<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 34/2017-15

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.34.2017.15
Evidenčna številka:UP00026954
Datum odločbe:26.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Petra Hočevar (preds.), mag. Mira Dobravec Jalen (poroč.), mag. Miriam Temlin Krivic
Področje:DENACIONALIZACIJA
Institut:denacionalizacija - odškodnina tuje države - pravica do odškodnine od tuje države - odločba Ustavnega sodišča

Jedro

Okoliščina, da je „obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje v tuji državi“, ne da bi bilo ugotovljeno, da je imela oseba, ki uveljavlja upravičenja na podlagi ZDen, pravico to odškodnino od tuje države tudi dobiti, če bi jo (na podlagi te „načelne pravice“) uveljavljala, po stališču Ustavnega sodišča v citirani odločbi Up-828/15 z dne 5. 10. 2017 ne zadostuje za izključitev osebe od denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen. Organ pri odločanju o izključenosti prejšnjih lastnic od denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen upoštevati tudi zakone, s katerimi se je odškodnina, predvidena v FIP, določala.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 490-29/2012 z dne 14. 12. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano delno odločbo zavrnilo zahtevke za denacionalizacijo nepremičnin v k.o. ..., ob podržavljenju last: (1) A.A., rojene ..., umrle ..., (2) B.B., rojene 1..., umrle ..., (3) C.C., rojene ..., rojene ..., umrle ..., (4) Č.Č. rojene ..., rojene ..., umrle ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se odloča o delu zahteve za denacionalizacijo kompleksa ..., v času podržavljenja vpisanega v vložno številko ... k.o. ... Za reševanje zahteve za denacionalizacijo obravnavanega premoženja sta bila v delu stvarno pristojna Upravna enota Ljubljana in Ministrstvo za kulturo. V preostalem je zahtevo reševalo Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju upravni organ), ki pa je pred predmetno delno odločbo o zahtevi za denacionalizacijo premoženja nekaterih tedanjih (so)lastnikov tudi že odločilo (D.D., E.E., F.F. in G.G.). Za tedanje solastnice, o zahtevah za denacionalizacijo katerih je odločeno z izpodbijano delno odločbo, pa je ugotovljeno, da niso izkazale pogoja državljanstva po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in posledično v skladu z določbami ZDen tudi ne, da niso imele pravice do odškodnine od tuje države na podlagi mednarodnih pogodb. Upravni organ je ugotovil, da je potrebno za del premoženja, ki je bil v času podržavljenja v solasti omenjenih solastnic, zaradi neizkazanega pogoja državljanstva na podlagi ZDen in iz razlogov po drugem odstavku 10. člena ZDen zahtevo za denacionalizacijo zavrniti. To velja tako za A.A., ki je bila že v času podržavljenja avstrijska državljanka. Prav tako navedeno velja za B.B., ki po spisnih podatkih na dan 28. 8. 1945 ni postala državljanka LR Slovenije in FLRJ ter je ozemlje Republike Slovenije zapustila že leta 1946. Navedena tudi nima izkazanih pravnih naslednikov prvega dednega reda in zakonca za status upravičenca po določbah 12. člena ZDen. Glede C.C. pa iz spisnih listin (odločba o državljanstvu, stran 3) izhaja, da je bila izseljena dne 19. 12. 1945 preko Podrožce v Avstriji, kjer je 17. 4. 1950 prejela avstrijsko državljanstvo. Glede Č.Č. pa je v pravnomočni odločbi glede državljanstva na strani 3 navedeno, da je zapustila ozemlje LRS 18. 12. 1945 preko Podrožce in odšla v Avstrijo. Glede njene hčerke, vlagateljice H.H., rojene ..., pa je ugotovljeno, da se šteje, da je od 28. 8. 1945 državljanka Republike Slovenije (po potrdilu z dne 8. 10. 1993). Navedeni solastnici tako ne izpolnjujeta pogoja državljanstva po določbah prvega odstavka 9. člena ZDen, pa tudi kolikor je za slednjo glede na vlagateljico H.H. lahko upoštevan 12. člen ZDen, tega ni mogoče upoštevati, glede na to, da je prejšnja lastnica imela možnost pridobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Po ugotovitvah upravnega organa pa so vse solastnice imele možnost dobiti od Republike Avstrije odškodnino na podlagi določb Finančne in izravnalne pogodbe (v nadaljevanju FIP), ki sta jo sklenili Nemčija in Republika Avstrija, saj so vse prejšnje solastnice nemške narodnosti in so se po vojni še pred letom 1960 naselile v območju Republike Avstrije. Vlagatelji zahteve za denacionalizacijo so se v dopisu z dne 30. 9. 2016 opredelili do poročila o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve ter pri tem opozorili, da je pokojna G.G. nadomestna upravičenka za premoženje, podržavljeno Č.Č. in C.C., in sicer na podlagi 12. člena ZDen. Imela je namreč jugoslovansko državljanstvo in ni bila upravičena do odškodnine od tuje države. Poleg tega so vlagatelji navajali, da se niso imeli možnosti izjaviti glede uporabe in vsebine tujega prava o možnosti pridobiti odškodnino od tuje države, pri čemer niso imeli pravice dobiti odškodnine. Njihove navedbe pa je organ presodil kot neutemeljene.

