofinanciranje programov tekmovalnega športa, na podpodročju vrhunskega športa lahko kandidirajo izvajalci programov, ki izpolnjujejo pogoj, da so v te programe vključeni vrhunski športniki (olimpijskega ali svetovnega ali mednarodnega razreda) po kategorizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez (v nadaljevanju OKS‑ZŠZ). Tožnica tega pogoja ne izpolnjuje, saj v program »programi nacionalnih reprezentanc«, za panogo Avtomobilizem – cestno hitrostni, nima vključenih športnikov olimpijskega ali svetovanega ali mednarodnega razreda po kategorizaciji.

2. O ugovoru tožnice zoper izpodbijano odločbo je odločila komisija za pritožbe pri toženki, ki je tožničin ugovor zavrnila kot neutemeljenega. Program tožnice, upoštevaje relevantne izhodiščne podatke, ki jih je prvostopenjski organ pridobil od OKS-ZŠZ, je pravilno obravnavan. Dosledno je upoštevano tudi določilo dvaindvajsetega odstavka 2. točke Javnega razpisa o vrednotenju tekmovalnih rezultatov in programov tekmovalnega športa. Ker iz dokumenta OKS-ZŠZ z dne 19. 2. 2018, ki obsega izhodiščne podatke iz e-aplikacije o kategorizaciji na dan 1. 2. 2018 izhaja, da tožnica v prijavljeni program nima vključenih športnikov olimpijskega ali svetovnega ali mednarodnega razreda po kategorizaciji, je bila prvostopenjska ugotovitev ob neizpolnjevanju pogoja iz 13. člena Pravilnika pravilna. To pa potrjuje tudi naknadno pridobljeno pojasnilo OKS-ZŠZ z dne 12. 6. 2018, iz katerega izhaja, da tožnica na dan 1. 2. 2018 za panogo »avtomobilizem – cestno hitrostni« ni imela kategoriziranih športnikov olimpijskega ali svetovnega ali mednarodnega razreda, temveč je imela le enega športnika mednarodnega razreda v panogi »avtomobilizem – gorsko hitrostni«. Glede očitanega konflikta interesov pa pritožbena komisija ugotavlja, da so v postopku odločale osebe, imenovanje s strani Državnega zbora Republike Slovenije, OKS-ZŠZ pa ima zakonsko upravičenje kandidirati na javnih razpisih, tudi toženkinih, pri čemer pa je OKS-ZŠZ na podlagi javnega pooblastila upravljavec zbirke podatkov o evidentiranju športnikov in njihovem razvrščanju v sistem kategorizacije.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in sklicujoč se na drugi odstavek 12. člena Pravilnika navaja, da je sama nacionalna panožna športna zveza, iz česar izhaja, da njen prijavljeni program sodi med priprave in nastope nacionalnih reprezentanc, v katere so vključeni vrhunski športniki, ki nastopajo pod okriljem nacionalnih panožnih športnih zvez. Tožnica ima kategorizirane štiri športnike, enega mednarodnega razreda in tri mladinskega razreda, ki lahko tekmujejo v vseh treh panogah, ker imajo izdane ustrezne vozniške licence. Ti tekmovalci lahko tekmujejo tudi v panogi avtomobilizem – cestno hitrostni, ki je bila predmet tožničine prijave na Javni razpis. Tožničini vlogi torej ni bilo ugodeno zaradi tega, ker ni bilo upoštevano, da ima tožnica v »aktualni kategorizaciji« kategorizirane športnike A.A., B.B., C.C. in D.D., ki lahko tekmujejo v vseh kategorijah (rally, gorsko hitrostne dirke, cestno hitrostne dirke), za kar imajo izdane ustrezne vozniške licence. A.A. je kategoriziran v panogi avtomobilizem – gorsko hitrostni ob tem, da ima licenco tudi za tekmovanje v panogi avtomobilizem – cestno hitrostni, kar zadostuje za to, da vloga tožnice izpolnjuje pogoje za vsebinsko obravnavo, to je ugotavljanje števila točk, ki bi jih prijavljeni program moral prejeti. Toženka je namreč napačno izhajala iz predpostavke, da tožnica nima nobenega kategoriziranega športnika v panogi avtomobilizem – cestno hitrostni, kar je napačno, saj ima A.A. licenco tudi za panogo avtomobilizem – cestno hitrostni. Poleg navedenega pa tožničini vlogi ni bilo ugodeno tudi zaradi kategorizacije njenih vrhunskih športnikov, ki je bila sprejeta s strani OKS-ZŠZ, glede česar tožnica sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 282/2014 z dne 1. 