UPRS Sodba I U 1564/2018-18

Jedro

Izpodbijani sklep predstavlja sklep o davčni izvršbi; izvršilni postopek zoper tožnico se je torej že začel. Tožnica nima prav, ko zatrjuje, da bi v izpodbijanem sklepu morala biti vsebovana obrazložitev presoje, zakaj se izvršba ne odloži po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2. Najprej zato, ker se je v obravnavanem primeru izvršba že začela, vsled česar odlog izvršbe iz 87. člena ZDavP-2, ki se nanaša na čas po izdaji odmerne odločbe in pred začetim izvršilnim postopkom, kot institut ne pride v poštev, temveč bi v poštev prišlo kvečjemu zadržanje že začete izvršbe iz 157. člena ZDavP-2. Poleg tega pa tudi zato, ker prvostopenjski organ ocenjuje zavezančeve možnosti, da uspe s pritožbo zoper sklep o izvršbi pri čemer izda o tem sklep le, če so možnosti za uspeh po njegovi presoji podane.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ odločil, da se zoper tožnico opravi davčna izvršba na premičnine zaradi izterjave glavnice v skupni višini 587.539,63 EUR s pripadki, in sicer na podlagi odmerne odločbe, izdane v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora št. DT 0610-4636/2014-37 z dne 29. 12. 2016, s katero je bila tožnici v plačilo naložena dohodnina od nenapovedanih dohodkov. Davčna izvršba se opravi z rubežem, cenitvijo in prodajo tožničinih premičnin, stroške nosi tožnica, pritožba pa začete davčne izvršbe ne zadrži. Iz obrazložitve izhaja, da tožnica v predpisanem roku ni poravnala obveznosti, ki so predmet izvršbe, zato je bilo treba začeti izvršbo. Od davkov, ki jih tožnica ni plačala v predpisanem roku, se po 96. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) plačajo zamudne obresti. Prvostopenjski davčni organ se v obrazložitvi sklicuje še na določila 152. člena ZDavP-2 glede stroškov davčne izvršbe, na 93. in 94. člen ZDavP-2 glede vrstnega reda poplačil ter na 157. člen ZDavP-2 glede nesuspenzivnosti pritožbe.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil, njeni zahtevi za povrnitev stroškov pritožbenega postopka pa ni ugodil. Obrazloži, da ZDavP-2 ne določa, da bi moral davčni organ pred uvedbo postopka davčne izvršbe v sklepu o davčni izvršbi navesti razloge in/ali oceno glede možnosti pozitivne rešitve pritožbe. 87. člen ZDavP-2 narekuje, da davčni organ po prosti presoji in po uradni dolžnosti izda sklep o odlogu, če oceni, da obstaja možnost, da bo pritožbi ugodeno. Če do tega pride, se po 153. členu ZDavP-2 izvršba ne sme začeti. Po 154. členu ZDavP-2 pa prvostopenjski davčni organ zadrži že začeto izvršbo za čas odloga plačila davka. Do izdaje izpodbijanega sklepa tožnici plačilo davka ni bilo odloženo. 151. člen ZDavP-2 ne narekuje, da bi morala biti ocena glede rešitve pritožbe zoper odmerno odločbo sestavni del izreka izpodbijanega sklepa. Sprožen postopek za oceno ustavnosti 68.a člena ZDavP-2 tudi ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Po 157. člen ZDavP-2 prvostopenjski davčni organ lahko zadrži že začeto izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Prvostopenjski davčni organ v obravnavani zadevi ni ocenil, da bi lahko prišlo do pozitivne rešitve pritožbe, saj ni izdal sklepa, s katerim bi zadržal postopek davčne izvršbe, tožničino vlogo v skladu s cit. členom pa je zavrgel, ker je zadržanje možno le po uradni dolžnosti, ne pa tudi na zahtevo stranke. Odločitev prvostopenjskega davčnega organa je tako po drugostopenjskem preizkusu pravilna.

