UPRS Sodba I U 1048/2018-11

Jedro

Preverba vseh okoliščin uvoza in pridobitev dodatnih podatkov pri izvoznikih, sta na deklarantu, torej tožniku, še toliko bolj, kolikor obstajajo kakšni razlogi za sum ali druge okoliščine, ki narekujejo povečano opreznost. Ravno deklarant ima neposredno možnost preverjanja vseh okoliščin, zato je prvenstveno na deklarantu tudi zavrnitev sprejema mandata, kolikor ni gotov v vse okoliščine, saj v nasprotnem primeru nosi odgovornost. Tožnik bi moral preveriti vse okoliščine uvoza in pridobiti dodatne podatke pri izvoznikih v vsakem primeru. Informativni dokument o uporabi členov 220(2)(b) in 239 Carinskega zakonika Skupnosti, na katerega se sklicuje tožnik, jasno izpostavlja, da je pri presoji, ali bi zavezanec za plačilo lahko odkril napako, kolikor je do napake prišlo, treba poleg same vrste napake upoštevati tudi poklicne izkušnje zavezanca in stopnjo njegove skrbnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ v zadevi naknadne vknjižbe uvoznih dajatev, v ponovnem postopku po sodbi tega sodišča I U 993/2015-15 z dne 8. 3. 2016, tožniku kot deklarantu določil naknadno plačilo carinskih dajatev za blago: 60 PC, 90.000 m2, steklena tkanina, narejena iz roving prediva v obliki mreže z velikostjo odprtin 5 x 5 mm, bele barve, ki je prevlečena s plastično maso (kopolimer stiren akrilat) z maso 145 g/m2, trgovski naziv fiberglass mesh, skupne površine 90.000 m2, sproščeno v prost promet z uvozno carinsko deklaracijo MRN št. 12SI00603640686806 z dne 14. 6. 2012, Izpostava A., po postopku 40 (hkratna sprostitev v prost promet in vnos v domačo porabo), v skupnem znesku 1.003,59 EUR, iz naslova razlike carinske stopnje 3,5 %, razlike DDV in pripadajočih obresti. Ugotovil je, da je bil dolgovani znesek na podlagi prvotne odločbe že poravnan. Finančni organ in stranka trpita vsak svoje stroške postopka, pritožba zoper odločbo pa ne zadrži njene izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila prvotna odločba davčnega organa z dne 9. 6. 2014 (s katero je tožniku in prejemniku blaga določil enake naknadne uvozne dajatve) s sodbo naslovnega sodišča I U 993/2015-15 z dne 8. 3. 2016 odpravljena ter zadeva vrnjena prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje skladno z napotki sodbe.

