UPRS Sodba I U 1174/2017-17

Jedro

Glede na dejstvo, da sama tožnica nima zadostnih sredstev za svoje preživljanje in je prav zato tudi sama prejemnica socialnih transferjev v Republiki Sloveniji, da se tožničini starši in mladoletni brat ne uvrščajo med najožji krog družinskih članov, tožnice ne bremeni dolžnost preživljanja staršev in mladoletnega brata niti po pravu njene izvorne države, Sirske arabske republike. Tožnica ne izpolnjuje pogoja, da je za starše (in posledično za mladoletnega brata) sposobna skrbeti oziroma jih preživljati kot „premožni rojenec oz. premožna rojenka“ v smislu določbe 158. člena Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike, saj komaj poravna stroške za osnovno preživetje in da ji že plačilo takse predstavlja težko finančno breme, kar tudi po oceni sodišča pomeni, da tožnice ni mogoče šteti za „premožnega rojenca oz. premožno rojenko“ v smislu zahtev 158. člena Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike.

Ker tožnica po 158. členu Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike ni dolžna preživljati svojih staršev, se njeni starši in posledično tudi mld. brat ne morejo šteti za najožji krog družinskih članov tožnice.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) zavrnilo prošnjo tožnice s priznanim statusom begunca za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje za tri družinske člane begunca, in sicer njenemu očetu (A.A., roj. ... 1965), materi (B.B., roj. ... 1977) in mladoletnemu bratu (C.C., roj. ... 2003), ki so vsi državljani Sirske arabske republike.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica, ki ji je od 24. 12. 2015 dalje priznan status begunca, na podlagi 47. a člena Zakona o tujcih (ZTuj-2 - UPB5, v nadaljevanju ZTuj-2) zaprosila za izdajo dovoljenj za stalno prebivanje za vse tri imenovane družinske člane. K prošnjam je tožnica priložila barvne fotografije in skene osebnih dokumentov ter izvirnik in prevod kopije o družinski registraciji na osnovi civilnih registrov za sirske arabske državljane in hkrati zaprosila za oprostitev plačila upravne takse; navedla je, da bi ji plačilo takse predstavljalo težko finančno breme in bi ji ogrožalo preživljanje; kot dokazilo o sredstvih za preživljanje oziroma o slabih premoženjskih razmerah je predložila odločbo Centra za socialno delo (CSD) Ljubljana Moste-Polje z dne 16. 1. 2016 o upravičenosti do denarne socialne pomoči in odločbo MNZ z dne 11. 1. 2016 o denarnem nadomestilu za nastanitev na zasebnem naslovu. V tej zvezi je dodatno pojasnila, da tožnica komaj poravna stroške za nastanitev, hrano, oblačila, higienske in druge potrebščine za osnovno preživetje. Naknadno je 26. 10. 2016 kot dopolnitev vloge predložila še prevod dela, to je določila 158. člena Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike (59 zakonske uredbe iz leta 1953), iz katerega je razvidno, da mora premožni rojenec, moškega ali ženskega spola, starejši ali mlajši, finančno poskrbeti za svoje revne starše. Po ugotovitvi tožene stranke pa tožnica ne izpolnjuje pogoja, da je za starše sposobna skrbeti oziroma jih preživljati oziroma da je „premožni rojenec“ v smislu citirane določbe 158. člena Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike, saj je v izjavi sama tožnica navedla, da komaj poravna stroške za osnovno preživetje in da ji že plačilo takse predstavlja težko finančno breme, kar po oceni tožene