<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba III U 78/2018-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:III.U.78.2018.9
Evidenčna številka:UP00027322
Datum odločbe:14.06.2019
Senat, sodnik posameznik:Andrej Orel (preds.), Lea Chiabai (poroč.), Valentina Rustja
Področje:JAVNI RAZPISI - KMETIJSTVO
Institut:nepovratna sredstva - mladi prevzemniki kmetij - pomoč mladim prevzemnikom kmetij - pogoji za pridobitev sredstev

Jedro

Pogoji za pridobitev sredstev so bili ustvarjeni umetno. Ker cilji ukrepa niso bili doseženi, je bila vloga tožnika zavrnjena kot neutemeljena.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika, s katero se je prijavil na Javni razpis za podukrep M06.1 Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2017 (Uradni list RS, št. 22/17 in 26/17, v nadaljevanju Javni razpis). V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da se sredstva iz tega podukrepa odobrijo po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (Uradni list RS, št. 55/15, 38/16, 84/16 in 19/17, v nadaljevanju Uredba) in Javnem razpisu, tožnik pa teh pogojev ne izpolnjuje.

2. Prvostopenjski organ v nadaljevanju citira 4.2.19.1. točko Javnega razpisa, ki velja, kadar postane upravičenec lastnik kmetijskega gospodarstva z medgeneracijskim prenosom in določa, da prenosnik ali prenosnik in njegov zakonski, zunajzakonski partner ali partner sklenjene oziroma nesklenjene istospolne partnerske zveze, če gre za solastnino, preneseta kmetijsko gospodarstvo z vsemi pripadajočimi kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, vključno z vsemi pripadajočimi objekti, ki so namenjeni opravljanju kmetijske dejavnosti, in so na območju Republike Slovenije ter v lasti prenosnika ali solasti prenosnika in njegovega zakonskega ali zunajzakonskega partnerja ali partnerja sklenjene oziroma nesklenjene istospolne partnerske zveze. Prenosnik mora prenesti tudi vse solastniške deleže nepremičnin, ki jih ima s komerkoli drugim, zakonski ali zunajzakonski partner prenosnika ali partner sklenjene oziroma nesklenjene istospolne partnerske zveze pa mora prenesti vse nepremičnine, ki jih ima v solasti s prenosnikom.

3. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik ustanovil svoj KMG-MID A. na naslovu X.. Vse GERK-e, ki jih je imel v upravljanju v času oddaje vloge na javni razpis (GERK-i ...), razen GERK-a ..., je pridobil od KMG-MID B., pri katerem je bil član od 12. 10. 2009 do dne ustanovitve lastnega KMG-MID. Dne 12. 4. 2016 je tožnikov oče C.C., kot pooblaščenec takratnega nosilca KMG-MID B. D.D., to je tožnikovega starega očeta, s tega KMG-MID izbrisal navedene GERK-e, ki jih je dne 3. 5. 2016 tožnik prevzel na svoj KMG-MID in istega dne pooblastil svojega očeta za zastopanje pri usklajevanju GERK-ov in prijavi pridelka v RKG.

4. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je že v letu 2016 v zadevi št. 33119-248/2016 ugotovil, da so bili GERK-i, ki jih ima v upravljanju tožnik, na njegov KMG-MID preneseni ob sodelovanju z njegovim očetom in bratom E.E., in to z namenom zmanjšanja površin v upravljanju KMG-MID B.. Ker pa je imel večino teh površin KMG-MID B. pred prenosom na tožnikov KMG-MID v upravljanju že več kot 10 let, iz tega izhaja, da gre v naravi za eno samo kmetijo. Prvostopenjski organ je zato zaključil, da je bilo z ustanovitvijo tožnikovega KMG-MID obstoječe kmetijsko gospodarstvo le formalno razdeljeno na dva manjša dela. Ugotavlja še, da je bila nekdanja lastnica nepremičnin, ki jih je prevzel tožnik, njegova stara mama G.G.. Ta je bila do svoje smrti namestnica nosilca KMG-MID B. in ni bila lastnica samostojnega kmetijskega gospodarstva na naslovu X., ki bi se lahko z medgeneracijskim prenosom preneslo na darovalki H.H. in I.I. ter od njih na tožnika. Prvostopenjski organ je še ugotovil, da je bil za tožnikov KMG-MID oddan dokument Program aktivnosti za ukrep Kmetijsko okoljsko podnebna plačila in ukrep Ekološko kmetovanje v obdobju 2015 -2020 številka PA/100959843/4, pri tem pa je bil naveden naslov elektronske pošte, ki je enak kot pri nosilcu KMG-MID B.. Naslednja ugotovitev, ki po prepričanju prvostopenjskega organa kaže na zgolj formalno in ne dejansko razdelitev KMG-MID B., je tudi navedba v notarskem zapisu z opr. št. SV 792/17 z dne 8.6.2017, ki ga je tožnik priložil svoji vlogi. V tem notarskem zapisu je namreč navedeno, da prej imenovani darovalki, ki sta nepremičnine prejeli od G.G., tožniku podarjata nepremičnine, ki predstavljajo kmetijo z gospodarskim poslopjem na naslovu X.. Darovalki sta sicer sestri tožnikovega očeta, to je njegovi teti, pri čemer je bila H.H., od 22. 10. 2014 do 1. 8. 2016 v RKG vpisana kot članica kmetije s KMG-MID B., medtem ko I.I. ni bila nikoli vpisana na nobenem KMG-MID. Prvostopenjski organ na tej podlagi zaključuje, da navedeni darovalki nista bili nikoli lastnici samostojnega kmetijskega gospodarstva, ki bi se z medgeneracijskim prenosom lahko preneslo na tožnika.

5. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je v 4.2.1. točki javnega razpisa določeno, da je do nepovratnih sredstev upravičen mladi kmet, ki postane lastnik kmetijskega gospodarstva z medgeneracijskim prenosom ali nakupom kmetijskega gospodarstva in kar lahko dokazuje z izročilno pogodbo, darilno pogodbo, pogodbo o preužitku, pravnomočnim sklepom o dedovanju, pogodbo o dosmrtnem preživljanju s priloženo smrtovnico oziroma drugim dokumentom, ki izkazuje smrt prenosnika in kupoprodajno pogodbo. Tožnik je, kot je opisano v prejšnjem odstavku, svoji vlogi priložil darilno pogodbo, vendar pa je, glede na opisana dejstva, mogoče ugotoviti, da s tem ni postal lastnik kmetijskega gospodarstva z medgeneracijskim prenosom, kot ga predvideva Javni razpis. H.H. je še vedno lastnica parcele številka 1924/2 k.o. K., ki ni bila predmet prenosa, gre pa za stavbo št. 30 k.o. K., površine 187,20 m2, z naslovom X., kjer naj bi bi bil tudi center tožnikovega KMG-MID A., saj na tem kmetijskem gospodarstvu, razen stavbe št. 889 k.o. K. z dejansko rabo »drug kmetijski del stavbe« in površino 19,80 m2, ni drugih objektov. Na naslovu X., razen sedanjega tožnikovega KMG-MID, ni nikoli obstajal noben drug KMG-MID, kar po prepričanju prvostopenjskega organa dodatno potrjuje ugotovitev, da ne gre za samostojno kmetijsko gospodarstvo.

6. Prvostopenjski organ zaključuje, da je iz opisanih podatkov očitno, da je tožnik, skupaj z bratom, očetom in tetama deloval usklajeno in s prenosom lastništva zemljišč, GERK-ov, delitvijo kmetije starega očeta na dva dela, ustanovitvijo novega KMG-MID in vpisom nosilca kmetije v RKG umetno oblikoval situacijo, v kateri sicer formalno izpolnjuje pogoje Javnega razpisa, vendar pa z namenom pridobitve sredstev iz podukrepa M06.1. Cilj Javnega razpisa, ki je bil določen v 2.1. točki, pa je za razliko od tega bil v tem, da se v skladu s 4. členom Uredbe mladim kmetom namenijo nepovratna sredstva za vzpostavitev kmetijskega gospodarstva in kmetijske dejavnosti, vse z namenom izboljšanja konkurenčnosti kmetijskih gospodarstev in starostne strukture njihovim nosilcev. V danem primeru je bila s prenosom na opisani način konkurenčnost KMG-MID B. poslabšana, konkurenčnost strankinega KMG-MID pa sicer izboljšana, vendar je treba konkurenčnost ugotavljati na nivoju prvotnega kmetijskega gospodarstva, ki se je z drobitvijo poslabšala, medtem ko je bil cilj izboljšanja starostne strukture nosilcev kmetijskih gospodarstev dosežen že s prenosom kmetijskega gospodarstva s KMG-MID B. na tožnikovega brata E.E..

7. Prvostopenjski organ je s svojimi ugotovitvami tožnika seznanil ter mu dal možnost, da se o njih izjavi, kar je tožnik v vlogi z dne 8. 11. 2017 tudi izkoristil. Navedel je, da so bili GERK-i res predhodno del KMG-MID B., ki jih je pridobil v skladu s 143. členom Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) in v skladu s Pravilnikom o registru kmetijskih gospodarstev, medtem ko je trditvi prvostopenjskega organa, da je do tega prenosa prišlo z njegovim sodelovanjem z očetom in bratom, in to z namenom zmanjševanja površin v upravljanju KMG-MID B., oporekal, vendar pa prvostopenjski organ tem pojasnilom ni sledil ter v nadaljevanju izpodbijane odločbe ponovil svoje ugotovitve in zaključke. Ob upoštevanju časovnega sosledja dogodkov in medsebojnih osebnih povezav med vsemi prej navedenimi osebami namreč prvostopenjski organ meni, da so bili pogoji iz Javnega razpisa sicer res formalni izpolnjeni, vendar pa ustvarjeni umetno in mimo cilja podukrepa 6.1. in je zato vlogo tožnika zavrnil.