3. Na podlagi napotkov sodišča je prvostopenjski organ pristopil k ponovnemu pregledu in preučitvi listin. Preverjanje porekla blaga, uvoženega iz Tajske, je bilo opravljeno v zvezi misijo Evropskega urada za boj proti goljufijam (v nadaljevanju OLAF), katere namen je bil ugotoviti dejansko poreklo tkanin z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken, uvoženih v EU iz Tajske. O ugotovitvah je carinski organ 31. 5. 2016 sestavil zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, na katere carinski organ odgovori v obrazložitvi izpodbijane določbe in jih obrazloženo zavrne. Carinski organ se sklicuje na Poročilo OLAF z dne 21. 11. 2013, s prilogami št. 1 do 9. Predmetno blago je v pristanišče A. prispelo iz LR Kitajske z vmesnim pretovorom v komercialni prosti coni Leam Chabang na Tajskem, kar pomeni, da je bilo potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu (Form A) št. IA2012-0089726 z dne 16. 5. 2012 izdano na podlagi napačnih in nepravilnih informacij izvoznika. Identificirali so tajske izvoznike (podjetji B. in C., oba iz Tajske) ter tri tajska podjetja za carinsko skladiščenje (med njimi tudi podjetje D.), ki opravljajo storitve za podjetja, ki uporabljajo skladišče E.. Sporno blago je bilo odposlano iz LR Kitajske na Tajsko in po menjavi zabojnikov ter pretovarjanju poslano v EU. Blago ni bilo predmet nikakršnih predelav ali proizvodne dejavnosti na Tajskem, zato je ohranilo kitajsko poreklo in zato zanj veljajo antidampinške dajatve oziroma v konkretnem primeru 7% konvencionalna carinska stopnja. Dodatno pa je bilo glede na cit. sodbo ugotovljeno in obrazloženo, da se je v skladiščih proste cone sporno blago zgolj raztovarjalo iz enih zabojnikov in v nespremenjeni obliki natovarjalo na druge zabojnike, s tem da se je za takšno nesporno kitajsko blago zahtevala s strani tajskih izvoznikov izdaja potrdil o preferencialnem tajskem poreklu. Iz tega izhaja, da je tajski izvoznik pristojnim tajskim organom predstavil lažne oziroma nepravilne podatke v zvezi s poreklom, saj je zamolčal kitajsko poreklo blaga. V prosti coni pa je lahko prisotno blago s tajskim poreklom, kot tudi blago brez porekla (to je blago iz Kitajske ali tretjih držav), kar je splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati. Ker je tajski izvoznik podal lažne podatke o poreklu konkretnega blaga, pristojni organi niso mogli vedeti, da konkretno blago nima tajskega porekla. Če bi se v prosti coni nahajalo samo blago brez porekla (torej iz Kitajske ali od drugod), pa bi bilo obratno. Tajski organi se torej v trenutku izdaje potrdil (Form A) zato niso zavedali in se tudi niso mogli zavedati, da blago ne ustreza pogojem za tajsko poreklo. Carinski organi namreč niso zavezani k predhodni kontroli, četudi so jo upravičeni opraviti, in se lahko zadovoljijo z informacijami izvoznika. Podaja napačnih in neresničnih informacij s strani izvoznika pa je nato imela za posledico neupravičeno izdano potrdilo o tajskem poreklu; v nasprotnem primeru takšno potrdilo ne bi bilo izdano. Drži sicer, da v skladiščih proste cone ni dovoljena predelava ali proizvodnja, kot to opozarja tožnik, vendar pa to ne izključuje, da se za blago tajskega porekla v prosti coni brez predelave in proizvodnje ne bi moglo izdati potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu. Nasprotno pa velja za blago kitajskega porekla, saj se zanj ob dejstvu, da se v prosti coni izvaja le skladiščenje in pretovarjanje, potrdilo o preferencialnem tajskem poreklu ne sme izdati, tako kot se je to zgodilo v obravnavani zadevi. Poleg tega tožnik ni bil v dobri veri, ki jo zahteva 220(2)(b) člen Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o uvedbi carinskega zakonika skupnosti (v nadaljevanju CZS), saj je finančni organ obravnaval večje število pritožb tožnika v zvezi z naknadnim obračunom carinskih dajatev glede istovrstnega blaga in gre torej pri tožniku za družbo, ki se že dlje časa ukvarja s tovrstnimi posli, tudi istega uvoznika. Kot izvajalec pa mora poznati predpise ter katere dajatve je treba plačati. Tako bi tožnik moral vedeti, da je za tkanine iz steklenih vlaken, če so proizvedene na Kitajskem, treba plačati dajatve. Tožnik svojo dobro vero utemeljuje zgolj s predložitvijo potrdila (Form A) o preferencialnem poreklu. Zato opustitev vknjižbe po 220(2)(b) členu CZS ne pride v poštev, ker ni izpolnjen pogoj dobrovernosti.

4. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je drugostopenjski organ zavrnil in v celoti sledil obrazložitvi izpodbijane odločbe, vključno z odgovori na pripombe na zapisnik. Ugovor, da v izpodbijani odločbi ni dovolj zanesljivo ugotovljeno, da sporno blago dejansko prihaja iz Kitajske, je zavrnil, saj je sodišče že v sodbi I U 993/2015-15 z dne 8. 3. 2016 navedlo, da obstajajo povezave med številko tajske carinske uvozne deklaracije in tajske izvozne carinske deklaracije za isto pošiljko ter povezave med tajskimi podatki in uvozom v EU, predvsem preko številk računov. Iz navedenega nedvomno izhaja, da je poreklo pošiljk blaga, ki ga je v obravnavani zadevi družba C. izvozila iz Tajske s predmetno carinsko deklaracijo, kitajsko in zanj veljajo antidampinške dajatve oziroma, v konkretnem primeru, 7% konvencionalna carinska stopnja. Glede pogojev za opustitev vknjižbe po členu 220(2)(b) CZS pritožbeni organ ugotavlja, da:

(i) napake samih pristojnih organov ni bilo, saj v času izdaje izpodbijanega potrdila (Form A), pristojni tajski organ ni vedel in mogel vedeti, da predmetno blago izvoznika družbe C. ni izpolnjevalo pogojev, pod katerimi bi lahko šteli, da je tajskega porekla, saj so podatke vsled raziskave OLAF dobili šele v letu 2013, pa četudi bi vedeli, da se blago nahaja v prosti coni (saj se tam lahko nahaja tako blago s poreklom, denimo tajskim, kot tudi blago brez porekla, denimo kitajsko blago ali blago tretjih držav);

(ii) tožnik ne more uspeti s sklicevanjem na svojo dobro vero, rekoč, da ni imel nobenega razloga za dvom v navedbe in dokumentacijo, izdano s strani tujih organov, in da ni imel možnosti preverjanja listin. Zahtevana je skrbnost dobrega gospodarstvenika, še posebej upoštevaje, da gre za blago s povečanim tveganjem, za nepravilnosti glede porekla in za tvegano državo uvoza, tožnik pa je kljub temu zgolj pasivno prejemal informacije in listine, čeprav je objektivno odgovoren za točnost podatkov v carinskih deklaracijah in dostavo dokazil o pristnosti in veljavnosti in čeprav že od leta 2009 dalje potekajo aktivnosti na ravni EU v zvezi z zaščito proti dampinškemu uvozu tovrstnih tkanin iz tretjih držav in Kitajske. Kolikor bi zavezanec za plačilo dajatev od sopogodbenikov med sklenitvijo pogodbe ali po njej pridobil vse dokaze, da blago izvira iz države, za katero velja sistem splošnih tarifnih preferencialov, vključno z dokumenti, ki dokazujejo takšno poreklo, bi to pomenilo zaščito pred tveganjem naknadne izterjave. Pri oceni ugodnosti trgovanja s takšnim blagom mora preudaren subjekt upoštevati tudi tveganja in jih sprejeti, kot da spadajo med normalne obveznosti;

(iii) glede upoštevanja vseh določb, ki jih veljavni predpisi določajo za carinsko deklaracijo, pa pritožbeni organ tudi ugotavlja neizpolnjenost tretjega pogoja za opustitev naknadne vknjižbe, saj je OLAF v svoji preiskavi ugotovil, da blago ni pridobilo tajskega porekla, kot je bilo deklarirano, kar pomeni neizpolnitev tega pogoja - upoštevanja vseh določb, ki jih določajo veljavni predpisi EU, kadar gre za ugodnosti v okviru splošne sheme preferencialov (Uredba (EGS) št. 2454/93).

Tako po mnenju pritožbenega organa ni izpolnjen nobeden od treh kumulativno določenih pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni, da bi bilo mogoče nasprotovati naknadni vknjižbi dajatev.

