UPRS Sodba I U 1052/2017-16

Jedro

Tožnica ni ravnala skladno s pozivom, saj toženi stranki ni poslala pisne izjave ali na njenem sedežu dala ustne izjave, o kateri bi se sestavil zapisnik. Kot izhaja iz upravnih spisov, je z inšpektorjem dne 10. 10. 2016 opravila le telefonski pogovor, v katerem je pojasnila odločitev za sajenje iglavcev. Zato je uradna oseba tožene stranke ravnala pravilno, ko o tem ni sestavila zapisnika, ki bi ga tožnica bila upravičena pregledati in nanj dati pripombe, ampak je napisala le uradni zaznamek, v zvezi s katerim pa navedene pravice ZUP ne določa. Upoštevajoč povedano ne morejo biti upoštevne (tudi sicer) splošne tožbene navedbe, da tožnici v zvezi s pozivom ni bilo treba storiti ničesar, ker naj bi ji tako zatrdil inšpektor.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odredil tožnici, da v 12 mesecih po pravnomočnosti s kmetijskih zemljišč s parcelnimi številkami ..., ... in ..., vse k.o. ..., odstrani zasajeno gozdno drevje in zemljišče obdeluje kot dober gospodar (1. točka izreka). Po zaključku del mora o tem obvestiti navedeni organ (2. točka izreka), ki bo o morebitnih stroških postopka odločil s posebnim sklepom (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je na navedenih parcelah, ki so najboljše kmetijsko zemljišče, nasad iglavcev – gozdna plantaža. Ta zemljišča imajo boniteto 76, čeprav Zakon o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) v 4a. členu prepoveduje nasade nesadnih rastlin na kmetijskih zemljiščih, ki imajo boniteto višjo od 30.

3. Organ druge stopnje je tožničino pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil. Pojasnil je, da je nasad iglavcev na najboljših kmetijskih zemljiščih, kar potrjujejo tudi podatki Prostorskega informacijskega sistema občin (Portal PISO). Iz njih je razvidno, da gre za zemljišča, ki so po namenski rabi razvrščena med najboljša kmetijska zemljišča (20100), njihova boniteta pa znaša 58 oziroma 76. To tudi po stališču organa druge stopnje pomeni kršitev prvega odstavka 4a. člena ZKZ, saj se obravnavana zemljišča uporabljajo kot nasad iglavcev, čeprav nobeno od njih nima bonitete, manjše od 30. Zato tožnica navedenih kmetijskih zemljišč ne obdeluje kot dober gospodar, s čimer krši tudi določbo prvega odstavka 7. člena ZKZ. Uredba o podrobnejših merilih za presojo, ali obdelovalec ravna kot dober gospodar (Uradni list RS, št. 81/02) v 10. alineji 3. člena namreč določa, da dober gospodar na kmetijskih zemljiščih v rabi izvaja najnujnejše ukrepe v okviru ustrezne tehnologije, zlasti s tem, da (med drugim) upošteva vso zakonodajo s področij, ki se navezujejo na kmetovanje.

4. Po presoji organa druge stopnje ni utemeljena niti tožničina navedba, da ji je bila v postopku odvzeta možnost izjave. Iz poziva za izjavo številka 0611- 50009/2016-2 z dne 5. 10. 2016, ki je bil tožnici pravilno vročen dne 7. 10. 2016, je namreč razvidno, da jo je organ prve stopnje seznanil z ugotovljenimi dejstvi in ji zagotovil možnost za pisno ali ustno izjavo v petih dneh od prejema poziva, opozoril pa jo je tudi, da bo v nasprotnem primeru odločil na podlagi že pridobljenih informacij.

5. Organ druge stopnje je menil, da ni pravno pomembno vprašanje, ali gre pri dejavnosti tožnice za pridobivanje kmetijskih pridelkov ali gozdnih proizvodov, in ali je to kmetijsko intenzivna ali katera druga dejavnost. Določba 4a. člena ZKZ namreč ne prepoveduje sajenja nasadov miskanta ter nasadov lesnih, grmovnih in drevesnih vrst, ki niso namenjene pridelavi sadja in oljk, ampak le predpisuje vrednost bonitete, ki je ne sme presegati posamezno kmetijsko zemljišča, na katerem naj bi bil nasad zasajen. Zato je tudi ob predpostavki, da je tožničina dejavnost kmetijska proizvodnja, v obravnavani zadevi zaradi vrednosti bonitete kmetijskih zemljišč podana kršitev 4a. člena ZKZ.