8. Tožnik je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo. Poudarja, da tožnik v pritožbi ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja, temveč zaključke prvostopenjskega organa, da so bila ravnanja tožnika in njegovih sorodnikov izvedena z namenom kandidiranja na javnem razpisu za pridobitev nepovratnih sredstev. V nadaljevanju povzema utemeljitev odločitve prvostopenjskega organa in se ji v celoti pridružuje, prav tako povzema tudi določbe Javnega razpisa, iz katerih je prvostopenjski organ izhajal pri odločanju. Izpostavlja, da tožnik izpolnjuje formalne pogoje Javnega razpisa, ne pa njegovega namena in je zato odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Dodelitev zagonskih sredstev je namreč po Javnem razpisu namenjena prvi vzpostavitvi kmetije in prevzemu celotnega kmetijskega gospodarstva zato, da postane nosilec kmetijskega gospodarstva mlajša generacija. V konkretnem primeru pa je bil prenos kmetijskih zemljišč in kmetijske mehanizacije na tožnika izveden le z namenom izpolnitve formalnih pogojev zaradi dodelitve sredstev. Pomembnost upoštevanja časovnega sosledja, medsebojne osebne povezanosti pri prenosu zemljišč ter delitev kmetijskih gospodarstev pri odločanju upravnega organa, kar vse je bilo ugotovljeno v obravnavanem primeru, je bila tudi že potrjena v sodni praksi, konkretno v primerljivi zadevi Upravnega sodišča RS, št. II U 197/2016.

9. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in s tožbo, ki jo vlaga iz vseh toženih razlogov, sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da njegovemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu ali drugostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

10. Tožnik poudarja, da izpodbijana odločba temelji na napačni presoji, da naj bi tožnik s prenosom lastništva zemljišč, prevzemom GERK-ov, delitvijo kmetije starega očeta na dva dela, ustanovitvijo novega KMG-MID in vpisom nosilca kmetije v RKG, zgolj formalno oblikoval kmetijsko gospodarstvo za namen kandidiranja na Javnem razpisu in da s tem niso bile izpolnjene zahteve in cilji razpisa. V izpodbijani in drugostopenjski odločbi je tožena stranka sicer pravilno citirala določbe Uredbe, na katere je oprla svojo odločitev, vendar pa jih je glede na dejansko stanje zadeve zmotno uporabila. Napačno je stališče tožene stranke, da H.H. in I.I. nista mogli izvesti medgeneracijskega prenosa kmetijskega gospodarstva na tožnika. Iz materialno pravnih določb namreč izhaja, da je prenosnik oseba, ki je kot lastnik nepremičnin, ki sestavljajo kmetijo, vpisana v zemljiško knjigo in ki na upravičenca, ki je fizična oseba, prenaša površine zemljišč kmetije, prav to pa sta imenovani darovalki z darilno pogodbo, ki sta jo sklenili s tožnikom, tudi storili. Na to tudi ne vpliva dejstvo, da je darovalka H.H. obdržala parc. št. 1924/2 k.o. K., na kateri stoji stavba št. 30 te k.o., saj ne obstaja obveznost prenosa stanovanjskega objekta in površin v obsegu največ 0,5 ha zemljišč, vključno z objekti, ki ležijo na teh zemljiščih in so namenjeni uporabi teh zemljišč. Po javno dostopnih podatkih GURS je namreč ta objekt stanovanjska stavba z enim stanovanjem, ki stoji na parceli s površino 624 m2. Drugi odstavek 6. člena Uredbe določa, da se za ugotavljanje namembnosti objektov uporabljajo podatki iz registra nepremičnin, ki ga vodi GURS, kar pomeni, da bi upravni organ moral namembnost tega objekta ugotoviti z vpogledom v register. Ker tega ni storil, je bistveno kršil določbe upravnega postopka, zmotno uporabil materialno pravo ter nepopolno oziroma zmotno ugotovil dejansko stanje.

11. Tožnik trdi, da je tožena stranka nepravilno zaključila, da nepremičnine, ki so zajete v njegovo KMG-MID ne morejo predstavljati samostojnega kmetijskega gospodarstva z vsemi potrebnimi sestavnimi deli in naj zato ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji, da bi se njegov KMG-MID in KMG-MID B. šteli za ločeni kmetijski gospodarstvi. Obe kmetijski gospodarstvi imata namreč lastne proizvodne površine, objekte, mehanizacijo, sedež KMG, naslov, delovno silo, itd. V zvezi s tem je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje H.H., vendar pa se tožena stranka do tega ni opredelila. Dokazov, da tožnikovo kmetijsko gospodarstvo ne bi moglo biti samostojno, izpodbijana odločba nima in se do tega tožena stranka niti ne opredeljuje ter je zato v tem delu ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je torej ravnala arbitrarno in kršila pravice tožnika do izjave. Nepomembno je, kje ima H.H. svoje bivališče, pač pa je odločilno, da sta z I.I. na tožnika prenesli zemljišča, ki sta jih sami pridobili od G.G. in tvorijo tožnikovo kmetijsko gospodarstvo. Tožnik je sicer v odgovoru na poziv prvostopenjskega organa pojasnil, kako je potekalo oblikovanje njegovega kmetijskega gospodarstva, način, na katerega je oblikoval kmetijsko gospodarstvo, pa je medgeneracijski prenos. Ukrep, ki ga določa Uredba, je namenjena tako tistim, ki prevzamejo kmetijsko gospodarstvo z že obstoječim KMG-MID, kot tistim, ki ga ustanavljajo na novo.

