zapri pomoč

pomoč

Za pomoč pri uporabi spletnih strani sodstva se obrnite na:

pomembno

zapri pomembno

  • Zemljiška knjiga

  • COVL - izvršba

  • Izračun zamudnih obresti

  • Obravnave

  • Sodna praksa

obvestila o piškotkih

Naša spletna stran uporablja tehnologijo piškotkov (cookies). Piškotki omogočajo uporabo naprednih, uporabniku prikrojenih možnosti. Omogočajo nam tudi spremljanje statistik obiska, s čimer pridobivamo prepotrebne podatke za nenehno izboljševanje strani. Če zapisa piškotkov ne boste dovolili, boste prikrajšani za možnosti, kakršni sta ogled video posnetkov in komentiranje objav prek družbenih omrežij.

Več informacij o piškotkih na sodisce.si


sprejmi piškotke | zavrni piškotke

vsebine po meri

zapri sistemska obvestila

Izberi rubriko

Skupine uporabnikov

Izberite skupino, ki najbolj ustreza vašemu profilu, oziroma obkljukajte tiste rubrike, katere želite spremljati.

Orodje "Vsebine po meri" vam omogoča, da na vstopni strani spremljate le tiste vsebine, ki vas zanimajo. Posamezne rubrike, ki jih boste izbrali, vas bodo na strani pričakale vsakič, ko jo boste obiskali. Osebne nastavitve lahko s klikom na gumb "vsebina po meri" v orodni vrstici kadarkoli spremenite.

Nekatere rubrike bodo prikazane le v primeru, če je vsebina smiselna za prikaz na posameznem sodišču. Na primer: rubrika Zemljiška knjiga bo vidna le na vstopnih straneh okrajnih sodišč ...

UP00027051

Odločba:UPRS Sodba I U 1216/2019-12
 ECLI:
Oddelek:Upravni oddelek
Datum seje senata:21.08.2019
Senat:mag. Darinka Dekleva Marguč (preds.), dr. Boštjan Zalar (poroč.), Liljana Polanec
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje ponovne vloge - domneva umika prošnje - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - vsebinska odločitev - pravica do informiranosti
Zveza:ZMZ-1 člen 41, 50, 64. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 11, 28, 28/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah člen 18, 52, 52/1
JEDRO:
Tožnik se je prostovoljno, brez kakršnega koli pritiska objektivnih okoliščin, odločil, da ne bo počakal vsebinske odločitve tožene stranke o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ampak je sprejel ponudbo, da ga prepeljejo v Španijo, ker naj bi imel tam prijatelja. V prošnji za mednarodno zaščito je povedal tudi, da ni počakal odločitve v postopku pred bolgarskimi organi. V okviru presoje z vidika načela sorazmernosti se je tako sodišče lahko prepričalo, da izpodbijani akt ne pomeni odstranitve tožnika iz države v okoliščinah, ko bi to nasprotovalo načelu nevračanja.

Tožena stranka ni nesorazmerno posegla v pravico tožnika do dostopa do azilnega postopka, četudi je ob tem sodišče moralo obrazložitev v izpodbijanem aktu dopolniti z vidika člena 52(1) in 18. Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z 64. in 65. členom ZMZ-1.

IZREK:
Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tujca, ki trdi, da je A.A., roj. ... v kraju ..., Islamska republika Pakistan. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je tožnik dne 26. 6. 2019 vložil zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik svoje istovetnosti v postopku ni izkazal. Iz spisa konkretne upravne zadeve je razvidno, da je tujec v Republiki Sloveniji predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito, in sicer 12. 7. 2018. Ker je tujec dne 3. 8. 2018 samovoljno zapustil azilni dom, je pristojni organ postopek za priznanje mednarodne zaščite tujcu ustavil s sklepom št. 2142-1457/2018/19 (1312-05) z dne 6. 9. 2018, ki je postal pravnomočen 20. 9. 2018.

2. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na tretji odstavek 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) in pravi, da je bil dne 26. 6. 2019 na zapisnik sprejet zahtevek tujca za uvedbo ponovnega postopka. Nato pa se tožena stranka sklicuje na prvi odstavek 64. člena ZMZ-1. Uradna oseba je ob sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka tujca uvodoma opozorila na vsebino 64. in 65. člena ZMZ-1. Iz zapisnika št. 2142-1457/2018/24 (1312-15) s 26. 6. 2019 izhaja, da tujec svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje s sklicevanjem na razloge, ki jih je že navedel v prošnji za mednarodno zaščito. Dejal je namreč, da ima iste razloge, kot jih je povedal ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Prav tako je navedel, da ni nobenih novih razlogov za njegovo ogroženost in da nima nobenih dokazov, ki bi jih želel predložiti.

