UPRS Sodba I U 114/2018-8

Jedro

Že glede na materialnopravno podlago, na kateri temelji izpodbijana odločba, sodišče ne more sprejeti tožnikovega ugovora, da bi moral biti za njegovo namestitev v poseben strožji režim predhodno izpeljan disciplinski postopek po 87. oziroma 88. členu ZIKS-1, saj je bil tožnik s predhodno odločbo, nameščen v strožji bivalni režim iz razloga ogroženosti s strani drugih obsojencev, in torej ne zato, ker bi tožnik storil (kakšen) disciplinski prestopek in bi moral biti za izrek kazni namestitve v strožji bivalni režim predhodno izpeljan disciplinski postopek. Ker gre za podaljšanje namestitve in ne za odločitev o namestitvi v poseben strožji režim, pa je tudi obseg preizkusa zakonitosti te odločbe (torej odločbe o podaljšanju namestitve) omejen, in sicer, ali za tako namestitev še obstajajo razlogi, ki so bili vzrok za prvotno namestitev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku kot obsojencu z dnem 1. 10. 2017 podaljšal namestitev v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora, vendar najdlje do 1. 11. 2017, najpozneje 28. 10. 2017 pa bo ponovno preverjeno, če so še podani razlogi za tako namestitev (1. točka), nadalje odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe in da posebni stroški postopka niso nastali (2. in 3. točka izreka). V obrazložitvi je prvostopni organ uvodoma citiral 98. a člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1), navedel, da je bilo pri preverjanju pogojev za podaljšanje namestitve obsojenca - tožnika v bivalni prostor s strožjim režimom ugotovljeno, da so razlogi za tovrstno namestitev tožnika še vedno podani, saj pri njemu niso zaznali osebnostnih sprememb oziroma ni pokazal kritičnosti do očitanih mu dogodkov, pri čemer še vedno navaja, da se boji, da bi mu obsojenci podtaknili prepovedane stvari ali z njim fizično obračunali, kar bi ob morebitni namestitvi tožnika v 4. oddelek lahko privedlo do konflikta med njim in ostalimi obsojenci. Z tožnikom je bil 25. 9. 2017 tudi opravljen razgovor, na katerem je tožnik povedal, da mu soobsojenci še vedno grozijo z nasiljem, podtikanjem prepovedanih stvari, ipd. Glede na provokacije in obtožbe je organ ocenil, da je tožnik ogrožen s strani soobsojencev, zato obstaja velika verjetnost, da bi v primeru premestitve tožnika v 4. oddelek lahko prišlo do konfliktnih situacij med tožnikom in soobsojenci, zato je odločil, kot izhaja iz 1. točke izreka. Odločitev iz 2. točke izreka je organ utemeljil na 98. a členu ZIKS-1.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika, v zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da iz odločbe o namestitvi v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora z dne 1. 9. 2017 izhaja, da je bil tožnik premeščen iz razloga ogroženosti s strani soobsojencev, ker naj bi ti izvedeli, da je pravosodnim policistom povedal za prepovedano substanco. Glede na ugotovitve prvostopne odločbe (da se tožnik še vedno čuti ogroženega) so tako pogoji za podaljšanje podani. Razlog za bivanje je torej ogroženost tožnika in ne sum na vpletenost v prenos domnevne prepovedane substance.

3. Tožnik je v tožbi navedel, da predhodno ni bil izpeljan disciplinski postopek v skladu s 87. členom in 88. členom ZIKS-1, da bi se mu dokazalo, da je domnevno drogo predal soobsojencu A.A., iz česar izhaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka. Pravne podlage glede domnevne predaje droge ni bilo, saj enostranska izjava soobsojenca ne zadostuje. Tožnik svoje trditve dokazuje s potrdilom, da v letu 2017 zoper njega ni bila vložena kazenska ovadba. Zaradi enostranske nepreverjene izjave soobsojenca A.A. je ostal brez dela, čeprav je hodil redno in bil ocenjen kot zelo dober delavec. Zaradi izolacije in prepovedi do dela je ogroženo njegovo zdravje in življenje, prav tako so neustrezni prostori, kar vpliva na njegovo psihično stanje. Za varnost obsojencev bi moral skrbeti zavod in je zato nepravilno, da mora tožnik zaradi ogrožanja od soobsojencev trpeti na način, da so mu odvzete bonitete ter da je premeščen na oddelek s strožjim režimom. Po prvem odstavku 98. a člena ZIKS-1 gre za odločitev za prosti preudarek uradne osebe, pri čemer je ta vezana na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu, kar mora preveriti tudi sodišče na podlagi tretjega odstavka 40. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) (I U 286/2015). Tožnik je dokazal, da je akt nezakonit, ker organ ni odločal v skladu z namenom in obsegom. Ogroženost tožnika ne bi smela biti v njegovo breme. Toženka bi morala pojasniti izrek ukrepa, še zlasti glede na to, ko je tožnik, ker je hotel ostati pošten, opozoril na prekršek (ko je videl in povedal resnico pravosodnemu policistu, da je njegov soobsojenec potegnil izpod stalaže dve ''klobasi'', zaviti v selotejp). Prav tako toženka ni navedla, na podlagi katere dokumentacije ni bilo zaznati osebnostnih sprememb, da tožnik ni pokazal kritičnosti do očitanim dogodkov, ipd. Tožnik je predlagal odpravo odločb in vrnitev zadeve toženki v ponovno odločanje, podredno pa, da se ugotovi, da je prvostopna odločba nezakonita. Priglasil je tudi stroške postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe in predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o podaljšanju namestitve tožnika v bivalni prostor s strožjim režimom prestajanja kazni zapora. Organ je odločitev sprejel na podlagi šestega odstavka 98. a člena ZIKS-1, po katerem se o namestitvi v poseben strožji režim iz razloga četrte alineje drugega odstavka tega člena izda odločba za obdobje enega meseca, če varnosti obsojenca ni mogoče zagotoviti z drugimi ukrepi; zavod si prizadeva, da razlogi za takšno namestitev čimprej prenehajo in da se varnost obsojenca zagotovi tudi z drugimi ukrepi. Če to ni mogoče, se trajanje take namestitve lahko podaljšuje še za po en mesec, dokler obstajajo razlogi za takšno namestitev. Po četrti alineji drugega odstavka istega člena pa direktor zavoda namesti v poseben strožji režim tiste obsojence, ki: - so ogroženi, ker jih ogrožajo ali jim grozijo drugi obsojenci.

