UPRS Sodba I U 1548/2017-10

Jedro

Pri upravičenosti predloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP se presoja, ali gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega je stranka izvedela naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi stranka zanj izvedela pred izdajo odločbe; to dejstvo pa je moralo obstajati že v času prvega odločanja in ne nastati kasneje, saj v nasprotnem primeru obnovitveni razlog ni podan.

Obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP je podan, če je upravni organ izdal za stranko ugodno odločbo na podlagi njenih navedb in predloženih dokazov o dejstvih, pomembnih za rešitev zadeve, ki se pozneje izkažejo za neresnične. Stranka je torej vedela, da ta dejstva niso resnična, navedla pa jih je z namenom, da bi organ spravila v zmoto in uspela v upravnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožnikov za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja, št. 351-565/2016-11 z dne 25. 5. 2016, in odločil, da posebni stroški niso nastali. V obrazložitvi je organ v zvezi s preizkusom predloga za obnovo postopka na podlagi 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) navedel, da so tožniki dne 13. 1. 2017 vložili predlog za obnovo postopka, končanega z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 25. 5. 2016, in uveljavljali razloga po 1. in 5. točki 260. člena ZUP. V zvezi s predlogom tožnikov za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP zaradi vložitve vloge investitorja za izdajo gradbenega dovoljenja za podporni zid je organ ugotovil, da je bilo gradbeno dovoljenje za odstranitev in novogradnjo stanovanjskega objekta in zunanjo ureditvijo na zemljišču s parc. št. 811/2 k.o. ... in pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo investitorju A.A. izdano 25. 5. 2016, dokončno in pravnomočno pa je postalo 24. 6. 2016. Investitor je vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za podporni zid vložil 13. 12. 2016, torej po pravnomočnosti gradbenega dovoljenja, zato ne gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz. Vloga za gradnjo opornega zidu je bila tudi že umaknjena 13. 3. 2017 in je postopek ustavljen, sklep pa je bilo vročen tudi tožnikom. Navedel je še, da upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi 66. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ni dolžan preverjati strokovnih rešitev, ki so zajete s PGD oziroma projektne dokumentacije ne presoja z vidika primernosti v njej predstavljenih rešitev. Projektna dokumentacija v tem primeru ni predvidevala nobenih opornih zidov, iz nje pa so bile med drugim razvidne tudi kote terena, s čimer so bili tožniki seznanjeni in čemur niso ugovarjali. Neskladnost gradnje v nasprotju z gradbenim dovoljenjem pa ni dokaz neizvedljivosti gradnje, ampak vprašanje spoštovanja pogojev izdanega gradbenega dovoljenja. V zvezi s predlogom za obnovo postopka po 5. točki 260. člena ZUP pa je organ navedel, da so tožniki podali nepogojno soglasje za gradnjo, to je na projekt, ki je sestavni del izdanega pravnomočnega gradbenega dovoljenja. Iz gradbenega dovoljenja izhaja, da podporni zid ni bil predviden, dejstvo, da v projektu niso bili predvideni nezahtevni objekti, pa ne pomeni, da investitor v prihodnje ne bo več gradil. Tožniki bi lahko investitorju soglasje odrekli. Za ugotavljanje prevare (pri podaji soglasja) je pristojno sodišče. Sicer pa tožniki niso z ničemer izkazali, da jih je investitor spravil v zmoto. Ker okoliščine iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP niso izkazane, je organ predlog zavrgel.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnikov.

