UPRS Sodba I U 1926/2018-14

Jedro

Glede na to, da je tožnik s svojo zahtevo z dne 16. 4. 2018, ki jo je upravni organ prejel 17. 4. 2018, izrecno zahteval priznanje statusa prestopnika iz JLA v oborožene sile Republike Slovenije, nato pa s pritožbo zoper izpodbijani sklep ponovno zahteval, naj se mu izda potrdilo o prestopu, pri čemer sedaj v tožbi ponovno in izrecno navaja, da je bila ta njegova zahteva brez podlage izenačena z zahtevkom za priznanje statusa vojnega veterana, namesto da bi se obravnavala kot ločen zahtevek in ločen upravni postopek, po presoji sodišča ni osnove za interpretacijo, da je tožnik po vsebini s svojo zahtevo dejansko uveljavljal status vojnega veterana. Tožnikovo zahtevo je torej treba presojati takšno, kot je bila vložena: kot zahtevo za priznanje statusa prestopnika iz JLA v oborožene sile Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za priznanje statusa prestopnika iz JLA v Oborožene sile Republike Slovenije. Iz obrazložitve tega sklepa izhaja, da stvar, na katero se tožnikova zahteva nanaša, ni upravna zadeva. Organ našteje zakone s področja vojnih zadev in ugotovi, da nobeden od njih ne določa posebnega statusa prestopnika iz JLA v Oborožene sile Republike Slovenije, zato zadeva ni upravna zadeva in se tožnikova vloga na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrže. V tem postopku stroški niso nastali.

2. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. Presodil je, da tožnik, ne glede na poimenovanje svoje zahteve, po vsebini uveljavlja status vojnega veterana, kar pa je upravna stvar v smislu določil ZUP. Vendar pa je izpodbijani sklep vseeno pravilen, in sicer iz razloga 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj se tožnikova zahteva opira na enako dejansko in pravno stanje, kot ga je tožnik navajal že predhodno v svoji zahtevi z dne 15. 2. 2016, ki je bila pravnomočno zavrnjena.