6. 2016 izpostavlja še, da je sistem odločanja o delitvi sredstev toženke v nasprotju s temeljnimi načeli ustavne ureditve Republike Slovenije, saj Olimpijski komite Slovenije lahko kandidira na javnih razpisih in pridobiva sredstva, obenem pa tudi vpliva na razvrstitev športnih panog in s tem posredno na možnost sofinanciranja izvajalcev programov, kar kaže na konflikt interesov. Tožnica v tej zvezi podaja obširna pravna naziranja in navaja, da cit. odločitev revizijskega sodišča doslej še ni bila deležna bistvenega odziva v smislu spremembe pravil odločanja, zato tožnici preostane le opozarjanje na ta navzkrižja in da skuša prek odločitev sodne veje oblasti doseči, da pride do sistemske rešitve, ki ne bo več omogočala navzkrižja interesov. Zato predlaga, da sodišče prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti 9., 16., 33. in 38. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZŠpo-1), toženki pa naj naloži predložitev sklepov vseh pristojnih organov, s katerimi se je v celotnem obdobju do leta 2018 odločalo o delitvi sredstev toženke, celotno dokumentacijo in vse drugostopenjske odločbe. Tako se bo lahko ugotovilo in izkazalo korelacijo med članstvom predstavnikov prejemnikov sredstev v organih odločanja in višino prejetih sredstev, tožnica pa bo tako lahko konkretizirala svoje navedbe. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in odločbo druge stopnje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora s pripadki.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe in predlaga zavrnitev tožbe s stroškovno posledico. Navaja, da ne drži, da naj bi toženka napačno upoštevala tako kategorizacijo športnikov, opirajoč se na uvrstitev OKS, in da naj bi napačno upoštevala, da ima tožnica ustrezne športnike, saj je toženka sama sprejela pravila, po katerih odloča. Glede zatrjevanega konflikta interesov pravi, da gre za drugačno problematiko od obravnavane zadeve, saj se cit. sodba revizijskega sodišča nanaša na pooblaščanje OKS za določanje meril za odločanje ministrstva, toženka pa takšnega pooblastila OKS nikoli ni dala, česar tožba niti ne trdi. Tožbene trditve v tej zvezi pa se ne nanašajo na sporno odločitev toženke. Za odločitev v tej zadevi zatrjevano navzkrižje interesov nima nobenega pomena, temveč gre za vprašanje druge vrste, ki ne sodi v ta spor. Tožnica dejansko ne osporava, da OKS-ZŠZ ni upravičen kategorizirati, temveč je sporno njegovo nastopanje na razpisu. To pa je za to tožbo nezadostno, tožnica naj najprej konkretizira svoj tožbeni razlog in pojasni, v čem naj bi bila nezakonitost odločitve toženke. Odločitev toženke je pravilna, tožba pa neutemeljena.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče v upravnem sporu praviloma odloča na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku in izhajajo iz upravnih spisov. Prav zaradi slednjega je tožena stranka tudi dolžna po določbi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču poslati vse upravne spise, ki se nanašajo na konkretno zadevo. V skladu z navedeno določbo sodišče v primeru, če po predhodnem preizkusu tožbe ne zavrže, pošlje kopijo tožbe s prilogami v odgovor toženi stranki in drugim strankam. Pri tem jim določi rok za odgovor, ki ne sme biti daljši od 30 dni. Tožena stranka pa mora v določenem roku tudi poslati vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Če tožena stranka tudi na novo zahtevo sodišča ne pošlje spisov o zadevi ali če izjavi, da jih ne more poslati, sme sodišče odločiti o sami stvari brez spisov na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1.