stranke pomeni, da tožnice ni mogoče šteti za „premožno rojenko“, kot to zahteva 158. člen Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike, ki ga je sama predložila in zato tožnica ni dolžna preživljati staršev po Zakonu o osebnem stanu Sirske arabske republike, saj zaradi svojega slabega finančnega stanja ni "premožni rojenec". Ker tožnica po 158. členu Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike ni dolžna preživljati svojih staršev, se tako njeni starši tudi ne morejo šteti za njene družinske člane po določilih 2. odstavka 47. a člena ZTuj-2, ker tožnica po ugotovitvi tožene stranke nima rednih in stalnih sredstev, s socialno pomočjo pa komaj poravna stroške za nastanitev in druge potrebščine in je torej tudi sama v slabem finančnem stanju, zato njenih staršev tudi ni mogoče šteti za njene družinske člane po citiranih določilih ZTuj-2, saj jih tudi po Zakonu o osebnem stanu Sirske arabske republike ni dolžna preživljati. Ker se bratje in sestre begunca po določilu 2. odstavku 47. a člena ZTuj-2 ne štejejo za njegove družinske člane, je potrebno tudi prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tožničinemu mld. bratu že iz tega razloga zavrniti, prav tako tudi glede na ugotovitev, da tožničin mld. brat živi skupaj s svojimi starši, kar pomeni, da je zanj s strani njegovih staršev izpolnjen pogoj temeljne funkcije primarne družine. Tako pri njem niso podane posebne okoliščine, zaradi katerih bi se ga štelo za družinskega člana tožnice po določilih 4. odstavka 47. a člena ZTuj-2. Tožena stranka je z navedenimi razlogi za zavrnitev izdaje zaprošenih dovoljenj tudi pisno dne 24. 1. 2017 seznanila tožnico, skladno z določili 1. odstavka 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v povezavi s 140. členom ZUP in 47. a členom ZTuj-2. Na poziv tožene stranke se je tožnica odzvala z dopisom z dne 27. 2. 2017, v katerem je glede izkazovanja določenih zakonskih pogojev iz 3. odstavka 47. a člena ZTuj-2 navedla, da se družinske vezi ohranjajo z rednimi kontakti tudi po njenem odhodu iz izvorne države in da jim je po neformalni poti in preko prijateljev, ki živijo v Avstriji in v Nemčiji pošiljala tudi denar; navedla je še, da se starši po sirskem pravu štejejo za družinske člane in da je tožnica po sirskem zakonu dolžna za njih skrbeti, glede na to, da je z družino živela v skupnem gospodinjstvu, zato je dolžna skrbeti za svoje starše, posledično s tem pa tudi za mladoletnega brata, ker je po sirskem pravu finančno zmožna skrbeti za svoje starše, saj je po sirskem pravu določena kot najnižja plača, oproščena plačila davka, 15.000 sirskih lir, kar znaša 26,32 EUR, glede na tečaj z dne 24. 2. 2017. Navkljub posredovanemu odgovoru tožnice tožena stranka ocenjuje, da so podani razlogi za zavrnitev njene prošnje, ker se po določilih ZTuj-2 starši in brat tožnice ne štejejo družinske člane begunca, saj tožnica staršev tudi po sirskem pravu ni dolžna preživljati upoštevajoč, da sama ni "premožni rojenec"; glede mld. brata tožnice, ki živi skupaj s starši ,pa meni, da niso podane okoliščine, ki bi kazale v prid združevanju družine s tožnico v Republiki Sloveniji po ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje pogoja, da je za starše zmožna skrbeti glede na osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji v višini 292,56 EUR, medtem ko sama zatrjuje, da se z navedenimi sredstvi komaj preživlja.

