UPRS Sodba I U 668/2018-8

Jedro

Za tožnico je bilo ves čas sporno, da operater ni izpolnil obveznosti iz Pogodbe, saj tožnici ni omogočil uporabe telefonske številke, ki je navedena v njej.

Tudi, če bi bila telefonska številka, navedena v Pogodbi, bistvena sestavina pogodbe, bi postala njena izvršitev zaradi ravnanja operaterja nemogoča, pa toženka tudi po pravilih obligacijskega prava ne bi mogla od toženke zahtevati (nemogoče) izvršitve pogodbe, ampak bi lahko zahtevala odškodnino zaradi neizpolnitve ali pa bi od pogodbe odstopila in zahtevala povrnitev škode.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi 217. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) zavrnila zahtevek tožnice, naj družba A. d. d. (v nadaljevanju operater) svojo obveznost po naročniški pogodbi št. 7900075466 z dne 4. 5. 2017 izpolni tako, da ji v uporabo dodeli telefonsko številko B. (I. točka izreka). Odločila je še, da posebni stroški v postopku izdaje te odločbe niso nastali (II. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da tožnica v predlogu z dne 7. 6. 2017 navaja, da je 4. 5. 2017 sklenila naročniško pogodbo št. 7900075466, ki ni bila realizirana, saj je bila telefonska številka, navedena v pogodbi, namreč B., dodeljena drugemu uporabniku. Tožnica je pri operaterju zahtevala vzpostavitev naročniškega razmerja z želeno telefonsko številko, vendar je operater njeno zahtevo zavrnil, ponudil pa ji je sklenitev nove pogodbe z drugo telefonsko številko ter popust v višini 50 % cene naročniškega razmerja za tri mesece za to telefonsko številko, česar tožnica ni želela sprejeti. V postopku je operater pojasnil, da je prišlo pri sklepanju naročniškega razmerja do tehnične napake, in sicer je bila na naročniško pogodbo vnesena telefonska številka B. namesto predvidene številke C.. Številka B. je bila namreč sistemsko dodeljena drugemu naročniku, ki je istočasno sklepal naročniško razmerje. Toženka je z namenom dosege sporazuma razpisala posredovalni narok in ustno obravnavo. Operater je predlagateljici v postopku ponudil možnost brezplačne prekinitve naročniškega razmerja oziroma 60 % popust pri mesečni naročnini za paket ... za obdobje štirih mesecev. Tožnica tega predloga ni sprejela.

3. Toženka ugotavlja, da zahtevek predlagateljice ni utemeljen. Kot nesporno ugotavlja dejstvo, da operater tožnici ne zagotavlja uporabe telefonske številke, ki je bila dogovorjena v naročniški pogodbi. Pritrjuje pa stališču operaterja, da omogočenje uporabe izbrane telefonske številke ne predstavlja tolikšnega dela obveznosti operaterja po naročniški pogodbi, da bi posledično napaka operaterja pri dodelitvi telefonske številke pomenila neizpolnitev celotne pogodbe, saj je predmet naročniške pogodbe zagotavljanje storitev in ne uporaba točno določene telefonske številke. Telefonska številka pomeni le sredstvo za zagotavljanje storitev. Pri tem se sklicuje na 129. člen ZEKom-1, ki ne določa, da mora naročniška pogodba vsebovati tudi telefonsko številko. Pojasnjuje, da gre v konkretnem primeru za popolnoma novo telefonsko številko, ki je bila tožnici dodeljena naključno, in ne za uresničevanja tožničine pravice do prenosa številke. Sklicuje pa se tudi na pravico operaterja spremeniti mobilno številko naročniške pogodbe, ki izhaja in 6. člena točke c) Splošnih pogojev poslovanja za mobilne elektronske komunikacijske storitve operaterja Telemach, veljavnih od 3. 3. 2017 do 14. 6. 2017 (v nadaljevanju Splošni pogoji). Poleg tega toženka ugotavlja tudi, da naročniške pogodbe ni mogoče izpolniti na način, kot zahteva predlagateljica, saj je bila navedena telefonska številka dodeljena drugemu uporabniku. Toženka zato ne more pritrditi navedbam tožnice, da naročniška pogodba ni bila nikoli realizirana. Odločitev o stroških utemeljuje na ugotovitvi, da je tožnica v vlogi z dne 26. 10. 2016 navedla, da bo v prihodnjih dneh pripravila stroškovnik z že nastalimi stroški, vendar ga toženka do dneva izdaje te odločbe ni prejela.

4. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim navaja, da je toženka nepopolno ugotovila dejansko stanje ter da ni odločala o predmetu spora. Predmet spora namreč ni bil paket storitev, ki jih izvaja operater, ampak uporaba s pogodbo določene telefonske številke. Sklicuje se na 131. člen ZEKom-1, ki omogoča uporabnikom prenos telefonskih številk med operaterji, iz česar je mogoče sklepati, da je telefonska številka edini nespremenljiv sestavni del pogodbe med uporabnikom in operaterjem, uporabnik pa lahko kadarkoli spremeni paket storitev in operaterja. Meni, da je po določilih Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) telefonska številka bistven element pogodbe. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je toženka ni zaprosila, naj se o njih izjasni. Poleg tega je toženka postopek vodila nerazumno dolgo in s tem kršila določbo Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa 60 dnevni rok za odločitev. Prav tako ni izvedla vseh aktivnosti pri operaterju in ugotavljala, kako je mogoče, da je operater zamenjal telefonski številki brez podlage v pogodbi in brez soglasja uporabnika, kljub dejstvu, da je telefonska številka sestavni del pogodbe in njen bistven element. Sodišču predlaga, naj pridobi celotni upravni spis ter izpodbijano odločbo razveljavi in toženki naloži, naj ji omogoči uporabo navedene telefonske številke, naloži pa naj ji tudi povrnitev stroškov, nastalih s postopkom.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Navaja, da je ugotavljala, ali je operater dolžan tožnici dodeliti številko, ki je navedena v pogodbi in ali se navedeno šteje za izpolnitev pogodbenih obveznosti. Poudarja, da je ugotovila, da predmet pogodbe ni telefonska številka, temveč zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, zato operater na podlagi ZEKom-1 ni dolžan zagotoviti točno določene telefonske številke, pač pa številko, ki je v danem trenutku prosta in na razpolago. Navaja, da tudi, če je bila določena številka po pomoti vklopljena drugemu uporabniku, s tem izpolnitev naročniške pogodbe ni onemogočena. Pogodba je realizirana s tem, ko operater zagotavlja tožnici naročene storitve, tožnica pa jih koristi. V konkretnem primeru jih tožnica koristi na obeh vklopljenih številkah, ki sta bili vključeni v njeno naročniško razmerje, kar ni sporno. Ko je enkrat določena številka aktivirana pri uporabniku, pa ni pravne podlage, ki bi omogočala menjavo in dodelitev takšne številke drugemu uporabniku. Poudarja, da ima v takih primerih tožnica na voljo morebitna obligacijskopravna upravičenja po OZ. Glede tožničinega očitka, da je ni zaprosila, naj se izjasni o stroških postopka, pa toženka navaja, da je tožnica v svoji izjasnitvi z dne 25. 10. 2017 izrecno najavila, da bo v prihodnjih dneh pripravila stroškovnik z že nastalimi stroški, česar pa v več kot treh mesecih od izdaje odločbe ni storila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru ni sporno, da sta tožnica in operater dne 4. 5. 2017 sklenila Pogodbo o vzpostavitvi naročniškega razmerja št. 7900075466, katere predmet so bile elektronske komunikacijske storitve, ki jih operater ponuja pod nazivom mobilni paket ... (v nadaljevanju Pogodba). Prav tako ni sporno, da sta bili tožnici za izvajanje naročenih storitev dodeljeni telefonski številki, med njima tudi tel. št. B.. Sporno pa tudi ni, da je operater navedeno telefonsko številko pomotoma dodelil v uporabo drugemu uporabniku, s katerim je prav tako sklenil naročniško pogodbo, tožnici pa je namesto navedene številke dodelil v uporabo drugo telefonsko številko (ki jo je tožnica tudi uporabljala), torej da ji ni zagotovil uporabe telefonske številke, kot je bila dogovorjena v Pogodbi.

8. V tem upravnem sporu tožnica izpodbija odločbo toženke, ki ji jo je ta izdala v postopku reševanja spora končnega uporabnika (2. alineja prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, in s katero je odločila, da se zavrne njen zahtevek, da ji operater svojo obveznost na naročniški pogodbi št. 7900075466 z dne 4. 5. 2017 izpolni tako, da ji v uporabo dodeli telefonsko številko B.. Toženka je odločitev oprla na ugotovitev, da je predmet naročniške pogodbe zagotavljanje storitev, ki jih operater izpolnjuje, telefonska številka (ki jo določi operater ali jo uporabnik prenese iz omrežja drugega operaterja) pa je le sredstvo, preko katerega operater storitev izvaja. Zato telefonska številka ni bistven element pogodbe, pri čemer se sklicuje še na 129. člen ZEKom-1, ki telefonske številke ne omenja med obveznimi sestavinami pogodbe. Poleg tega lahko operater telefonsko številko tudi spremeni (člen 6 točka c) v času sklenitve pogodbe veljavnih Splošnih pogojev poslovanja). Ker je bila telefonska številka B. dodeljena drugemu uporabniku, izpolnitev, za kakršno se zavzema tožnica, tudi ni mogoča.

