UPRS Sodba I U 2219/2018-5

Jedro

Tožnik bi ugovor, da odločbe ni prejel, lahko uveljavljal kvečjemu v predlogu za obnovo postopka po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Tudi ugovor, da ni zavezanec za izvršitev ukrepa, ker pes ni njegov, bi moral uveljavljati že v pritožbi zoper sklep o izvršbi, v katerem je bil določen kot zavezanec za izvršitev ukrepa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu zoper sklep o plačilu stroškov Uprave Republike Slovenije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, Območni urad Novo mesto (v nadaljevanju UVHVVR) št. U06174-44/2017/21 z dne 11. 7. 2018, v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 0617-45/2018/2-VN z dne 6. 9. 2018 in kot oprostitev vseh stroškov tega postopka.

2. V obrazložitvi navaja, da pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ne ugotavlja zgolj tega, ali je prosilec upravičen do BPP glede na svoj materialni položaj, ampak tudi, ali njegova prošnja izpolnjuje pogoje po 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Po citirani določbi zakona se BPP dodeli, če iz okoliščin in dejstev izhaja, da zadeva ni očitno nerazumna, oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh in je zato postopek razumno začeti oziroma se ga udeleževati ali vlagati pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Tožnik želi vložiti tožbo zoper sklep o plačilu stroškov, s katerim mu je UVHVVR naložila, da mora v petih dneh plačati 543,33 evrov na podlagi računa, ki ga je za stroške odlova in oskrbe psa v zavetišču izdalo zavetišče A. d.o.o., in zoper tisti del odločbe št. 0617-45/2018/2-VN z dne 6. 9. 2018, v katerem je odločeno o stroških pritožbenega postopka. Zato je toženka presojala razumnost prošnje oziroma verjetne izglede za uspeh tožbe. Ugotavlja, da se je tožnik zoper sklep o plačilu stroškov U06174-44/2017/21 z dne 11. 7. 2018 pritožil, češ, da pes ni njegov, njegova pritožba pa je bila zavrnjena. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je UVHVVR dne 24. 1. 2018 z odločbo št. U06174-44/2017/15 tožniku prepovedal posedovati pse. Ob kontrolnem pregledu izvrševanja odločbe se je izkazalo, da tožnik zopet poseduje psa, ki se je nahajal v razmerah, ki so mejile na mučenje, tako da mu ga je bilo potrebno nujno odvzeti. Dne 6. 6. 2018 je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe št. U06174-44/2017/19, ki je bil tožniku vročen, pes pa je bil odpeljan en dan prej iz previdnosti, da ga ne bi skril. Tožnik se zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni pritožil, zato je postal pravnomočen 26. 6. 2018. Ker je bil pes nameščen v zavetišče, mora tožnik po drugem odstavku 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 117. členu ZUP in 31. členu Zakona o zaščiti živali trpeti stroške, ki so nastali z namestitvijo psa v zavetišču, tj. s prisilno izvršitvijo odločbe. Glede na to po presoji organa za BPP tožba nima verjetnih izgledov za uspeh in pogoji za dodelitev brezplačne pomoči niso izpolnjeni.

3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je zoper prvostopenjski sklep o plačilu stroškov izvršbe in zoper tisti del odločbe, ki se nanaša na stroške pritožbenega postopka, vložil tožbo. Toženka je ravnala napačno, ko mu za to pravno sredstvo ni dodelila BPP. Upravni postopek je za tožnika izjemnega pomena in tožba ni nerazuma. Ker sam nima ustreznega strokovnega znanja, da bi se lahko zastopal, v tem postopku nujno potrebuje pomoč pooblaščenca, še posebej, ker so pravila upravnega postopka zapletena. Tožnik je pravni laik in je nepismen oziroma se zna zgolj podpisati, tako da mu je z zavrnitvijo BPP kršena ustavno zagotovljena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, pa tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah. Toženka v obrazložitvi zgolj povzema vsebino upravnega spisa, na ta način pa ni mogoče presoditi dejanskega stanja in zbranih dokazov. Toženka ne more slediti mnenju drugostopenjskega organa le na podlagi listinske dokumentacije, medtem ko ne sledi dejanskemu stanju, ki se močno razlikuje. S svojo obrazložitvijo je odločitev dejansko že prejudicirala, kar je nedopustno. Stališče toženke, da sklep in odločba temeljita na pravilni pravni podlagi in da tožnik s tožbo v upravnem sporu nima verjetnega izgleda za uspeh, ustvarja domnevo, da izpodbijanih odločb v nobenem primeru ni smiselno izpodbijati in da so absolutno pravilne. Takšno stališče dejansko negira pravico do sodnega varstva. Odločitev je v nasprotju z 22. členom Ustave RS, ker tožniku preprečuje uresničitev pravice do enakega varstva pravic v upravnem postopku, krši pravico do sodnega varstva in tožniku onemogoča zastopanje s pomočjo strokovno usposobljenega pooblaščenca. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter ugodi njegovi vlogi za brezplačno pravno pomoč. Uveljavlja tudi povračilo stroškov predmetnega postopka.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da (...) zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (…).