3. Tožnica v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A8), uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je bilo že med upravnim postopkom pojasnjeno, da je bil s Sodniško uredbo št. 46 iz leta 2015 določen dvig najnižje plače, ki je oproščena davka, iz 10.000 sirskih lir na 15.000 sirskih lir, česar tožena stranka ni osporavala, pa vendar je zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja, da je za starše sposobna skrbeti, saj je v RS osnovni znesek minimalnega dohodka 292,56 EUR. Tožnica očita, da pri tem ni jasno, od kod toženi stranki tak zaključek, češ da je nejasna pravna podlaga za določitev praga zmožnosti preživljanja. Zato je v izpodbijani odločbi po mnenju tožnice bilo materialno pravo napačno uporabljeno, češ da je v skladu z določili ZTuj-2 tudi zmožnost preživljanja družinskih članov treba presojati po pravu izvorne države. Iz previdnosti pa še dodaja, da je v konkretnem primeru daleč presežen tudi prag, ki ga je določila tožena stranka, čeprav sicer drži ugotovitev, da je tožnica prejemnica denarne socialne pomoči. V nadaljevanju tožbe pojasnjuje svojo finančno situacijo, ki se tožnici v upravnem postopku ni zdela relevantna zaradi prepričanja, da bo uspešna že s svojimi dotedanjimi navedbami, pravico do pravne pomoči pa je pridobila šele za vložitev tožbe in je zato mnenja, da mora sodišče to upoštevati glede na določila 1. odstavka 27. člena Uredbe Dublin III, 46. člena Procesne direktive in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kakor tudi okoliščine, da tožnica dela trenutno ne more opravljati po rojstvu zaradi 9-mesečne hčerke Č.Č., roj. ... 2016 v Ljubljani, zato pa je tudi prejemnica starševskega dodatka v višini 254,04 EUR do 5. 8. 2017 ter tako razpolaga z višjim zneskom od zneska minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji, ki znaša 292,56 EUR. Razen tega je tožnica ponovno noseča in bo zato verjetno ponovno upravičena do starševskega dodatka. Tako bo tudi v prihodnje imela tožnica višje dohodke od predvidenega praga zmožnosti preživljanja. Poleg tega pa ji finančno pomaga tudi oče njenega otroka D.D., ki je očetovstvo priznal na CSD, ki prejema redne dohodke, kar izkazuje s pogodbo o avtorskem delu z dne z dne 3. 10. 2016 in pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 1. 2017, tako da bo lahko pomagal tudi tožničinim družinskim članom. Po porodu pa bo tožnica lahko opravljala delo tolmačenja iz arabskega v kurdski jezik za svojega brata E.E., ki ima za tolmačenje s toženo stranko sklenjeno pogodbo o avtorskem delu, lahko pa bo opravljala tudi druga dela, kot na primer čiščenje, kuhanje in pomoč v gospodinjstvu. Tožnica v tej zvezi predlaga svoje lastno zaslišanje in zaslišanje predlaganih dveh prič, partnerja D.D. in svojega brata E.E.. Kolikor bi tožena stranka zaključila, da se staršem tožnice prizna pravica do združitve z družino, se te pravice ne bi moglo odreči niti bratu tožnice, ki je mladoleten ter biva s starši in ne more biti od njih ločen. Razen tega tudi posebne okoliščine, kot so tesne emocionalne vezi, govorijo v prid združevanja tožnice z bratom, češ da mu je tožnica pomagala pri učenju in ga čuvala, zanj skrbela, ko starši niso mogli, mu nudila podporo in z njim preživljala svoj prosti čas do leta 2013, ko so živeli skupaj v isti hiši. Tožnica očita, da tožena stranka sicer povzame v izpodbijani odločbi njeno navedbo, da je svoji družini tudi finančno pomagala z denarjem preko neformalnih poti, vendar se do tega ne opredeli. Glede na vse navedeno je po mnenju tožnice nujno, da se ji omogoči združevanje tudi z njenim mlajšim bratom, tudi iz razlogov humanosti, česar pa tožena stranka po mnenju tožnice ni dovolj razčistila, zaradi česar meni, da je dejansko stanje ostalo premalo razjasnjeno. Sklicuje se na prakso ESČP v zvezi z 8. členom EKČP glede družinskega življenja, ki se sicer pretežno res nanaša na primarno družino oziroma odnos med zakoncema in njunimi otroki, v zvezi z drugimi družinskimi člani pa le v tedaj, če so podani elementi odvisnosti, ki pomenijo več, kot le čustvene vezi. Tožnica meni, da v njenem primeru ne obstaja samo čustvena vez in da zaradi vojne v Siriji že nekaj časa obstaja nepremostljiva ovira za družinsko življenje. Ker starši tožnice sedaj ne morejo izvajati svoje starševske skrbi za varstvo, zdravstvo in šolanje svojega mladoletnega sina, potrebujeta ustrezno pomoč, ki jima bo lahko nudila tožnica tudi v finančni obliki. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in ugodi tožničini prošnji za izdajo zaprošenih dovoljenj za stalno prebivanje imenovanih treh družinskih članov, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti vztraja pri izdani odločbi, za katero meni, da je pravilna in zakonita. Zato se v celoti sklicuje na njeno obrazložitev in uveljavljeno sodno prakso ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Dodatno še navaja, da je tožnica tožbi priložila več dokazil, kot so zapisnik o priznanju očetovstva z dne 26. 10. 2016, pogodba o avtorskem delu z dne 3. 10. 2016, pogodba o zaposlitvi z dne 23. 1. 2017, ki pa jih v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta ni predlagala, čeprav bi jih lahko. Zato sodišču predlaga, da ta tožničin predlog v skladu z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) obravnava kot nedovoljeno tožbeno novoto .