3. Tožnica vlaga tožbo zoper izpodbijani sklep in navaja, da je ZDavP-2 neustaven, ker ne ureja pravice davčnega zavezanca zahtevati odlog izvršitve odmerne odločbe oziroma odlog davčne izvršbe, saj je to v neskladju s pravico do učinkovitega pravnega sredstva. V tej zvezi se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-286/12, U-I-266/12 z dne 4. 6. 2014 s civilnopravnega področja (Zakon o izvršbi in zavarovanju) ter argumentira, da odsotnost ureditve, ki bi ji omogočala odlog oz. zadržanje izvršbe, pomeni popolno izvotlitev njene ustavne pravice do pravnega sredstva, oz. da gre za nenujen, neprimeren in nesorazmeren ukrep, ki posega v isto pravico. Nadalje navaja, da bi izpodbijani sklep moral vsebovati presojo, zakaj kljub tožničini pritožbi in vloženi zahtevi za oceno ustavnosti 68.a člena ZDavP-2 niso podani pogoji za to, da se izvršba odloži, oz. zakaj pritožbi ne bi bilo mogoče ugoditi. Brez te navedbe v razlogih izpodbijanega sklepa, ni mogoča kontrola v pritožbenem postopku, to pa posega v pravico do učinkovitega pravnega sredstva. Obveznost iz 87. člena ZDavP-2 ni diskrecijske narave, temveč gre za odločanje po uradni dolžnosti in, ker gre za uporabo materialnega prava, je treba odločitev tudi obrazložiti. V tem delu se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, obrazložitve pa ni podal niti drugostopenjski davčni organ. Poleg tega je ocena, da pritožbi ne bi bilo mogoče ugoditi, kolikor jo je davčni organ sploh opravil, materialnopravno napačna, saj je zakonska določba, na kateri temelji odmerna določba, protiustavna, kar je tožnica že predhodno v postopku argumentirala, zahtevo za oceno ustavnosti pa je vložilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije. Izpostavlja še, da se prvostopenjski davčni organ ne bi smel opreti na 96. člen ZDavP-2, saj tam določena 9 % letna zakonska zamudna obrestna mera pomeni, da zakon davčne zavezance, zoper katere je izvršba odložena, obravnava ugodneje, saj zanje predvideva nižjo obrestno mero (2 % letno), a to pogojuje z diskrecijsko pravico davčnega organa o presoji možnosti uspeha s pritožbo. To pomeni neutemeljeno različno obravnavanje zavezancev glede na pravni položaj. Predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti ZDavP-2 iz razloga, ker vsebuje protiustavno pravno praznino, ker ne ureja pravice davčnega zavezanca do odloga izvrševanja odmerne odločbe oz. do odloga izvršbe, ter zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 87. člena ZDavP-2, ker je le-ta neustaven, kolikor se razlaga tako, da davčnemu organu ni treba opraviti presoje in podati obrazložitve o tem, ali se izvršba odloži ali ne, če je pritožba vložena, ter zahtevo za presojo ustavnosti 96. člena ZDavP-2, ker je neustaven, saj nalaga zamudne obresti namesto le obresti po tretjem odstavku 87. člena ZDavP-2 ter s tem protiustavno postavlja davčne zavezance v različne položaje. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi oz., podredno, odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek, zahteva pa tudi povračilo priglašenih stroškov upravnega postopka in upravnega spora s pripadki.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in odločbe drugostopenjskega davčnega organa. Sam začeti postopek za oceno ustavnosti 68.a člena ZDavP-2 ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, ki se presoja glede na dejansko in pravno stanje v času njegove izdaje. Če bi bil izvršilni naslov kasneje pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen, bi to predstavljalo razlog za ustavitev davčne izvršbe in odpravo oziroma razveljavitev že opravljenih dejanj na podlagi 155. člena ZDavP-2. Presoja ustavnosti zakonskih določil tudi ni v pristojnosti davčnega organa. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Ključno za presojo v tem upravnem sporu je dejstvo, da izpodbijani sklep predstavlja sklep o davčni izvršbi; izvršilni postopek zoper tožnico se je torej že začel. Po presoji sodišča zato tožnica nima prav, ko zatrjuje, da bi v izpodbijanem sklepu morala biti vsebovana obrazložitev presoje, zakaj se izvršba ne odloži po drugem odstavku 87. člena ZDavP-2. Najprej zato, ker se je v obravnavanem primeru izvršba že začela, vsled česar odlog izvršbe iz 87. člena ZDavP-2, ki se nanaša na čas po izdaji odmerne odločbe in pred začetim izvršilnim postopkom, kot institut ne pride v poštev, temveč bi v poštev prišlo kvečjemu zadržanje že začete izvršbe iz 157. člena ZDavP-2. Poleg tega pa tudi zato, ker prvostopenjski organ ocenjuje zavezančeve možnosti, da uspe s pritožbo zoper sklep o izvršbi (in samo po sebi ne gre za oceno možnosti zavezančevega uspeha s pritožbo zoper odmerno odločbo), pri čemer izda o tem sklep le, če so možnosti za uspeh po njegovi presoji podane. Sklep, ki ga v takšnem primeru izda, je separaten, torej ločen od sklepa od izvršbi (saj po sami naravi stvari drugače ne more biti, ker mora najprej biti izdan sklep o izvršbi, nato vložena pritožba zoper ta sklep, katere možnosti za uspeh ocenjuje davčni organ). V nasprotnem primeru, tj. če davčni organ meni, da zavezanec s pritožbo nima možnosti za uspeh, pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.¹ Drugostopenjski davčni organ je tako v svoji odločbi pravilno izpostavil, da se, kolikor bi izvršba zoper tožnico bila odložena, izvršba sploh ne bi mogla začeti; ker pa odloga izvršbe po 87. členu ZDavP-2 v obravnavanem primeru ni bilo, prvostopenjski davčni organ pa tudi ni ocenil, da bi tožnica s svojo pritožbo zoper sklep o izvršbi lahko uspela, do zadržanja izvršbe po 157. členu ZDavP-2 tudi ni prišlo. Pravilno pa navaja tudi, da ni treba, da bi bila ocena možnosti za uspeh tožnice z njeno pritožbo zoper odmerno odločbo sestavni del sklepa o izvršbi. O tem se odloča, kolikor je ocena o možnostih za uspeh pozitivna, s separatnim sklepom, smiselno enako kot glede možnosti za uspeh s pritožbo zoper sklep o izvršbi.²