7. Že glede na povedano materialnopravno podlago, na kateri temelji izpodbijana odločba, sodišče ne more sprejeti tožnikovega ugovora, da bi moral biti za njegovo namestitev v poseben strožji režim predhodno izpeljan disciplinski postopek po 87. oziroma 88. členu ZIKS-1, saj je bil tožnik s predhodno odločbo, št. 720-1921/2015/41 z dne 1. 9. 2017, nameščen v strožji bivalni režim iz razloga ogroženosti s strani drugih obsojencev, ker naj bi ti izvedeli, da je pravosodnim policistom povedal za prepovedano substanco (ki naj bi jo imel v svoji posesti soobsojenec A.A.) in torej ne zato, ker bi tožnik storil (kakšen) disciplinski prestopek in bi moral biti za izrek kazni namestitve v strožji bivalni režim (kar je sicer tudi eden od razlogov za namestitev po drugem odstavku 98. a člena ZIKS-1) predhodno izpeljan disciplinski postopek. Ker pa gre za podaljšanje namestitve in ne za odločitev o namestitvi v poseben strožji režim, pa je tudi obseg preizkusa zakonitosti te odločbe (torej odločbe o podaljšanju namestitve) omejen in sicer, ali za tako namestitev še obstajajo razlogi, ki so bili vzrok za prvotno namestitev. Da teh razlogov (več) ni, pa tožnik ni izkazal. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe, je bila odločitev o podaljšanju namestitve sprejeta po predhodnem razgovoru s tožnikom, ki je še vedno izrazil občutek ogroženosti (glede na grožnje in provokacije, ki jih je tudi konkretno opisal) in tudi iz tega razloga prosil za premestitev v drug zapor. Sodišče se načeloma strinja s tožnikom, da mora za varnost poskrbeti zavod, kar pa je ta tudi storil s tem, da je, ker varnosti tožnika ni bilo mogoče zagotoviti na drugačen način, tožnika namestil v poseben strožji režim. To sicer res pomeni izgubo določenih bonitet (tožnik v tožbi predvsem navaja izgubo pravice do dela), vendar pa v takih primerih prevlada razlog take namestitve, ki je v zagotovitvi varnosti obsojenca.

8. Z obsojencem, ki je nameščen v poseben strožji režim, pa po enajstem odstavku 98. a člena ZIKS-1 razgovore opravljajo strokovni delavci zavoda in zdravstveni delavci, kadar ta za razgovor zaprosi, najmanj pa enkrat tedensko in če zdravnik ali drug zdravstveni delavec ugotovi, da obsojenec ni sposoben prestajati kazni v takšni namestitvi, o tem nemudoma obvesti direktorja zavoda. Tožnik v tožbi navaja, da je zaradi izolacije in prepovedi do dela ogroženo njegovo zdravje in življenje in da so pri tej namestitvi prostori neustrezni, kar naj bi vplivalo na njegovo psihično stanje (česar vsega sicer z ničemer ne izkaže), hkrati pa iz podatkov spisa ne izhaja, da dolžnosti, določene v enajstem odstavku 98. a člena ZIKS-1, zavod ne bi izvajal oziroma da bi tožnik neuspešno prosil za razgovor zaradi opisanih težav, niti tega ne navaja v tožbi.

9. Kot je pravilno opozoril že tožnik, sodišče, če je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Sodišče sodi, da je organ odločil v skladu z namenom in obsegom pooblastila, ki mu ga daje zakon, saj je odločitev o podaljšanju namestitve v strožji bivalni režim sprejel na podlagi okoliščin, ki so izhajale iz ugotovljenega dejanskega stanja, predvsem iz razgovora, opravljenega s tožnikom, razlogi, ki so narekovali sprejeto odločitev, pa potrjujejo tudi, da organ ni prekoračil meje prostega preudarka, ki mu ga daje 98. a člen ZIKS-1.

10. Prav tako pa ni zagrešena zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka (po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP), saj je odločitev organa zadosti obrazložena, da zadosti standardu obrazloženosti iz 214. člena ZUP. Navedena je namreč materialnopravna podlaga, podan je opis dejanskega stanja (vključno z vsemi okoliščinami, ki so bile ugotovljene) ter razlogi, ki so narekovali odločitev organa. Res je, da iz odločbe ni jasno, na podlagi katerih dokumentov je organ zaznal, da pri tožniku v zadnjem mesecu niso zaznali osebnostnih sprememb oziroma da ni pokazal kritičnosti do očitanih dogodkov, vendar pa to še ne pomeni, da bi morala taka ugotovitev temeljiti na dokumentu oziroma listini, še zlasti, ker gre že po naravi stvari za ugotovitev, ki (lahko) temelji (le) na osebni zaznavi, kar pa ravno izhaja iz obrazložitve. Organu zato tudi v tej smeri ni mogoče očitati pomanjkljive obrazložitve.

11. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

12. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

06.11.2019

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1955/2018-22
• UPRS Sodba in sklep I U 923/2019-40a
• UPRS Sodba I U 182/2022-22