5. Tožnica v nadaljnjih pripravljalnih vlogah z dne 25. 10. 2017 in 18. 3. 2018 izpostavlja odločbe ESČP v zadevah Kraska proti Švici, Perez proti Franciji in Garcia Ruiz proti Španiji ter sodišču ob sklicevanju na določila 22. člena in 23. člena Ustave ter 8. člena EKČP predlaga, da kot nujne za pošten postopek upošteva tožbene navedbe in predloge.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba pristojnega upravnega organa, s katero je bila zavrnjena prošnja tožnice s priznanim statusom begunca za izdajo zaprošenih dovoljenj za stalno prebivanje za družinske člane tujca s priznanim statusom begunca za njenega očeta (A.A., roj. ... 1965), mamo (B.B., roj. ... 1977) in mladoletnega brata (C.C., roj. ... 2003), ki temelji na uporabi določil 2. in 4. odstavka 47.a člena ZTuj-2, v dejanskem pogledu pa na stališču, da tožnice glede na njene navedbe po pravu njene izvorne države Sirske arabske republike ni mogoče šteti za „premožnega rojenca oz. premožno rojenko“ in iz tega razloga posledično tožnice ne zavezuje dolžnost preživljanja staršev v izvorni državi.

8. V konkretnem primeru je med strankama sporno vprašanje, ali je tožnico mogoče opredeliti za „premožnega rojenca oziroma premožno rojenko“, kakor je v postopku zatrjevala tožnica, ali ne, kot zatrjuje tožena stranka, to vprašanje pa je tudi ključnega pomena za presojo pravilnosti uporabe in razlage 2. in 4. odstavka 47. a člena ZTuj-2 v izpodbijani odločbi.

9. Z določili 47. člena ZTuj-2 je zakonodajalec uredil združitev družine tujca, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja (za stalno ali začasno) prebivanje in opredelil pravico do celovitosti družine tujca, medtem ko je s poznejšim noveliranjem zakonskega besedila z določili 47.a člena ZTuj-2 naknadno na specialen način uredil združitev družine tujca s priznanim statusom begunca v Republiki Sloveniji, za kar gre tudi v obravnavanem primeru.

10. Tako je zakonodajalec z določili 1. do 5. alineje 2. odstavka 47. a člena ZTuj-2 podrobneje opredelil kategorije oseb, ki se že po samem zakonu (ex lege) štejejo za družinske člane begunca, med katerimi so med drugim v 4. alineji izrecno navedeni tudi starši begunca, če jih je le-ta po zakonu države, katere državljan je, dolžan preživljati, pri čemer mora biti kumulativno izpolnjen tudi primarni pogoj za uveljavljanje pravice do združitve družine oziroma za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskemu članu begunca, ki je predpisan z določilom 1. odstavka 47.a člena ZTuj-2, da je družina obstajala že pred vstopom begunca v Republiko Slovenijo.

11. Na podlagi 4. odstavka 47.a člena pa lahko pristojni organ izjemoma za družinskega člana šteje tudi drugega sorodnika begunca, če v prid združitvi družine v Republiki Sloveniji govorijo posebne okoliščine, ki jih zakonodajalec primeroma našteva v nadaljevanju, in sicer so posebne okoliščine podane, kadar med drugimi sorodniki obstoji življenjska skupnost, ki je zaradi specifičnih dejanskih okoliščin v bistvenem podobna primarni družini oziroma ima enako funkcijo kot jo ima primarna družina, kar pomeni predvsem pristne družinske vezi med družinskimi člani, fizično skrb, varstvo, zaščito, čustveno podporo in finančno odvisnost.