12. Tožnik trdi, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje glede izpolnjevanja ciljev Javnega razpisa, saj je izhajala iz izhodišča, da sta KMG-MID A. in KMG-MID B. enotno gospodarstvo in na tej podlagi tudi nepravilno presojala njuno konkurenčnost, pa četudi gre za ločeni in samostojni kmetijski gospodarstvi. V Javnem razpisu tudi sicer ni navedeno, da kmetijska gospodarstva, ki so nastala z razdelitvijo oziroma oddelitvijo od prejšnjega kmetijskega gospodarstva, ne morejo dosegati cilja konkurenčnosti. Tožena stranka s svojim ravnanjem na neenak način obravnava kmetijska gospodarstva, ne da bi za to imela podlago v materialnih predpisih, svoje trditve, da naj KMG-MID A. in KMG-MID B. ne bi bila konkurenčna pa tudi ni utemeljila ter zato te ocene ni mogoče preizkusiti. Enako je nepravilna in neobrazložena tudi presoja tožene stranke glede izboljšanja starostne strukture.

13. Tožnik je že v pritožbenem postopku pojasnil, da pogoji za pridobitev podpore niso bili ustvarjeni umetno in v nasprotju s ciljem zakonodaje, kot mu to očita tožena stranka. Do njegovih pritožbenih navedb glede takega zaključka prvostopenjskega organa se drugostopenjski organ ni opredelil, pač pa zgolj povzel zaključke iz izpodbijane odločbe ter s tem kršil določbe postopka. Tožnik je v pritožbenem postopku poudaril, da se je v zvezi z razlago določbe 60. člena Uredbe (EU) št. 1306/2013 (oziroma enake določbe Uredbe št. 1698/2005) že oblikovala sodna praksa Sodišča EU, ki je za organe držav članic EU zavezujoča. Izpostavil je sodbo št. C-434/12, v kateri Sodišče EU poudarja, da je za dokaz o zlorabi potencialnega prejemnika pomoči po eni strani potreben skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da, čeprav so bili spoštovani formalni pogoji, določeni v predpisu Unije, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen, in po drugi strani subjektivni element, ki se sestoji iz namena pridobiti korist, ki izhaja iz predpisa Unije, tako da se ustvarijo lažni pogoji za pridobitev take koristi. Sodišče EU je razsodilo, da ni mogoče zavrniti ugodnosti, kadar je lahko utemeljitev za zadevno ravnanje kaj drugega kot zgolj pridobitev plačila iz sheme podpore (42. točka sodbe EU C-434/12 in po analogiji sodba Halifax in drugi, točka 75), pri tem pa poudarilo, da mora glede subjektivnega elementa organ obravnavati objektivne dokaze, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je z ustvarjanjem lažnih pogojev, katerih izpolnitev se zahteva za pridobitev plačila iz sheme podpore, prosilec nameraval priti izključno do koristi, ki ni skladna s cilji te sheme. Sodišče EU je izpostavilo še, da je nacionalno sodišče pristojno, da v skladu s pravili dokazovanja nacionalnega prava, če to ne ogroža učinkovitosti prava Unije, ugotovi obstoj prej opisanih objektivnega in subjektivnega elementa, pri čemer tožnik poudarja, da je standard dokazovanja v slovenskem pravu prepričanje oziroma gotovost, saj tudi upravne organe zavezuje načelo materialne resnice. Odstopanja od tega standarda si tožena stranka zlasti ne sme privoščiti v primeru kazenskopravnih določb, kamor je treba umestiti tudi določbo 60. člena Uredbe (EU) št. 1306/2013, saj predpisuje sankcije, ki se določijo tistemu subjektu, ki umetno ustvari pogoje za pridobitev ugodnosti. Tega pa v obravnavanem primeru tožena stranka ni storila in v nadaljevanju tožnik povzema tiste navedbe tožene stranke, s katerimi je utemeljila svoje stališče o umetno ustvarjenih pogojih in do katerih se je tožnik opredelil že v predhodnih navedbah tožbe. Tožena stranka se je s svojo razlago postavila na stališče, ki omejuje ustanavljanje kmetijskih gospodarstev subjektom, ki te pogoje izpolnjujejo, saj šteje, da sta dve samostojni kmetijski gospodarstvi dejansko eno samo kmetijsko gospodarstvo. Tožena stranka tudi ni pristojna, da bi presojala ali tožnikovo kmetijsko gospodarstvo izpolnjuje pogoje, da se na tak način oblikuje, pač pa je to že presodila pristojna upravna enota in zato odločitev tožene stranke pomeni nedopusten poseg v tožnikove pridobljene pravice. V nadaljevanju tožbe tožnik ponavlja svoja stališča o načinu oblikovanja kmetijskega gospodarstva ter načinu njegovega poslovanja, ki kažejo, da gre za samostojni subjekt. S tem, ko tožena stranka trdi, da gre v obravnavanem primeru dejansko za eno samo kmetijsko gospodarstvo, posega v tožnikovo pravico do lastnine in svobodne gospodarske pobude. Bistvo svobodne gospodarske pobude namreč je, da lahko subjekti opravljajo gospodarsko dejavnost v taki organizacijski obliki, kot jo predpisuje zakon, ti pogoji pa so v tožnikovem primeru izpolnjeni, kar je ugotovil tudi za to pristojni organ.