9. Po presoji sodišča je odločitev toženke pravilna in zakonita, zanjo pa je toženka navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

10. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da toženka ni odločala o predmetu spora. Za tožnico je bilo ves čas sporno, da operater ni izpolnil obveznosti iz Pogodbe, saj tožnici ni omogočil uporabe telefonske številke, ki je navedena v njej. Toženka pa je prepričljivo pojasnila, zakaj telefonska številka v obravnavnem primeru, ko ni sporno, da je bila navedena številka tožnici dodeljena naključno, in da navedena številka ne pomeni uresničitve tožničine pravice do prenosa številke iz 131. člena ZEKom-1, ni bistvena sestavina pogodbe. Utemeljeno pa je pojasnila tudi, zakaj operater telefonske številke, določene v pogodbi, ne more več dodeliti tožnici (ker je na podlagi veljavne pogodbe dodeljena drugemu uporabniku), torej zakaj pogodbe na tak način, kot ga zahteva tožnica, ne more več izpolniti. Tudi, če bi bila telefonska številka, navedena v Pogodbi, bistvena sestavina pogodbe, pa bi postala njena izvršitev zaradi ravnanja operaterja nemogoča, pa toženka tudi po pravilih obligacijskega prava ne bi mogla od toženke zahtevati (nemogoče) izvršitve pogodbe, ampak bi lahko zahtevala odškodnino zaradi neizpolnitve ali pa bi od pogodbe odstopila in zahtevala povrnitev škode (tretji odstavek 117. člena OZ). Kot je pravilno pojasnila toženka, gre v tem primeru za zahtevke, ki jih mora tožnica uveljavljati pred sodiščem splošne pristojnosti. (še) v sodnem postopku, kot to določa tretji odstavek 217. člena ZEKom-1. Toženka je torej v skladu s svojimi pristojnostmi odločala o sporu, ki se nanaša na obveznosti operaterja iz sklenjene Pogodbe, v smislu tožničinih ugovorov, reševanje sporov iz prvega in drugega odstavka 217. člena ZEKom-1 pa ne posega v morebitno sodno pristojnost.

11. Tožnica ne more uspeti s tožbenimi ugovori, ki so tudi sicer povesem pavšalni, in se nanašajo na predolg tek postopka in kršitev 60 dnevnega roka za odločanje po ZUP. Ne samo, da je rok za izdajo odločbe v primeru, kot je obravnavni, določen v šestem odstavku 218. člena ZEKom-1 (in ne v ZUP), in znaša štiri mesece od uvedbe postopka reševanja spora, tudi sicer gre za zakonsko določen rok za izdajo odločbe, ki je inštrukcijske narave. Navedeno pomeni, da njegova zamuda ne povzroči nezakonitosti odločbe, izdane po roku.

12. Prav tako so pavšalne in neutemeljene tožbene navedbe, da toženka ni izvedla vseh aktivnosti pri operaterju, ki so potrebne za odločanje v predmetni zadevi. Tožnica niti ne konkretizira, katerih aktivnosti naj toženka ne bi izvedla. Očitek, da ni ugotavljala, kako je mogoče, da je operater zamenjal telefonski številki brez podlage v pogodbi pa je neutemeljen. V zadevi je namreč nesporno ugotovljeno, saj to priznava tudi operater, da je do dodelitve telefonske številke, ki je navedena v Pogodbi, drugemu naročniku, prišlo zaradi tehnične napake operaterja.

13. Iz razlogov, ki jih v odgovoru na tožbo navaja toženka, pa se neutemeljene tudi tožbene navedbe, da toženka tožnice ni zaprosila, naj se izjasni o stroških postopka. Tožnica je v svoji vlogi z dne 25. 10. 2017 izrecno izjavila, da bo v prihodnjih dneh pripravila stroškovnik, česar pa v več kot treh mesecih do izdaje odločbe ni storila, kar ni sporno. Toženki zato ni mogoče očitati, da tožnice ni še posebej zaprosila, da naj se izjasni o stroških, odločitev toženke, da stroški postopka niso nastali, pa je zato pravilna.

14. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožničino tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Tožnica je kot dokaze v zadevi predlagala izključno listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 495/2021-32
• UPRS Sodba I U 955/2018-9
• UPRS Sodba I U 1234/2018-11