UPRS Sodba I U 1996/2018-9

Jedro

Prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi ni pojasnil, katera je „najkrajša običajna cestna povezava“, tj. zakaj je upošteval razdaljo 44 km v eno smer in ne razdalje 75 km, kot jo je tožnik navedel v svoji napovedi za odmero akontacije dohodnine in ugovoru zoper informativni izračun. Navedba, da je preveril v spletnih aplikacijah dolžino najkrajše običajne cestne povezave in ugotovil, da ta v eno smer znaša 44 km, po mnenju sodišča ne zadostuje. Zlasti ob upoštevanju, da je, tožnik priglasil drugačno razdaljo med običajnim prebivališčem in mestom opravlja dela. Zanemariti tudi ne gre, da je toženka z odločbo o odmeri akontacije dohodnine za leto 2016 upoštevala celotne napovedane stroške tožnika in razdaljo 150 km dnevno za prevoz na delo in z dela ter da je tožnik že vse od leta 2012 uveljavljal potne stroške prevoza na delo in z dela v razdalji 150 km dnevno, ki so mu bili po neprerekanih navedbah tožbe vedno priznani v priglašeni višini.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 07 01-95042-2 z dne 27. 12. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril dohodnino za leto 2016 v znesku 5.827,97 EUR, pri čemer razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine znaša 1.224,20 EUR ter jo mora tožnik plačati v roku 30 dni od vročitve odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je tožnik zoper informativni izračun dohodnine za leto 2016 pravočasno ugovarjal. Uveljavljal je odbitek davka plačanega v tujini oziroma oprostitev na podlagi mednarodne pogodbe o izogibanju dvojnega obdavčevanja ali druge mednarodne pogodbe. Zato je bil v skladu z mednarodno pogodbo in določbo prvega odstavka 137. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) od odmerjene dohodnine tožniku odštet znesek ustreznega dela dohodnine od tujih dohodkov. Na podlagi 45. člena ZDoh-2 pa je tožnik uveljavljal tudi zmanjšanje davčne osnove za stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela, glede na dejansko prisotnost na delovnem mestu v tujini. Uveljavljal je stroške prehrane v višini 11,02 EUR na dan, v skladu z Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju Uredba) pa je prvostopenjski organ priznal stroške do višine, ki velja za dohodke prejete v letu 2016, to je do višine 6,12 EUR. Stroške prevoza je priznal do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. Prvostopenjski organ je ugotovil, da najkrajša običajna cestna povezava med tožnikovim prebivališčem in mestom opravljanja dela znaša 44 km in ne 75 km, kot jih je uveljavljal tožnik, zato je tožniku priznal stroške prevoza za 44 km razdalje.

3. Toženka je z odločbo št. DT-499-01-220/2018-2 z dne 28. 8. 2018 zavrnila pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo. Ob upoštevanju pritožbenih navedb je toženka pojasnila, da se za zavezančevo običajno prebivališče v skladu z drugim odstavkom 3. člena Uredbe šteje njegovo prebivališče, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Mesto opravljanja dela je mesto, kjer se delo opravlja oziroma se začne opravljati. Za določanje oddaljenosti pa se upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave. Običajno prebivališče tožnika je na naslovu A., mesto opravljanja dela pa na B., Avstrija. Za izračun višine stroškov prevoza na delo je prvostopenjski organ upošteval obe smeri, stroške prevoza na delo in stroške prevoza z dela. V spretnih aplikacijah je bila preverjena dolžina najkrajše običajne cestne povezave in ugotovljeno je bilo, da najkrajša pot v eno smer znaša 44 km. Zato je prvostopenjski organ utemeljeno upošteval razdaljo 44 km za prevoz in je bila višina neobdavčenih stroškov pravilno izračunana.