3. Tožnik zoper izpodbijani sklep vlaga tožbo in navaja, da so mu bile z nepriznanjem statusa prestopnika iz JLA kršene in odvzete vse pravice, ki so mu pripadale na osnovi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, statusnih, socialnih, kariernih, državljanskih, materialnih in drugih pravic iz jamstev Poziva Predsedstva Republike Slovenije za prestopnika iz JLA in pravice iz Zakona o vojnih veteranih. Drugostopenjski upravni organ je tožnikov zahtevek nezakonito izenačil z zahtevkom za priznanje statusa vojnega veterana, a tožnikov zahtevek je ločen in tudi upravni postopek bi moral biti ločen. Drugostopenjski upravni organ prejudicira zaslišanje prič, ki jih je predlagal tožnik, prvostopenjski organ pa ni hotel zaslišati niti ene priče, predlagane v postopku za priznanje stausa prestopnika iz JLA, niti ni upošteval novih navedb in okoliščin prestopa za tožnika (ne glede na prejšnjo zavrnitev zahteve za priznanje statusa vojnega veterana). Tudi pravna podlaga se je spremenila, saj je podlaga za tožnikov zahtevek Poziv Predsedstva Republike Slovenije, ki jamči prestopnikom iz JLA vse socialne, statusne, karierne, državljanske, materialne in druge pravice, ne pa Zakon o vojnih veteranih, ki določa le nekatere socialne in statusne pravice za status vojnega veterana. Tožnik je v vmesnem času že tudi pridobil status vojnega veterana, o čemer predloži dokaze (potrdilo in izkaznico), ki naj se upoštevajo kot pravočasni, saj jih prej ni mogel predložiti, ker je šele z dne 12. 9. 2018 pridobil ta status, ti dokazi pa so bistveni za predmetno tožbo. Tožnik še opiše dejansko stanje v zvezi z dogajanjem v letu 1991 in tem, kako je tedaj dezertiral iz JLA ter prestopil na podlagi cit. poziva k Republiki Sloveniji, o čemer poda tudi več dokaznih predlogov (pisne izjave prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., potrdila o notarski overitvi podpisov prič ter odločbo z dne 30. 6. 1991). V preostalem se sklicuje na pisanja iz upravnih spisov in razne sodne odločbe. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbo drugostopenjskega upravnega organa in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožnikovi zahtevi za priznanje statusa prestopnika iz JLA v Oborožene sile Republike Slovenije ugodi, podredno naj odpravi odločbo drugostopenjskega upravnega organa in izpodbijani sklep ter zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da sta bila izpodbijani sklep in drugostopenjska odločba po ZUP utemeljena. Tožnik je sprva v letu 2016 uveljavljal ststus vojnega veterana, izdana je bila zavrnilna odločba. 25. 5. 2017 je tožnik zahtevo vložil ponovno, nato pa dne 17. 4. 2018 še zahtevo za priznanje statusa prestopnika iz JLA v oborožene sile Republike Slovenije. Ker je v upravnem postopku že bila izdana pravnomočna odločba o priznanju statusa vojnega veterana, dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila, se tožnikova zahteva ni meritorno obravnavala. Po Zakonu o vojnih veteranih je mogoče uveljaviti le status vojnega veterana, ne pa statusa prestopnika iz JLA. Zato toženka odloča po cit. zakonu z odločbo na podlagi ugotovitvenega postopka po ZUP ali z neposrednim vpisom v evidenco v primeru predložitve ustrezne javne listine. Cit. zakon pogojev za uveljavitev drugega statusa ne določa. V sedmem odstavku 2.a člena sicer določa, da vojni veteran ne more biti oseba, ki je prestopila iz JLA, pa ni bila udeležen v neposrednih obrambnih aktivnostih, oseba, ki ni prestopila iz JLA na podlagi poziva Predsedstva Republike Slovenije o prestopu pripadnikov JLA do določenega roka, itd. Vendar je v tej določbi zakonodajalec le določil pogoje za priznanje statusa vojnega veterana in je prestop iz JLA torej eden od pogojev za priznanje statusa vojnega veterana, ne pa samostojen status. Tožnik je status vojnega veterana pridobil z neposrednim vpisom v evidenco dne 12. 9. 2018, kar ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanih upravnih aktov. Okoliščina prestopa po Pozivu Predsedstva Republike Slovenije za prestop pripadnikov JLA je lahko le predmet dokazovanja v konkretnih upravnih postopkih za priznanje posameznih pravic po različnih predpisih.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pravilni in skladni z zakonom pa so tudi njegovi razlogi in razlogi odločbe o pritožbi, kolikor se v sodbi ne ugotavlja drugače. Zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

7. Glede na to, da je tožnik s svojo zahtevo z dne 16. 4. 2018, ki jo je upravni organ prejel 17. 4. 2018, izrecno zahteval priznanje statusa prestopnika iz JLA v oborožene sile Republike Slovenije, nato pa s pritožbo zoper izpodbijani sklep ponovno zahteval, naj se mu izda potrdilo o prestopu, pri čemer sedaj v tožbi ponovno in izrecno navaja, da je bila ta njegova zahteva brez podlage izenačena z zahtevkom za priznanje statusa vojnega veterana, namesto da bi se obravnavala kot ločen zahtevek in ločen upravni postopek, po presoji sodišča ni osnove za interpretacijo, da je tožnik po vsebini s svojo zahtevo dejansko uveljavljal status vojnega veterana. Tožnikovo zahtevo je torej treba presojati takšno, kot je bila vložena: kot zahtevo za priznanje statusa prestopnika iz JLA v oborožene sile Republike Slovenije.