6. V zvezi z zatrjevano nesorazmernostjo izrečenega ukrepa je organ druge stopnje presodil, da je bil glede na okoliščine obravnavane zadeve inšpekcijski ukrep izrečen pravilno, saj za ustavitev postopka inšpekcijskega nadzora ni bilo nobenega razloga. Sicer pa je izrečeni ukrep nujen za zagotovitev učinkovitega inšpekcijskega nadzora nad izpolnjevanjem določb ZKZ, pri čemer ukrepa s tako vsebino ni mogoče izreči v različnih obsegih ali na več različnih načinov. Po presoji organa druge stopnje je bil tožnici za izpolnitev obveznosti določen dovolj dolg rok.

7. Tožnica je zoper odločbo organa prve stopnje vložila tožbo. Meni, da v postopku za izdajo upravnega akta upravni organ ni pravilno uporabil zakonskih in podzakonskih predpisov, da so bila kršena določila postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, in da je bilo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

8. V zvezi z bistveno kršitvijo določb postopka tožnica navaja, da je po prejemu poziva št. 0611-50009/2016-2 z dne 5. 10. 2016 poklicala inšpektorja, ki je v zvezi s telefonskim pogovorom napravil uradni zaznamek. Vendar pa se je z njegovo vsebino, s katero se ne strinja, seznanila šele po prejemu odločbe, zaradi česar ji je bila kršena pravica do izjave. Že v telefonskem pogovoru je namreč pojasnila, da ne gre za plantažo iglavcev, ampak za gojenje božičnih drevesc, ki v okviru nasadov trajnic predstavljajo intenzivno kmetijsko panogo. Prav tako ni povedala, da ve, da je ravnala proti predpisom. Meni, da je inšpektor ravnal zavajajoče, ko ji je rekel, da ji v zvezi s pozivom ni treba storiti ničesar.

9. V okviru uveljavljanja zmotne ugotovitve dejanskega stanja tožnica prilaga mnenje izvedenke za kmetijska in gozdna zemljišča, nanašajoče se na kategorizacijo nasadov božičnih drevesc na kmetijskem zemljišču in ugotovitev, ali zemljišče obdeluje kot dober gospodar. Ob povzemanju njegove vsebine navaja, da je treba nasad božičnih drevesc kategorizirati kot „nasad trajnih rastlin“ in ne kot „gozdno plantažo“, zaradi česar v obravnavani zadevi naj ne bi veljale omejitve iz 4a. člena ZKZ. Ob sklicevanju na izvedensko mnenje navaja, da gre za kmetijski pridelek in ne za gozdni proizvod, zaradi česar naj bi bila ustrezna le najboljša kmetijska zemljišča in ne zemljišča z boniteto manj kot 30.

10. Tožnica meni, da ji je bil izrečen nesorazmerno strog ukrep. Inšpektorju bi naj moralo biti znano, da na brežiškem območju ni zemljišč z boniteto manj kot 30, zaradi česar ni jasno, kaj naj stori z izruvanimi drevesi. Tudi sicer naj bi šlo za mlade sadike, katerih tretjina naj bi se pri presajanju iglavcev posušila. Glede na navedeno bi tožnica s presajanjem utrpela izjemno škodo, kar pomeni da zaradi ukrepa ne bo obdržala vrednosti investicije. Iz izpodbijane odločbe prav tako naj ne bi bilo razvidno, zakaj je potrebna takojšnja odstranitev nasada, in zakaj bi to bilo v javnem interesu. Meni, da bi bilo treba rok za odpravo nepravilnosti podaljšati za 3 leta, ko bi bil možen prvi posek.

11. Glede na navedeno tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in inšpekcijski postopek ustavi, upravnemu organu pa naloži v plačilo stroške sodnega postopka oziroma da odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek organu prve stopnje ter toženi stranki naloži v plačilo stroške tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

12. Svoje navedbe ponavlja tudi v pripravljalni vlogi, s katero odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo.

13. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da sta v obravnavani zadevi kršeni določbi 4a. in 7. člena ZKZ. Na spornih zemljiščih je namreč nasad iglavcev, čeprav gre za zemljišča, ki so po namenski rabi razvrščena med najboljša kmetijska zemljišča (20100), njihova boniteta pa znaša 58 oziroma 76. Tožena stranka meni, da tožnici ni bila odvzeta možnost izjave, saj ji je bil vročen poziv z dne 5. 10. 2016. Pojasnjuje, da ni pomembno vprašanje, ali je tožničina dejavnost pridobivanje kmetijskih pridelkov ali gozdnih proizvodov in ali gre za kmetijsko intenzivno ali drugo dejavnost. Tega 4a. člen ZKZ ne prepoveduje, predpisuje namreč le vrednost bonitete, ki je ne sme presegati kmetijsko zemljišče, na katerem je nasad.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

16. Tožnica uveljavlja kršitev 9. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kršena naj bi ji bila pravica do zaslišanja stranke, saj naj bi se pred izdajo izpodbijane odločbe ne mogla izjaviti o dejstvih in dokazih, pomembnih za odločitev. Z možnostjo podaje pripomb na uradni zaznamek z dne 10. 10. 2016, ki ga je inšpektor zapisal na podlagi telefonskega pogovora s tožnico, naj bi tej pravici ne bilo zadoščeno, saj tožnica ni bila seznanjena z njegovo vsebino, ki naj bi ključno vplivala na izpodbijano odločbo.

17. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da so parcele s številkami ..., ... in ..., vse k.o. ..., najboljša kmetijska zemljišča z boniteto 76, na njih pa ima tožnica nasad iglavcev – gozdna plantaža. Zato je po presoji tožene stranke kršena določba 4a. člena ZKZ, ki se glasi: „Na zemljiščih, ki so po namenski in dejanski rabi kmetijska, je nasade miskanta ter nasade lesnih, grmovnih in drevesnih vrst, ki niso namenjene pridelavi sadja in oljk, dopustno saditi le, če imajo boniteto manj od 30.

18. Tožnici je bil 7. 10. 2016 (glej pripeto vročilnico) vročen poziv za izjavo s številko 0611-50009/2016-2 z dne 5. 10. 2016, ki mu je bil priložen zapisnik o ogledu plantaže jelk z dne 30. 9. 2016. Iz vsebine poziva (in zapisnika) je razvidno, da je organ prve stopnje tožnico seznanil z navedenimi dejstvi in kršitvijo določbe 4a. člena ZKZ ter ji v zvezi s tem omogočil pisno ali ustno izjavo v petih dneh od prejema poziva, opozoril pa jo je tudi, da bo odločil na podlagi pridobljenih informacij, če izjave v določenem roku ne bo podala.

19. To tudi po presoji sodišča pomeni, da je imela tožnica možnost razbrati, v kakšnem smislu bodo omenjena dejstva (boniteta parcel, na katerih ima tožnica nasad iglavcev) pravno relevantna. Zato bi v določenem roku, ki ga je mogoče podaljšati iz opravičenih razlogov (tretji odstavek 99. člena ZUP), tožnica lahko dodatno razjasnila posamezno dejstvo ali okoliščino, saj ji je tožena stranka z navedenim omogočila, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku.¹

20. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da tožnica ni ravnala skladno s pozivom, saj toženi stranki ni poslala pisne izjave ali na njenem sedežu dala ustne izjave, o kateri bi se sestavil zapisnik (prvi odstavek 74. člena ZUP). Kot izhaja iz upravnih spisov, je z inšpektorjem dne 10. 10. 2016 opravila le telefonski pogovor, v katerem je pojasnila odločitev za sajenje iglavcev. Zato je uradna oseba tožene stranke ravnala pravilno, ko o tem ni sestavila zapisnika, ki bi ga tožnica bila upravičena pregledati in nanj dati pripombe (prvi odstavek 78. člena ZUP), ampak je napisala le uradni zaznamek (drugi odstavek 74. člena ZUP), v zvezi s katerim pa navedene pravice ZUP ne določa. Upoštevajoč povedano ne morejo biti upoštevne (tudi sicer) splošne tožbene navedbe, da tožnici v zvezi s pozivom ni bilo treba storiti ničesar, ker naj bi ji tako zatrdil inšpektor.

21. Glede na navedeno je bilo po presoji sodišča v obravnavani zadevi spoštovano varstvo pravic strank (7. člen ZUP) in tožnici ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko je inšpektor ob koncu telefonskega pogovora ni seznanil z vsebino uradnega zaznamka, na katerem izpodbijana odločba niti ne temelji. Odločilen razlog zanjo (ratio decidendi) je bila namreč ravno ugotovitev, da imajo obravnavana kmetijska zemljišča, na katerih ima tožnica nasad nesadnih rastlin², višjo boniteto, kot je za te primere določena s citiranim 4a. členom ZKZ.