14. Tožnik meni, da tožena stranka ni ugotovila niti subjektivnega elementa za zavrnitev ugodnosti, kot to opredeljuje določba 60. člena Uredbe (EU) št. 1306/2013, saj bi morala, skladno s prej navedeno sodbo Sodišča EU št. 434/12, z dokaznim standardom gotovosti ugotoviti dejansko vsebino in pravi pomen vloge tožnika. Skladno s to sodno odločbo bi morala tožena stranka obravnavati objektivne dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je z ustvarjanjem lažnih pogojev, katerih izpolnitev se zahteva za pridobitev plačila iz sheme podpore, nameraval priti izključno do koristi, ki ni skladna s cilji te sheme. Tožnik ni ustanovil kmetijskega gospodarstva zato, da bi prejemal ugodnosti, pač pa zaradi opravljanja lastne dejavnosti. Razloge in način ustanavljanja svojega kmetijskega gospodarstva je v postopku že pojasnil in jih v nadaljevanju tožbe znova povzema. Tožena stranka ni izvedla dokazov, ki jih je predlagal, pomoč, ki mu jo je nudil oče, pa je napačno tolmačila. Tudi glede uporabe napačnega naslova elektronske pošte je tožnik pojasnil, da je šlo za očitno pomoto svetovalca pri Kmetijski zbornici M.M., saj je sam v zbirni vlogi, ki jo je oddal dne 3. 5. 2017, navedel pravi naslov.

15. Namen ukrepa pomoči za mlade kmete je, da se pri prvi vzpostavitvi kmetije ali prevzemu kmetijskega gospodarstva s strani mlade generacije nosilcu omogoči (oziroma olajša) kmetovanje z dodelitvijo zagonskih sredstev, s katerimi bo lažje dosegel začrtane cilje. Tožnik ima ambiciozne cilje in želi konkurenčnost svojega KMG-MID izboljšati, svoje izdelke napraviti tržno bolj zanimive in prepoznavne ter svoje življenje posvetiti kmetijskemu gospodarstvu in njegovemu napredku. V ta namen je pridobil ustrezno izobrazbo in opravil dodatna usposabljanja. Zato šteje za nekorektno, da se mu očita, da je umetno ustvaril pogoje za pridobivanje ugodnosti.

16. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Vztraja pri svoji odločitvi, da tožnik ni sledil ciljem Uredbe, pač pa je novo kmetijsko gospodarstvo oblikoval za potrebe kandidiranja na razpisu. Pogoji, da bi prišlo do medgeneracijskega prenosa, namreč niso podani, saj ima prvotni nosilec kmetijskega gospodarstva (oče in mati) še vedno svoje kmetijsko gospodarstvo, medtem ko prenosnici, to je darovalki zemljišč H.H. in I.I., nista nikoli bili članici kmetije ali imeli svojega kmetijskega gospodarstva. Tožena stranka v nadaljevanju citira Program razvoja podeželja Republike Slovenije 2014 - 2020 v delu, kjer opredeljuje namen vzpodbud v kmetijstvu ter poudarja pomen prenosa kmetijskih gospodarstev na mlajše nosilce kmetij.