7. V obravnavani zadevi je sodišče tožbo toženki vročilo 24. 10. 2018 in jo hkrati pozvalo, da v roku 30 dni pošlje vse spise, ki se nanašajo na zadevo. Pri tem jo je tudi opozorilo, da bo v primeru, če v odrejenem roku spisov ne bo dostavila, sodišče postopalo v skladu z 38. členom ZUS-1. Tožena stranka je sodišču poslala Javni razpis, Pravilnik, tožničino vlogo z dne 22. 1. 2018, izpodbijano odločbo, tožničin ugovor in odločbo Komisije za pritožbe pri toženki. Zato jo je sodišče pozvalo k dopolnitvi upravnih spisov in jo tudi ponovno opozorilo na morebitne pravne posledice v nasprotnem. Toženka je odgovorila, da je sodišču že predložila vse spise, ki se nanašajo na predmetno zadevo, in da druge dokumentacije v teh postopkih ni.

8. Sodišče, kljub pozivu na dopolnitev upravnih spisov, ni prejelo vse dokumentacije, na podlagi katere bi lahko preverilo dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločitev in ki so v obravnavanem primeru sporna. Sodišče v upravnem spisu namreč ni našlo dokumentov, na katere se izrecno sklicuje odločba Komisije za pritožbe pri toženki, tj. „dokumenta OKS-ZŠZ z dne 19. 2. 2018“, ki naj bi ga, po razumevanju sodišča, za potrebe izdaje izpodbijane odločbe pridobil že organ prve stopnje, in dokumenta „pojasnilo OKS-ZŠZ z dne 12. 6. 2018“, ki je bilo datumsko podano dan pred izdajo odločbe organa druge stopnje. Ta dva dokumenta se, glede na njun povzetek v odločbi organa druge stopnje, nanašata na v tej zadevi ključno vprašanje, ali tožnica ima v svoj program vključene športnike ustrezne kategorizacije ali ne in, po predvidevanju sodišča, tudi na vprašanje, ki ga je tožnik izpostavil že v svojem ugovoru v upravnem postopku in v svoji tožbi v tem upravnem sporu, tj. vprašanje licenciranosti tekmovalca A.A. tudi v panogi „avtomobilizem - cesto hitrostni“, ki naj bi bilo po navedbah tožbe odločilno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Na podlagi s strani toženke predloženih dokumentov tako sodišče ni moglo opraviti preizkusa, ali je bila tožnikova vloga utemeljeno zavrnjena. Opustitev predložitve popolnih upravnih spisov sodišču v obravnavanem primeru onemogoča presojo zakonitosti postopka pred izdajo izpodbijanega akta in tudi presojo skladnosti podatkov izpodbijane odločbe s podatki spisov. Breme dokazovanja v tem delu pa je, kot že navedeno, na strani toženke.

9. Zaradi navedenega je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1. Toženka bo morala v roku, določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1, izdati nov upravni akt. Pri tem se je dolžna opredeliti tudi do tožbenih ugovorov.

10. Glede zatrjevane neustavnosti ZŠpo-1 se sodišče ne opredeljuje, saj tožnica neustavnost zatrjuje na abstraktni ravni, tj. nevezano na konkretno zadevo in v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo, saj niti ne navede, kaj naj bi bilo v tem konkretnem primeru narobe niti, denimo, da bi bili njeni športniki zaradi zatrjevanega konflikta interesov napačno kategorizirani ali podobno. Ker upravni spor temelji primarno na subjektivni koncepciji, ni namenjen reševanju domnevnih sistemskih implikacij neustavnosti oziroma neustreznosti zakonodajne ureditve v splošnem. Zato sodišče ni sledilo tožničinemu predlogu za prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti, posledično pa dokazne predloge, podane pod tč. III. tožbe, zavrača kot nerelevantne.

11. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov bilo očitno, da je treba tožbi ugoditi.

12. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1521/2013, enako tudi I U 1524/2013
• UPRS Sodba I U 2061/2018-13
• UPRS Sodba IV U 119/2019-32