22. Ob upoštevanju navedenega bi tožnica dejstva in dokaze, s katerimi uveljavlja, da v obravnavani zadevi ne gre za gozdno plantažo in da zemljišča obdeluje kot dober gospodar (priloženo izvedensko mnenje izvedenke A., predlog za postavitev izvedenca kmetijske in gozdarske stroke in svoje zaslišanje), lahko uveljavljala že v upravnem postopku in ne šele v tožbi. Stranke v upravnem sporu namreč ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Če v tožbi navajajo nova dejstva in nove dokaze, pa morajo obrazložiti, zakaj jih niso navedle že v postopku izdaje upravnega akta (prva poved 52. člena ZUS-1). Iz tega izhaja, da tožnica te pomanjkljivosti ne more odpraviti šele v tožbi z neutemeljenim sklicevanjem na kršitev pravice do izjave.

23. Glede na takšno dejansko stanje tudi po presoji sodišča ni pomembno vprašanje, ali se tožničina dejavnost nanaša na pridobivanje kmetijskih ali gozdnih pridelkov in ali gre za kmetijsko intenzivno ali drugo dejavnost. Pravilno je namreč stališče tožene stranke, da 4a. člen ZKZ določa le vrednost bonitete, ki je ne sme presegati kmetijsko zemljišče, na katerem je nasad, ki ni namenjen pridelavi sadja in oljk.

24. Tožnica v inšpekcijskem postopku kljub seznanjenosti z dejstvi v zvezi s kršitvijo 4a. člena ZKZ (in prejetem pozivu na pisno ali ustno izjavo), ni navajala nobenih dejstev in predlagala nobenih dokazov, po presoji katerih bi organ prve stopnje morebiti izrekel drugačen (po tožničinih trditvah milejši) inšpekcijski ukrep oziroma enak ukrep z daljšim rokom za vzpostavitev zemljišč v prejšnje stanje. Zato je neupošteven tudi tožbeni ugovor o nesorazmernosti izrečenega ukrepa.³ Ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja pa s tem povezani razlogi tudi sicer pravilno temeljijo na določbi prve alineje oddelka B 107. člena ZKZ,⁴ saj drugačnega ukrepa inšpektor glede na določbe ZKZ niti ni mogel izreči, z ustrezno in obrazloženo določitvijo roka za vzpostavitev v prejšnje stanje.

25. Ker na odločitev o zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Svoje zaslišanje je tožnica namreč predlagala v zvezi z novimi dejstvi, ki jih sodišče glede na obrazloženo ne more upoštevati,⁵ saj ni izkoristila možnosti, da se o njih izjavi že v upravnem postopku. Ob upoštevanju razlogov te sodbe v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do izjave, tožničino zaslišanje ni bilo pomembno niti v okviru presoje bistvene kršitve določb postopka (točka II. tožbe). Kljub očitni spornosti dejanskega stanja pa sodišče ni upoštevalo niti ostalih novih dokazov, ki jih po ZUS-1 glede na obrazloženo ne more upoštevati (priloženo izvedensko mnenje izvedenke Valentar in predlog za postavitev izvedenca kmetijske in gozdarske stroke v okviru točke III. tožbe), ker gre za nedopustne tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj tožnica ni izkazala, da bi šlo za dokaze, ki jih upravičeno ne bi mogla predložiti v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta.

26. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
¹ V zvezi s pravico do izjave glej tudi Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 326/2014 z dne 25.11.2015.
² Očitno je, da nasad iglavcev ni namenjen pridelavi sadja in oljk (glej citirani 4a. člen ZKZ).
³ Pri izbiri ukrepov inšpektor ob upoštevanju teže kršitve izreče ukrep, ki je za zavezanca ugodnejši, če je s tem dosežen namen predpisa (drugi odstavek 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, v nadaljevanju ZIN). Pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti mora inšpektor upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor, ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti (tretji odstavek 7. člena ZIN).
⁴ Ta se glasi: „Kmetijski inšpektor ima poleg pooblastil po splošnih predpisih, ki urejajo inšpekcijo, še naslednja pooblastila in pristojnosti, in sicer prepovedati uporabo kmetijskega zemljišča za drug namen kot za kmetijsko proizvodnjo, če to po zakonu ali predpisu, izdanem na podlagi zakona, ni dovoljeno, in odrediti vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje v določenem roku.“
⁵ V zvezi z obširnimi navedbami, nanašajočimi se na zmotno ugotovljeno dejansko stanje (točka III. tožbe), je sodišče štelo, da tožnica v okviru dokaznega predloga „kot doslej“ predlaga tudi svoje zaslišanje.

Datum zadnje spremembe:

07.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1302/2019-16
• UPRS Sodba I U 584/2019-18
• VSC Sklep I Cp 164/2020