8. Čim je tako, pa je bilo pravilno razlogovanje prvostopenjskega upravnega organa, da ne gre za zahtevek, za katerega bi materialni predpis določal, da je mogoče reševati in obravnavati v upravnem postopku, saj za to ne obstaja zakonska podlaga, kot je to ob sklicevanju na vso z vojnimi vprašanji povezano zakonodajo pojasnil prvostopenjski upravni organ in čemur pritrjuje tudi sodišče. Tožnikovo sklicevanje na poziv Predsedstva Republike Slovenije, ki naj bi bil po navedbah tožnikove zahteve z dne 16. 4. 2018 razglašen dne 27. 6. 1991, po presoji sodišča v tej zvezi ni upoštevno. Z javnim pozivom z dne 27. 6. 1991 je Predsedstvo Republike Slovenije, na podlagi ugotovitev in sklepov, sprejetih na 44. seji Predsedstva Republike Slovenije istega dne, odpoklicalo vse aktivne starešine in civilne osebe iz Republike Slovenije, ki so bile v službi v jugoslovanski armadi, pri čemer jim bo Republika Slovenija zagotovila statusne in socialne pravice v skladu z zakonom, ter je pozvalo vse starešine in vojake, ki so v službi v jugoslovanski armadi, da ne sodelujejo v agresiji zoper Republiko Slovenijo in da zapustijo svoje enote v jugoslovanski armadi, ob pričakovanju da starešine in vojaki, državljani drugih republik, ne bodo sodelovali pri izvajanju ukazov, ki z vojaško silo grozijo suverenosti Republike Slovenije. Omenjeni poziv tako ne predstavlja pravne podlage za tožnikovo zahtevo. Za uveljavitev pravic mora biti podana zakonska podlaga, tožnik pa ne zatrjuje obstoja drugega tozadevnega predpisa, Zakon o vojnih veteranih pa kot možno zakonsko podlago celo izrecno zavrača. Navrže sicer še odvzem pravic na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, vendar je to sklicevanje tako nekonkretizirano, da ga ni mogoče presoditi, poleg tega pa, kolikor bi bile tožniku kršene pravice do ali iz pokojninskega oz. invalidskega zavarovanja, so za to predvideni specialni upravni postopki in postopki pred specializiranimi delovnimi in socialnimi sodišči.

9. Ob tem, da je bil tožnikov zahtevek za priznanje položaja pristopnika k Teritorialni obrambi Republike Slovenije zavržen že v letu 2003, o čemer je to sodišče odločalo z zavrnilno sodbo v zadevi I U 2177/2003, revizija zoper katero je bila na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije s sodbo X Ips 756/2005 zavrnjena, sodišče tožnikovega sklicevanja na sodbo tega sodišča v zadevi I U 1820/2015 ne more sprejeti, saj so bile okoliščine tam obravnavanega primera drugačne (cit. postopek se je vodil zaradi molka organa, in sicer vsled prej izdane sodbe v zadevi I U199/2013, ki pa je svoj odstop od dotedanje sodne prakse, tj. ravno iz tožnikove zadeve I U 2177/2003 in X Ips 756/2005, argumentirala na podlagi okoliščin iz Zakona o uravnoteženju javnih financ). Tožnikovo sklicevanje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 150/2009 in povezani sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 332/2009 pa je ravno tako neupoštevno, saj je šlo v tisti zadevi dejansko za delovnopravno zadevo, v kateri je tožeča stranka uveljavljala pravice pri svojem delodajalcu, pri katerem je bila v delovnem razmerju kot delavec na podlagi prestopa iz JLA. Šlo je torej za situacijo, kot jo izpostavlja toženka v svojem dogovoru na tožbo, namreč da bi lahko tožnik svoj prestop iz JLA dokazoval v konkretnih postopkih za priznanje posameznih pravic po različnih predpisih kot eno od dejanskih okoliščin, ki bi dokazovale izpolnjevanje posameznih pogojev za pridobitev posameznih pravic.

10. Glede na utemeljenost zavrženja tožnikove zahteve, kar je procesna odločitev, tudi ne drži tožbeni očitek o prejudiciranju zaslišanja predlaganih prič ter neupoštevanju novih navedb in dokaznih predlogov o okoliščinah tožnikovega prestopa, saj to za izpodbijano procesno odločitev ni bilo relevantno.

11. Izpodbijani sklep je bil glede na navedeno ustrezno izdan ob uporabi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, ni sporno, temveč je v zadevi sporno zgolj pravno vprašanje, ali gre za upravno stvar ali ne, kar pa je pridržano sodni presoji in ne more biti predmet dokaznega psotopka. Tožnikove dokazne predloge zato sodišče zavrača kot nerelevantne, saj se nanašajo na dokazovanje okoliščin, ki v tej zadevi glede na sprejeto odločitev niso pravno odločilne (tj. na tožnikov že pridobljeni status vojnega veterana in na okoliščine tožnikovega prestopa iz JLA v letu 1991).

14. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 121/2020-6
• UPRS Sodba I U 949/2021-15
• UPRS Sodba I U 890/2018-12