UPRS Sodba III U 40/2019-13

Jedro

Določba 1. točke 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov dopušča ponovno uporabo zemeljskega izkopa za potrebe gradnje brez pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja, če so izpolnjeni vsi v njej določeni pogoji. Tožena stranka pa okoliščine glede vprašanja, ali je zadevno območje gradbišče ali ne, ni v zadostni meri raziskala in svoje odločitve v tem delu tudi ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Trditev, da predmetno območje ni območje gradbišča, je namreč utemeljila le s tem, da ni označeno z nobeno oznako, da gre za gradbišče. Sodišče meni, da zgolj dejstvo, da območje ni označeno kot gradbišče, še ne pomeni, da to tudi v resnici ni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper, št. 06182-2416/2018-12 z dne 18. 10. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki z dnem prejema te odločbe prepovedal vnašanje izkopnega materiala (zemlja in kamenje) v kaseto ... s parc. št. 865/1, 865/2, 866, 867 in 868/5, vse k.o. A., ki ga izvaja brez pridobljenega okoljevarstvenega dovoljenja (1. točka izreka), obenem pa ji naložil, da mora v roku 60 dni od vročitve odločbe odstraniti izkopni material, ki ga je že nezakonito vnesla v kaseto ... (2. točka izreka) ter da mora o izvršitvi tako naloženih obveznosti takoj po izvršitvi pisno obvestiti prvostopenjski organ (3. točka izreka).

2. Prvostopenjski organ pojasnjuje, da je inšpekcijski postopek uvedel po uradni dolžnosti na podlagi 156. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1), 19. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN), 60. člena Uredbe o odpadkih, 13. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov in 15. člena Uredbe o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih. Pri inšpekcijskem pregledu je inšpektor ugotovil, da je tožeča stranka na območju kasete ... izvedla vnos izkopnega materiala, to je zemlje in kamenja, na površini približno 25.000 m2. Vnos sega v višino za 1 m, materiala pa je po ocenah inšpektorja za približno 25.000 m3. Vnos materiala se je izvajal tudi v času inšpekcijskega pregleda. Na to območje je bil že pred leti vnesen suh morski sediment, na ta sediment pa se je vnašal izkopni material, in sicer na vnaprej položen geoteksil. Na isto mesto se je v več manjših kupih odlagal tudi mešani gradbeni material in nekaj kamenja. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je območje kasete ... ograjeno z žičnato ograjo, inšpektor pa ni opazil nobene table, ki bi označevala, da je to območje gradbišče.

3. Prvostopenjski organ meni, da gre pri opisanem posegu za poseg v okolje, za katerega bi si morala tožeča stranka po določbi 9. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ki pa ga ni pridobila. Tako dovoljenje ni potrebno le v primeru izjem iz 10. in 11. člena te uredbe. Prvostopenjski organ na podlagi ortofoto posnetkov ugotavlja, da se na območje kasete ... najmanj do leta 2016 ni vnašal noben drug izkopni material, razen morskega sedimenta.

4. Z opisanimi ugotovitvami je prvostopenjski organ seznanil tožečo stranko, ki je navajala, da je na območje kasete ... vnesla 11.408 m3 izkopnega materiala, ki ga je pridobila na gradbišču izgradnje parka ob Semedelski promenadi. Pojasnila je, da je bil pred vnosom opravljen pregled izkopnega materiala ter ugotovljeno, da zemljina ni onesnažena z nevarnimi snovmi in da je primerna za vnos v kaseto .... Pojasnila je tudi, da na območju kasete ... gradi nasip, to je enostavni objekt, za katerega ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Ker so količine zemljine manjše od 30.000 m3, je tožeča stranka prepričana, da so izpolnjeni pogoji za izjemo od pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za tak poseg, kot to določa prvi odstavek 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov.

5. Prvostopenjski organ je trditve tožeče stranke preveril ter ugotovil, da je investitorica izgradnje parka ob Semedelski promenadi Mestna občina Koper. Ta je od kasete ... oddaljen 3.200 m zračne linije. Tožeča stranka razpolaga z okoljevarstvenim dovoljenjem za odlaganje izkopanega morskega sedimenta iz Luke Koper, ne pa tudi za odlaganje drugega materiala in bi zato morala v skladu z Uredbo o odpadkih pridobiti okoljevarstveno dovoljenje. V nadaljevanju citira relevantne določbe ZVO-1, Uredbe o odpadkih in Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov. Ugotavlja, da se tožeča stranka ne more sklicevati na izjemo iz prvega odstavka 10. člena slednje uredbe, ker ni izpolnjen pogoj glede gradišča. Kaseta ... namreč nima nobene oznake, ki bi kazala, da je gradbišče. Gradbeno dovoljenje za izgradnjo parka ob Semedelski promenadi je bilo sicer izdano investitorki Mestni občini Koper, pri čemer v tem dovoljenju ni predvidenega odlaganja izkopa na območje kasete .... Poleg tega sta investitor izgradnje parka in investitor zatrjevane izgradnje nasipov v kaseti ... različna.

6. Na podlagi opisanih ugotovitev prvostopenjski organ zaključuje, da ravnanje tožeče stranke pomeni čezmerno obremenjevanje okolja, to pa je mogoče preprečiti le s tem, da se ji prepove nadaljnji vnos izkopa na območje kasete ... ter jo zaveže, da mora že nasuti material odstraniti in to v roku, ki ga ocenjuje kot sorazmernega.

7. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločitve povzema vsebino izpodbijane odločbe in pritožbe ter se pridružuje utemeljitvi odločitve prvostopenjskega organa. Meni tudi, da tožeča, stranka ni z ničemer izkazala svoje trditve, da je nasip, ki naj bi ga gradila v kaseti ..., enostavni objekt, za gradnjo katerega izdaja gradbenega dovoljenja ni potrebna, v nadaljevanju pa povzema vsebino obrazložitve izpodbijane odločbe. Poudarja, da tožeča stranka prav tako ni z ničemer izkazala, da izkopni material izvira prav iz gradbišča parka, to, da kaseta ... ni gradbišče, pa kaže že dejstvo, da nima nobene oznake, ki bi to označevala.

8. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Uvodoma navaja, da so ugotovitve dejanskega stanja, kot izhajajo iz izpodbijane odločbe, načeloma pravilne, nepravilna je le ugotovitev količine odloženega materiala, saj ne znaša 25.000 m3, pač pa le 11.408 m3, kar pa za odločitev v predmetni zadevi niti ni bistveno. Kljub pravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju pa je tožena stranka napačno uporabila določbo Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, in sicer določbo 10. člena, ki ga v nadaljevanju citira.

9. Meni, da ji v konkretnem primeru ni bilo treba pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja iz razlogov po 1. točki 10. člena te uredbe. Prostornina izkopa je namreč nesporno manjša od 30.000 m3, zemljina pa tudi ni bila onesnažena z oljem, bitumenskimi mešanicami ali odpadki, ki niso iz naravnega materiala. Pred vnosom materiala je bila celo opravljena ocena njene kakovosti, ki je pokazala, da ni onesnažena z nevarnimi snovmi in da je primerna za vnos na lokacijo kasete .... Izkop je nastal na gradbišču parka ob Semedelski promenadi, katerega investitorica je Mestna občina Koper, investitorica izgradnje nasipa v kaseti ... pa je tožeča stranka. Trditve tožene stranka, da območje kasete ... ni gradbišče, ker ni nobene oznake, ki bi to označevala, so pravno zgrešene. Sklicuje se na določbo 8. točke prvega odstavka 3. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), ki gradišče določa kot zemljišče ali objekt, na katerem se izvaja gradnja in ki je potreben za njeno izvajanje. Skladno s to določbo torej za presojo ali gre za gradbišče ali ne ni odločilno ali je tako gradbišče označeno. V konkretnem primeru pa gradbišča tudi sicer ni bilo treba označiti, saj ni šlo za gradnjo, za katero bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožeča stranka je namreč gradila tri nasipe, katerih površina ne presega 10.000 m3 ter se, skladno z Uredbo o razvrščanju objektov, umeščajo med enostavne objekte, za katere pa v skladu s 5. členom GZ ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Okoliščin glede vrste gradnje v kaseti ... tožena stranka v postopku ni ugotavljala. Trditve drugostopenjskega organa, da naj bi gradnja presegala 10.000 m3, je brez podlage v zbranih dokazih in tudi ni obrazložena, tako da se tožeča stranka do te trditve ne more opredeliti. Nenazadnje pa bi bilo vprašanje, ali tožeča stranka za gradnjo v kaseti ... potrebuje gradbeno dovoljenje, lahko predmet drugega in ne predmetnega postopka. Tožeča stranka je že v inšpekcijskem postopku utemeljila zakaj gradbeno dovoljenje za gradnjo nasipov v kaseti ... ni potrebno, vendar pa se tožena stranka do tega ni opredelila.

10. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj v postopku zasliši direktorja B.B. ter po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

11. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka izvajala izkop pri izgradnji parka ob Semedelski promenadi, kot tudi ni sporno, da je v kaseto ... vnašala izkopni material, in sicer zemljo in kamenje. Na tem območju je sicer že odložen morski sediment, tožeča stranka pa je mesto odlaganja materiala prekrila z geoteksilom. Trdi, da je na tak način vnesla za 11.408 m3 materiala, medtem ko količino tega materiala tožena stranka ocenjuje na 25.000 m3. V upravnem spisu je ocena kakovosti izkopa, ki jo je izdelal Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, in iz katere izhaja, da zemljina, ki jo je tožeča stranka kot izvajalec del izkopala ob izgradnji parka (to dokazuje evidenca o uporabi zemeljskega izkopa), ni onesnažena z nevarnimi snovmi.

14. Uredba o odpadkih, ki je bila sprejeta na podlagi ZVO-1, določa, da lahko izvajalec obdelave, to je predelovalec ali odstranjevalec odpadkov (4. točka 3. člena), obdeluje odpadke, če ima okoljevarstveno dovoljenje za predelavo ali odstranjevanje odpadkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, torej v skladu z ZVO-1. Okoljevarstveno dovoljenje za predelavo odpadkov si mora pridobiti tudi oseba, ki namerava pripravljati zemeljski izkop zaradi njegove ponovne uporabe ali izdelovati umetno pripravljeno zemljino zaradi njenega vnosa v tla, in sicer po postopku z oznako R10, v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, pri čemer se za predelavo odpadkov po postopku s to oznako šteje tudi priprava zemeljskega izkopa za njegovo ponovno uporabo (prvi odstavek 9. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov). Takega dovoljenja pa, med drugim, ni treba pridobiti za pripravo zemeljskega izkopa zaradi njegove ponovne uporabe, če gre za zemeljski izkop s prostornino izkopa manj kot 30.000 m2 in med izkopavanjem ni opažena onesnaženost z oljem, bitumenskimi mešanicami ali odpadki, ki niso iz naravnega mineralnega materiala in ga investitor, pri katerem je nastal zemeljski izkop, ali drug investitor uporabi v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ki nastajajo pri gradbenih delih, na gradbiščih, kjer je zemeljski izkop pridobljen, ali na drugem gradišču (1. točka 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov).

15. Tožeča stranka se sklicuje na opisano izjemo iz 1. točke 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov in trdi, da za vnos zemljine v kaseto ..., ki jo je pridobila z izvajanjem del v parku ob Semedelski promenadi, ni potrebovala okoljevarstvenega dovoljenja. Pojasnjuje, da je bilo zemljine nesporno manj kot 30.000 m3 (sama navaja, da je bilo te zemljine za 11.408 m3, medtem ko jo tožena stranka ocenjuje na 25.000 m3, torej še vedno manj od dopustnih 30.000 m3), da zemljina ni bila onesnažena z olji, bitumenskimi mešanicami ali odpadki, ki niso iz naravnega materiala, oziroma da v zemljini tudi ni bilo nobenih nevarnih snovi, kar dokazuje opravljena analiza zemljine (in kar med strankama tudi ni sporno) ter da se je izkop zemljine v kaseto ... vnašala z namenom uporabe na gradbišču nasipa na tem območju. Trdi torej, da za vnos zemljine v kaseto ... v skladu s prej citirano določbo 1. točke 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov ne potrebuje okoljevarstvenega dovoljenja.