6. Že iz navedenega izhaja, da zakon prosilcu ne daje pravice do BPP v vsakem primeru, saj mora organ za BPP zaradi omejenih finančnih zmožnosti države, da bi nudila sredstva za pravno pomoč vsem socialno šibkim prebivalcem za vse želene pravne postopke, na podlagi okoliščin in dejstev o zadevi ugotoviti, da zadeva ni očitno nerazumna in da ima prosilec (vsaj) verjetne izglede za uspeh. Zato ocena izgledov za uspeh oziroma razumnosti vloženega pravnega sredstva ne pomeni prejudiciranja in negiranja pravice do sodnega varstva, ampak gre za zakonsko obveznost organa, ki odloča o dodelitvi BPP.

7. Po 20. členu ZUS-1 sodišče razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek). Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi (drugi odstavek). V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek). Glede na navedeno torej tožnik v tožbi zoper sklep ne sme navajati novih dejstev in dokazov, ampak se presojajo tisti, ki jih je navajal že v postopku pred upravnimi organi. Zato je toženka pri presoji verjetnih izgledov za uspeh pravnega sredstva pravilno izhajala iz obrazložitve sklepa prvostopenjskega organa in obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa, zoper kateri bi tožnik želel vložiti tožbo, ter razlogov, ki jih je zoper sklep tožnik uveljavljal v pritožbi.

8. Tožnik v postopku ni ugovarjal višini stroškov, katerih poplačilo se izterjuje. Uveljavlja, da je sklep o plačilu stroškov nezakonit, ker ni zavezanec za izvršitev naložene obveznosti, saj pes, ki je bil odpeljan v zavetišče, ni njegov, in ker odločbe, ki se izvršuje, ter sklepa o izvršbi, ni prejel. Glede na citirano določilo ZUS-1 je pri presoji verjetnih izgledov za uspeh treba izhajati iz teh ugovorov.

9. Po 291. členu ZUP se upravna izvršba, za katero je pristojen organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, opravi na podlagi izvršljive odločbe in sklepa o dovolitvi izvršbe. Po 292. členu ZUP je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. V pritožbi zoper sklep, v katerem je odločeno le še to, kakšen znesek stroškov izvršbe mora poravnati zavezanec, torej ni več mogoče uspešno ugovarjati tega, kar je tožnik ugovarjal v upravnem postopku, tj. da ni prejel odločbe. Tudi v upravnem sporu, v katerem se lahko presoja le pravilnost sklepa o stroških upravne izvršbe, tožnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost samega izvršilnega naslova¹. Sklep o stroških je namreč le posledica tega, da tisti, ki mu je z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov (zavezanec), te obveznosti ni prostovoljno izpolnil in so zaradi prisilne izvršbe, z izvršilnim naslovom naložene obveznosti, nastali stroški.²

10. Tožnik bi torej ugovor, da odločbe ni prejel, lahko uveljavljal kvečjemu v predlogu za obnovo postopka po 9. točki prvega odstavka 260. člena ZUP. Tudi ugovor, da ni zavezanec za izvršitev ukrepa, ker pes ni njegov, bi moral uveljavljati že v pritožbi zoper sklep o izvršbi, v katerem je bil določen kot zavezanec za izvršitev ukrepa. Sodišče verjame tožniku, da je vlaganje pravilnih pravnih sredstev za prava neuke stranke težko, še posebej, če nimajo niti osnovnošolske izobrazbe. Vendar pa zakon ne dovoljuje, da se pravna sredstva in razlogi za njihovo uveljavljanje iz teh razlogov uporabljajo drugače, kot sicer, ampak morajo veljati za vse enako.

11. Ker tožnik v tožbi ni pojasnil, s čim naj bi toženka kršila Evropsko konvencijo o človekovih pravicah in katero konkretno določilo te konvencije naj bi kršila, se sodišče o trditvi, da je prišlo do kršitve EKČP, ni moglo izreči.

12. Glede na navedeno je izpodbijana odločba zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. V skladu s tretjo alinejo tega odstavka pa je ob upoštevanju dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani odločbi, dopolnilo razloge, ki so v prid utemeljenosti odločitve. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ugotovilo, da relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tisto, kar je za tožnika sporno (da ni zavezanec, ker ni lastnik psa, in da odločbe in sklepa o izvršbi ni prejel) namreč v odločitvi, ki se tiče stroškov opravljenega izvršilnega postopka, ne more biti (več) pravno relevantno. Zato sodišče predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ Glej X Ips 1005/2005 z dne 15. 5. 2008
² Glej X Ips 251/2011 z dne 1. 9. 2011

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 740/2020-5
• UPRS Sodba I U 719/2018-11
• UPRS Sodba in sklep I U 2517/2018-5