12. Sodišče na podlagi uporabe že zgolj jezikovne metode razlage zakonskega teksta ob primerjavi besedila določil 2. odstavka in 4. odstavka 47.a člena ZTuj-2 ugotavlja, da je najožji krog družinskih članov zakonsko (ex lege) definiran s taksativno določenimi kategorijami sorodnikov, ki jih je že zakonodajalec opredelil za družinske člane begunca z določili 1. do 5. alineji 2. odstavka 47a. člena ZTuj-2 pri odločanju o pravici begunca do združevanja družine (ius cogens). Širši sorodstveni krog od navedenega najožjega sorodstvenega iz 2. odstavka 47.a člena ZTuj-2 pa je zakonodajalec opredelil z določilom 4. odstavka 47. a člena ZTuj-2, na podlagi katerega pristojni organ lahko izjemoma šteje za družinskega člana tudi drugega sorodnika begunca ob upoštevanju posebnih okoliščin, ki jih v nadaljevanju našteva zgolj primeroma.

13. Glede na dejstvo, ki ga je pravilno izpostavila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, da sama tožnica nima zadostnih sredstev za svoje preživljanje in je prav zato tudi sama prejemnica socialnih transferjev v Republiki Sloveniji, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da se tožničini starši in mladoletni brat ne uvrščajo med družinske člane po 4. alineji 2. odstavka in 4. odstavku 47.a člena ZTuj-2. Sodišče se namreč strinja z zaključkom tožene stranke, da tožnice ne bremeni dolžnost preživljanja staršev in mladoletnega brata niti po pravu njene izvorne države, Sirske arabske republike. Po presoji sodišča namreč je zaključek tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogoja, da je za starše (in posledično za mladoletnega brata) sposobna skrbeti oziroma jih preživljati kot „premožni rojenec oz. premožna rojenka“ v smislu določbe 158. člena Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike, pravilno utemeljen na izjavi same tožnice, da komaj poravna stroške za osnovno preživetje in da ji že plačilo takse predstavlja težko finančno breme, kar tudi po oceni sodišča pomeni, da tožnice ni mogoče šteti za „premožnega rojenca oz. premožno rojenko“ v smislu zahtev 158. člena Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike, ki ga je med postopkom predložila sama tožnica, in sicer ob uporabi ne zgolj jezikovne metode, pač pa tudi teleološke (po namenu) metode razlage pravnih norm. Sodišče namreč ne more slediti stališču tožnice o uporabi določil Sodniške uredbe št. 46 iz leta 2015, s katero je bil določen dvig najnižje plače, ki je oproščena davka, iz 10.000 sirskih lir na 15.000 sirskih lir za razlago nedoločnega pravnega pojma „premožni rojenec oz. premožna rojenka“ iz 158. člena Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike. To pa iz razloga, ker očitno ne gre za zakonsko, ampak sodniško uredbo, ki se v hierarhiji pravnih aktov uvršča na nižje mesto od zakonske uredbe, še zlasti pa zato, ker je že iz njenega poimenovanja očitno, da se citirana Sodniška uredba št. 46 iz leta 2015 nanaša na „najnižjo plačo, ki je oproščena plačila davka“ in kot taka po mnenju sodišča ne more že zgolj sama po sebi služiti za opredelitev nedoločnega pravnega pojma „premožni rojenec oz. premožna rojenka“ iz 158. člena Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike. Temu v prid govorijo tudi pravila logičnega sklepanja, saj se oseba kot prejemnik najnižje plače, ki je oproščena davka, očitno ne uvršča v kategorijo „premožni rojenec oz. rojenka“, saj to ni logično. Zato se sodišče tudi strinja z oceno tožene stranke, da tožnica po pravu izvorne države staršev ni dolžna preživljati, saj je zaradi njenega slabega finančnega stanja ni mogoče šteti za "premožnega rojenca oz. premožno rojenko" v smislu 158. člena Zakona o osebnem stanju Sirske arabske republike.