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v delu, ki se nanaša na stroške, ki jih ima tožnik s prihodom in odhodom na delo in z dela. Tožnik je dne 9. 3. 2016 oddal napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja in pokojnine za rezidente in v njej navajal, da bo imel 631,00 EUR mesečnih stroškov. Uveljavljal je stroške prevoza na delo, in sicer na relaciji A. - Podkoren - B., Avstrija, kar znaša 75 km v eno smer. Upošteval je 20 delovnih dni in dnevno relacijo pomnožil z 0,18 EUR za km. Tožnik dodaja, da javnega prevoza ne more uporabljati, saj take povezave med prebivališčem tožnika in mestom opravljanja dela ni. Na podlagi napovedi in dopolnitve napovedi je toženka tožniku izdala odločbo o odmeri akontacije dohodnine za leto 2016 št. DT 42110-1855/2016-4 iz katere je razvidno, da je v celoti sledila napovedi tožnika in upoštevala celotne napovedane stroške v višini 631,00 EUR mesečno. Upoštevala je razdaljo 150 km dnevno za prevoz na delo in z dela, kar znese 540,00 EUR mesečno. Razlika do 631,00 EUR je napovedan strošek malice. V informativnem izračunu dohodnine je bil upoštevan znesek 631,00 EUR, kar predstavlja le napovedane stroške za en mesec. Zato je tožnik zoper informativni izračun vložil ugovor in uveljavljal 8.478,46 EUR stroškov, ki so sestavljeni iz povračila za malico in prevoza na delo. Uveljavljena višina stroškov prevoza na delo in z dela je 6.021,00 EUR. V izpodbijani odločbi niso bili priznani stroški prevoza na delo in z dela v razdalji 75 km v eno smer, ampak je bila upoštevana razdalja 44 km za eno smer. Pri tem pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno, na podlagi česa je bilo spremenjeno ugotovljeno stanje iz odločbe o akontaciji dohodnine. Prvostopenjski organ pojasnjuje le, da je upošteval najkrajšo običajno cestno povezavo v dolžini 44 km, vendar se iz izpodbijane odločbe ne da razbrati, katero cestno povezavo je imel s tem v mislih. Tudi toženka z ničemer ne pojasni, kje naj bi potekala najkrajša pot v dolžini 44 km. Tožnik še doda, da je pri istem delodajalcu zaposlen od leta 2012. Vsako leto je uveljavljal stroške prevoza na delo in z dela za isto relacijo in priznani so bili stroški za razdaljo 150 km za vsak dan, ki ga je preživel na delu. Ni mu znano, da bi se v letu 2016 vzpostavila kakšna nova cestna povezava, ki bi vplivala na spremembo odločitve toženke. Sodišču zato predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, vsebinskega odgovora na tožbo pa ni podala.

6. Tožba je utemeljena.

7. Po podatkih spisa je tožnik rezident Republike Slovenije in je v letu 2016 prejemal dohodek, ki ima vir v Republiki Avstriji. Pri odmeri dohodnine je davčni organ upošteval odbitek davka plačanega v tujini v višini 4.603,77 EUR, skladno z Uredbo pa je tožniku delno priznal tudi stroške prehrane med delom in stroške prevoza na delo in z dela v višini 4.897,08 EUR. Tožnik izpodbija odločbo v delu, ki se nanaša na priznane stroške prevoza na delo in z dela, saj meni, da priznana višina teh stroškov ni pravilna. Tožnik je namreč uveljavljal stroške prevoza na delo in z dela za razdaljo 150 km za vsak delovni dan, toženka pa je upoštevala razdaljo 88 km za vsak delovni dan, brez natančnejše obrazložitve glede poteka poti.

8. V osmem odstavku 3. člena Uredbe je določeno, da se delojemalcu, ki dosega dohodek iz delovnega razmerja iz tujine, prizna strošek prevoza na delo in z dela do višine 0,18 EUR za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela. Za določanje oddaljenosti v skladu s 3. členom Uredbe se upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave (šesti odstavek 3. člena Uredbe).

9. Prvostopenjski organ v svoji obrazložitvi ni pojasnil, katera je „najkrajša običajna cestna povezava“, tj. zakaj je upošteval razdaljo 44 km v eno smer in ne razdalje 75 km, kot jo je tožnik navedel v svoji napovedi za odmero akontacije dohodnine in ugovoru zoper informativni izračun. Navedba, da je preveril v spletnih aplikacijah dolžino najkrajše običajne cestne povezave in ugotovil, da ta v eno smer znaša 44 km, po mnenju sodišča ne zadostuje. Zlasti ob upoštevanju, da je, kot že zgoraj navedeno, tožnik priglasil drugačno razdaljo med običajnim prebivališčem in mestom opravlja dela. Zanemariti tudi ne gre, da je toženka z odločbo o odmeri akontacije dohodnine za leto 2016 upoštevala celotne napovedane stroške tožnika in razdaljo 150 km dnevno za prevoz na delo in z dela ter da je tožnik že vse od leta 2012 uveljavljal potne stroške prevoza na delo in z dela v razdalji 150 km dnevno, ki so mu bili po neprerekanih navedbah tožbe vedno priznani v priglašeni višini. Ob upoštevanju navedenega in ob nespremenjenih pravnih podlagah, ki so relevantne za obravnavani primer, bi drugače ugotovljena najkrajša običajna cestna povezava zahtevala dodatno pojasnilo in obrazložitev. Tako pa iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati, zakaj je prišlo do spremembe, prav tako ni pojasnjeno s pomočjo katere spletne aplikacije je bila ugotovljena najkrajša običajna cestna povezava in kje naj bi ta povezava dejansko potekala. Tega tudi ni mogoče ugotoviti iz odločbe toženke, s katerim je odločila o pritožbi tožnika, saj le-ta pomanjkljivosti obrazložitve ni odpravila.

10. Ker izpodbijana odločba nima ustrezne obrazložitve glede tega, kaj je v konkretnem primeru običajna cestna povezava po 3. členu Uredbe, pravilnosti odločbe ni bilo mogoče preizkusiti. Pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta pa onemogoča učinkovito sodno varstvo. Sodišče je zato tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka. V ponovnem postopku bo morala toženka svojo odločitev ustrezno utemeljiti.

11. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega sklepa ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 111/2017-11
• UPRS Sodba I U 2017/2019-8
• UPRS Sodba I U 11/2022-10