17. Tožeča stranka v nadaljevanju odgovora na tožbo izpostavlja, da tožnik v tožbi navaja, da imata njegovo in očetovo kmetijsko gospodarstvo vsako svoja zemljišča, površine, delovne stroje in delovno silo, kar pomeni samostojnost. Tega tožena stranka tožniku v izpodbijani odločbi tudi ni oporekala, je pa to samostojnost ocenila kot navidezno in formalno oblikovano za potrebe kandidiranja, in ne kot posledico dejanskih okoliščin in naravnega razvoja. Zmotno je tožnikovo navajanje, da ugotovitve tožene stranke o tem, da se je z delitvijo povečala konkurenčnost enega dela kmetijskega gospodarstva na račun drugega, niso obrazložene. Življenjsko in logično je namreč, da imajo majhne kmetije bistveno večje stroške na posamezen hektar kot velike kmetije, kar pomeni, da se je s tem, ko je prvotno kmetijsko gospodarstvo odsvojilo nekaj površin in jih je prevzel tožnik, to za prvotno gospodarstvo pomenilo večjo stroškovno obremenitev in s tem manjšo konkurenčnost. Prav zato tožena stranka trdi, da je tožnik oblikoval samostojno kmetijsko gospodarstvo izključno za namen pridobitve sredstev. Tožnik je sam s sabo v nasprotju, saj toženi stranki očita neobrazloženost odločitve organa in nepravilnost zaključkov, sam pa ne pojasni namena samostojnega kmetovanja, zlasti zato, ker je v načrtu, ki ga je predložil, navedel, da bo nadaljeval z vinogradniško in sadjarsko proizvodnjo. Tudi nakup novih kmetijskih zemljišč, ki jih tožnik navaja kot enega izmed ciljev, je le oblikovanje stanja, kakršno je bilo pred delitvijo kmetijskih zemljišč. Tožena stranka se ni spuščala v pravilnost in zakonitost ustanovitve kmetijskega gospodarstva, kot ji to napačno očita tožnik, saj je izhajala iz smisla uporabe določbe 60. člena Uredbe 1306/2013, ki zajema prav tiste primere, ko so formalni pogoji izpolnjeni, vendar pa je motiv upravičenca v nasprotju s cilji zakonodaje oziroma kmetijske politike.

K točki I izreka:

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Sodišče zato zavrača očitek tožnika, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, da to dejansko stanje med strankama navsezadnje tudi ni sporno, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi tožnikov očitek o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

20. Med strankama ni sporno, da je tožnik svoj KMG-MID ustanovil dne 6. 4. 2016 in da je vse GERK-e, ki jih je imel v upravljanju v času oddaje vloge na Javni razpis, razen GERK-a ..., pridobil od KMG-MID B., katerega nosilec je bil v času prenosa njegov stari oče D.D.. Prav tako ni sporno, da je bil pri slednjem KMG-MID tožnik član od 12. 10. 2009 do ustanovitve lastnega KMG-MID. Nekdanja lastnica nepremičnin, ki jih je prevzel tožnik, je bila njegova stara mama G.G.. Ta je bila do svoje smrti namestnica nosilca KMG-MID B., ni pa bila lastnica samostojnega kmetijskega gospodarstva. Njene nepremičnine sta prevzeli H.H. in I.I. ter jih nato z darilno pogodbo z dne 8. 6. 2017 prenesli na nečaka - tožnika. H.H. je bila v času od 22. 10. 2014 do 1. 8. 2016 v RKG vpisana kot članica kmetije s KMG-MID B., medtem ko I.I. ni bila nikoli vpisana na nobenem KMG-MID. Opisano dejansko stanje med strankama ni sporno, sporna pa je uporaba določb Uredbe in Javnega razpisa.

21. Uredba je bila sprejeta z namenom izvajanja pomoči za zagon dejavnosti za mlade kmete, to je za vzpostavitev kmetijskega gospodarstva in kmetijske dejavnosti (prvi odstavek 1. člena in 4. člen Uredbe). Upravičenec do te podpore je, med drugim, mladi kmet, ki je edini nosilec kmetijskega gospodarstva ter prvič vzpostavlja kmetijsko gospodarstvo (prvi in drugi odstavek 5. člena Uredbe). Kot vzpostavitev kmetije se šteje, da je upravičenec postal izključni lastnik kmetije in je kot lastnik kmetije vpisan v zemljiški knjigi; da je vpisan v RKG kot nosilec kmetijskega gospodarstva - kmetije; in da je vzpostavil knjigovodstvo za primarno kmetijsko proizvodnjo (tretji odstavek 5. člena Uredbe). Kmetijo sestavljajo zemljišča in pripadajoči objekti, ki so na območju Republike Slovenije, vključno s pripadajočo vgrajeno opremo (drugi odstavek 6. člena Uredbe). Upravičenec do podpore, mora, poleg doslej navedenega, izpolnjevati tudi pogoje, določene v 6. členu Uredbe. Kolikor gre za upravičenca fizično osebo, mora postati lastnik kmetijskega gospodarstva z medgeneracijskim prenosom ali nakupom kmetijskega gospodarstva, kar dokazuje z listinami, in sicer izročilno pogodbo, darilno pogodbo, pogodbo o preužitku, pravnomočnim sklepom o dedovanju, pogodbo o dosmrtnem preživljanju s priloženo smrtovnico ali kupoprodajno pogodbo (1. točka prvega odstavka 6. člena Uredbe). V primeru medgeneracijskega prenosa velja, da prenosnik ali prenosnik in njegov zakonski ali zunajzakonski partner, če gre za solastnino, preneseta kmetijo z vsemi pripadajočimi kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, vključno s pripadajočimi objekti, ki so namenjeni opravljanju kmetijske dejavnosti, in so na območju Republike Slovenije ter v lasti prenosnika ali solasti prenosnika in njegovega zakonskega ali zunajzakonskega partnerja. Prenosnik mora prenesti tudi vse solastniške deleže nepremičnin, ki jim ima s komerkoli drugim, njegov zakonski ali zunajzakonski partner pa vse nepremičnine, ki jim ima v solasti s prenosnikom, medtem ko nepremičnine, ki so v njegovi lasti, niso obvezni predmet prenosa (1. točka tretjega odstavka 6. člena Uredbe in 4.2.19.1. točka Javnega razpisa).