5. Glede na napotke sodišča pritožbeni organ obrazloženo kot neupoštevno zavrne še tožnikovo sklicevanje na tč. 21-24 in 29 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 21/2013, saj, tudi če bi bilo očitno, da so organi, ki so potrdilo (Form A) izdali, vedeli ali bi morali vedeti tudi z vidika teh določb, da konkretno blago ni izpolnjevalo pogojev za potrditev tajskega porekla, se mora naknadna vknjižba še vedno opraviti, saj bi bil s tem izpolnjen samo eden od treh pogojev. Zgolj povečanje tajskega izvoza tovrstnega blaga v EU oz. zmanjšanje kitajskega izvoza tovrstnega blaga v EU še ne pomeni, da bi morali tudi tajski organi, ki izdajajo potrdila (Form A) vedeti, da so s strani izvoznika posredovani podatki za pridobitev tajskega porekla nepravilni, še posebej glede na to, da lahko o zahtevku odločajo že zgolj z zanašanjem na posredovane podatke in brez pregleda blaga, posebej, ker se je zadevo blago na Tajskem označevalo z oznako HS 7019 90 namesto z 7019 59 in 7019 51. Navedba tožnika, da na Tajskem ni obratov za proizvodnjo tovrstnih tkanin, je nepreverljiva. Dodatno glede napotkov iz citirane sodbe pritožbeni organ še pojasnjuje, da vprašanje, v kolikšnem obsegu in na kakšni podlagi je mogoče pristojni tajski organ (Oddelek za zunanjo trgovino) šteti za pristojni organ v zvezi z uporabo preferencialne tarifne obravnave, ni bilo predmet postopka niti v ponovnem postopku na prvi niti posledično na drugi stopnji, saj je predmet obračuna zgolj razlika v carini in ne protidumpinška dajatev. S sklicevanjem na Uredbo Komisije (EU) št. 1006/11, Oddelek I. odgovori še na pritožbene navedbe o aplikabilnosti 7% konvencionalne stopnje dajatve. Glede na to, da je postopek za vračilo uvoznih dajatev ločen in samostojen od odmernega postopka, ki je predmet izpodbijane odločbe, uporaba 239. člena CZS ne pride v poštev (pri čemer pa pritožbeni organ vseeno doda, da po njegovi oceni tožnik tudi ni izkazal pogojev po 239. členu CZS). Glede zatrjevanega zastaranja po tretjem odstavku 221. člena CZS pritožbeni organ argumentirano pojasni, da v obravnavnem primeru do zastaranja ni prišlo, saj je bila tožnikova carinska deklaracija vložena 14. 6. 2012, s tožnikovo pritožbo 30. 6. 2014 pa je bil tek roka odložen do vročitve sodbe sodišča I U 993/2015-15 z dne 8. 3. 2016; četudi bi se tek nadaljeval že naslednji dan po izdaji sodbe, 9. 3. 2016, triletni rok iz 221. člena CZS do izdaje izpodbijane odločbe še ni potekel. Prav tako pa še ni potekel absolutni zastaralni rok iz 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

6. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo in navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja le, da je imela večina pošiljk predmetne tkanine poreklo iz Kitajske, kar ne potrjuje te ugotovitve za vse pošiljke in predvsem v tej zadevi obravnavano pošiljko, ki je bila deklarirana s sporno deklaracijo. Dodaja, da se je blago na Tajskem nepravilno označevalo in da ni logično, da pristojni tajski organ ne bi vedel o statusu predmetnega blaga, čeprav je celotno območje bilo prosta cona, kjer proizvodnja ni dovoljena. Preiskava OLAF, ki je t.i. policijski organ EU, je bila posebna, praktično kriminalistična, pa kljub temu celotnega obsega ni uspela raziskati in se tudi za obravnavno blago z gotovostjo ne ve, ali je kitajsko ali ne, o čemer pritožbena odločba sploh nima obrazložitve; tožnik pa takšnih znanj in pooblastil nima, čeprav je preudaren gospodarski subjekt, ki je s tem, ko je sprejel potrdilo (Form A), in s tem, ko ni razpolagal z nobeno informacijo o kakršnemkoli razumnem dvomu o nasprotnem, vse naredil pravilno. Tudi ne drži, da bi lahko vpogledal v TARIC, saj je ta dostopen šele od 1. 1. 2013 dalje. Tožnikova obveznost glede tretjega pogoja po 220(2)(b) členu CZS pa je omejena na tiste podatke in dokumente, ki jih deklarant razmeroma lahko pozna in dobi; če pa deklarant predloži edine podatke in dokumente, ki jih razmeroma lahko pozna ali pridobi, velja, da je ta pogoj izpolnjen. Tožnik je deloval v dobri veri in ni bil z ničemer seznanjen o napakah, napaka pa tudi ne izvira od družbe D.. Vztraja pri ugovoru zastaranja. Sklicuje se na listine in pisanja iz upravnega spisa, izpis s spleta glede sistema TARIC ter predlaga zaslišanje svojega zakonitega zastopnika. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano in drugostopenjsko odločbo odpravi oziroma, podredno, da ju odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, ter toženi stranki pa naloži povračilo tožnikovih sodnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri izpodbijani odločbi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, da ne drži, da bi bil TARIC dostopen šele do leta 2013 dalje, saj se je lahko že od leta 2004 dalje uporabljal splošno odprt brskalnik TARIC, ki se nahaja na spletni strani Evropske komisije, od leta 2013 dalje pa je dosegljiv na podlagi kvalificiranega potrdila in gesla na spletnem naslovu slovenskih carinskih organov.

8. V pripravljalni vlogi tožnik s sklicevanjem na drugi odstavek 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ugotavlja, da je odgovor na tožbo pavšalen in se zato dejstva, do katerih se toženka v odgovoru ni opredelila, štejejo za priznana. Še enkrat izpostavlja, da je ravnal v dobri veri in navaja, da se mu ne more očitati nepoznavanje predpisov, saj je Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 21/2013 začela veljati šele 17. 1. 2013 in je tedaj protidampinške dajatve razširila tudi na tovrstno blago iz Tajvana in Tajske, Uredba Komisije (EU) št. 437/2012, s katero se je začela preiskava glede možnega izogibanja protidampinškim ukrepom, pa tudi šele dne 25. 5. 2012, oboje torej po izdaji potrdila (Form A) z dne 16. 5. 2012. Glede napake pristojnih organov pa se ponovno sklicuje na tč. 21-24 in 29 Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 21/2013 in torej na vedenje pristojnih organov, da blago ni izviralo iz Tajske, ter na odločbe Komisije REM (116) REM 21 a 24/00, REM 28/01 (glede katerih se sklicuje na Informativni dokument o uporabi členov 220(2)(b) in 239 Carinskega zakonika Skupnosti, objavljen na spletni strani FURS). Nepojasnjeno ostaja tudi stališče organa prve stopnje, da Oddelka za zunanjo trgovino ni mogoče šteti za carinski organ in da tožnik ne izpolnjuje pogoja dobrovernosti. V zvezi z ugovorom zastaranja opozarja, da v tej zadevi novi Carinski zakonik Unije, ki zastaranje ureja v 103. členu, ne velja, ampak še naprej velja določba 221. člena CZS, in vztraja, da je prvostopenjski organ v ponovnem postopku izpodbijano odločbo izdal prepozno.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Po delni dopolnitvi razlogov v pritožbenem postopku je skladna tudi s pravnimi stališči in napotki sodbe naslovnega sodišča I U 993/2015-15 z dne 8. 3. 2015. Sodišče zato sledi njenim razlogom in razlogom drugostopenjske odločbe ter se po pooblastilu iz 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje.

11. Tožnikov argument o neobrazloženosti toženkinega odgovora na tožbo ni upošteven, saj že odgovor na tožbo sam po sebi v upravnem sporu ni obligatoren. Drugače kot to velja po ZPP, je vložitev odgovora na tožbo po določbah ZUS-1 namreč pravica in ne tudi sodelovalna dolžnost stranke, nespoštovanje katere bi bilo sankcionirano.¹ Zato dejstva, do katerih se toženka po navedbi tožnika ni opredelila, ne štejejo za priznana.