3. Glede na to, da tujec ni predložil novih dokazov in tudi ni navedel novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, je pristojni organ zaradi neizpolnjevanja pogojev njegov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka zavrgel v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1.

4. V tožbi tožnik pravi, da je v svoji prvi prošnji za mednarodno zaščito dne 12. 7. 2018 navedel, da se v Pakistanu počuti ogroženega zaradi svojih sorodnikov. Tam so ga namreč večkrat napadli njegovi bratranci tako, da so mu nekajkrat zlomili roke in noge, ter ga močno pretepli. Pri tem je dobil hude telesne poškodbe, zaradi česar so mu starši svetovali, naj odpotuje iz Pakistana. Bratranci so si namreč hoteli prilastiti zemljišče, katerega bi prosilec moral dobiti na podlagi dedovanja po svojih starših. Ves čas so mu tudi grozili, v kolikor jim ne bo prostovoljno prepustil svoje dediščine, s krvnim maščevanjem, ki je v Pakistanu še vedno močno prisotno. Vseh teh podrobnosti tožnik do sedaj ni navajal, saj ni vedel, da so ta dejstva pomembna pri vložitvi nove prošnje za mednarodno zaščito. Zato bi toženka tožniku morala dovoliti vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito. Novi dokazi ali dejstva so obstajali že v času prvega postopka, julija 2018, vendar jih tožnik, brez svoje krivde, takrat ni mogel uveljavljati, saj ni vedel, kaj naj sploh uveljavlja. Nihče od uradnih oseb mu namreč na razgovoru ob vložitvi prve prošnje ni obrazložil, kateri so razlogi, na podlagi katerih se lahko pridobi mednarodna zaščita. Pri oddaji ponovne prošnje za mednarodno zaščito, za katero naj bi potekal razgovor s tožnikom 26. 6. 2019 ob 17.25, čeprav je na zapisniku (v prilogi kot dokaz) naveden drug datum (26. 6. 2018), pa tožniku tudi ni bilo s strani uradnih oseb pojasnjeno, katera nova dejstva in novi dokazi bi lahko bili relevantni za dovolitev uvedbe ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tudi pooblaščenec PIC-a je pravilno opozoril uradno osebo, ki je vodila s tožnikom razgovor, da bi morali tožniku omogočeno dati prošnjo, saj bo sicer njegov primer zaključen brez kakršnekoli vsebinske presoje o njegovih težavah v matični državi, kar bi lahko vodilo do preganjanja v Pakistanu. Predlaga zaslišanje tožnika in da se sklep odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da je bil tožnik pred podajo prošnje in tudi zahtevka za ponovno uvedbo postopka seznanjen in poučen o svojih pravicah in tudi o razlogih, ki so relevantni za priznanje mednarodne zaščite. Pred podajo prošnje je informiranje s strani PIC trajalo pol ure. Dodatne informacije je tožnik dobil od uradne osebe pred sprejemom prošnje. Tožnik mora za to, da je pred koncem postopka in pred izvedbo osebnega razgovora zapustil Slovenijo prevzeti odgovornost. Iz zapisnika o sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je razvidno, da je uradna oseba tožniku pojasnila, kakšna dejstva in dokazi so relevantni.

6. V pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2019, katero je sodišče prejelo dne 8. 8. 2019, tožnik pravi, da je bil informiran skopo, obrazložitev pa je bila nerazumljiva. Ni razumel, kaj pomenijo nova dejstva in dokazi. Poglobljeno jih je potem navedel v tožbi. Ponavlja, da so ga sorodniki večkrat napadli in so mu zlomili roke in noge ter ga močno pretepli. Dobil je grožnje s krvnim maščevanjem.

Tožba ni utemeljena.

7. Tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja, da tožena stranka ni pravilno uporabila določila prvega odstavka 64. člena ZMZ-1 v tem smislu, da ni pravilno ugotovila, ali je tožnik skupaj z zahtevo za ponovno uvedbo postopka predložil takšne nove dokaze oziroma ali je navedel takšna nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite glede na prvotno odločitev, to je sklep o ustavitvi postopka z dne 6. 9. 2018. Tega tožnik ne uveljavlja, ampak je njegov prvi tožbeni ugovor v tem, da niti v prvotnem postopku niti v postopku v zvezi z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka ni bil ustrezno informiran o svojih pravicah o tem, kaj je v postopku važno oziroma odločilno. Kot drugi tožbeni ugovor pa tožnik navaja, da o njegovi prošnji ni bilo niti enkrat vsebinsko odločeno, s čimer morda implicitno želi uveljavljati neskladje ZMZ-1 s Procesno direktivo 2013/32/EU (v nadaljevanju: Procesna direktiva).

8. Sodišče bo oba tožbena ugovora presodilo z vidika nesorazmernosti posega izpodbijanega akta v tožnikovo pravico do dostopa do azilnega postopka iz prvega odstavka 41. člena ZMZ-1 (11. člena Procesne direktive) v zvezi z 18. členom Listine EU o temeljnih pravicah1 ter 64. členom ZMZ-1. To pravico je mogoče omejiti le v skladu z določilom člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah, to je, če je poseg predpisan z zakonom in spoštuje bistveno vsebino konkretne pravice, ob upoštevanju načela sorazmernosti tako da so omejitve dovoljene samo, če so potrebne in če dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če so potrebne zaradi zaščite pravic in svoboščin drugih.

9. Izpodbijani akt namreč dejansko pomeni omejitev pravice dostopa do azilnega postopka, saj tožena stranka o prošnji za mednarodno zaščito tožnika v (nobenem) postopku ni vsebinsko odločala, tako da bi jo zavrnila, ampak je v prvem primeru postopek ustavila zaradi domnevnega umika, z izpodbijanima aktom pa je zavrgla zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka, ker tožnik ni predložil novih dejstev ali dokazov glede na prvotni postopek. Sodišče mora torej presoditi, ali je tak poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka z izpodbijanim aktom v skladu z določbo člena 52(1) Listine EU o temeljnih pravicah. Tožena stranka tega ni naredila, pa bi morala za pravilno uporaba prava EU. Po ustaljeni sodni praksi Sodišča EU mora namreč država članica razlagati nacionalno pravo v skladu s pravom unije, to pomeni tudi v skladu s temeljnimi pravicami, ki jih varuje pravni red Unije, ali z drugimi splošnimi načeli prava Unije.2

10. Procesna direktiva v drugem pododstavku člena 28(2) daje možnost državam članicam, da določijo rok najmanj 9 mesecev, po katerem ni mogoče ponovno uvesti postopka, nova prošnja pa se v tem primeru obravnava kot naknadna prošnja, za katero se uporablja postopek po 40. in 41. členu Procesne direktive. Slovenski zakonodajalec je to možnost po pravu EU s posledico poteka 9 mesečnega roka od izdaje sklepa o ustavitvi postopka izkoristil. Po ZMZ-1 državljan tretje države, katerega postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s prvim stavkom tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, ima možnost vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka (drugi stavek tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1). Tožnik v konkretnem primeru ni mogel vložiti nove prošnje, ker je od izdaje sklepa o ustavitvi postopka z dne 6. 9. 2018 pa do vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 26. 6. 2019 preteklo več kot 9 mesecev in sicer 9 mesecev in 20 dni. Po določbi drugega stavka tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1 (in skladno z drugim pododstavkom člena 28(2) Procesne direktive) se vsaka naslednja prošnja, podana po 9 mesecih od izdaje prvotnega sklepa, obravnava v skladu z določbami ZMZ-1, ki urejajo ponovno prošnjo. V tem okviru je poseg v pravico do dostopa do azilnega postopka in uveljavljanja pravice do azila usklajeno predpisan z ZMZ-1 in s Procesno direktivo.

11. Ponovna prošnja po 40. in 41. členu Procesne direktive je urejena nekoliko specifično glede na ureditev ponovne prošnje po ZMZ-1. Določilo člena 40(1) Procesne direktive namreč ureja tri možnosti načina obravnave naknadnih navedb ali elementov naknadne prošnje in sicer „v okviru obravnavanja predhodne prošnje ali v okviru preizkusa izdane odločbe ali odločanja o pritožbi zoper izdano odločbo.“ Drugih možnosti za obravnavo naknadne prošnje Procesna direktiva ne ureja in tudi ne daje procesne avtonomije državam članicam. ZMZ-1 v 64. členu in 65. členu ne ureja izrecno kakšne od navedenih treh možnosti, ampak je slovenski zakonodajalec določbo 40. člena Procesne direktive prenesel v notranji pravni red na drugačen način s tem, da je določil, da mora tujec, ki želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, ki se vodi kot samostojen postopek in o tem zahtevku organ odloči s sklepom. Poleg tega Procesna direktiva v primeru implicitnega umika ali odstopa od prošnje predvideva zgolj „prekinitev“ postopka ali pa „zavrnitev prošnje kot neutemeljene“ (člen 28(1) Procesne direktive), ne pa tudi ustavitve postopka; tožena stranka v konkretnem primeru prošnje ni zavrnila kot neutemeljene (na podlagi sedmega odstavka 49. člena ZMZ-1), ampak je izdala sklep o „ustavitvi“ postopka (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1).