22. Postopek pridobitve nepovratnih sredstev določa Uredba v III. poglavju. Sredstva se razpišejo z zaprtim javnim razpisom, ki se objavi v Uradnem listu RS, razpisna dokumentacija z navodili za izpolnjevanje obrazcev pa na spletni strani ministrstva (12. člen Uredbe). Obravnava oddane vloge se prične s preveritvijo njene popolnosti in se nato, kolikor je popolna in izpolnjuje vstopne pogoje, oceni na podlagi meril, določenih z Uredbo in javnim razpisom (15. člen Uredbe). Opisanim določbam Uredbe je sledil Javni razpis, na katerega se je prijavil tudi tožnik. Ta je določil, da je predmet razpisane podpore dodelitev nepovratnih sredstev mladim kmetom za vzpostavitev kmetije in kmetijske dejavnosti (2.1. točka Javnega razpisa). Upravičenec do podpore je mladi kmet, ki je edini nosilec kmetijskega gospodarstva, ki na dan oddaje vloge na javni razpis star od 18 do vključno 40 let, ki ima ustrezno poklicno znanje in usposobljenost in ki prvič vzpostavlja kmetijo (3.1. in 3.2. točka Javnega razpisa). Kot enega od pogojev za pridobitev podpore je Javni razpis določil, da mladi kmet postane lastnik kmetije z medgeneracijskim prenosom ali nakupom, kot to določa prej citirana določba 1. točke prvega odstavka 6. člena Uredbe (4.2.1. točka Javnega razpisa).

23. Tožena stranka je pri odločanju izhajala iz 60. člena Uredbe 1306/2013/EU, ki določa, da prvostopenjski organ ne sme odobriti nobene ugodnosti na podlagi področne kmetijske zakonodaje fizičnim ali pravnim osebam, v zvezi s katerimi je ugotovljeno, da so bili pogoji za pridobitev takšnih ugodnosti ustvarjeni umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje. Tožnik je utemeljeno opozoril na stališča Sodišča EU, ki je pojasnilo, da so umetno ustvarjeni pogoji tisti pogoji, ki sicer ne pomenijo kršitve črke predpisa, nasprotujejo pa namenu oziroma cilju, zaradi katerega so bili postavljeni in zato ne morejo uživati pravnega varstva. Utemeljeno je tudi poudaril, da je za ugotavljanje in dokazovanje umetnih pogojev treba opredeliti subjektivne in objektivne elemente ter da se pri tem lahko organ opre ne le na pravne, ekonomske in osebne povezave med osebami, ki so vpletene v podobne investicijske projekte, pač pa tudi na znamenja oziroma indice, ki kažejo na namerno usklajevanje med temi osebami, vendar pa za zaključek, da so pogoji umetno ustvarjeni, zgolj obstoj suma ne zadošča. Tožena stranka namreč mora, poleg indicev, upoštevati še vse subjektivne in objektivne elemente, ki skupaj kot celota s stopnjo verjetnosti (ne gotovosti) dopuščajo zaključek o umetno ustvarjenih pogojih.

24. Glede na navedeno, sodišče ugotavlja, da so umetno ustvarjeni pogoji tisti pogoji, ki sicer formalno ne pomenijo kršitve črke predpisa, kot celota pa nasprotujejo namenu, oziroma cilju zaradi katerega so bili postavljeni in zato ne morejo uživati pravnega varstva. Sodišče "umetno ustvarjanje pogojev" razume kot tisto aktivnost, s katero stranka sicer prikaže izpolnjevanje pogojev za pridobitev podpore po Javnem razpisu, vendar pa ne z namenom, kot ga zasleduje Uredba, to je z namenom, da s pomočjo nepovratnih sredstev vzpostavi kmetijsko gospodarstvo in poveča njegovo konkurenčnost. Ker je kmetijsko gospodarstvo organizacijsko in poslovno zaokrožena gospodarska celota, ki obsega eno ali več proizvodnih enot ter se ukvarja s kmetijsko ali kmetijsko in gozdarsko dejavnostjo (2. točka 3. člena Zakona o kmetijstvu, ZKme-1), je torej cilj podpore mladim kmetom po Uredbi v tem, da kmetijsko gospodarstvo preide v upravljanje mladega kmeta, bodisi z medgeneracijskim prenosom bodisi z nakupom in da se tako prevzetemu kmetijskemu gospodarstvu poveča konkurenčnost. Stranka, ki takim ciljem ne sledi, do podpore ne more biti upravičena, pa četudi izpolnjuje formalne pogoje iz Javnega razpisa. Javni razpis je namreč materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in zato lahko uspešno kandidira le tisti prijavitelj, ki v trenutku prijave izpolnjuje pogoje, določene z javnim razpisom, torej tudi pogoj, da ni umetno ustvaril pogojev za pridobitev podpore. S tem je zagotovljena tudi ustavna pravica enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS ter se odraža v enakopravnem obravnavanju vseh zainteresiranih subjektov, ki so se prijavili na isti javni razpis in to na podlagi enakih pogojev in jasnih meril za vse (tako v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 33/2013).