16. Med strankama torej ni sporna količina zemljine niti njena kakovost, sporno je vprašanje ali se je v kaseti ... ta zemljina odlagala zgolj kot gradbeni odpadek ali pa se je uporabljala za izgradnjo nasipa. To, da je investitor izkopa v parku ob Semedelski promenadi Mestna občina Koper, medtem ko je investitor sporne uporabe izkopane zemljine tožeča stranka, za presojo ni pomembno, kot to napačno pojasnjuje tožena stranka. Izjema po 1. točki 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, ki dopušča ponovno uporabo zemeljskega izkopa za potrebe gradnje brez pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja se namreč, kolikor so izpolnjeni vsi pogoji, lahko upošteva, če zemeljski izkop za tako gradnjo uporabi »investitor, pri katerem je nastal zemeljski izkop, ali drug investitor«. Za odločitev v zadevi pa je bistveno odgovoriti na vprašanje ali je območje kasete ... mogoče šteti za gradbišče ter posledično ugotoviti ali so izpolnjeni pogoji za izjemo 1. točki 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (ob tem, da sta preostala dva pogoja po tej določbi izpolnjena).

17. Sodišče ugotavlja, da okoliščine glede vprašanja ali je območje kasete ... gradbišče ali ne, tožena stranka ni v zadostni meri raziskala, svoje odločitve glede te okoliščine pa tudi ni obrazložila tako, da bi jo bilo mogoče preizkusiti. Trditev, da območje kasete ... ni območje gradbišča, je utemeljila le s tem, da navaja, da ni označeno z nobeno oznako, da gre za gradbišče. Sodišče meni, da zgolj dejstvo, da območje ni označeno kot gradbišče, še ne pomeni, da to tudi v resnici ni. Tožeča stranka utemeljeno opozarja na določbo 8. točke prvega odstavka 3. člena GZ, ki gradbišče opredeljuje kot zemljišče ali objekt, na katerem se izvaja gradnja in ki je potreben za njeno izvajanje. Gradnja se lahko izvaja tako z gradbenim dovoljenjem kot tudi brez njega, odvisno od vrste objekta, ki se gradi. Če torej gradbišče ni primerno označeno, kolikor je taka oznaka potrebna, to še ne pomeni, da ni gradbišče, pač pa gre v takem primeru zgolj za kršitev pravil o označevanju gradbišč. Tožena stranka v obravnavanem primeru ni ugotavljala ali tožeča stranka na območju kasete ... v resnici gradi nasip, tako kot trdi, ali le odlaga zemljino kot odpadek, kar pomeni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Do trditev tožeče stranke, ki je že v inšpekcijskem postopku navajala, da je območje kasete ... gradbišče nasipa ter to utemeljevala s predloženo dokumentacijo o izkopu in kvaliteti izkopanega materiala, se tudi ni opredelila, torej ni pojasnila, zakaj trditvi tožeče stranke, da gradi enostaven objekt, ne sledi. Obrazložitev izpodbijane odločbe je torej pomanjkljiva in ne sledi določbi prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)¹. Izpodbijane odločitve zato ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

18. Ob upoštevanju vsega navedenega, sodišče ugotavlja, da je tožba tožeče stranke utemeljena in ji je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo, izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskem organu v ponovno odločanje, v katerem mora ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti.

19. Sodišče je odločitev sprejelo brez izvedbe glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka je sicer predlagala izvedbo glavne obravnave ter zaslišanje direktorja B.B., ki naj bi pojasnil vse okoliščine glede izkopa materiala in njegovega prenosa v kaseto ... ter izdelavo nasipov, vendar pa sodišče temu, glede na nepopolno obrazložitev izpodbijane odločitve, ki je ni mogoče preizkusiti, ni sledilo. Ob upoštevanju tega razloga je namreč sodišče moralo odločitev tožene stranke odpraviti ter zadevo vrniti v dopolnitev postopka in ponovno odločanje.

K točki II izreka:

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, je tožeča stranka po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka. Te stroške je sodišče, skladno z določbo 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, odmerilo v pavšalnem znesku 347,70 EUR (285,00 EUR in 22 % DDV), glede na to, da je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopala odvetniška družba.

-------------------------------
¹ Prvi odstavek 214. člena ZUP določa: "Obrazložitev odločbe obsega: 1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank."

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba III U 267/2014
• UPRS sodba I U 687/2015
• UPRS sodba I U 869/2015