UPRS Sodba I U 972/2018-11

Jedro

Pogoj, ki izhaja iz določb javnega razpisa in Uredbe o izvajanju podukrepa „pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete“ iz programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014 do 2020, določa, da mora imeti mladi kmet ob oddaji vloge na javni razpis poravnane vse davčne obveznosti (oziroma te po uredbi ne smejo presegati 50 EUR). Drugih obveznosti do države ali občine javni razpis ali uredba ne omenjata. Med te pa tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti tudi obveznosti iz naslova socialnega varstva, kot pravilno pojasnjuje tožnik, saj bi se s takšno razlago širil pogoj predhodnega plačila davkov, določen v javnem razpisu.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33119-111/2017/4 z dne 20. 12. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo številka 33119-111/0217 na Javni razpis za podukrep M06.1 Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2017 (Uradni list RS, št. 22/17 in 26/17, v nadaljevanju Javni razpis, 1. točka izreka) in odločila, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (2. točka izreka) ter da stroški v tem postopku niso nastali (3. točka izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 22. 6. 2016 vložil vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz podukrepa Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete (v nadaljevanju: Podukrep št. M06.1), ki so bila razpisana z Javnim razpisom. Pri obravnavi vloge je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev, določenih v Uredbi o izvajanju podukrepa „pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete“ iz programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014 do 2020 (Uradni list RS št. 55/15 in naslednji, v nadaljevanju Uredba) in Javnem razpisu. Sklicuje se na 4.1.4. točko Javnega razpisa in 4. točko 7. člena Uredbe, iz katerih izhaja, da mora imeti upravičenec ob oddaji vloge poravnane vse davčne obveznosti. Pojasnjuje, da je toženka Finančno upravo RS, Finančni urad Kranj, zaprosila za podatek, ali je imel tožnik na dan oddaje vloge, to je dne 22. 6. 2017, poravnane vse davčne obveznosti. Navedeni organ je toženki dne 31. 7. 2017 poslal dopis, v katerem je navedel, da tožnik na dan 22. 6. 2017 pri Finančni upravi RS ni imel plačanih vseh evidentiranih davkov in drugih obveznih dajatev, ki jim je do tega datuma potekel rok plačila.

2. Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Pojasnjuje, da je prvostopenjski organ svojo odločitev oprl na potrdilo, ki ga je po tretjem odstavku 179. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) treba šteti kot javno listino in dodaja, da je zaradi razjasnitve tožnikovih pritožbenih navedb drugostopenjski organ pri Finančni upravi RS opravil še dodatne poizvedbe in ugotovil, da je imel tožnik na dan 22. 6. 2017 dolg iz naslova prispevkov za socialno varnost, ki ga je poravnal 23. 6. 2017. Kot brezpredmetno ocenjuje tožnikovo sklicevanje, da obveznost plačevanja prispevkov za socialno varnost ni davčna obveznost in se sklicuje na drugi in tretji odstavek 3. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Glede predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnika pa drugostopenjski organ pojasnjuje, da je prvostopenjski organ odločal v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je bilo dejansko stanje v celoti mogoče ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oz. predložila stranka v svoji zahtevi oz. na podlagi dejstev, ki so organu znana in na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ.

3. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi in nadaljnjih pripravljalnih vlogah navaja, da iz Javnega razpisa in Uredbe izhaja obveznost, da ima vlagatelj ob oddaji vloge poravnane vse davčne obveznosti. V njegovem primeru ni sporno, da je vse davčne obveznosti imel poravnane, ni pa imel poravnanih prispevkov iz socialnega varstva. Pojasnjuje, zakaj davki in prispevki niso istovrstna dajatev in se sklicuje tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Cst 114/2016 z dne 1. 3. 2016. Drugačna razlaga vsebine pogoja iz Uredbe in Javnega razpisa bi predstavljala nedovoljeno širitev pogojev Javnega razpisa. Poleg tega tožnik s takšno razlago tudi ni bil vnaprej seznanjen. Pojasnjuje, zakaj plačila prispevkov pred 23. 6. 2017 sploh ni mogel izvršiti in v zvezi z dokazovanjem tega dejstva predlaga svoje zaslišanje. Navedeni dokaz je predlagal že v upravnem postopku, vendar ga toženka ni izvedla, zaradi česar je bila kršena tudi njegova pravica do izjave v postopku. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe, ugoditev vlogi oz. podrejeno vrnitev zadeve v ponovno odločanje ter povrnitev stroškov postopka.

4. Tožba je utemeljena.

5. V zadevi je sporna zavrnitev tožnikove vloge na Javni razpis iz razloga, ker naj tožnik ne bi izpolnjeval pogoja iz točke 4.1.4. Javnega razpisa, ki določa, da mora imeti upravičenec v skladu s 4. točko 7. člena Uredbe ob oddaji vloge na javni razpis poravnane vse davčne obveznosti.

6. V zadevi ni sporno, da je imel tožnik dne 22. 6. 2017 poravnane vse davčne obveznosti, ne pa tudi obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost. Sporno je, ali je pravilno stališče toženke, na katerem izpodbijana odločba temelji, da se pogoj iz citirane točke Javnega razpisa v povezavi z Uredbo nanaša tudi na prispevke iz naslova socialne varnosti.

7. Po presoji sodišča navedeno stališče nima podlage niti v določbi Javnega razpisa, niti v določbi Uredbe, na kateri se sklicuje toženka.

8. Kot navedeno, pogoj, ki izhaja iz navedenih določb Javnega razpisa in Uredbe, določa, da mora imeti mladi kmet ob oddaji vloge na javni razpis poravnane vse davčne obveznosti (oziroma te po Uredbi ne smejo presegati 50 EUR). Drugih obveznosti do države ali občine Javni razpis ali Uredba ne omenjata. Med te pa tudi po presoji sodišča ni mogoče šteti tudi obveznosti iz naslova socialnega varstva, kot pravilno pojasnjuje tožnik, saj bi se s takšno razlago širil pogoj predhodnega plačila davkov, določen v Javnem razpisu.

9. Tudi po presoji sodišča davki in prispevki niso istovrstne dajatve. Tožnik pravilno povzema sklep Gospodarskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani (sklep Cst 114/2016 z dne 1. 3. 2016), ki razliko med davki in prispevki utemeljuje z navedbo, da se davki odmerjajo na primer od prometa blaga in storitev oziroma drugih transakcij (3. člen ZDDV-1), pri fizičnih osebah pa tudi v obliki dohodnine po Zakonu o dohodnini (ZDoh-2). Po drugi strani pa obvezni prispevki pomenijo plačilo za različne oblike obveznega zavarovanja. Podlaga za njihovo obračunavanje je med drugim določena v Zakonu o prispevkih za socialno varnost (ZPSV), kamor uvrščamo prispevke iz naslova obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obveznega zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja iz naslova starševskega varstva in zaposlovanja (prispevki za socialno varnost, prvi odstavek 1. člena ZPSV).

10. Davek pa je po drugem odstavku 2. člena ZDavP-2 vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske unije ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju. Tretji odstavek navedene določbe, ki določa, da če ni s tem zakonom drugače določeno, določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo med drugim tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom (v nadaljnjem besedilu: prispevek), pa ne pomeni, da je prispevke prav tako treba uvrščati med davke, kot zmotno meni toženka, ampak da za njihovo obračunavanje, odmero, plačevanje in podobno veljajo postopkovne določbe ZDavP-2. Pojma davek in prispevek za socialno varnost in druge dajatve, ki so prihodek ene od blagajn javnega financiranja ali proračuna EU in so s posebnim predpisom predpisane kot splošno obveznost pa loči tudi 1. točka 2. člena Zakona o finančni upravi (ZFU), ko opredeljuje, kaj vključuje pojem javna dajatev.

11. Glede na navedeno se po presoji sodišča pogoj poravnanih davčnih obveznosti ob oddaji vloge iz 4.1.4. točke Javnega razpisa, ki naj bi ga tožnik ne izpolnil, ne nanaša tudi na prispevke za socialno varnost, oziroma je najmanj nejasen (nejasen pogoj pa je treba razlagati v korist prijavitelja kot šibkejše stranke v postopku). Tožniku zato v obravnavnem primeru, ko ni sporno, da je ob oddaji vloge imel poravnane vse davčne obveznosti, ne pa tudi obveznosti iz naslova socialne varnosti, njegovega neizpolnjevanja ni mogoče očitati. Odločitev toženka je zato nezakonita že iz navedenega razloga.

12. Tudi, če bi iz potrdila, ki ga je toženka dne 2. 8. 2017 prejela od Finančne uprave RS izhajalo, da tožnik na dan oddaje vloge ni imel poravnanih davčnih obveznosti, kar kot rečeno ne izhaja, saj se potrdilo nanaša tudi na druge obvezne dajatve (kamor sodijo prispevki za socialno varnost), pa sodišče pritrjuje tožniku, da so bile v obravnavanem primeru tudi kršene določbe postopka, saj tožniku ni bila dana možnost, da se do podatkov, ki jih je toženka pridobila iz uradnih evidenc, opredeli. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je prvostopenjski organ imel podlago za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku v 144. členu ZUP in se sklicuje na potrdilo, ki ga je toženka dne 2. 8. 2017 prejela od Finančne uprave RS, ki naj bi bil podatek iz uradne evidence. V tem primeru gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno po uradnih podatkih, ki jih ima organ, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke. V takšnem primeru ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati (tako Kerševan in Andojna v delu Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, 2017, str. 287).

13. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka materialno pravo pravilno uporabiti. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

14. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22% DDV, torej za 62,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 431/2017-10
• UPRS Sodba I U 645/2017-15
• UPRS Sodba I U 1081/2018-10