UPRS Sodba I U 1238/2019-6

Jedro

Tožnik je kot razlog za mednarodno zaščito navedel, da je iz Alžirije odšel, ker po ločitvi staršev ni imel kje bivati. Ko je tožnik zaprosil za subvencionirano stanovanje in ob tem povzdignil glas nad uradno osebo, so ga priprli za teden dni. Iz osebnega razgovora ne izhaja, da subvencioniranega stanovanja ne bi dobil zaradi pripadnosti berberski narodni skupnosti. Kot je povedal v upravnem postopku, so mu uradne osebe dejale zgolj, da ni upravičen do stanovanja. Sodišče na podlagi navedenega ne najde povezave med slednjim dejanjem ter njegovo pripadnostjo Berberom, saj tega tožnik niti ni zatrjeval. Kot razlog za mednarodno zaščito je navajal tudi, da je imel težave kot Berber, ker zanje v Alžiriji ni služb. Zaposlen je bil kot gradbenik in varilec. V času, ko je še delal kot gradbenik, so ga nekoč pretepli policisti, ko so izvedeli, da je Berber. V zvezi z dogodkom s policijo ni najti elementov ki bi kazali na kaj več kot posamezen dogodek, medtem ko v zvezi s pravico do stanovanja ni zaznati elementov preganjanja, in gre po mnenju sodišča zgolj za pavšalne tožnikove navedbe v zvezi s tem, da pravice do subvencioniranega stanovanja ni dobil, ne da bi slednje bilo povezovati z dejanji preganjanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države, po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Tožnik je iz Alžirije, arabske narodnosti, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj med postopkom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. V obrazložitvi odločbe toženka nato povzema, kaj izhaja iz policijske depeše ob prijetju tožnika, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj na osebnem razgovoru. Kot razlog za mednarodno zaščito je navedel, da je iz Alžirije odšel, ker po ločitvi staršev ni imel kje bivati in je imel težave kot Berber. Tožnik, sicer letnik 1997, je povedal, da sta se starša ločila pred približno tremi leti in pol (oziroma, ko je bil star 17 let), sam pa potem ni imel kje bivati. Zato se je odločil, da bo delal in prihranil denar ter odpotoval v Evropo. Zaposlen je bil kot gradbenik in varilec. Zaslužil je povprečno plačo okoli 400 EUR mesečno, vendar mu to za življenje ni zadoščalo. Težave je imel tudi zato, ker je Berber, zanje pa v Alžiriji ni služb. Ko je nekoč zaprosil za subvencionirano stanovanje in ob tem povzdignil glas nad uradno osebo, so ga priprli za teden dni. Po izpustitvi je ostal brez službe. Zato je odšel v puščavo za leto dni in tam delal kot varilec. V času, ko je še delal kot gradbenik, so ga nekoč pretepli policisti, ko so izvedeli, da je Berber. Grozil mu je tudi brat dekleta, s katerim se je sestajal, in zahteval, da zvezo prekine, saj da dekletu nima kaj ponuditi. Teh groženj policiji ni prijavil.

