UPRS Sodba I U 1287/2019-4a

Jedro

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, da je zaradi predhodne razveze zakonske zveze s slovensko državljanko pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka prišlo do spremenjene okoliščine glede utemeljenega strahu pred preganjanjem. Postopek po prvotni prošnji je bil končan, ne da bi bili razlogi, ki jih je v njej navajal tožnik, vsebinsko obravnavani, toženka pa v izpodbijanem aktu ni upoštevala spremenjene okoliščine glede razveze zakonske zveze, ki ima vpliv na strah pred preganjanjem. Drugačna razlaga določb ZMZ-1 glede na okoliščine konkretnega primera, ko je zatrjevani strah pred preganjanjem z razvezo zakonske zveze ponovno oživel, bi pomenila nesorazmeren poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-16/2015/20 (1312-02) z dne 24. 7. 2019 odpravi ter zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik predhodno v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito 9. 2. 2015, toženka pa je 26. 11. 2015 s sklepom ustavila navedeni postopek zaradi tožnikovega umika prošnje za mednarodno zaščito zaradi poroke s slovensko državljanko. Tožnik je nato po razvezi 17. 6. 2019 v prostorih azilnega doma na zapisnik podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2. Toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z istimi razlogi kot pri podaji prošnje z dne 9. 2. 2015, ker mu je Boko Haram ubil sina in uničil trgovino in ker je njegov oče še živ, zaradi njegovega položaja v organizaciji A. pa mu grozi, da ga bo moral naslediti, česar pa ne želi, zato ga lahko ubijejo.

3. Ugotavlja, da je skladno s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) tujec dolžan sam navesti vsa relevantna dejstva v postopku za uvedbo ponovnega postopka mednarodne zaščite. Namen zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je predhodni preizkus, s katerim se izloči primere, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari. Meni, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka uveljavlja razloge, ki jih je že navajal v prvotnem postopku, ki je bil ustavljen po njegovi želji zaradi poroke s slovensko državljanko. Drugih novih okoliščin tožnik ni navedel, zaradi česar je toženka njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgla.

4. Tožnik vlaga zoper navedeni sklep tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter navaja, da je do ustavitve prvotnega postopka za priznanje mednarodne zaščite prišlo pred vsebinsko odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Po razpadu njegovega zakona, ko je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, o njegovi prošnji zopet ni bilo vsebinsko odločeno, s tem pa lahko ostane brez zaščite in je vrnjen v izvorno državo, kjer ga preganjajo. S tem bi bilo kršeno načelo nevračanja, kar pa je v nasprotju z ZMZ-l in Procesno direktivo¹, katerih cilj je zaščita ljudi, ki to potrebujejo, ne pa njihova vrnitev v državo, kjer so preganjani, brez vsebinske odločitve o njihovem primeru. Toženka bi morala izpeljati ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite ali nadaljevati prejšnjega, kar izhaja iz 27., 28. ter 43. člena Procesne direktive. Določba 64. člena ZMZ-1 je logična le, če je bilo o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito že vsebinsko odločeno.

5. Navaja še, da je v zahtevku navedel nova dejstva, in sicer je od sestrične izvedel, da je njegov oče še živ, prav tako pa je oče član organizacije A., česar predhodno ni zatrjeval. Tožnikovo življenje je namreč zaradi položaja njegovega očeta v organizaciji A. ogroženo. Oče je namreč predhodno že žrtvoval brata in mamo. Tožnika je strah žrtvovanja, ki bi ga izvedel njegov oče, če bi se vrnil. Toženka se do navedenega novega dejstva sploh ni opredelila. Tudi dejstvo, da je tožnik kristjan, ga ogroža v izvorni državi, saj je bila zaradi tega požgana njegova trgovina in ubit sin. Tožnik je zaradi možnosti vrnitve v izvorno državo v hudi psihični stiski, je izrazito depresiven zaradi preteklosti in možnosti vrnitve v izvorno državo. Vse to so nova dejstva, ki bi jih toženka morala upoštevati, vendar pa jih ni ali pa jih je napačno tolmačila. Nova dejstva tako še dodatno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (upoštevajoč prejšnja dejstva, o katerih sploh vsebinsko ni bilo odločeno).

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil postopek ustavljen na tožnikovo izrecno zahtevo. Od tožnika nihče ni zahteval, naj poda umik svoje prošnje, za to se je odločil sam. Dovoljenje za prebivanje, ki ga je pridobil zaradi sklenitve zakonske zveze s Slovenko, je bilo zaradi prenehanja zakonske zveze razveljavljeno, 5. 10. 2017 mu je bila vročena odločba o prenehanju dovoljenja za začasno prebivanje. Da se je za zahtevek za uvedbo ponovnega postopka odločil sedaj, je mogoče povezati s njegovim prijetjem tožnika s strani policije zaradi nasilnega ravnanja in dosojenega izgona iz Republike Slovenije. Tožnik je zaradi ustavitve prvotnega postopka na podlagi svojega izrecnega umika moral vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, skladno s 27. in 40. členom Postopkovne direktive. Ves čas prvotnega postopka je zatrjeval, da z očetom nima stika, nikjer ni navedel, da bi njegov oče umrl, zato trditev, da je njegov oče še živ, ne pomeni novega dejstva. Vseskozi je tudi zatrjeval, da je oče član skrivnega kulta, katerega imena ni povedal, sedaj pa je navedel, da je to organizacija A., zato tudi to ne predstavlja novega dejstva. Predhodno je tudi že omenjal, da je kristjan, zaradi česar je bila požgana njegova trgovina in ubit njegov sin, na osebnem razgovoru pa je v zvezi s tem povedal, da kot kristjan ni imel imel problemov. Tudi tožnikova veroizpoved tako ni novo dejstvo.