3. Tožniki so v tožbi uvodoma povzeli potek dosedanjih postopkov ter opozorili na vloženo tožbo v I U 296/2017. Navedli so, da so zaradi opisanega poteka gradnje (poleg stanovanjskega objekta še gradnje dveh nezahtevnih objektov), ki jim je bil zamolčan ob podaji soglasja k gradnji stanovanjskega objekta, po tem, ko je investitor vložil (še) vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za podporni zid, vložili predlog za obnovo postopka, ker soglasja tudi iz razloga te gradnje ne bi dali. S tem, ko tožnikom niso bila znana vsa dejstva, so se odrekli pravici, da je objekt investitorja oddaljen od meje 4 m in le 2,4 m, zato imajo sedaj več sence in vlage, ustvarjena pa je tudi višinska razlika med zemljišči (in zato potrebna gradnja opornega zidu), kar vse posega v njihove interese. Tožniki trdijo, da iz načina gradnje in listin v spisu, na katerih je datum pred izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja (npr. načrt tlorisa nezahtevnega objekta sauna/fitness vsebuje datum avgust 2015, načrt prerezov tega objekta pa oktober 2015), izhaja, da so dejstva, ki so jim bila zamolčana, obstajala že v času izdaje gradbenega dovoljenja za stanovanjski objekt. Drži, da so tožniki dali soglasje na PGD z obrazcem soglasja in skico projekta, vendar je na tej skici samo stanovanjski objekt (brez ostalih objektov in podpornega zidu). Bistveno za obnovo je, da sta bila nezahtevna objekta, ki sta dejansko del enega objekta (stanovanjskega), že tedaj načrtovana, ampak zamolčana in zato premišljeno izločena v posebno gradbeno dovoljenje, enako velja za dvig terena in oporni zid. Če bi bila vsa ta dejstva vključena v skico, potem soglasje ne bi bilo dano. Same okoliščine gradnje dokazujejo, da gre za celovit objekt z isto konstrukcijo in iste instalacije (z vmesnim prehodom). To kaže tudi fotografija. Gradnja pa se mora glede na teren izvajati istočasno. Takega načina pridobitve dovoljenj se je investitor poslužil zato, ker sicer gradbenega dovoljenja za eno tj. celotno gradnjo ne bi mogel pridobiti. Prvostopni organ tudi zmotno meni, da so dejstva in okoliščine iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP izkazane le, če bi tožniki izkazali prevaro pred sodiščem. Tožniki namreč niso podali predloga za obnovo po 2. točki 260. člena ZUP. Tudi ne drži, da so tožniki podali brezpogojno soglasje k gradnji, saj so ga podali zato, ker z vsemi pogoji gradnje niso bili seznanjeni. saj jim je investitor ta dejstva zamolčal. Ker pa je objekt evidentno celota, sploh ne bi bilo mogoče vložiti zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za posamezni del te celote čez nekaj let, ampak eno za drugo. To pa je izigravanje zakona. Tožniki so zato predlagali, da sodišče razpiše glavno obravnavo, izvede predlagane dokaze, izpodbijani akt odpravi in samo odloči o stvari, tako, da se obnova nadaljuje in se obnovi celoten postopek, končan z odločbo z dne 25. 5. 2016, podrejeno, da sklep odpravi. Zahtevali so tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila.

5. Tožniki so sodišču nato še posredovali odločbo drugostopnega organa z dne 14. 9. 2017, s katero je ta ugodil pritožbi tožnice B.B. zoper izdano gradbeno dovoljenje za oporni zid. Iz obrazložitve drugostopne odločbe izhaja, da izvedba podpornega zidu, kot je bila predvidena, ni skladna z OPN MOL.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrženju predloga tožnikov za obnovo postopka iz razlogov po 1. in 5. točki 260. člena ZUP.

8. Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku; po 5. točki istega člena pa, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. V 267. členu ZUP pa je predpisano postopanje organa po prejemu predloga za obnovo postopka in sicer mora organ, ko prejme predlog za obnovo postopka, preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek).

9. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je organ pri predhodnem preizkusu vloženega predloga tožnikov za obnovo postopka prišel do zaključka, da okoliščini, na kateri so tožniki opirali svoj predlog, nista verjetno izkazani. S tem zaključkom se strinja tudi sodišče.

10. Kot je tožnikom že pojasnil upravni organ, se pri upravičenosti predloga za obnovo postopka po 1. točki 260. člena ZUP presoja, ali gre za novo dejstvo oziroma nov dokaz, za katerega je stranka izvedela naknadno, bi pa lahko pripeljalo do drugačne odločbe, če bi stranka zanj izvedela pred izdajo odločbe; to dejstvo pa je moralo obstajati že v času prvega odločanja in ne nastati kasneje, saj v nasprotnem primeru obnovitveni razlog ni podan.

11. Tožniki so svoj predlog za obnovo postopka po 1. točki oprli na dejstvo, da je investitor 13. 12. 2016 vložil vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za podporni zid (in o čemer so tožniki izvedeli 9. 1. 2017). Ker je gradbeno dovoljenje, katerega postopek izdaje tožniki želijo obnoviti, postalo dokončno (in pravnomočno) 24. 6. 2016, kar med strankami ni sporno, je že na prvi pogled jasno, da ne gre za tako novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi obstajalo že v času izdaje gradbenega dovoljenja, zaradi česar tožniki z uveljavljanjem te okoliščine kot ''novega dejstva'' v smislu citirane točke 260. člena ZUP tudi po oceni sodišča ne morejo biti uspešni. Tožniki sicer zatrjujejo, da je bilo že v času izdaje gradbenega dovoljenja z dne 25. 5. 2016 iz načina izvajanja gradnje in listin v spisu, na katerih je datum pred izdajo gradbenega dovoljenja za stanovanjsko hišo (npr. na tlorisu nezahtevnega objekta sauna/fitness je zapisan datum avgust 2015, na načrtu prerezov tega objekta pa oktober 2015) jasno, da bo investitor (poleg odstranitve in gradnje stanovanjske hiše, ki je bila predmet tega gradbenega dovoljenja) zgradil še dva pomožna objekta in posledično temu tudi oporni zid, s čimer želijo uveljaviti, da gre za tako dejstvo, ki je obstajalo že v času izdaje gradbenega dovoljenja z dne 25. 5. 2016, vendar pa s tem drugačne presoje ne morejo doseči. Presojano je namreč dejansko stanje v obsegu zahteve, kot je bila vložena, in projektne dokumentacije k tej zahtevi, ne pa morebitno (drugačno) stanje na terenu, slednjega pa upravni organ tudi ni dolžan presojati, je pa to lahko kvečjemu predmet inšpekcijskega nadzora zaradi neskladne ali nelegalne gradnje.

