UPRS Sodba I U 1209/2019-6

Jedro

Toženka ni ugotavljala, ali je kljub podanim navedbam tožnika o napadih nanj s strani verskih ekstremistov ter diskriminatornem obnašanju Arabcev do njega kot Berbera, Alžirija zanj varna izvorna država, celo nasprotno, ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država, ne da bi se opredelila do s strani tožnika zatrjevanih ravnanj.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2588/2018/17 (1312-14), z dne 2. 7. 2019 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahtevek za povrnitev stroškov se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države, po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Tožnik je iz Alžirije, arabske narodnosti, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj med postopkom ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. V obrazložitvi odločbe toženka nato povzema, kaj izhaja iz policijske depeše ob prijetju tožnika, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj na osebnem razgovoru. Kot razlog za mednarodno zaščito je navedel, da se zaradi krščanske veroizpovedi boji za svoje življenje ter da je bil kot Berber diskriminiran. Toženka ugotavlja, da je tožnik po podaji prve prošnje za mednarodno zaščito 29. 11. 2018 samovoljno zapustil azilni dom, zato je postopek 24. 1. 2019 ustavila. Med drugim je takrat povedal, da je Alžirijo zapustil zaradi diskriminacije in verskega prepričanja. Iz njegove izjave nadalje izhaja, da so se njegove težave začele leta 2010, ko se je iz hribov preselil v mesto. Ko so drugi izvedeli, da je kristjan, so mu požgali predelovalnico alkohola, ga zmerjali in blatili. Nekateri skrajneži so mu celo grozili s smrtjo. Zaradi vsega dogajanja je bil pod hudim psihičnim pritiskom. V svoji drugi prošnji za mednarodno zaščito, je tožnik navedel, da kot Berber v Alžiriji ni imel pravic. Na osebnem razgovoru je povedal, da je v Alžiriji živel dobro, dokler se ni razvedelo, da je kristjan. Težave so se začele po letu 2016. S prijatelji zaradi veroizpovedi ni imel problemov, drugi ljudje pa se z njim, ko so izvedeli, da je kristjan, niso želeli več pogovarjati. Po dogodku v letu 2016 ali 2017, ko mu je z nožem grozil verski ekstremist, je iz vasi pobegnil v mesto. Že pred tem dogodkom je bil s strani verskih ekstremistov večkrat fizično napaden. Napade je prijavil policiji, ki pa storilcev kljub obljubam ni iskala. Zaradi berberske narodnosti je imel težave z ljudmi tudi v mestu. Ko so hodili mimo njega, so pljunili v tla in ga nadlegovali. Silili so ga, da preneha uporabljati berberski jezik. Ljudje v mestu niso vedeli, da je kristjan, saj sicer nihče ne bi več govoril z njim. Kot Berbera so ga napadali le verbalno. V drugih krajih Alžirije bi bilo enako. Diskriminacija ga je tako zelo prizadela, da je obiskoval psihiatra. V Alžiriji zaradi takšnega ravnanja ne more več živeti. V kolikor bi tam ostal, bi ga ubili, ali pa bi sam „znorel“.