2. Tožnika v tožbi ugovarjata, da je organ pri odločanju nepravilno uporabil materialno pravo. Ugotavljal namreč ni, ali bi prejšnji lastniki za podržavljeno premoženje imeli pravico do odškodnine od tuje države. Odškodnina, predvidena v FIP, se je namreč določala po Zakonu o vojnih in pregnanskih škodah (v nadaljevanju KVSG). Ta zakon je bil temelj za izravnavo gmotne škode zaradi odvzema, izgube ali uničenja predmetov, gospodinjske opreme in premičnih stvari, ki so potrebne za opravljanje poklica, ne pa za povrnitev škode zaradi podržavljenja nepremičnin. Poleg tega tožnika navajata, da je njuna pravna prednica in vlagateljica G.G. dedič prvega dednega reda po svoji stari materi C.C., kot po svoji materi Č.Č., kar pomeni, da je potrebno uporabiti določbo 12. člena ZDen in za upravičenca določiti dediča prvega dednega reda bivših lastnikov podržavljenega premoženja, ne pa zahteve za denacionalizacijo zavrniti. Tožnika očitata tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker je upravni organ pri odločanju uporabil samo FIP, ne pa tudi KSVG, niti ni ugotavljal, ali so bili bivšim lastnikom odvzeti ali uničeni predmeti gospodinjske opreme in premičnih stvari, ki so potrebne za opravljanje poklica. Če bi te okoliščine ugotavljal, bi ugotovil, da bivšim lastnikom take stvari niso bile odvzete, zaradi česar v nobenem primeru ne bi bili upravičeni do odškodnine po FIP oziroma KSVG. Tožnika pa ugovarjata tudi kršitev pravil postopka. V postopku pred upravnim organom sta namreč predlagala dopolnitev postopka ter izvedbo dokazov, čemur organ ni sledil, v izpodbijani odločbi pa se do navedb in predlogov ni opredelil. Odločbe v tem smislu zaradi neobrazloženosti ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Tožnika še navajata, da s tem, ko se bivše lastnike podržavljenega premoženja, ki dejansko niso imeli pravice do povračila škode za podržavljeno premoženje, čeprav so bili morda nemške narodnosti, obravnava drugače kot ostale bivše lastnike podržavljenega premoženja, da se jim s tem krši ustavne pravice, in sicer enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave ter enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Opustitev vsebinske obrazložitve odločbe namreč prav tako predstavlja kršitev enakega varstva pravic. Tožnika sodišču predlagata, naj po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano delno odločbo in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka na tožbo ni odgovorila.