3. Toženka ugotavlja, da je tožnik kot glavni razlog za mednarodno zaščito navedel, da je izvorno državo zapustil, ker po ločitvi staršev ni imel kje bivati, in ker je imel težave kot Berber. Meni, da razlog, da ni imel kje bivati, tožnika ne upravičuje do mednarodne zaščite. Glede na to, da je bil zaposlen kot gradbenik in varilec, meni, da je zaslužil dovolj, da bi si najel stanovanje, še zlasti upoštevaje, da je prihranil dovolj za pot do Evrope. Obenem tožniku očita, da je podajal različne odgovore, kdaj sta se starša ločila ter različne razloge za zapustitev države. V zvezi z drugim tožnikovim razlogom, da naj bi imel težave, ker je Berber, pa toženka ugotavlja, da tožnik glede na povedano težav z zaposlitvijo ni imel, razlog, da ni imel službe v javni upravi oziroma bolje plačane službe, pa je lahko tudi v tem, da ni zaključil niti osnovnega šolanja. Meni, da je bil priprt zato, ker je povzdignil glas nad uradno osebo in ne v tem, da je Berber. Navedbe tožnika, da so ga policisti pretepli, so neprepričljive. V kolikor bi tožnik imel resnične težave in bi se čutil resnično ogroženega, bi državo zapustil neposredno po dogodku in ne bi še leto dni brez težav bival in delal v puščavi. Ugotavlja, da ni navajal nikakršnih težav zaradi narodne pripadnosti, ki bi jih doživel v času izobraževanja ali na področju zdravstva. Poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena osebam, ki bi imele ekonomske ali socialne težave. Tožnik je sicer izpolnil prvi pogoj za pridobitev mednarodne zaščite, to je, da je kot razlog navajal težave zaradi narodne pripadnosti, ni pa izpolnil drugega pogoja, to je izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem. Zato je potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Poleg tega prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Zato so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. V obravnavani zadevi tudi ni mogoče ugotoviti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, na kar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. V tožnikovi izvorni državi ne obstaja mednarodni ali oboroženi spopad, kaj drugega pa tudi iz njegovih navedb ne izhaja.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo odpravi, podredno pa, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5. Toženki očita, da tožnikove izjave v zvezi s povprečno alžirsko plačo ni preverjala, prav tako možnosti okoliščin glede najema stanovanj upoštevaje , da je tožnik Berber. Tožnik je navajal več okoliščin, ki kažejo na to, da je bil ogrožen, da ni imel kje bivati, ni mogel dobiti stanovanja, bil pretepen s strani policije in priprt iz neutemeljenih razlogov. Tožnik ni bil opozorjen, da se bodo v postopku odločanja o mednarodni zaščiti upoštevale tudi izjave, dane pred policijo. Toženki nadalje očita, da ga ni seznanila, na podlagi katerih informacij je Vlada RS Alžirijo razglasila za varno izvorno državo in mu ni omogočila, da se o tem izjavi in poda ustrezno trditveno in dokazno podlago, zakaj zanj ni varna. Tožnik tudi ni bil seznanjen z dokazno oceno toženke glede svojih izjav. Poudarja še, da je imel v času osebnega razgovora zdravstvene težave z ramo in zlomljeno roko, kar izhaja tudi iz njegove izjave, dane na zapisnik, da ne ve, če bo lahko odgovarjal. Toženka se v svoji odločbi do te okoliščine ni predelila kljub temu, da bi slednje lahko vplivalo na njegovo sposobnost za podajo izjav na osebnem razgovoru.

6. V odgovoru na tožbo se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je toženka v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite ob sklicevanju na določila prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1.

9. Toženka je tožnikove navedbe pravilno zavrnila kot nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz prve alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Pri tem pa mora tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, kar je bilo po presoji sodišča tudi storjeno. Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1 oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1.

10. Tožnik je kot razlog, zaradi katerega je zapustil matično državo, navajal, da ni imel kje živeti. Ob tem je sicer povedal, da je bil zaposlen najprej v gradbeništvu in nato kot varilec ter kot varilec zaslužil približno 400 EUR, kar naj bi ustrezalo povprečni mesečni plači v Alžiriji. V tožbi tožnik očita toženki, da njegovih izjav ni preverjala in ni pridobila aktualnih informacij o stanju v izvorni državi v zvezi z navedenimi okoliščinami. Sodišče se strinja z ugotovitvijo toženke, da v tožnikovih navedbah niso podani elementi preganjanja. Tožnik je sicer zatrjeval, da njegove težave v izvorni državi izvirajo iz njegove pripadnosti berberski narodni skupnosti, vendar pa ob navajanju posameznih dejanj ni uspel izkazati, da bi ta ravnanja imela znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, niti ni izkazal takšnih osebnih okoliščin, iz katerih bi izhajal utemeljen strah pred preganjanjem. Kot ugotavlja že toženka v izpodbijani odločbi, je bil tožnik zaposlen sprva v gradbeništvu, ko je to zaposlitev izgubil, pa se je zaposlil kot varilec in to kljub temu, da je Berber, kar, kot pravi, je razvidno že iz njegovega naglasa (stran 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 26. 6. 2019). Pri tem je kot varilec zaslužil okoli 400 EUR mesečno, medtem ko je za delo v gradbeništvu prejemal plačilo okoli 250 EUR mesečno. Iz osebnega razgovora, opravljenega pred toženko, tudi ne izhaja, da subvencioniranega stanovanja ne bi dobil zaradi pripadnosti berberski narodni skupnosti. Kot je povedal v upravnem postopku (stran 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 26. 6. 2019), so mu uradne osebe dejale zgolj, da ni upravičen do stanovanja. Sodišče na podlagi navedenega ne najde povezave med slednjim dejanjem ter njegovo pripadnostjo Berberom, saj tega tožnik niti ni zatrjeval. Prav tako gre v zvezi z zatrjevanim ravnanjem policije po presoji sodišča za posamezen dogodek, ki kot posamičen primer ne predstavlja ponavljajočih dejanj preganjanja (26. člen ZMZ-1). Sodišče sodi, da v tem, kar je tožnik povedal med postopkom, ni najti elementov ki bi kazali na kaj več kot posamezen dogodek (dogodek s policijo), medtem ko zvezi s pravico do stanovanja ni zaznati elementov preganjanja, in gre po mnenju sodišča zgolj za pavšalne tožnikove navedbe v zvezi s tem, da pravice do subvencioniranega stanovanja ni dobil, ne da bi slednje bilo povezovati z dejanji preganjanja.