7. Tožba je utemeljena.

8. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1 in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZUS-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom, če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

9. Toženka pravilno navaja, da je namen zakonske ureditve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka iz 64. člena ZMZ-1 predhodni preizkus zahtev, ki omogoča, da se izločijo zadeve, ki bi pomenile zgolj ponovno odločanje o že odločeni stvari. To namreč izhaja tudi iz Procesne direktive, ki je bila z navedenimi določbami ZMZ-1 prenesena v slovenski pravni red. Ta v 34. točki uvodnih izjav Procesne direktive določa, da bi morali biti postopki za obravnavanje potreb po mednarodni zaščiti taki, da pristojnim organom omogočajo temeljito obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, po 43. točki uvodnih izjav pa bi države članice morale preučiti vsebinsko utemeljenost vseh prošenj, tj. oceniti, ali prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito v skladu s Kvalifikacijsko direktivo. Hkrati pa v 36. točki uvodnih izjav določa, da bi bila prosilčeva zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar poda naknadno prošnjo (tj. ponovno prošnjo po ZMZ-1), ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe, nesorazmerna. V teh primerih bi morale države članice imeti možnost, da v skladu z načelom pravnomočnosti prošnjo zavržejo kot nedopustno.

10. Ni pa toženka pravilno upoštevala okoliščin konkretnega primera, ki jih sama navaja v izpodbijanem sklepu, in sicer da je bil postopek ugotavljanja upravičenosti do mednarodne zaščite po tožnikovi prvotni prošnji ustavljen na podlagi njegove izjave, v kateri je navedel, da se je poročil in da mednarodne zaščite ne potrebuje več.

11. Toženka bi morala upoštevati, da je tožnik s poroko s slovensko državljanko pridobil možnost uveljavljanja podlage za zakonito prebivanje v Republiki Slovenji, s tem pa je odpadel (zatrjevani) strah pred preganjanjem, zaradi katerega je v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Postopek na podlagi prvotne prošnje je bil tako ustavljen zaradi spremembe okoliščin v zvezi s subjektivno in objektivno utemeljenim strahom pred preganjanjem, ne da bi v nadaljnji fazi postopka prišlo do vsebinskega (meritornega) preizkusa razlogov, ki jih je tožnik navajal v svoji prošnji.

12. Ne glede na to, da je tožnik zahtevek za uvedbo ponovnega postopka podal, potem ko je bil obravnavan pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zaradi prekrška po četrtem odstavku 6. člena Zakona o javnem redu in miru, je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, da je zaradi predhodne razveze zakonske zveze s slovensko državljanko pred podajo zahtevka za uvedbo ponovnega postopka prišlo do spremenjene okoliščine glede utemeljenega strahu pred preganjanjem v smislu prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1. Ker je bil (kot že rečeno) postopek po prvotni prošnji končan, ne da bi bili razlogi, ki jih je v njej navajal tožnik, vsebinsko obravnavani, toženka pa v izpodbijanem aktu ni upoštevala spremenjene okoliščine glede razveze zakonske zveze, ki ima vpliv na strah pred preganjanjem, ni pravilno uporabila prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1.

13. Drugačna razlaga določb ZMZ-1 glede na okoliščine konkretnega primera, ko je zatrjevani strah pred preganjanjem z razvezo zakonske zveze ponovno oživel, bi pomenila nesorazmeren poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka (18. člen Listine EU o temeljnih pravicah), saj se v takih primerih sploh ne bi preverjalo, ali prosilec potrebuje mednarodno zaščito, kar pa je po uvodnih navedbah Procesne direktive ob upoštevanju 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah tisto, kar bi morale upoštevati vse države članice.

14. Poleg tega pa sodišče še dodaja, da je po njegovi presoji tožnik tudi v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navajal dejstva, ki jih ni v prvotni prošnji, in sicer da bi zaradi očetovega položaja v organizaciji A. po njegovi smrti moral postati njen član (zasesti očetov položaj in s tem ubijati druge), česar pa noče, zato bi ga ubili. Predhodno je namreč navajal le, da je naslednji v vrsti za smrt, saj je njegov oče predhodno v tem kultu že žrtvoval njegovo mamo in brata. Tudi navedeno bo morala toženka razčistiti v ponovnem postopku v okviru uporabe prvega in tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1.

15. Ker glede na navedene okoliščine obravnavane zadeve toženka ni imela podlage za zavrženje tožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka na podlagi 65. člena ZMZ-1, je sodišče tožbi ugodilo ter izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 je organ v ponovnem postopku vezan na v tej sodbi izraženo pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

16. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

17. Ker je sodišče že na podlagi navedenih ugovorov tožnika tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, se sodišče ni opredeljevalo še do preostalih ugovorov, saj že v tej obrazložitvi citirani ugovori tožnika zadoščajo za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijanega akta.

-------------------------------
¹ Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1528/2019-5
• UPRS Sodba I U 508/2019-8
• UPRS Sodba I U 166/2020-8