12. Da je treba v taki situaciji način prenosa Procesne direktive ter odločitev tožene stranke v konkretnem primeru presoditi z vidika načela sorazmernosti po pravu EU, izhaja ne samo neposredno iz določila 52(1) člena v zvezi z 18. členom Listine EU o temeljnih pravicah, ampak tudi iz določila člena 40(4) Procesne direktive, kjer je predvideno, da države članice lahko „odločijo“, da bo prošnja nadalje obravnavana le, če prosilec brez svoje krivde v predhodnem postopku ni mogel uveljavljati novih navedb in elementov zlasti z uveljavljanjem svoje pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 46. člena Procesne direktive. To je en element, ki neposredno kaže na uporabo načela sorazmernosti, in ki ga je evropski zakonodajalec izrecno vključil v odločanje v zvezi z naknadno prošnjo. Drug element v okviru načela sorazmernosti, ki ga je evropski zakonodajalec izrecno vključil v okvir načela sorazmernosti, pa je določilo tretjega pododstavka člena 28(2) Procesne direktive, ki pravi, da države članice zagotovijo, da takšna oseba, ki vloži prošnjo po poteku roka 9 mesecev od prvotne odločitve, ni odstranjena v nasprotju z načelom nevračanja.

13. V konkretnem primeru je poseg v tožnikovo pravico do dostopa do azilnega postopka torej predpisan z ZMZ-1 in tožena stranka je odločala na podlagi predpisanega postopka po 64. in 65. členu ZMZ-1 in šestem odstavku 49. člena ZMZ-1. Sodišče pa mora presoditi še, ali takšno postopanje tožene stranke v konkretni zadevi ohranja bistveno vsebino pravico do azila iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah, če je ta omejitev potrebna in ustreza splošnim interesom Unije in varstvu pravic drugih.

14. V zvezi s pravilno informiranostjo tožnika v postopku bo sodišče mutatis mutandis inspiracijo za presojo zadostnosti informiranja prosilca za azil za uveljavljenje njegovih pravic, uporabilo standarde Evropskega sodišča za človekove pravice iz sodbe v zadevi O.S. et autres c. Greéce, kjer je šlo za ugotavljanje standardov zadostnega informiranja o postopku ob sprejemu prosilca in v povezavi z odvzemom prostosti in sicer zlasti v tistem delu, ki se nanaša na jezik, v katerem se prosilca informira, ali je besedilo informiranja izraženo enostavno in jasno tako glede pravnih kot tudi dejanskih vidikov postopka in v povezavi s tem, ali je prosilec imel učinkovit dostop do pravne pomoči, ali ne.3

15. V obravnavani zadevi je ob podaji prošnje z dne 12. 7. 2018 bil prisoten predstavnik PIC in prevajal je tolmač za urdu jezik. Tožnik je na posebno vprašanje zatrdil, da razume tolmača. Na zapisniku o podaji prošnje je navedeno, da tožnik ni prejel brošure z informacijami o postopku mednarodne zaščite, ker je v urdu jeziku ni. Vendar pa je tožnik na posebno vprašanje povedal, da je razumel ustno informiranje pred sprejemom prošnje in povedal je, da želi imeti zastopnika (PIC). Poleg tega mu je uradna oseba dejala, da lahko kadar koli vpraša, če česa ne razume glede poteka postopka med razgovorom. Še enkrat je potrdil, da razume vsa pojasnila. Ob podaji prošnje je tožnik navedel isto, kot v tožbi zoper izpodbijani akt, le da je bil v prošnji (še) bolj pavšalen, saj je govoril o vsakodnevnih prepirih z bratranci o tem, kdo bo kaj in koliko dobil od zapuščine in da se ni zgodilo nič posebnega; včasih so imeli različne poškodbe zaradi udarca s kamenjem ali polomljene kosti. Uradna oseba ga je vprašala tudi, ali je bil kakšen poseben dogodek, zaradi katerega je zapustil Pakistan, na kar je odgovoril negativno; potem pa je bil vprašan še, če želi kaj dodati, če ima še kak drug razlog. To pomeni, da je imel tožnik dovolj možnosti, da bi ob podaji prošnje povedal kar koli v zvezi s strahom pred preganjanjem ali resno škodo, pa tega ni storil prepričljivo in tudi, da je bil dovolj informiran, poleg tega je imel pravno pomoč. Te okoliščine iz postopka ob podaji prošnje torej ne morejo kakor koli vplivati na presojo zakonitosti izpodbijanega akta v smeri, kot jo skuša uveljaviti tožnik v tožbi v zvezi s prvim tožbenim ugovorom.