4. Na tožbo tudi niso odgovorile kot stranke z interesom (preostale) stranke v denacionalizacijskem postopku.

5. Tožnika v naknadni pripravljalni vlogi sodišče opozarjata na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 in na v tej odločbi zavzeto stališče Ustavnega sodišča, da se določba prvega stavka drugega odstavka 10. člena ZDen v upravno sodni praksi nepravilno razlaga. Glede na to tožnika sodišču predlagata, naj upošteva navedeno odločbo Ustavnega sodišča in brez glavne obravnave odloči, da se izpodbijana delna odločba odpravi ter zadeva vrne upravnemu organu v ponovni postopek ter toženki naloži povrnitev stroškov postopka tožnikov.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahtevkov za denacionalizacijo nepremičnin v k.o. ... (v kompleksu ...), v deležu, ki je pripadal štirim prejšnjim (so)lastnicam. Organ je odločitev oprl na ugotovitve, da za prejšnje lastnice ni izkazan pogoj jugoslovanskega državljanstva po prvem odstavku 9. člena ZDen in da so bile poleg tega vse upravičene do odškodnine od Republike Avstrije na podlagi določb FIP, zaradi česar so od denacionalizacije izključene na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen, enako tudi nadomestni upravičenci po 12. členu ZDen. Tožnika se po izdaji odločbe Ustavnega sodišča Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 kot ključno sklicujeta na stališče, na katerem navedena odločba Ustavnega sodišča temelji, ter ugovarjata, da je organ pri odločanju upošteval le FIP, ne pa tudi KVSG ter da v postopku tudi ni ugotavljal, ali so bile prejšnjim lastnicam podržavljene stvari, v zvezi s katerimi se je po KVSG odškodnina priznavala.

8. Navedeni ugovor tožnikov je utemeljen.

9. Po drugem odstavku 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu tega zakona tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države; ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mirovnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

10. Iz odločbe Ustavnega sodišča Up-282/15 z dne 5. 10. 2017 (pa) izhaja, da je presoja, ali je izpolnjen izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, v prvi vrsti odvisna od ocene, ali posamezna mirovna pogodba oziroma mirovni sporazum ter predpisi, ki jih je za izvršitev takega akta sprejela tuja država, urejajo pravico do odškodnine za odvzeto (zaplenjeno ali nacionalizirano) premoženje, ki je predmet vračanja na podlagi določb ZDen. Ko gre za mirovne pogodbe oziroma mednarodne sporazume, ki jih je sklenila ali je k njim pristopila nekdanja Jugoslavija (npr. Mirovna pogodba z Italijo, ADP itd.), tako oceno utemeljuje že njihova vsebina, saj praviloma izrecno urejajo tudi vprašanje odškodovanja tujih državljanov zaradi odvzema njihovega premoženja na območju nekdanje Jugoslavije (14. točka). Drugače pa je v primerih, ko mirovne ali mednarodne pogodbe ni sklenila nekdanja Jugoslavija ali ta k njej ni pristopila. V takih primerih, zlasti še, če iz take pogodbe ni jasno razvidno, ali se z njo urejeno odškodovanje nanaša (tudi) na premoženje, ki je bilo podržavljeno v nekdanji Jugoslaviji, pa mora pristojni organ pri presoji, ali je podan izključitveni razlog iz drugega odstavka 10. člena ZDen, skladno z 12. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku ter upoštevajoč pravila o pravu mednarodnih pogodb, ugotavljati, ali so tuje države s sklenitvijo mednarodne pogodbe želele urediti (tudi) odškodnino oziroma drugo ustrezno nadomestilo za premoženje, ki ga je podržavila nekdanja Jugoslavija, oziroma ali je bil tak namen ureditve, ki jo je na podlagi take pogodbe sprejel zakonodajalec posamezne tuje države. Le na podlagi take ugotovitve je namreč mogoč zaključek, da je pogodbo, sklenjeno med dvema ali več tujimi državami, ter predpise, ki jih je posamezna od teh držav sprejela za izvršitev take pogodbe, mogoče šteti za pravno podlago v smislu drugega odstavka 10. člena ZDen. Zato je v teh primerih bistveno, da organ, ki odloča v konkretnem denacionalizacijskem postopku, ob upoštevanju pravil o razlagi mednarodnih pogodb in tujega prava najprej odgovori na vprašanje, ali je bil namen držav pogodbenic z mednarodno pogodbo urediti (tudi) odškodovanje za premoženje, ki je bilo podržavljeno na območju nekdanje Jugoslavije, in ali je tuja država s predpisi, ki jih je sprejela na podlagi take pogodbe, uredila pravico v njej opredeljenih oseb do odškodnine za tako izgubljeno premoženje. Šele na argumentirano razlago teh pravnih aktov oprta ocena, da ti pravni akti urejajo pravno podlago (tudi) za uveljavitev in priznanje pravice do odškodnine za odvzeto premoženje od tuje države, je lahko podlaga za presojo, da je imel razlaščenec na njihovi podlagi pravico dobiti odškodnino za premoženje, ki mu ga je podržavila nekdanja Jugoslavija. (15. točka).

11. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je organ presojo o izključenosti prejšnjih lastnic od denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen oprl na oceno o tem, da so imele pravico dobiti odškodnino od Republike Avstrije na podlagi določb FIP, sklenjene med Republiko Avstrijo in Zvezno Republiko Nemčijo, ter stališče (povzeto po tedanji sodni praksi), da ni pomembno, za katere vrste premoženja se je tuja država odločila izplačevati odškodnine, in tudi ne, kakšna je bila višina te odškodnine, ter da je bistveno, da je imel podržavljenec v tuji državi na voljo pravno podlago za pridobitev odškodnine (kot npr. FIP).

12. Okoliščina, da je „obstajala (četudi zgolj načelna) pravica dobiti odškodnino za odvzeto premoženje v tuji državi“, ne da bi bilo ugotovljeno, da je imela oseba, ki uveljavlja upravičenja na podlagi ZDen, pravico to odškodnino od tuje države tudi dobiti, če bi jo (na podlagi te „načelne pravice“) uveljavljala, pa po stališču Ustavnega sodišča v citirani odločbi Up-828/15 z dne 5. 10. 2017 ne zadostuje za izključitev osebe od denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen (24. točka).

13. Glede na to imata tožnika prav, da bi moral organ pri odločanju o izključenosti prejšnjih lastnic od denacionalizacije na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDen upoštevati tudi zakone, s katerimi se je odškodnina, predvidena v FIP, določala (to pa so bili KVSG/62, Zakon o prijavi škode in UVEG). S tem ko organ tako ni ravnal, je nepravilno uporabil materialno pravo, kar je po 4. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) razlog za ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe; glede na četrti odstavek tega člena bo organ v ponovnem postopku glede uporabe materialnega prava vezan na v tej sodbi podano pravno mnenje sodišča.

14. Če bo organ v ponovnem postopku ob pravilni razlagi in uporabi drugega odstavka 10. člena ZDen ugotovil, da prejšnje lastnice ali katera od njih od denacionalizacije ni izključena, pa bo moral presoditi upravičenost do denacionalizacije še na podlagi 12. člena ZDen, torej ali je upravičen do denacionalizacije t. i. nadomestni upravičenec, glede na to, da niti ni sporno, da nobena prejšnjih lastnic ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva po prvem odstavku 9. člena ZDen in da so vlagatelji zahteve za denacionalizacijo navajali, da izpolnjuje pogoje za nadomestno upravičenko (vsaj) H.H. Po sodni praksi pa sicer mora biti vedno dana vlagateljem možnost, da v primeru, ko se ugotovi, da prejšnji lastnik ne izpolnjuje pogoja jugoslovanskega državljanstva po prvem odstavku 9. člena ZDen, da uveljavljajo upravičenost do denacionalizacije po 12. členu ZDen. Če organ ni tako ravnal v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, bo stališče sodišča upošteval v ponovnem postopku.

15. Sodišče še dodaja, da bo organ v ponovnem postopku moral o zahtevkih za denacionalizacijo odločiti (v izreku) z določno opredelitvijo nepremičnin, o denacionalizaciji katerih se odloča, to je z navedbo zemljiških parcel z identifikacijskimi znaki, kot to določa Zakon o evidentiranju nepremičnin. Tako v izpodbijani odločbi ni odločil. Vprašanje je sodišče vzelo v presojo po uradni dolžnosti, ker gre za (absolutno bistveno) kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki v tem primeru - zaradi nedoločnosti izreka - ustreza ničnostnemu razlogu nemožnosti izvršitve odločbe oziroma razlogu nemožnosti pravnega učinkovanja odločbe.

16. Glede na navedeno je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, zadevo pa podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka istega člena vrniti organu v ponovni postopek.

17. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in ob izrecnem takem predlogu tožnikov, ki mu druge stranke v postopku niso nasprotovale.

18. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožnikoma priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, v znesku 285 EUR, povečane za 22 % DDV, ker je pooblaščenec tožnikov zavezanec za DDV.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o evidentiranju nepremičnin (2006) - ZEN - člen 10, 10/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
06.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzMTcx