UPRS Sodba I U 1039/2019-6

Jedro

Tožnik je kot razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo, navajal nezmožnost zaposlitve in željo po pridobitvi dela v modi. Da bi njegov oče oziroma njegova družina nasprotoval/a tožnikovem ukvarjanju z modo in drugim njegovim osebnim okoliščinam na tak način, da bi morebiti lahko šlo za dejanja preganjanja, tožnik ni navedel niti v upravnem postopku niti v tožbi, ko ni imel nobenega zadržka, da ni natančno opisal, za kakšno obliko nestrinjanja ali celo preganjanja naj bi šlo. Tožnik je sicer izpovedal, da je bil nadlegovan in da ima rad svobodo, ki je v Maroku ni, vendar tega ni nikoli opisal v smislu subjektivnega strahu pred vrnitvijo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1998, državljan Maroka, za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. Iz povzetka izpodbijane odločbe odločbe izhaja, da je tožnik dne 14. 5. 2019 vložil prošnjo za mednarodno zaščito, istovetnosti pa ni izkazal, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo.

3. Iz policijske depeše Policijske postaje Ljubljana Moste št. 2253-34/2019/5 (3E693-123) in registracijskega lista z dne 5. 5. 2019 je razvidno, da se je tožnik sam zglasil na navedeni policijski postaji, kjer je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji.

4. Glede razlogov za mednarodno zaščito je, soočen s tem, da je Maroko država, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, v prošnji povedal, da če bi ostal v Maroku, ne bi imel prihodnosti, četudi bi končal fakulteto, ne bi dobil dela. Fizično v Maroku nikoli ni bil ogrožen, imel pa je včasih težave z družino, ker je občasno delal kot fotomodel, kar pa niso odobravali. Drugih razlogov, zaradi katerih je zapustil državo, ni navedel.

5. Na osebnem razgovoru je tožnik pojasnil, da je v Maroku občasno delal kot fotomodel, vendar meni, če bi ostal v državi, ne bi imel prihodnosti. Navedel je dva razloga, zaradi katerih je zapustil državo, in sicer se je po zaključeni srednji šoli vpisal na fakulteto, v vmesnem času je delal kot fotomodel. Ugotovil je, da četudi bi diplomiral, ne bi dobil zaposlitve, zato se je odločil, da ne bo nadaljeval s šolanjem. To so mu povedali prijatelji, ki so diplomirali, a so vseeno brez zaposlitve. Odločil se je, da si poišče delo, a ga ni mogel dobiti. Kot drug razlog pa je navedel, da je delal kot fotomodel, česar pa njegov oče ni odobraval. Trdil je, da je to v nasprotju z božjo voljo, da je to prepovedano. Že od desetega razreda je razmišljal, da bi odšel. Takrat se je namreč tudi začel ukvarjati z modo. Njegovo življenje v Maroku nikoli ni bilo ogroženo. Sredstva za pot do Evrope je dobival od mame, ki mu jih je pošiljala, ko je bil na poti. Zaposlitev je odšel iskati tudi v Katar in Hong Kong, vendar neuspešno, zato se je vrnil v Maroko. Drugih razlogov, zaradi katerih je zapustil državo, nima. Od Slovenije pričakuje, da dobi službo v modi.

6. Kot je toženka navedla, ni tožnik do izdaje izpodbijane odločbe predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti, čeprav je pri podaji prošnje zatrdil, da se bo potrudil. Takrat je povedal tudi, da mu je hrvaška policija vzela in strgala potni list, osebno izkaznico pa ima v Maroku in jo lahko pridobi. Na osebnem razgovoru je izjavo spremenil in rekel, da ima oba dokumenta v Srbiji, ob soočenju s to spremenjeno izjavo pa je povedal, da je to storil zato, ker mu rekel prevajalec, da bi lahko imel zaradi tega težave, zatrdil je, da mu je bil potni list odvzet na Hrvaškem, osebno izkaznico pa je pustil v Srbiji. Toženka temu ne sledi in meni, da tožnik ne želi dostaviti osebnih dokumentov zato, da se ga ne bi moglo vrniti v izvorno državo. Toženka pravi, da tožnikove istovetnosti ni nesporno ugotovila, saj ni predložil nobene listine, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Očitno toženka v odločbi ne dvomi, da tožnik prihaja iz Maroka in da je državljan Maroka, in v nadaljevanju izpodbijane odločbe tudi ugotavlja, da je Maroko varna izvorna država.

7. Toženka v izpodbijanem aktu pravi, da je tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je Maroko zapustil, ker tam nima prihodnosti, ker si tam ni mogel najti službe in ker si želi ustvariti kariero fotomodela. Na vprašanje uradne osebe, ali bi ostal v Maroku, če bi tam dobil delo, je odgovoril, da bi lahko. Želi pa dobiti delo v modi. V Maroko se ne želi vrniti, ker tam nima ničesar razen družine.

8. Iz vsega navedenega toženka zaključuje, da je potrebno tožnikovo prošnjo šteti za neutemeljeno. Okoliščine, ki jih je navedel, se navezujejo predvsem na nezmožnost zaposlitve in željo po pridobitvi dela v modi. Toženka v odločbi poudarja, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju oseb, ki imajo socialne oziroma ekonomske težave, ampak izključno reševanju težav, ki so jih prosilci imeli zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Iz tožnikovih navedb pa očitno izhaja, da težav ni imel zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak izključno iz ekonomsko socialnih razlogov. Kot takšno pa nima nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1.

9. Iz nadaljevanja izpodbijane odločbe izhaja, da je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom Maroko določila kot varno izvorno državo, iz navedb tožnika pa ne izhaja, da Maroko zanj ne bi bil varen. Tožnik je sam povedal, da je tam varno in tudi v Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1.

10. Toženka ugotavlja tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, saj mu v izvorni državi ni grozila smrtna kazen ali usmrtitev, ravno tako pa iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, da bi mu v izvorni državi grozilo mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Po njegovih izjavah je pobegnil zato, da bi se lahko zaposlil in se ukvarjal z modo.

11. Toženka še poudarja, da tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi.

12. Tožnik v tožbi toženki očita kršitev materialnega prava, napačno ugotovitev dejanskega stanja in kršitev procesnih pravil. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugodi prošnji tožnika oziroma podredno, da zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

13. Navaja, da ni res, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, saj je tožnik prošnjo podal iz verskih razlogov. Res je navedel, da se je ukvarjal z modo in da se želi ukvarjati z modo, vendar pa je bil njegov oče proti temu iz verskih razlogov, ker je to »haram«, kar pomeni, da ni po božji volji oziroma odobreno s strani boga. V arabski oziroma v islamski kulturi pa zadeve, ki niso po »volji boga«, lahko pripeljejo tudi do preganjanja, diskriminacije in mučenja. V medijih se lahko vsak dan bere, kaj doživljajo mladi moški v arabskem svetu, ki se ukvarjajo z modo, saj veljajo za amoralne in so zaradi tega preganjani, zaprti, bičani in kamenjani, družina se jim odpove, kar pomeni, da so odrinjeni na rob družbe, brez kakršnekoli možnosti preživetja. Če pa so osebe, ki se ukvarjajo z dejanji, ki niso po »volji boga«, še pripadniki določene družbene skupine, ki v islamu ni sprejemljiva, kar upravni organ ni raziskoval, potem ne drži ugotovitev upravnega organa, da ni mogoče zaključiti, da prosilcu ob vrnitvi v izvorno državo ne bi grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Meni, da upravni organ tožnika kot prosilca ni spraševal o njegovih osebnih okoliščinah in preferencah, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti brez dvoma, ali mu zaradi njegovih osebnih okoliščin grozi resna škoda, ki jo določa 28. člen ZMZ-1.

14. Navaja še, da je Maroko morda na prvi pogled res varna država, kar pa ne izključuje, da so določene družbene skupine, kamor sodijo tudi osebe, ki se ukvarjajo z modo v islamskem svetu, marginalizirane in kriminalizirane in izpostavljene preganjanju in poniževalnemu ravnanju ter nadlegovanju, kot je izpovedal tožnik. Glede na tako nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, ni mogoče napraviti zaključka, da je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in da je izvorna država varna, saj upravni organ ni razčistil vprašanja in okoliščin glede tožnikovega »ukvarjanja z modo«, kljub temu, da je prosilec navajal, da je bil nadlegovan, da je družina glede tega stroga, da ukvarjanje z modo ni po božji volji oziroma odobreno s strani boga.

15. Toženka je na tožbo odgovorila. Zavrača očitke tožnika in vztraja pri izdani odločbi in njenih razlogih. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

16. Tožba ni utemeljena.

17. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo, ki jo je sprejela v pospešenem postopku, pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 14. 5. 2019 za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno.

18. Na podlagi 1. do 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (2. alineja).

19. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Maroka, kot to navaja tudi tožnik, toženka pa o teh navedbah ne dvomi, kljub temu da tožnik svoje identitete ni izkazal z veljavnim osebnim dokumentom s sliko, saj je ugotovila, da tožnik ni izkazal, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

20. Med strankama upravnega postopka nadalje ni sporno, da je bila tožnikova izvorna država Maroko uvrščena na seznam varnih izvornih držav v smislu 61. člena ZMZ-1 z Odlokom Vlade RS.

21. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1.

22. Skladno z določili prve do pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku, bodisi v pospešenem postopku. Z določilom pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tako zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz določbe 52. člena ZMZ-1.

23. Tožnik je kot razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo, navajal nezmožnost zaposlitve in željo po pridobitvi dela v modi. Da bi njegov oče oziroma njegova družina nasprotoval/a tožnikovem ukvarjanju z modo in drugim njegovim osebnim okoliščinam na tak način, da bi morebiti lahko šlo za dejanja preganjanja, tožnik ni navedel niti v upravnem postopku niti v tožbi, ko ni imel nobenega zadržka, da ni natančno opisal, za kakšno obliko nestrinjanja ali celo preganjanja naj bi šlo. Tožnik je sicer izpovedal, da je bil nadlegovan in da ima rad svobodo, ki je v Maroku ni, vendar tega ni nikoli opisal v smislu subjektivnega strahu pred vrnitvijo. Tudi prisoten pooblaščenec na podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru mu v zvezi s tem ni postavil vprašanj niti ni tega kakorkoli opisal v tožbi, toženi stranki pa brez zadostne trditvene podlage tožnika, pri katerem očitno ni posebnih okoliščin ranljivosti v smislu določila 21. člena Direktive 2013/33/EU o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito ni treba preverjati z obrnjenim dokaznim bremenom, ali bi bil lahko tožnik preganjan v izvorni državi oziroma ali bi bil ob vrnitvi v izvorno državo lahko izpostavljen resni škodi. Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1 pa je dokazno breme na tožniku glede osebnih okoliščin, ki kažejo na utemeljen strah pred preganjanjem.¹ Sodišče se sicer lahko strinja s tožnikom, da v arabski oziroma v islamski kulturi zadeve, ki niso po »volji boga«, lahko pripeljejo tudi do preganjanja, diskriminacije ali nečloveškega ravnanja v zvezi s pripadnostjo določeni družbeni skupini. Vendar pa tožnik ni navedel in ni natančno in jasno opisal dogodke, da bi se njemu dogajalo karkoli od naštetega ali da bi mu dejanja preganjanja grozila v primeru vrnitve niti ni prepričljivo opisal subjektivne komponente strahu. Brez zadostne trditvene in konkretne dejanske podlage v tožbi pa tudi ni moč očitati toženki, da bi morala v zvezi s tem v upravnem postopku postaviti prosilcu več konkretnih vprašanj in zato v tej zadevi ni mogoče ugotoviti, da je način vodenja osebnega razgovora negativno vplival na zakonitost in pravilnost odločitve.

24. Sodišče ugotavlja, da je toženka navedla dovolj jasne in prepričljive razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite, na katere se tudi sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje. Sodišče ugotavlja, da se je toženka do tožnikovih podanih razlogov zapustitve izvorne države opredelila dovolj celovito ter jih zavrnila s pravilno oceno kot premalo tehtne za ugotovitev o upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1.

