UPRS Sodba I U 1140/2019-7

Jedro

Tožniku v Alžiriji grozi maščevanje družine njegovega dekleta, zato bi morala tožena stranka ob upoštevanju Smernic UNHCR presojati, ali tožnik s tem zatrjuje pripadnost posebni družbeni skupini, kar je lahko razlog za preganjanje, če tožnik izkaže utemeljeni strah pred preganjanjem iz tega razloga, in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1316/2019/9 (1312-14) z dne 28. 6. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno.

2. Iz povzetka dosedanjega poteka postopka je razvidno, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil 25. 4. 2019, ko je bil prijet. Na policijski postaji je povedal, da je Alžirijo zapustil 25. 9. 2018 in z letalom in potnim listom odšel v Turčijo. Nato je pot nadaljeval ilegalno preko Grčije, Albanije, Črne gore do Bosne in Hercegovine, kjer je dva meseca bival v kampu. Od tam je odšel preko Hrvaške do Slovenije. Dne 3. 5. 2019 je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v kateri je navedel, da je po narodnosti Berber, da ima zaključenih 10 razredov osnovne šole in dva razreda srednje šole, da je Alžirijo zapustil septembra 2018 in legalno odšel v Turčijo, kjer je ostal približno 20 dni, nato pa ilegalno pot nadaljeval do Slovenije. Nato je bil s strani pristojnega organa seznanjen z dejstvom, da je Slovenija Alžirijo uvrstila na seznam varnih izvornih držav.

3. Tožnik je pojasnil, da je državo zapustil, ker je imel spolni odnos s punco, s katero se je želel poročiti, vendar je njena družina poroki nasprotovala. Zato sta pobegnila v Turčijo. Tri dni po tem, ko je zapustil državo, je njena družina zažgala njegovo tovarno za izdelavo plastike. Dekletovi starši se niso strinjali z zvezo, ker je Berber, punca pa je Arabka. Njeni družinski člani so odšli do njegove družine in jim povedali, da ga bodo ubili. Našli so ga tudi v Turčiji in ga pretepli. Ker se je ustrašil, da bodo nastale težave, je prosil punco, da se vrne v Alžirijo, on pa je nadaljeval pot v Grčijo. Ko je bil v Atenah, je zvedel, da mu njena družina A. še vedno grozi s smrtjo, mama pa mu je povedala, da je dobil grozilno pismo, da se mu bodo maščevali, ker je onečastil družino. Boji se jih tudi zato, ker so premožni.

4. Na osebnem razgovoru je tožnik pojasnil, da je v Alžiriji živel z mamo v najetem stanovanju. Preživljal se je z restavracijo v najemu, imel je tudi delavnico za izdelavo plastike. Na mesec je zaslužil približno 350 evrov, povprečna plača v Alžiriji pa je okoli 100 evrov.Težave so se začele v začetku leta 2018, ko se je s svojim dekletom želel poročiti in je za to neformalno zaprosil njeno družino. Ko so njeni bratje izvedeli zanj, so začeli spraševati, kdo je, kje živi in iz katere družine je. Njena mama ju je sicer podprla, vendar pa mu je povedala, da se njen mož s tem ne strinja in da želi on izbrati moža za hčer. Ko sta ugotovila, da se v Alžiriji ne bosta mogla poročiti, sta pobegnila v Turčijo, kjer sta nekaj časa živela skupaj. V tem času ga je nečak obvestil, da ga njena družina išče in da so odločeni, da ga bodo dobili. Po dveh ali treh mesecih bivanja v Turčiji ga je pretepla neznana skupina Alžircev. Pri tem mu je eden od njih rekel, da je naredil nesramne stvari s punco iz poštene družine. Posledice napada niso bile hude, imel je otečene roke. Napada ni prijavil policiji, saj je želel samo zbežati. Večkrat je k njemu domov prišel tudi dekletov brat in o njem spraševal njegovo mamo. Rekli so ji, da ga bodo našli in ubili. Njegova mama je našla tudi grozilno pismo, kjer je pisalo, da je umazal čast družine, zato mora biti kaznovan. Ker se je bal za svojo mamo, se je odločil, da bo punco poslal nazaj Alžirijo, da bi se stanje umirilo. Zaradi strahu, da bi punca pod pritiskom svoji družini zaupala, kje je, se je preselil v drug kraj v Turčiji, vendar tudi tam ne bi bil varen. Ker je v Turčiji veliko Alžircev in ker so ga enkrat že našli, se je septembra odločil, da jo zapusti. Če bi se vrnil v Alžirijo, bi ga ubili, saj je družina zelo nevarna. Zgodilo se je namreč že, da je moški iz te družine zažgal dve punci in se mu ni nič zgodilo. S punco se je poročil zgolj neuradno, tri ali štiri mesece pred njegovim odhodom iz Alžirije. Potrdila o poroki zato nima.