25. Sodišče ne sledi tožniku, ki v tožbi navaja, da se je tožeča stranka s svojo razlago postavila na stališče, ki omejuje ustanavljanje kmetijskih gospodarstev ter da zato posega v tožnikovo svobodno gospodarsko pobudo in pravico do lastnine. To, da je tožnik ustanovil svoj KMG-MID, namreč ni sporno in tega tožena stranka tožniku ne oporeka, prav tako tudi ne oporeka pridobitvi lastninske pravice na nepremičninah, ki so vključene v njegovo kmetijsko gospodarstvo. Tega, da naj bi tožena stranka tožnika omejevala pri ustanavljanju kmetijskega gospodarstva ter posegala v njegovo svobodno gospodarsko pobudo ter lastninsko pravico namreč ni moč trditi zgolj zato, ker je zavrnila tožnikovo vlogo, s katero se je ta prijavil na Javni razpis. Take odločitve namreč ni sprejela zato, ker bi dvomila v pravilnost oblikovanja KMG-MID ali pravilnost prenosa lastninske pravice na nepremičninah, pač pa zato, ker je prišla do zaključka, da je tožnik umetno oblikoval situacijo, v kateri sicer formalno izpolnjuje pogoje iz razpisa, vendar pa le z namenom pridobitve sredstev, torej ne s ciljem, ki ga razpis zasleduje. Sodišče ob tem pojasnjuje, da je pridobitev nepovratnih sredstev na podlagi javnega razpisa negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih pogojev in meril, torej zgolj pričakovanje in ne pravica (tako Vrhovno sodišče RS v več sklepih, primeroma št. X Ips 535/2007, X Ips 149/2009, X Ips 201/2009, X Ips 334/2009, X Ips 498/2011).

26. Tožena stranka je v izpodbijani in drugostopenjski odločbi pojasnila, da je tožnikovo vlogo zavrnila zato, ker je tožnik umetno oblikoval situacijo, v kateri sicer formalno izpolnjuje pogoje Javnega razpisa, ne pa njegovega namena, to je medgeneracijskega prenosa kmetije s ciljem povečanja konkurenčnosti. Iz tretjega odstavka 6. člena Uredbe izhaja, da medgeneracijski prenos pomeni prenos kmetije, z vsemi pripadajočimi kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, vključno s pripadajočimi objekti, ki so namenjeni opravljanju kmetijske dejavnosti. V zadevi ni sporno, da je tožnik svoj KGM-MID ustanovil s tem, da je vse GERK-e, razen enega, pridobil od KMG-MID B., pri katerem je bil član od 12. 10. 2009 do dne ustanovitve lastnega KMG-MID, in sicer od nosilca tega KMG-MID D.D., njegovega starega očeta. Nepremičnine, ki jih je pridobil, so bile v lasti njegovih tet H.H. in I.I., ki nista bili nikoli nosilki kmetijskega gospodarstva, slednja niti ne članica. Prvotno kmetijsko gospodarstvo KMG-MID B. se je z opisanim prenosom zgolj zmanjšalo, oziroma povedano drugače, se je razbilo na dva KMG-MID. Takega načina prenosa ni mogoče šteti za medgeneracijski prenos kmetije v smislu, kot izhaja iz določb Uredbe in kar je tožena stranka v izpodbijani in drugostopenjski odločbi tudi pojasnila, s tem pa, četudi tega ni izrecno zapisala, pojasnila objektivne elemente, ki kažejo, da je bilo tožnikovo kmetijsko gospodarstvo oblikovano z namenom pridobitve sredstev, ne pa z namenom medgeneracijskega prenosa. Sodišče se na te ugotovitve, ki so povzete v 1. do 8. točki te obrazložitve, sklicuje in jih ne ponavlja. Logično tudi je, da se z opisanim načinom oblikovanja kmetijskega gospodarstva ni povečala konkurenčnost, saj je splošno znano, da so stroški manjših kmetij, računano na površino, višji od stroškov večjih kmetij. Vse opisane okoliščine so po mnenju sodišča zadostna podlaga za zaključek, da je tožnik pogoje za pridobitev ugodnosti po Javnem razpisu ustavil umetno in v nasprotju s cilji te zakonodaje ter je bila zato odločitev tožene stranke, da njegovo vlogo zavrne, v skladu s 60. členom Uredbe in 12.7. točke Javnega razpisa, utemeljena.

27. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti
Uredba o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) - člen 6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
07.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMjIy