UPRS Sodba I U 1242/2019-6

Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, da ni bil niti enkrat fizično ogrožen, da je ves čas redno hodil v službo in da če bi se bal za svoje življenje v taki meri, ne bi mogel normalno hoditi v službo, ampak bi se skrival. Tožena stranka upravičeno nima razloga, da bi dvomila v zakonitost delovanja alžirske policije, prav tako ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država, saj je leto in pol pred zapustitvijo države normalno delal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik pri podaji prošnje povedal, da je po narodnosti Berber in da je trenutno v priporu zaradi kraje avtomobila. Državo je zapustil, ker ima družinske probleme zaradi dediščine. Spor se je začel leta 2000 med njegovim dedkom in dedkom človeka, ki mu grozi in mu je ime A.A.. Njegove težave so se začele leta 2016, ko je srečal A.A. na pogrebu in mu je zagrozil, da ga bo ubil. Zagrozil mu je dvakrat in obakrat ga je prijavil na policijo, vendar pa policija ni mogla storiti ničesar, saj ni imel dokazov. Drugih razlogov, zaradi katerih je zapustil državo, nima. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

2. Tožena stranka ugotavlja na podlagi tožnikovih izjav, podanih ob vložitvi prošnje in osebnem razgovoru, da je tožnik kot glavni razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je Alžirijo zapustil zaradi groženj, ki jih je prejel s strani A.A., da ga bo ubil. Iz opisa dogodkov, ki jih je podal tožnik, je jasno razvidno, da osebno v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako svojih trditev, da se v Alžiriji boji za življenje, ni z ničemer dokazal. Po njegovih navedbah mu je A.A. prvič zagrozil, da ga bo ubil, v začetku leta 2016, drugič pa konec leta 2017, državo pa je zapustil leta 2018. V tem času ni bil niti enkrat fizično ogrožen. Svoj strah, da bi se mu kaj zgodilo, utemeljuje z napadom s palico na svojega brata s strani neznanih ljudi. Tožena stranka poudarja, da je tožnik sam povedal, da ne ve, kdo je napadel njegovega brata, vendar pa domneva, da je bil to A.A.. Seveda pa je to zgolj domneva, ki je ni podkrepil z nobenim dokazom. V drug kraj ne bi šel živet zato, ker bi ga A.A. zasledoval. Tudi tu gre zgolj za domnevo in tožnik svojega strahu z ničemer ni utemeljil. Ni zanemarljivo niti dejstvo, da je ves čas redno hodil v službo, da je lahko prihranil denar in si plačal pot v Evropo. Če bi se bal za svoje življenje v taki meri, ne bi mogel normalno hoditi v službo, ampak bi se skrival. Kolikor pa so se grožnje resnično zgodile, je tožnik sam povedal, da so prvo grožnjo rešili s pomočjo starešin, druge grožnje, ki jo je prejel, pa na takšen način niti niso poskušali rešiti, čeprav so starešine prvi spor uspešno rešile. Tožnik je obe grožnji prijavil na policijo, vendar je policija ugotovila, da dokazi ne zadostujejo za pregon A.A.. Tožena stranka nima razloga, da bi dvomila v zakonitost delovanja alžirske policije. Zaradi pripadnosti berberski narodnosti pa ni imel nobenih težav. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zato je treba njegovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrniti na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Poleg tega je Alžirijo Vlada Republike Slovenije 14. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Po mnenju tožene stranke pa iz tožnikovih navedb ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država. Tožnik je sicer na vprašanje, kakšna bi bila situacija, če bi se vrnil v Alžirijo, odgovoril, da bi ga lahko ubili, vendar pa svoje domneve ni z ničemer utemeljil. Leto in pol pred zapustitvijo države je normalno delal, v tem času pa se razen prejete ene grožnje ni ničesar drugega zgodilo. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožniku tudi ni mogoče podeliti subsidiarne oblike zaščite. V izvorni državi mu ni grozila smrtna kazen ali usmrtitev in iz njegovih navedb tudi ni mogoče razbrati, da bi mu grozilo mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen. V postopku pa tudi ni uveljavljal ogroženosti zaradi vojnega stanja v svoji izvorni državi.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je bil večkrat izpostavljen grožnjam s strani svojega strica, o sporih so obvestili policijo, ki pa ni ukrepala. Tožena stranka bi morala upoštevati splošno znano koruptivnost alžirske policije, ki je bila v konkretnem primeru vzrok, da policija ni zaščitila tožnika, kot bi bilo potrebno. Nadalje tožnik navaja, da so v muslimanskih državah spori med družinami glede dedovanja zelo pogosti in velikokrat vodijo do medsebojnega obračunavanja in nasilja. Iz navedenega razloga se tožnik upravičeno boji groženj sorodnika po imenu A.A., saj je sam moški potomec družine, ki naj bi po mnenju A.A. zagrešila umor. Ker ga policija ni ustrezno zaščitila in ker tožnik utemeljeno izkazuje svojo življenjsko ogroženost, meni, da je prošnja v celoti utemeljena. Iz njegovih osebnih razmer izhaja, da Alžirija zanj ni varna država kljub temu, da je z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav uvrščena med varne države. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in prošnji za mednarodno zaščito ugodi, podrejeno pa, naj odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. S predložitvijo stroškovnika smiselno zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in uveljavljeno sodno prakso ter meni, da je odločba zakonita in pravno pravilna in pri njej vztraja.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

7. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstajata razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh dveh razlogov sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke, zaradi česar je odločbo tudi podrobneje povzelo v obrazložitvi te sodbe. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, da ni bil niti enkrat fizično ogrožen, da je ves čas redno hodil v službo in da če bi se bal za svoje življenje v taki meri, ne bi mogel normalno hoditi v službo, ampak bi se skrival. Sodišče tudi meni, da tožena stranka upravičeno nima razloga, da bi dvomila v zakonitost delovanja alžirske policije. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država, saj je leto in pol pred zapustitvijo države normalno delal.

8. Sodišče ugotavlja, da tožnik zatrjuje preganjanje s strani nedržavnega subjekta, pri čemer pa po presoji sodišča iz tožnikovih navedb ne izhaja, da državni organi tožnika ne bi bili sposobni zaščititi. Kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru, je policija tožniku rekla, da ne morejo ničesar narediti, ker nimajo dokazov (stran 3 zapisnika o osebnem razgovoru). Iz navedenega izhaja, da ni mogla ukrepati zaradi pomanjkanja dokazov, kar pa še ne pomeni, da ga policija ne bi bila sposobna zaščititi oziroma da bi bila neučinkovita. S tem v zvezi tožnik navaja, da bi morala tožena stranka upoštevati splošno znano koruptivnost alžirske policije, ki naj bi bila v konkretnem primeru vzrok, da ni zaščitila tožnika. Sodišče se z navedenimi trditvami ne more strinjati, saj gre zgolj za posplošeno izjavo, ki je tožnik ni podprl z nobenimi dokazi.

9. V zvezi s tožbenimi trditvami, da so v muslimanskih državah spori med družinami glede dedovanja zelo pogosti in da vodijo do medsebojnega obračunavanja in nasilja in da ima zaradi navedenega tožnik upravičeno bojazen za svoje življenje, ker je prejel grožnje od sorodnika A.A., pa sodišče pojasnjuje, da je glede na tožnikove navedbe tožena stranka upravičeno sklepala, da te grožnje niso bile take intenzitete, da bi jih lahko štela za dovolj nevarne. Tožnik je neposredno od A.A. prejel grožnje le enkrat, drugič pa zgolj posredno preko druge osebe, ki mu je rekla, da A.A. „resno misli“. Sam ni bil nikoli deležen fizičnega napada, ni se mu bilo potrebno skrivati, ampak je vsakodnevno hodil na delo, pri tem pa je po mnenju sodišča potrebno tudi upoštevati, da se pri sodišču med obema družinama že rešuje spor, ki naj bi bil vzrok vseh nesoglasij, kot izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru (str. 6 zapisnika). Iz vseh navedenih razlogov po mnenju sodišča tožnik ne izkazuje resne življenjske ogroženosti, niti dejstva, da ga policija ni sposobna zaščititi. Iz enakih razlogov sodišče tudi meni, da tožnik ni uspel izkazati, da Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država in da mu organi te države ne bi hoteli nuditi ustrezne zaščite. Ob pomanjkanju dokazov namreč nobena policija ne bi mogla v podobnem primeru ukrepati.

10. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

11. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. V navedeni zadevi nobena od strank ni predlagala glavne obravnave oziroma kakšni dokazi naj bi se na obravnavi izvajali. Sodišče pa razen tega ugotavlja, da je bil tožnik zaslišan že v upravnem postopku in to tako pri podaji prošnje kot tudi na osebnem razgovoru in da še eno zaslišanje tožnika pred sodiščem ne bi bilo pomembno za odločitev, saj ni razloga, da bi bilo drugačno od tistega v upravnem postopku.

K točki II izreka:

12. Tožeča stranka je s predložitvijo stroškovnika zahtevala smiselno tudi povrnitev stroškov postopka. Tožnikov pooblaščenec B.B. je svetovalec za begunce, kot izhaja iz seznama, objavljenega na spletni strani Ministrstva za pravosodje. V takem primeru pa po prvem odstavku 11. člena ZMZ-1 povračilo stroškov tožnikovega pravnega zastopanja v vsakem primeru zagotovi Ministrstvo za notranje zadeve, zato ne more uveljavljati vrnitve stroškov postopka še v sodnem postopku.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 774/2018-10
• UPRS Sodba I U 582/2018-5
• UPRS Sodba I U 215/2018-5