16. Dne 26. 6. 2019 je bil v postopku v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka opravljen osebni razgovor s tožnikom ob prisotnosti predstavnika PIC-a in tolmača. Na zapisniku z dne 26. 6. 2019 je na prvi strani dokumentirano, da je bil tožnik pred začetkom razgovora informiran s strani uradne osebe, pod kakšnimi pogoji bi organ lahko uvedel ponovni postopek in ta informacija, kot je dokumentirana, je bila točna glede na zakonsko ureditev. Posebej je bil vprašan, če razume omenjena pooblastila, če razume tolmača in če želi, da je prisoten njegov zastopnik. Na vse to je odgovoril pozitivno. Prvo vsebinsko vprašanje tožniku je bilo sicer nekoliko zavajujoče, saj je uradna oseba tožnika vprašala, ali ste razloge, zaradi katerih podajate zahtevek za uvedbo ponovnega postopka že navedli pri podaji prve prošnje. Pozitiven odgovor na to vprašanje, ki je v takih primerih pričakovan, bi namreč lahko pomenil tudi priznanje, da tujec podaja iste razloge, kot jih je podal že ob prvi prošnji. Tožena stranka je v naslednjem koraku sicer opustila razčiščevanje tega ključnega dejstva in je v naslednjem vprašanju tožnika vprašala o razlogih, zakaj je zapustil Slovenijo. Vendar pa je temu sledilo korektno, jasno, enostavno in relevantno vprašanje, če obstajajo kakšni novi razlogi njegove ogroženosti, ki jih z razlogom ni navedel pri podaji prve prošnje. Tožnik je odgovoril, da ni nobenih novih razlogov njegove ogroženosti. Na posebno vprašanje o morebitnih dokazih za njegovo preganjanje je tožnik dodal, da nima nobenih dokazov, ki bi jih želel predložiti. Na tej točki je bil tožnik še enkrat opozorjen glede na naravo postopka o pomenu novih dokazov, vendar je tožnik dejal, da nima nič dodati. Zgolj z vidika 64. člena ZMZ-1 izpodbijani akt torej nima pomanjkljivosti.

17. V takih okoliščinah tožena stranka ni imela obveznosti, da bi tožniku pojasnjevala tudi, kakšne konkretne dokaze bi moral predložiti. Pooblaščenec je nato izrazil mnenje, da bi moralo biti prosilcu omogočeno, da poda prošnjo, saj bo sicer njegov primer zaključen brez vsebinske obravnave njegovih težav v izvorni državi. Zapisnik je bil tujcu prebran v urdu jeziku.

18. Tudi iz zapisnika o najavi izročitve in sprejemu oseb z dne 20. 6. 2019 Policijske postaje Črnomelj je razvidno, da je tožnik, ki je edini imel telefon, za skupino sedmih Pakistancev urejal prehod iz Slovenije v Italijo s pomočjo sprovajalca in da se je pogovarjal v urdu jeziku. To se ujema tudi z zapisnikom o izjavi kršitelja z dne 20. 6. 2019 iste policijske postaje, na kateri je tudi podpis tožnika. Tudi na zaslišanju na glavni obravnavi pred sodiščem v zvezi z odvzemom prostosti dne 25. 7. 2018 je tožnik povedal, da jezik urdu razume. Tožnik je torej spremljal celoten postopek v jeziku, ki ga dobro razume. Tožnik na osebnem razgovoru v zvezi z uvedbo ponovnega postopka sicer ni bil pozvan, da pojasni česa se boji v primeru vrnitve, vendar pa bi lahko v svojih kratkih odgovorih svoj morebiten strah vsaj omenil.