25. Maroko je z Odlokom uvrščen na seznam varnih izvornih držav in tožnik prihaja iz Maroka. Ob tem pa se sodišče strinja z ugotovitvijo toženke, da iz tožnikovih lastnih izjav, podanih v prošnji in na osebnem razgovoru, ne izhaja, da bi ta država zanj ne bila varna ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin (2. alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1).

26. V skladu s 1. A členom Ženevske konvencije morajo dejanja: - biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti, ali; - predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Dejanja preganjanja v skladu s 1. A členom Ženevske konvencije so predvsem: - dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; - pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; - pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; - nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; - pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona; - dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke (drugi odstavek 26. člena ZMZ-1). Tudi po presoji sodišča v predmetni zadevi ni podano dejansko stanje, ki ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1.

27. Toženka se je pri svoji odločitvi dodatno oprla še na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1, ki določa, da se prošnja prosilca štetje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. Določba 2. alineje 52. člena ZMZ-1 med drugim daje pristojnemu organu možnost, da odloči o prošnji za mednarodno zaščito in jo kot očitno neutemeljeno zavrne ob upoštevanju koncepta varne izvorne države po določilih 61. člena ZMZ-1 v pospešenem postopku. Maroko je z Odlokom razglašen za varno izvorno državo. Skladno s prvim odstavkom 62. členom ZMZ-1 je potrebno kumulativno ugotoviti, ali ima prosilec državljanstvo te države (1. alineja), kar v predmetni zadevi ni sporno, kot že navedeno, in da prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom (ZMZ-1) za tožnika ni varna izvorna država (2. alineja). Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Vendar pa je toženka v predmetnem postopku posebne okoliščine tožnika tudi presojala, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe na straneh 4 in 5. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se lahko štelo, da zaradi njegovih posebnih okoliščin Maroko zanj ni varna izvorna država. Sodišče se v tem delu v celoti strinja z navedbami toženke in njenimi razlogi.

28. Po povedanem je kriterij, po katerem se ugotavlja, ali gre za varno izvorno državo, iz 1. alineje prvega odstavka 62. člena ZMZ-1, v konkretnem primeru izpolnjen. Izpolnjen pa je tudi po presoji sodišča kriterij iz 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj iz upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik izkazal tehtne razloge, zaradi katerih bi Maroko zanj ne bil varna izvorna država.

29. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja glede na tožnikovo možnost bivanja v varni izvorni državi tudi po mnenju sodišča tožnik pogojev za status begunca ali status subsidiarne zaščite ne izpolnjuje. Zato je po presoji sodišča toženka pravilno odločila, da se tožnikova prošnja, kot prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, ker prihaja iz varne izvorne države, v pospešenem postopku kot očitno neutemeljena zavrne (na podlagi 5. alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s 1. in 2. alinejo 52. člena ZMZ-1).

30. Pristojni organ tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena. Pristojni organ mora tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, po presoji sodišča je glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki upravnih spisov, toženka v obravnavani zadevi navedeno tudi storila. Vse tožnikove relevantne navedbe je toženka dokazno ocenila in se opredelila do tožnikovih izjav, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena.

31. Sodišče se prav tako strinja z razlogi in zaključkom toženke, da v obravnavani zadevi glede na navedbe tožnika ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, po katerem zajema resna škoda: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

32. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

33. Zastopnik tožnika je svetovalka za begunce. Svetovalci za begunce imajo skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na Upravnem in Vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo. Svetovalec za begunce namreč povrnitev stroškov postopka lahko skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 zahteva od Ministrstva za notranje zadeve in ne od sodišča, ki zato o povračilu stroškov ni odločalo.

-------------------------------
¹ Člen 4. (1) Kvalifikacijske direktive II in mutatis mutandis sodba Velikega senata EU v zadevi J. K. and others v. Sweden, odstavek 92. in 96.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 789/2019-7
• UPRS Sodba I U 300/2020-7
• UPRS Sodba I U 1060/2020-6