7. Posledično tudi v tej zadevi, v kateri tožnica izpodbija sklep o davčni izvršbi, zatrjevane neustavnosti ZDavP-2 vezano na odsotnost ureditve o pravici davčnega zavezanca do odloga izvršitve odmerne odločbe oziroma odloga davčne izvršbe (op. sodišča: pravilno zadržanja davčne izvršbe) niso upoštevne, saj to ni predmet izpodbijanega sklepa s tem pa tudi ne sodne presoje v tem upravnem sporu. Enako pa velja tudi za tožbeno grajo (ne)ustreznosti ocene, da tožničini pritožbi ne bi bilo mogoče ugoditi.

8. Sodišče tudi ne sledi tožbenim trditvam o neustavnem razlikovanju glede obrestovanja v primerih, ko je davčna izvršba odložena po tretjem odstavku 87. člena ZDavP-2 in se uporabi 2 % letna obrestna mera ter ko se naloži zamudne obresti po prvem odstavku 96. člena ZDavP-2 po 0,0274 % dnevni obrestni meri. V teh primerih ne gre za neutemeljeno različno obravnavo davčnih zavezancev, kot to trdi tožnica, temveč, ravno nasprotno, za utemeljeno različno obravnavo, ki temelji na tem, da je treba subjekte, ki z izpolnitvijo obveznosti zamujajo, k izpolnitvi vzpodbuditi oziroma siliti. Posebni režimi plačevanja davčne obveznosti (kot sta med drugimi tudi odlog in zadržanje po 87. in 157. členu ZDavP-2) pa narekujejo tudi specifičen način obračunavanja obresti, pri čemer se te posebne obresti, za razliko od zamudnih obresti, v primeru zamude še dodatno obrestujejo z zamudnimi obrestmi po četrtem odstavku 96. člena ZDavP-2.

9. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), kar vključuje tudi stroške postopka s tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero tožnica ni uspela, glede na to, da sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, pa tudi ni bilo osnove za odločanje sodišča o stroških upravnega postopka.

11. Sodišče je odločalo na seji senata, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 418/2012 z dne 21. 11. 2012.
² Glede na to, da sta besedili 87. in 157. člena ZDavP-2 v tem delu takorekoč enaki, za njuno tolmačenje tudi velja smiselno enako; glej v tej zvezi tudi opombo št. 2 v sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije X Ips 76/2016 z dne 6. 4. 2016.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 920/2012
• sodba II U 225/2009
• UPRS sodba III U 366/2014