5. Na vprašanje, ali je imel še kakšne druge težave, ker je Berber, je tožnik odgovoril, da ne. Živel je normalno v družbi, Arabci in Berberi delajo skupaj in živijo v istih stavbah. Težave nastanejo zgolj, če se želijo poročiti med seboj ali pri maščevanju. Meni, da ga njegova družina ni sprejela, ker je Berber in ker je to bogata in znana družina, on pa ni iz takšne družine.

6. Tožena stranka je presodila, da je iz opisa dogodkov jasno razvidno, da tožnik v svoji izvorni državi očitno ni imel nobenih težav zaradi razlogov iz Ženevske konvencije. Meni, da se okoliščine, ki jih navaja kot glavni razlog, zaradi katerega je zaprosil za mednarodno zaščito, navezujejo predvsem na njegove težave z družino bivše punce, ki se mu želi maščevati zaradi omadeževanja njenega imena. Tožnik po presoji tožene stranke pred zapustitvijo Alžirije nikoli ni imel težav. Razlog zapustitve je bilo namreč njegovo spoznanje, da se s svojim dekletom ne bo mogel poročiti. Države ni zapustil zaradi nevarnosti za življenje ali ker mu država ne bi bila zmožna nuditi zaščite, ampak zaradi želje po uradni poroki. Šele, ko je bil v Turčiji, je od svoje družine izvedel, da ga njena družina išče. Napada, ki ga je doživel v Turčiji s strani Alžircev, nikoli ni prijavil na policijo. Kot razlog je navedel, da je želel v Turčiji podati vlogo za bivanje, zato ni želel pokazati, da ima kakršnekoli težave. Mama naj bi našla tudi grozilno pismo, ki pa ga tožnik do izdaje te odločbe ni predložil, čeprav je trdil, da ga bo pridobil. Grožnje, zažig tovarne ter grozilno pismo se nikoli niso zgodile njemu osebno, temveč v njegovi odsotnosti. Tožnik je povedal, da je grožnje trikrat prijavil na policijo. To je lahko storil le iz Turčije, saj mu v Alžiriji še niso grozili. Tožena stranka dvomi, da se je to res zgodilo, saj bi tožnik moral poklicati alžirsko policijo iz Turčije in po telefona podati prijavo, kar pa je malo verjetno, saj prosilec ni želel prijaviti niti pretepa, ki se je zgodil v Turčiji. Če je tožnik grožnje dejansko prijavil na policijo, kar je malo verjetno, saj tega z ničemer ni dokazal, pa tožena stranka ne dvomi, da alžirska policija primer tudi raziskuje. Institut mednarodne zaščite po stališču tožene stranke ni namenjen reševanju kaznivih dejanj, ki naj bi se prosilcu dogajala po zapustitvi države in ki jih prosilec ne prijavi varnostnim organom izvorne države.

7. Glede na navedeno je tožnik po presoji tožene stranke v postopku navajal samo nepomembna dejstva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je treba njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1.) Okoliščine, kot jih za utemeljitev svoje prošnje navaja tožnik, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Sicer pa tožnik prihaja iz Alžirije, torej iz varne izvorne države. Tožena stranka ni našla tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija za tožnika ne bi bila varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

8. Po presoji tožene stranke tudi ni mogoče skleniti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Strah pred preganjanjem in tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve namreč morata biti individualno utemeljena, kar pa ni razvidno iz tožnikovih izjav. Iz njih izhaja, da v izvorni državi ni imel težav zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, ampak je odšel zaradi želje po poroki s svojim dekletom. To pomeni, da mu ni grozila smrtna kazen ali usmrtitev, ravno tako pa iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, da bi mu tam grozilo mučenje, nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne zaščite v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, pri čemer tožnik ni uveljavljal niti ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi. Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

9. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik večkrat navajal, da je svojo izvorno državo zapustil zaradi nasilja družine dekleta, s katerim se je poročil. Organ naj ne bi upošteval, da bi ga (vplivna) družina dekleta zagotovo ubila. Zanemaril naj bi tudi dejstvo, da je tožnik v Alžiriji prepuščen samemu sebi, da tamkajšnji pravni red ne deluje in da ga država ne more zaščititi. Tožnik je zapustil Alžirijo zaradi ogroženosti njegovega življenja, zaradi česar naj ne bi bila pravilna ugotovitev tožene stranke, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Meni, da je že tožeča stranka poudarila, da tožnik od države ne more pričakovati zaščite pred maščevanjem družine. Zato naj bi bile ugotovitve tožene stranke prezgodnje, saj tožniku v primeru vrnitve grozi smrt - država pa v takih in podobnih primerih naj ne bi ukrepala, ker je maščevanje dejansko družbeno sprejemljivo in legitimno. Predvsem pa naj bi organ zanemaril ključno dejstvo, da tožnik pripada določeni družbeni skupini - Berberom, kar je bistveno pri sporu z družino dekleta. Predlaga, odpravo izpodbijanega sklepa.

10. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na razloge izpodbijane odločbe.

11. Tožba je utemeljena.

12. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon pa mu izjemoma omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

13. Iz tožnikovih navedb v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru (glej povzetek navedb zgoraj) je med drugim razvidno, da mu v Alžiriji grozi maščevanje družine njegovega dekleta, kar ugotavlja tudi tožena stranka.¹ Že zato bi morala ob upoštevanju Smernic UNHCR² presojati, ali tožnik s tem zatrjuje pripadnost posebni družbeni skupini, kar je lahko razlog za preganjanje (četrta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), če tožnik izkaže utemeljeni strah pred preganjanjem iz tega razloga, in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. V tem pogledu bi tožena stranka torej morala presoditi, ali tovrstno maščevanje (zaradi omadeževanja časti) res obstaja in če, ali je družbeno sprejemljivo.

14. Glede na navedeno torej ni pravilno stališče tožene stranke, da je tožnik med postopkom navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito (prva alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ-1). Zato so v tem delu razlogi izpodbijane odločbe tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

15. Sicer pa je nosilni razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ-1). V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik res državljan Alžirije, ki je bila z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 38/19) razglašena za varno izvorno državo. Sporno je, ali je Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj varna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). S tem v zvezi pa tožena stranka ni upoštevala omenjenih tožnikovih navedb, da mu v Alžiriji grozi maščevanje družine njegovega dekleta. To pomeni, da so razlogi izpodbijane odločbe tudi v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

16. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijano odločbo. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala pridobiti informacije o tožnikovi izvorni državi z vidika zatrjevanega maščevanja zaradi omadeževane časti in z njimi seznaniti tožnika (osma in deveta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Nato bo morala presoditi, ali je glede na tožnikove navedbe utemeljena pripadnost posebni družbeni skupini, in če je, obstoj tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem iz tega razloga. Če bo ugotovila, da tožnik iz navedenih razlogov ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pa bo morala (ob upoštevanju teh razlogov in pridobljenih informacij o izvorni državi) presojati pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite.³ Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

17. Sodišče v navedeni zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1). Sodišče ni odločalo v sporu polne jursidikcije,⁴ saj to ni bilo zahtevano (peti odstavek 65. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ V drugem odstavku četrte strani izpodbijane odločbe je ugotovila, da se okoliščine, ki jih prosilec navaja kot glavni razlog, zaradi katerega je zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, navezujejo predvsem na njegove težave z družino bivše punce, ki se mu želi maščevati zaradi omadeževanja imena njihove hčere.
² UNHCR: GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION (7 May 2002): “Membership of a particular social group” within the context of Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 Protocol relating to the Status of Refugees.
³ Tožniku mora namreč biti zagotovljena podrobna in natančna presoja, ki vključuje tudi oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
⁴ Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 124/2020-8
• UPRS Sodba I U 2034/2019-7
• UPRS Sodba I U 711/2018-5