14. Prav tako se sodišče strinja s toženo stranko, da iz razloga, ker tožnica po 158. členu Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike ni dolžna preživljati svojih staršev, se njeni starši in posledično tudi mld. brat ne morejo šteti za družinske člane tožnice v smislu 2. in 4. odstavka 47. a člena ZTuj-2, saj tožnica nima rednih ter stalnih virov sredstev in s prejeto socialno pomočjo komaj poravna stroške za nastanitev in druge potrebščine, kar je na podlagi tožničine izjave pravilno ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi in je torej sama tožnica v slabem finančnem stanju, zato je tudi ni mogoče šteti za „premožnega rojenca oz. premožno rojenko“ v skladu s 158. členom (59. Zakonske uredbe iz leta 1953) Zakona o osebnem stanu Sirske arabske republike.

15. Sodišče po povedanem pritrjuje mnenju tožene stranke, da staršev (in posledično tudi mladoletnega brata) tožnice ni mogoče šteti za njene družinske člane po določilih 2. in 4. odstavka 47. a člena ZTuj-2, zato je po oceni sodišča odločitev tožene stranke v izpodbijani odločbi o zavrnitvi prošnje tožnice glede na podatke iz upravnega spisa pravilna in zakonita. Prav tako so pravilni tudi razlogi, ki jih je v obrazložitvi svoje odločitve pravilno navedla tožena stranka, zato sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene očitke glede nepravilne razlage in uporabe materialnega in procesnega prava v konkretnem primeru.

16. Iz izpodbijane odločbe in listin, ki so v upravnem spisu, namreč izhaja, da je bila tožnica tekom upravnega postopka in pred izdajo izpodbijane odločbe dne 24. 1. 2017 z dopisom seznanjena z ugotovitvami postopka in da je bila istočasno pozvana tudi na dopolnitev dokazil s predložitvijo morebitnih dodatnih dokazov, ki jih v upravnem postopku ni predložila toženi stranki. Dodatna dokazila prilaga šele tožbi v upravnem sporu (zapisnik o priznanju očetovstva z dne 26. 10. 2016, pogodba o avtorskem delu z dne 3. 10. 2016, pogodba o zaposlitvi z dne 23. 1. 2017) in predlaga zaslišanje sebe in dveh imenovanih prič (svojega brata E.E. in D.D., očeta svoje hčerke), vendar teh dokazil tožnica ni predlagala v postopku do izdaje izpodbijanega akta, kar bi nedvomno lahko storila vsaj po tem, ko je prejela pisni poziv tožene stranke z dne 24. 1. 2017 za predložitev dodatnih dokazov. Zakonodajalec je v 52. členu ZUS-1 namreč določil, na kar pravilno opozarja tožena stranka, da se nova dejstva in novi dokazi lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja pred izdajo upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnica pa v tožbi ni navedla, zakaj teh dokazov, vključno z zaslišanji prič, ni skladno z določili 1. in 2. odstavka 140. člena ZUP navedla že v postopku za izdajo izpodbijanega upravnega akta, saj je bila izrecno še posebej pisno dne 24. 1. 2017 s strani tožene stranke pozvana na predložitev dodatnih dokazil v dodatno danem roku. Glede na to je sodišče, kljub predlaganim dokazom - ker gre za nedopustne tožbene novote, odločilo na seji sodnega senata, brez oprave glavne obravnave (2. alineja 2. odstavka 59. člen ZUS-1), saj je v tem primeru med strankama sporna le pravna presoja dejstev, ki v upravnem postopku med strankama niso bila sporna (in ne predstavljajo nedopustnih tožbenih novot).

17. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, ker je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu (2. in 4. odstavek 47. a člena v zvezi s 1. alinejo 1. odstavka 55. člena ZTuj-2) utemeljena .

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 305/2019-9
• sodba I U 1845/2013
• UPRS Sodba II U 96/2019-17