12. Na ugovor, da se konkretno za sporno blago z gotovostjo ne ve, ali je kitajskega porekla ali ne, je odgovorjeno že na straneh 6 in 7 izpodbijane odločbe, kjer se obrazloženo kot nedvomno ugotavlja, da je sporno blago prispelo s Kitajske, in navede podlaga za takšno ugotovitev. O tem se izreče tudi drugostopenjski davčni organ, sklicujoč se na obrazložitev sodbe I U 993/2015-15 z dne 8. 3. 2016 in ugotovljeno povezavo med številko tajske carinske uvozne deklaracije in tajske izvozne deklaracije za isto pošiljko ter povezavo med tajskimi podatki in uvozom v EU, predvsem preko številk računov, iz katere nedvomno izhaja, da je poreklo pošiljk tkanine z odprto mrežno strukturo iz steklenih vlaken, ki jih je v obravnavani zadevi podjetje C. izvozilo iz Tajske s predmetno carinsko deklaracijo, kitajsko. Zato je to dejstvo, kot navaja drugostopenjski davčni organ, že po presoji sodišča v prvem sojenju ustrezno ugotovljeno. Ugotovitve so skladne s podatki upravnega spisa – prilogami (1-9) k Poročilu OLAF z dne 21. 11. 2013 ter Mission Report (MR) z Aneksi 1, 5, 6, 7, 8K-SI (v nadaljevanju: priloga 8K-SI) in 9, ki nedvoumno prikazuje korelacijo med podatki, zbranimi na Tajskem, in uvoznimi podatki Evropske unije, in iz katerih (konkretno v tej zadevi iz priloge 8K-SI, 4A in 4B-11) izhaja, da je blago, ki je bilo fakturirano z računom št. RE056/12 (pri čemer je ta številka fakture enaka tako v primeru tajske uvozne fakture, kot tudi v primeru uvozne fakture v Evropsko unijo, ki jo je tožnik tudi priložil v tej zadevi obravnavani carinski deklaraciji MRN št. 12SI00603640686806 z dne 14. 6. 2012) po poreklu iz Kitajske. Zato tožbene navedbe v tem delu, ki predstavljajo le ponovitev pritožbenih navedb, sodišču niso vzbudile nikakršnega dvoma in v tej zvezi v celoti sledi obrazložitvama obeh davčnih odločb. Tega ne spremeni tudi tožbena trditev o domnevno nepravilnem označevanju blaga na Tajskem, saj je le-ta pavšalna, tožnik pa tudi ne navede, kako naj bi ta zatrjevana nepravilnost vplivala oz. izpodbila ugotovitve o poreklu blaga. Enako kot pavšalno sodišče ocenjuje tožbeno navedbo o tem, da „vsak državni organ ve, kaj se lahko počne na njegovem območju“. Oba davčna organa jasno in logično pojasnita stanje v skladiščih proste cone, tj., da se tam lahko nahaja tako blago s poreklom kot tudi blago brez porekla, pri čemer na strani oblasti ni obveze preverjanja v tej zvezi, temveč se lahko organi zanesejo na predložene podatke. Dokazni predlog za zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika sodišče zavrača kot prepoznega, saj tožnik tega dokaznega predloga ni podal niti na prvi niti na drugi stopnji upravnega postopka, četudi zato po sami naravi stvari ni bilo nobenega razloga. V zvezi z izdajateljem spornega potrdila (Form A), tožnik niti v postopku do izdaje izpodbijane odločbe niti v pritožbenem postopku nepristojnosti Oddelka za zunanjo trgovino za izdajo potrdila o izvoru, ki ga je sam priložil carinski deklaraciji, ni ugovarjal. Ravno nasprotno, tožnik je v pripombah na zapisnik organ imenoval „tajski pristojni carinski organ“, „pristojen tajski organ“ in „pristojni organi Tajske“, v pritožbi zoper izpodbijano odločbo pa je celo navedel, da gre pri potrdilu (Form A) za „uraden dokument pristojnega organa tretje - Tajske države“, organ pa imenuje v nadaljevanju tudi „tajske pristojne vladne organe“, „pristojni vladni organi določene države, kot v konkretnem primeru Tajski vladni Oddelek za zunanjo trgovino“, „tajski carinski pristojni organi“, „pristojen tajski organ“ in „pristojen tajski državni organ“. Zato po presoji sodišča v upravnem sporu ne more uspeti s pavšalno zahtevo za dodatno utemeljevanje pristojnosti tega organa za izdajo obravnavanega potrdila.