19. Dne 15. 7. 2019 je tožnik podpisal pooblastilo za zastopanje B.B. v vseh upravnih in sodnih postopkih. Tudi v tožbi ni ničesar dodal ali kakor koli omenil svojega strahu pred preganjanjem, ampak se tožba omejuje na pravni vidik (ne)pravilnosti uporabe 64. člena ZMZ-1 oziroma da že v prvotnem postopku ni imel možnosti, da bi opisal »podrobnosti« glede preganjanja, ker ni vedel, da so dejstva, ki jih je tožnik navedel v drugi odstavek pod točko II tožbe pomembna. V zvezi z dejstvi navedenimi pod točko II tožbe sodišče ugotavlja, da ne gre za »podrobnosti«, saj trditev, da je bil ogrožen od sorodnikov v Pakistanu, da so ga večkrat napadli bratranci, mu nekajkrat zlomili roke in noge in ga močno pretepli, ker so si bratranci želeli prilastiti zemljišče, ki naj bi ga dobil na podlagi dedovanja po starših, pri čemer naj bi mu starši svetovali naj gre iz Pakistana in da je krvno maščevanje v Pakistanu še vedno prisotno, nikakor niso »podrobnosti« glede zatrjevanega preganjanja, ki bi sodišče vodile k pomisleku, da v tem konkretnem primeru dejstvo, ki ga tožnik povezuje z izpodbijanim aktom, da tožnikova prošnja ni bila vsebinsko obravnavana, nesorazmerno posega v njegovo pravico do dostopa do azilnega postopka. Na zaslišanju pred sodiščem v zvezi z odvzemom prostosti dne 25. 7. 2019 (str. 6) je povedal, da je že dolgo od doma in da bi rad šel domov. Iz tega zapisnika izhaja tudi, da ima stike z domačimi, ki so mu poslali denar, kar pomeni, da bi ga obvestili tudi o tem, da mu karkoli doma grozi, pa se to očitno ni zgodilo. Tudi na registracijskem listu Policijske postaje Postojna, ki ga je podpisal tudi tožnik, je navedeno, da naj bi tožnik zapustil Pakistan »zaradi nevzdržnih pogojev za življenje v Pakistanu« in se ne počuti varnega. Nič drugega ni navedel glede morebitnega preganjanja. Enako je zabeleženo tudi na Uradnem zaznamku policijske postaje Postojna z dne 8. 7. 2018, ki ga je podpisal tudi tožnik.

20. Poleg teh dejstev je sodišče v presoji sorazmernosti posega v pravico do dostopa do azilnega postopka na podlagi 64. člena ZMZ-1 upoštevalo tudi, da se je tožnik prostovoljno, brez kakršnega koli pritiska objektivnih okoliščin, odločil, da ne bo počakal vsebinske odločitve tožene stranke o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ampak je sprejel ponudbo, da ga prepeljejo v Španijo, ker naj bi imel tam prijatelja. V prošnji za mednarodno zaščito je povedal tudi, da ni počakal odločitve v postopku pred bolgarskimi organi (zapisnik o prošnji z dne 12. 7. 2018, str. 4). V okviru presoje z vidika načela sorazmernosti se je tako sodišče lahko prepričalo, da izpodbijani akt ne pomeni odstranitve tožnika iz države v okoliščinah, ko bi to nasprotovalo načelu nevračanja (drugi pododstavek drugega odstavka 28. člena Procesne direktive; člen 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah).

21. Ker se pravica do učinkovitega sodnega varstva iz člena 46(3) Procesne direktive nanaša tudi na sodno varstvo zoper upravne odločitve o naknadnih prošnjah (člen 46(1)(a)(ii) Procesne direktive), mora Upravno sodišče utemeljiti še, zakaj je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave in zaslišanja stranke, čeprav je tožnik v tožbi to predlagal. Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 1558/2018-44 z dne 28. 3. 2019 obširno utemeljilo pravo podlago iz prava EU oziroma sodne prakse Sodišča EU v zvezi s členom 46(3) Procesne direktive ter 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah glede sojenja na podlagi glavne obravnave v zadevah mednarodne zaščite.4 V zadevi Sacko Sodišče EU pravi, da če sodišče države članice EU oceni, da lahko opravi presojo "zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera, vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca"5 /.../; to vključuje tudi upoštevanje "objektivnih podatkov v spisu, pripravljenem na podlagi postopka na prvi stopnji /.../ vključno z zapisnikom ali posnetkom osebnega razgovora" /.../.6 Sodišče EU pri tem ne dela razlike med tem, ali gre za ugoditev ali zavrnitev tožbe. Opustitev zaslišanja v upravnem sporu je dopustna, če dejanske okoliščine ne dopuščajo "nikakršnega dvoma" glede utemeljenosti odločbe.7 Po mnenju Sodišča EU se s tem upošteva interes držav članic in prosilcev iz uvodne izjave 18 Procesne direktive II, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.8 Že iz te sodbe torej izhaja, da z vidika prava EU ni ovir, da ne bi moglo sodišče prve stopnje presojati pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja ali pravilnost sklepa o dejanskem stanju na podlagi seje senata in brez zaslišanja tožnika, če ni nikakršnega dvoma, da je tožba utemeljena ali neutemeljena.

22. Po interpretaciji Sodišča EU v zadevi Sacko je torej glavna obravnava z zaslišanjem tožnika nujna samo v primeru, če sodišče oceni, da brez tega ne bi bilo mogoče opraviti "podrobne in ex nunc presoje" dejstev in pravnih vprašanj.9

23. V naslednji zadevi Alheto je Veliki senata Sodišča EU pravila glede sojenja na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi še dopolnil s tem, da je izpostavil, da v členu 46(1) in (2) Procesne direktive II ni napotitve na nacionalno pravo in da se morajo izrazi v Procesni direktivi II v tej zvezi "razlagati in uporabljati enotno".10 Sodišče EU pravi, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Procesne direktive II "nacionalno pravo prilagoditi tako," da obravnava zadevnih pravnih sredstev vključuje preizkus vseh dejanskih in pravnih elementov, ki sodišču omogočajo "posodobljeno" presojo obravnavane zadeve.11 Sodišče EU torej v zadevi Alheto potrjuje, da pravo EU nalaga obveznost zaslišanja prosilca samo v primeru, če je to potrebno zaradi podrobne in posodobljene (ex nunc) presoje, kadar je potrebno upoštevati nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo,12 in glede katerih se organ ni izrekel13 in v takem primeru ni treba spisa vrniti organu za presojo;14 druga možnost pa je, da se novi elementi pojavijo po sprejemu izpodbijane odločbe in je treba prosilca zaslišati, da se ta izjavi, če bi lahko ti novi elementi neugodno vplivajo nanj.15 V vsakem primeru pa mora sodišče "preučiti" tako dejanske in pravne elemente za položaj prosilca, ki jih je organ upošteval, ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejemu upravne odločbe.16

24. Iz naslednje sodbe Sodišča EU v zadevi Ahmedbekova pa izhaja, da imajo države članice določeno procesno avtonomijo glede pravil sojenja na glavni obravnavi, ki lahko tudi po nepotrebnem pomembno podaljšujejo postopke mednarodne zaščite, šele v primeru, ko se prosilec sklicuje na razlog za mednarodno zaščito, ki kljub temu, da se nanaša na dogodke ali grožnje, ki so domnevno že obstajali, ni bil naveden pred upravnim organom in ga ta zato ni mogel preučiti. Če do takšne situacije pride, je treba tak razlog opredeliti kot "naknadno prošnjo" v smislu člena 40(1) Procesne direktive II.17 Šele na tej točki oziroma v taki situaciji Sodišče EU dopušča določeno procesno avtonomijo glede upoštevanja novih dokazov, ko pravi, da mora sodišče v takem primeru "v skladu s pravili sodnega postopka, ki so določena v nacionalnem pravu", preveriti, ali je razlog za mednarodno zaščito, ki je bil prvič naveden pred sodiščem, v postopku s tožbo naveden dovolj zgodaj in je bil predložen dovolj konkretno, da se lahko ustrezno obravnava.18

25. Naslednja sprememba v pravu EU, ki pojasnjuje, kaj je treba storiti v primeru, ko so določila o sojenju na glavni obravnavi (z zaslišanjem tožnika) v ZMZ-1 (2. odstavek 71. člena) in ZUS-1 (prvi odstavek 51. člena, prvi odstavek 59. člena ZUS-1, 60. člen ZUS-1) v neskladju s pravili sojenja na glavni obravnavi v pravu EU, je prišla s sodbo Velikega senata v zadevi Torubarov. V tej zadevi je namreč Sodišče EU odločilo, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive v povezavi s členom 47. Listine EU o temeljnih pravicah neposredni učinek.19