12. Tožniki pa tudi ne morejo biti uspešni z uveljavljanjem obnovitvenega razloga po 5. točki 260. člena ZUP, ko kot neresnične navedbe uveljavljajo, da je investitor že v času izdaje gradbenega dovoljenja za stanovanjsko hišo, za gradnjo katere so tožniki podali soglasje k manjšemu odmiku od parcelne meje, kot je določena v prostorskem načrtu, vedel, da bo vložil tudi vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za nezahtevna objekta (garažo in sauno/fitness) in še kasneje za nezahtevni objekt (oporni zid), s čimer pa tožniki ob podaji soglasja niso bili seznanjeni, saj če bi bili, soglasja h gradnji ne bi dali.

13. Obnovitveni razlog po 5. točki 260. člena ZUP je podan, če je upravni organ izdal za stranko ugodno odločbo na podlagi njenih navedb in predloženih dokazov o dejstvih, pomembnih za rešitev zadeve, ki se pozneje izkažejo za neresnične. Stranka je torej vedela, da ta dejstva niso resnična, navedla pa jih je z namenom, da bi organ spravila v zmoto in uspela v upravnem postopku. Kot je navedeno že zgoraj, je podlaga za odločanje dejansko stanje v obsegu vložene zahteve za gradnjo stanovanjskega objekta ter projektne dokumentacije k tej zahtevi, iz katere pa nedvomno ni izhajala niti namera naknadne gradnje nezahtevnih objektov (garaže, saune/fitness in opornega zidu), niti potreba po še dodatni naknadni gradnji poleg stanovanjskega objekta, ki bi zato terjala drugačno presojo organa o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja za stanovanjski objekt. Tožniki pa niti ne trdijo, da gradnja stanovanjskega objekta na način, kot je predviden z zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, in ki je bil dovoljen z gradbenim dovoljenjem z dne 25. 5. 2016, ne bi bila mogoča brez opornega zidu, s katerim tožniki utemeljujejo svoj predlog za obnovo postopka. Že iz tega razloga ni moč pritrditi tožnikom k verjetnem obstoju okoliščine razloga po 5. točki, saj je organ odločil v skladu z vloženo zahtevo (ki je vsebovala poleg ostalih potrebnih podatkov tudi podano soglasje tožnikov za manjši odmik od parcelne meje) in na podlagi za tovrstno gradnjo veljavnih predpisov. Slednji pa investitorja ne omejujejo, da četudi je vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za določen objekt na tem zemljišču, da naknadno vloži novo vlogo oziroma nove vloge za izdajo gradbenega dovoljenja za druge objekte (ali spremembo oziroma razširitev prejšnje) zahteve na istem zemljišču, o katerih bo pa organ tudi moral odločiti v skladu z veljavnimi predpisi (tj. prostorskimi akti). Ni pa zato mogoče trditi, da je organ izdal gradbeno dovoljenje za stanovanjski objekt, ker je investitor ''zamolčal'' načrtovano gradnjo dodatnih objektov na tem zemljišču, in sicer kljub temu, da je investitor gradnjo preostalih objektov že prej načrtoval.

14. Glede na domet obnovitvenega razloga po 5. točki 260. člena ZUP pa za odločitev tudi niso relevantne navedbe tožnikov, da so bili pri podaji soglasja prevarani. Utemeljitev organa, da morajo tožniki svoja zatrjevanja, da so bili pri podaji soglasja prevarani (kot napako volje), uveljavljati pred sodiščem splošne pristojnosti, pa tudi ne pomeni, da organ zmotno šteje, da tožniki uveljavljajo obnovitveni razlog po 2. točki 260. člena ZUP (po tej točki se postopek obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu). Organ je namreč le odgovoril na navedbo tožnikov o napaki volje pri podaji soglasja in pravilno ugotovil, da za presojo napake volje upravni organ ni pristojen.

15. Glede na povedano je sodišče, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen in zakonit, sklep pa na zakonu utemeljen, tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

16. Sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, ker so tožniki predlagali vpogled v listine, ki jih vsebujejo upravni spisi, ki so bile podlaga za odločitev v izpodbijanem sklepu in ki jih je sodišče vpogledalo v okviru presoje zakonitosti akta oziroma v listine, ki glede na relevantno dejansko stanje v tem postopku na presojo ne morejo vplivati (vpogled v spis I U 1089/2017, I U 296/2017), dokaznega predloga zaslišanja tožnikov pa tožniki niso substancirali, saj niso konkretno navedli, katera dejstva oziroma okoliščine naj bi s svojim zaslišanjem izkazali. Sodišče je zato odločilo na nejavni seji (59. člen ZUS-1).

17. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1089/2017-12
• UPRS Sodba I U 2408/2018-8
• UPRS sodba III U 329/2014