11. Sodišče ugotavlja, da je toženka navedla dovolj jasne in prepričljive razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite, na katere se tudi sodišče, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje. Sodišče ugotavlja, da se je toženka do tožnikovih podanih razlogov zapustitve izvorne države opredelila dovolj celovito ter jih zavrnila s pravilno oceno kot premalo tehtne za ugotovitev o upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1.

12. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že toženka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot je že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Alžirija, ki je z Odlokom Vlade RS nedvomno razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Alžirije, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se lahko štelo, da zaradi njegovih posebnih okoliščin Alžirija zanj ni varna izvorna država. Sodišče se v tem delu v celoti strinja z navedbami toženke in njenimi razlogi.

13. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožnik ob zaslišanju na policiji ni bil seznanjen, da se bodo upoštevale tudi te izjave, zgolj pripominja, da odločitev toženke sloni na obrazloženi zavrnitvi razlogov, ki jih je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel v postopku podaje prošnje (točka 32 prošnje za mednarodno zaščito, stran 7 prošnje z dne 10. 6. 2019) in na osebnem razgovoru (stran 3 in 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 26. 6. 2019), ki sta bila opravljena po tem, ko je toženka celovito poučila tožnika o njegovih pravicah in obveznostih ter samem postopku mednarodne zaščite.

14. V zvezi z nadaljnjim tožnikovim očitkom, sodišče ugotavlja, da je toženka tožnika obvestila, da je Alžirija na seznamu varnih izvornih držav po Odloku Vlade RS (stran 6 prošnje za mednarodno zaščito z dne 10. 6. 2019), pri tem pa mu tudi z dovolj aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je bila tožniku tekom celotnega upravnega postopka zagotovljena pravna pomoč z zastopanjem po ustrezno usposobljenem pooblaščencu.

15. V zvezi s tožbenim očitkom, da tožnik ni bil seznanjen z dokazno oceno toženke, pa sodišče zgolj dodaja, da dokazno oceno sprejme upravni organ na podlagi vseh izvedenih dokazov, ki jih šteje za relevantne, z njo pa seznani tožnika, kar praviloma zagotovi z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene v odločbi, kateri tožnik (s tožbo) nato lahko ugovarja.

16. Tožnik toženki še očita, da se ni izjasnila glede njegovega zdravstvenega stanja v zvezi s poškodovano roko, na katero je na osebnem razgovoru opozoril. Sodišče pri tem ugotavlja, da slednje sicer drži, vendar pa to na zakonitost izpodbijanega upravnega akta ne vpliva. Iz zapisnika o osebnem razgovoru z dne 26. 6. 2019 izhaja, da je tožnik potožil o bolečinah zaradi poškodovane rame ter da ne ve, ali bo na vprašanja lahko odgovarjal (stran 2 zapisnika). Vendar pa tekom nato opravljenega razgovora iz zapisnika ni razvidno, da bi v zvezi s to okoliščino nastopil takšen primer, ki bi lahko vplival na zakonitost opravljenega razgovora. Ne s strani tožnika in ne njegovega pooblaščenca ni bilo podanih nikakršnih tovrstnih pripomb. Sodišče ob tem ugotavlja, da glede na navedeno ni moč presoditi drugače, kot da so očitki tožnika prepavšalni, saj tudi iz tožbe same ne izhaja, da bi bolečine v roki vplivale na potek samega razgovora. Zgolj hipotetično ugibanje pa ne more zadoščati. Glede na navedeno sodišče ne najde takšnih pomanjkljivosti, da bi slednje lahko privedlo do odprave izdane odločbe.

17. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. V navedeni zadevi nobena od strank ni predlagala glavne obravnave oziroma kakšni dokazi naj bi se na obravnavi izvajali. Sodišče pa razen tega ugotavlja, da je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku in to tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru in da še eno zaslišanje tožnika pred sodiščem ne bi bilo pomembno za odločitev, saj ni razloga, da bi bilo drugačno od tistega v upravnem postopku.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1209/2019-6
• UPRS Sodba I U 486/2023-8
• UPRS Sodba I U 101/2018-6