26. Morebiti gre v tej smeri tudi novejša interpretacija Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 (odst.11), v kateri je Vrhovno sodišče na podlagi uporabe in razlage prava EU dalo napotek Upravnemu sodišču, da lahko na seji senata obravnava dokazni predlog tožnika, ki mora biti jasno in razumljivo opredeljen, in ga lahko zavrne brez glavne obravnave. Ob tem je Vrhovno sodišče štelo, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive neposredni učinek, kolikor se nanaša na položaj, ko se v tožbi nova dejstva in dokazi pojavijo po izdaji odločbe upravnega organa. V tej zvezi je relevantno tudi izrecno pravno stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 65/2019 z dne 29. 5. 2019 (odst. 11)- sicer zgolj v smislu njegove načelnosti oziroma splošnosti - da v primeru, ko se sodišče v zavrnilni sodni odločbi opredeli do novih navedb in novih dokaznih predlogov (pri)tožnika v tem smislu, da le-te ne morejo vplivati na drugačno odločitev oziroma da so nepomembni, je s tem (pri)tožniku zagotovljena ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj. Ob tem Upravno sodišče pripominja, da bi isti princip glede neizvajanja glavne obravnave uporabilo tudi v primeru, če bi že na podlagi podatkov v spisu bilo razvidno, da je treba tožbi ugoditi, saj je treba ob uporabi pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah upoštevati tudi načelo enakosti orožij.20

27. Pravo EU torej v obravnavani situaciji ne daje tožniku pravice do zaslišanja na glavni obravnavi, ker v takih okoliščinah pravica do zaslišanja ni nujni sestavni del pravice do poštenega postopka iz 46. člena Procesne direktive oziroma 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, kolikor tožnik dokaznega predloga ne utemelji jasno in določno in ne prepriča sodišča, kako bi lahko izvajanje določenega dokaza na glavni obravnavi pripeljalo do drugačen odločitve. Zato je sodišče ignoriralo določbo prvega odstavka 51. člena ZUS-121 in 60. člen ZUS-122 (v zvezi z določbo četrtega odstavka 71. člena ZUS-1) ter določbo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1,23 kajti kadar nacionalno pravo ni v skladu z neposredno uporabljivo določbo iz sekundarnega prava EU, sodišče uporabi določbo sekundarnega prava EU, brez da bi zahtevalo presojo ustavnosti zakonske določbe in ni potrebno postaviti predhodnega vprašanja, da bi Sodišče EU podalo interpretacijo prava EU z namenom, da bi sodišče na podlagi odgovora Sodišča EU lahko presojalo skladnost domačega prava s pravom EU.

28. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni nesorazmerno posegla v pravico tožnika do dostopa do azilnega postopka, četudi je ob tem sodišče moralo obrazložitev v izpodbijanem aktu dopolniti z vidika člena 52(1) in 18. Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z 64. in 65. členom ZMZ-1. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena, tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZMZ-1).

-------------------------------
1 Po tej določbi je ob upoštevanju Ženevske konvencije o status beguncev priznana pravica do azila.
2 C-411/10, N.S in M.E., 21. 12. 2011, odst. 77; C-277/11, M., 22. 11. 2012, odst. 93.
3 Affaire O.A. et autres c. Grèce, Requete no 39065/16, 21. 3. 2019, odst. 46-58.
4 Ta sodba je bila sicer po pritožbi tožene stranke razveljavljena, vendar ne zaradi razlage prava EU in pravne podlage sojenja na glavni obravnavi v zadevah mednarodne zaščite.
5 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 44
6 Ibid. odst. 46.
7 Ibid. odst. 49.
8 Ibid. odst. 44.
9 Ibid. odst. 45.
10 C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 107.
11 Ibid. odst. 110.
12 Ibid. odst. 111.
13 Ibid. odst. 112.
14 Ibid. odst. 112.
15 Ibid.. odst. 114.
16 Ibid. odst. 118.
17 C-652/16, Ahmedbekova, 4. 10. 2018, odst. 98
18 Ibid. odst. 99.
19 C-556/17, 29. 7. 2019, odst. 73.
20 C-199/11, 6. 11. 2912, odst. 48, 71.
21 Po tej določbi sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi.
22 Po tej določbi kadar sodišče sodi na seji, odloči le na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.
23 Po tej določbi izvede Upravno sodišče glavno obravnavo tudi, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.



Popravljalec zakonov je praksa.
Legum correctur usus.