13. Že ugotovitev, da v zadevi ni bilo napake carinskih organov, narekuje odločitev, da se naknadna vknjižba ne opusti. Vendar pa sta se davčna organa vseeno opredelila še do tega, da se tožnik v obravnavani zadevi ne more sklicevati na svojo dobrovernost. Tožbene navedbe, da tožnik nima znanj in pooblastil, kakršna ima OLAF, in da zato napake carinskih organov ni mogel odkriti, ne prestanejo resnega preizkusa. Drugostopenjski davčni organ pravilno opozarja, da sta preverba vseh okoliščin uvoza in pridobitev dodatnih podatkov pri izvoznikih, na deklarantu, torej tožniku, še toliko bolj, kolikor obstajajo kakšni razlogi za sum ali druge okoliščine, ki narekujejo povečano opreznost; sodišče pa temu še dodaja, da ima ravno deklarant neposredno možnost preverjanja vseh okoliščin, zato je prvenstveno na deklarantu tudi zavrnitev sprejema mandata, kolikor ni gotov v vse okoliščine, saj v nasprotnem primeru nosi odgovornost. Tožnik tudi na tem mestu ponavlja, da še OLAF ni uspel vsega raziskati in da za predmetno blago ni jasno, ali je kitajskega porekla ali ne, kar sodišče, kot že obrazloženo, zavrača. Tožnikovo izvajanje, kdaj so začeli veljati posamezni predpisi, ki jih drugostopenjski davčni organ navaja na str. 7 svoje odločbe, oz. da so začeli veljati ali se uporabljati šele kasneje, kot je merodajno za obravnavani primer, ni upoštevno in tožnika ne odveže. Tožnik bi moral ravnati na zgoraj opisani način in preveriti vse okoliščine uvoza in pridobiti dodatne podatke pri izvoznikih v vsakem primeru, zadevni pravni akti, na katere se sklicuje drugostopenjski davčni organ pa to samo še dodatno utemeljujejo. Informativni dokument o uporabi členov 220(2)(b) in 239 Carinskega zakonika Skupnosti, na katerega se sklicuje tožnik, jasno izpostavlja, da je pri presoji, ali bi zavezanec za plačilo lahko odkril napako, kolikor je do napake prišlo, treba poleg same vrste napake upoštevati tudi poklicne izkušnje zavezanca in stopnjo njegove skrbnosti. Tožnik je, kot izpostavljata oba davčna organa, gospodarska družba, ki se profesionalno ukvarja tudi s storitvami glede carinskih postopkov, torej gre za izkušen subjekt. Trditev tožnika o nedostopnosti TARIC pred letom 2013 pa sodišče zavrača, saj je sistem, kot pravilno izpostavlja toženka, v digitalni obliki obstajal že mnogo prej.

14. Glede tretjega pogoja za opustitev knjižbe se sodišče strinja in sklicuje na razloge, ki jih navaja drugostopenjski davčni organ na straneh 7-8 svoje odločbe, saj bi tožnik, kot že pojasnjeno, tudi po presoji sodišča kot deklarant mogel pridobiti več informacij o blagu.

15. Sklepno sodišče dodaja še, da glede podanega ugovora zastaranja (glede katerega sodišče sicer pripominja, da niti ni jasen, saj v osnovi le navaja „prepozno“ izdajo izpodbijane odločbe, brez pojasnila, kdaj je po tožnikovem razlogovanju rok za njeno izdajo potekel), v celoti sledi razlogom drugostopenjske odločbe, v katerih drugostopenjski organ (na strani 9) obrazloženo ugotovi pravočasnost izdaje izpodbijane odločbe.

16. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Vsled zavrnitve tožbe vsaka stranka trpi svoje stroške postopka skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.

18. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je tožnik podal samo takšne dokazne predloge, ki se pri odločitvi, kot pojasnjeno zgoraj, ne upoštevajo.

-------------------------------
¹ Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) s komentarjem, Mira Dobravec Jalen in drugi, GV Založba, 2019, str. 255. Prim. tudi s sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 348/2011 z dne 30.08.2012.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1049/2018-13
• UPRS sodba III U 181/2014
• sodba I U 824/2012