3. Toženka ugotavlja, da je tožnik kot glavni razlog za zapustitev izvorne države navedel, da je iz Alžirije pobegnil, ker je kristjan in Berber. Dvomi, da so težave, ki jih navaja, dejansko obstajale, oziroma bile takšne, da bi bilo zaradi njih tožnikovo življenje kakorkoli ogroženo. Glede na to, da je v prvi prošnji navedel, da so se težave pričele zaradi njegove pripadnosti krščanski veri ter požigom predelovalnice alkohola v letu 2010, v drugi pa, da je bil diskriminiran kot Berber, težav zaradi krščanske vere pa do osebnega razgovora ni omenjal, so izjave tožnika nekonsistentne, on sam pa neverodostojen. Če bi bile težave resnične, bi vedno izpovedal enako. Pomembnih dejstev ni uspel navesti in konkretizirati. Ni navajal, da bi bil v Alžiriji diskriminiran ali da ne bi imel dostopa do zdravstvene pomoči. Ravno nasprotno, bil je zaposlen na občini in imel je možnost šolanja. Takoj po napadu z nožem je iz vasi pobegnil v mesto, kjer takšnih težav ni imel. Grožnje zaradi berberske narodnosti pa niso bile takšne intenzitete, da bi bilo zaradi tega ogroženo njegovo življenje. Glede na to, da iz njegove izjave izhaja tudi, da so se težave začele, ko se je preselil iz hribov, bi se tja lahko kadarkoli vrnil in težav ne bi imel. Toženka zato meni, da je izvorno državo zapustil zaradi želje po boljši zaposlitvi, temu pa mednarodna zaščita ni namenjena. Ugotavlja, da je tožnik sicer izpolnil prvi pogoj za pridobitev mednarodne zaščite, to je, da je kot razlog navajal težave zaradi vere in narodne pripadnosti, ni pa izpolnil drugega pogoja, to je izkazal utemeljenega strahu pred prihodnjim preganjanjem. Zato je potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Poleg tega prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Zato so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1. V obravnavani zadevi tudi ni mogoče ugotoviti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tako strah pred preganjanjem kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena, na kar pa ni mogoče sklepati iz tožnikovih izjav. V tožnikovi izvorni državi ne obstaja mednarodni ali oboroženi spopad.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi in tožniku prizna mednarodno zaščito, podredno pa, da zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženki očita, da je tožnikovo prošnjo obravnavala po skrajšanem, čeprav bi jo morala v rednem postopku. Tožnika ni opozorila na posledice krive izpovedbe, njegove verodostojnosti ni presojala po načelu iz 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), rok za predložitev dokumentov je bil prekratek, ni ugotavljanja resničnost vseh pomembnih dejstev, tožnikove identitete pa ni preverjala v vseh razpoložljivih virih. Ali je tožnikova izvorna država glede na njegove navedbe zanj res varna, ni mogoče ugotoviti brez preverjanja in primerjanja z aktualnimi in specifičnimi informacijami o njegovi izvorni državi. Tožnik je navedel kar nekaj okoliščin, ki kažejo, da je v Alžiriji resnično ogrožen s strani nedržavnih subjektov (verskih ekstremistov). Za dogodke je povedal policiji, ki ni ukrepala. Ob vrnitvi v domovino bi bilo njegovo življenje v nevarnosti. Vse, kar je povedal na straneh 4 in 5 osebnega razgovora, predstavlja resno škodo tudi po drugi alineji 28. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je tožnik povedal, da bi za dostavo dokumentov potreboval vsaj 23 dni, mu je toženka določila zgolj 7 dnevni rok. Tožnik je izkazal, da je bil podvržen ponavljajočim se dejanjem preganjanja, ki so bila dovolj resne narave. Toženka ni upoštevala tožnikove izjave, da je zaradi ponavljajočih se dejanj telesnega in duševnega nasilja zbolel in se zdravil pri psihiatru. Toženka tožnikovih izjav, da je bil v Alžiriji zaposlen kot varnostnik na občini in želi v Sloveniji delati, da bi se njegovo življenje izboljšalo, ni presojala ob večkratnih izjavah, da si želi živeti, kjer ni diskriminacije in rasizma in jih je vzela iz konteksta. Res je povedal, da ga kot Berbera telesno niso napadali, vendar pa so ga telesno napadli zaradi njegove verske pripadnosti. Ne drži, da bi bil neverodostojen, nekonsistenten ali nekonkreten, tožnik je večkrat enako in dovolj konkretno izpovedal.

6. V odgovoru na tožbo, se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika.

K točki I izreka:

7. Tožba je utemeljena.

8. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (peta alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

9. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Alžirije, tudi ne, da je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 13/16), v nadaljevanju Odlok Vlade RS, Alžirijo razglasila za varno izvorno državo. Sporno pa je, ali je Alžirija varna država za tožnika, upoštevaje njegove osebne okoliščine. Tožnik je namreč v postopku zatrjeval, da je bil v Alžiriji večkrat fizično napaden s strani verskih ekstremistov ter verbalno napaden s strani Arabcev, ker je Berber.

10. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da toženka nima prav, ko materialnopravno utemeljuje, da je tožnik tekom postopka navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Sama toženka je v obrazložitvi odločbe navedla, da je tožnik kot glavni razlog za mednarodno zaščito navedel, da je iz Alžirije pobegnil zaradi težav, ker je kristjan in Berber, obenem pa, da dvomi, da so te težave dejansko obstajale. V nadaljevanju odločbe pa meni, da je resničen razlog želja po boljši zaposlitvi, kar potrjuje njegova izjava, da tukaj želi delati in si izboljšati življenje. Ugotavlja, da je tožnik sicer izpolnil prvi pogoj, to je, da je kot razlog zapustitve izvorne države navajal težave zaradi vere in narodne pripadnosti, ni pa izpolnil drugega pogoja, to je utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. Takšen zaključek toženke je materialnopravno napačen. Kot je že navedeno, zakon samo izjemoma organu omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ), med drugimi (in na tega se toženka v odločbi sklicuje), da je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1). Ugotovitev toženke, da se tožnikova prošnja zavrne, ker ni izpolnil pogoja, to je obstoja utemeljenega strahu pred prihodnjim preganjanjem, nima podlage v zakonu. Iz tega, kar je tožnik povedal ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da je zatrjeval tudi diskriminatorno ravnanje Arabcev in muslimanov, kar ne nazadnje v obrazložitvi, kot je že navedeno, povzema tudi toženka sama, čeprav obenem poudarja, da mu ne verjame (tudi v tem delu pa je njena dokazna ocena pomanjkljiva in preuranjena). Zato je nerazumljiv zaključek toženke, da gre iz tožnikovih izjav sklepati zgolj na razloge ekonomske narave. Tožnik je tekom postopka zatrjeval, da je bil kot Berber diskriminiran ter da je bil večkrat telesno napaden kot kristjan s strani muslimanskih verskih ekstremistov, policija pa ga ni uspela zaščititi, in kot tak je tožnik lahko preganjan zaradi veroizpovedi in narodne pripadnosti v smislu druge in tretje alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. V zvezi z navedenim so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V ponovljenem postopku se bo morala toženka opredeliti tudi do navedenih trditev tožnika v zvezi z zatrjevanim preganjanjem zaradi pripadnosti določeni veroizpovedi in njegovi narodni pripadnosti.

11. Toženka tudi ni ugotavljala, ali je kljub podanim navedbam tožnika o napadih nanj s strani verskih ekstremistov ter diskriminatornem obnašanju Arabcev do njega kot Berbera, Alžirija zanj varna izvorna država, celo nasprotno, ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj ni varna izvorna država, ne da bi se opredelila do s strani tožnika zatrjevanih ravnanj. Resda je toženka ob podaji prošnje seznanila tožnika s tem, da je Alžirija po Odloku Vlade RS varna izvorna država, vendar s tem ni dokazno breme prevaljeno na tožnika. Glede na zatrjevane tožnikove osebne okoliščine bo morala toženka ponovno preveriti, ali je Alžirija varna izvorna država tudi z vidika odnosov Arabcev do Berberov in muslimanov do kristjanov in s tem, ali morebiti ne grozi tožniku resna škoda ob vrnitvi v izvorno državo, skladno z 28. členom ZMZ-1.

12. Ker toženka tega ni storila, sodišče ne more preveriti, ali je Alžirija varna za tožnika glede na njegove zatrjevane osebne okoliščine. Tudi v zvezi z navedenim so razlogi izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljivi, zato se je v tem delu ne da preizkusiti. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Ker je že zaradi te kršitve potrebno izpodbijano odločbo odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo. Sodišče je odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1.

13. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožnik je sicer smiselno predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije (peti odstavek 65. člena ZUS-1), vendar ni navedel, da bi mu odprava izpodbijanega upravnega akta in nov postopek pred upravnim organom prizadel težko popravljivo škodo (1. točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

14. Tožnik je v tožbi zahteval še povrnitev stroškov postopka. Sodišče v zvezi s tem opozarja na zakonsko določilo ZMZ-1, ki določa, da imajo svetovalci za begunce skladno s prvim odstavkom 11. člena ZMZ-1 pravico do nagrade za opravljeno delo in do povračila stroškov za opravljeno pravno pomoč v zvezi s postopki po tem zakonu na upravnem in vrhovnem sodišču. Sredstva za izplačilo nagrad in povračilo stroškov pa zagotavlja ministrstvo. Sodišče glede na navedeno ni pristojno za odmero priglašenih stroškov zastopanja tožnika po svetovalki za begunce, zato je ta del tožbenega zahtevka zavrglo.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 101/2018-6
• UPRS Sodba I U 1238/2019-6
• UPRS Sodba I U 486/2023-8